Razmišljata: Saša Štucin in Tibor Kranjc
«Vsi Rimljani so bili obkroženi s sužnji. Antično Italijo je prevevala suženjska psihologija in vsak Rimljan je v sebi nehote postal suženj. Prek življenja v suženjski državi se je nezavedno okužil s suženjsko psihologijo. Pred takim vplivom smo vsi nemočni.» C. G. Jung
McLuhanovo kontraverzno enačenje medija s sporočilom odmeva še danes. Esej, ki se sprva zdi paradoksalen, prične z definicijo medija, ki zajema veliko več kot današnje pojmovanje tega izraza. Po njem je medij vsakršna nadgradnja nas samih. Že na tej točki je jasno, da ne govori samo o masovnih medijih, kar je morda naš prvi preblisk, temveč o kakršnikoli novi tehnologiji, avtomatizaciji ali spremembi.
Svoje razmišljanje ponazori s primerom svetlobe, pridobljene z električno energijo. Trdi, da je električna svetloba čista informacija, izhaja pa iz dejstva, da takšna svetloba omogoča spremembo. Svetloba sporočila sicer ne nosi, a ga omogoča. Svetlobe ne dojamemo kot medij, kljub temu da mogoča številne nove vsebine. Na podoben način prikaže razvoj železnice, kjer osvetli posredne posledice tega razvoja, kot je oblikovanje določenega tipa mest, turizma in dela, skratka naš način življenja.
V nadaljevanju se pri inovacijah dotakne problema inherentnosti dobrega in slabega. Sam se ne strinja s tem, da stvari po naravi niso niti slabe niti dobre, niti se ne strinja s tem, da njihov položaj določa njihov način rabe. Trdi, da se naravo stvari določa glede na spremembe, ki jih te stvari sprožijo. Kot primer navede virus, ki pri človeku sproži bolezensko spremembo. Ta je nujno slaba, saj poruši človekovo ravnovesje. Na podlagi te premise je virus slab. Na podoben način bi prišli do zaključka, da je virus dober, če bi lahko povzročil pozitivno spremembo.
Mehanizacijo dosežemo s fragmentacijo določenega procesa, takrat ko dele postavimo v zaporedje. David Hume je pokazal, da zgolj sekvenca ne pomeni nujno vzročnosti. Namesto, da bi se spreševali, kaj je bilo prej, kura ali jajce, se nenadoma zdi, da je kura samo ideja, kako bi jajce dobilo še več jajc. Ko mehanizacija doseže svoj vrh, je izpolnjen pogoj za spremembo. Film predstavlja vrhunec nizanja slik v sekvenco, saj nas ponese iz fragmentacije v konfiguracijo.
Kot odgovor na to se je rodil kubizem; ponovno je očitno postal pomemben medij, ker je jasno pokazal pomanjkljivosti medija in s tem jasno izpostavil njegovo dvodimenzionalnost. Z odkrivanjem medija je gledalcu sporočal mnogo več, kot bi to naredil s prikrivanjem, ki bi botrovalo iluziji tridimenzionalnega prostora. Kubizem želi prikazati slikarsko delo samo in medij postane sporočilo.
V svojih delih o francoski revoluciji se je De Tocqueville dotaknil tiska kot revolucionarnega medija. A njegova revolucionarnost se ni čutila enako v vseh deželah. V Franciji je imela pisana beseda veliko močnejši vpliv kot v s tradicijo obremenjeni Angliji. V svojem delu ugotavlja, da je bil angleški narod za to prikrajšan za lastno revolucijo.
McLuhan se po številnih primerih končno posredno dotakne tistega, na kar skozi ves esej tiho namiguje, namreč dejstva, da mediji na nas vplivajo tudi nezavedno in različno, glede na kontekst. Najpomembnejši učinki inovacij se tako ne kažejo na ravni mnenj, temveč prej na spremembi vzorca percepcije, ki poteka brez kakršnegakoli upora. Edini, ki se lahko temu upre je ti. »resni umetnik«, saj se zaveda spremembe pri čutni percepciji.
Dober primer za ponazoritev svoje enačbe - medij je sporočilo - najde v Doobovem poročilu, v katerem govori o Afričanu, ki je vsak večer redno poslušal poročila na BBC-ju, čeprav ni razumel jezika. Do govora je imel enak odnos kot ga imamo mi do melodije. Pomen je namreč našel že v intonaciji.
V zaključku McLuhan trdi, da nezavedno sprejemanje medijev za ljudi ustvarja zapore brez zidov in če trdimo, da na nas vse to ne vpliva, se uklanjamo moči medijev. Iz njegovega razmišljanja je moč slutiti, da pri medijih ne moremo uporabiti iste premise o njihovi naravi, saj na nas vplivajo ves čas in na nezavedni ravni.
MEDIA HOT AND COLD
Obstaja osnovni princip, ki razlikuje vroč medij od hladnega. Za referenco in osnovno opredelitev vzame televizijski žargon (visoka in nizka definiranost). Vroč medij je visoko definiran (vsebuje veliko količino podatkov oziroma informacij, npr. zemljevid), prejemnik pa ostaja pasivni uporabnik oziroma je njegovo sodelovanje zreducirano na minimum, medtem ko je specifika hladnega medija manjša koncentracija informacij, zato zahteva oziroma predpostavlja od prejemnika večjo involviranost v sam medij (gre za nekakšno skico, ki je zapolnjena in izpopolnjena šele iz strani uporabnika).
Torej fotografija, ki je vizualno visoko definirana, zavzema polje vročega medija, medtem ko ostaja risanka nizko definirana (saj je predvidenih bistveno manj vizualnih informacij), in spada med hladne medije. Tako sta telefon in govor hladna medija, saj zahtevata dialog oziroma aktivno participacijo iz obeh strani, medtem ko govorimo pri radiu in filmu spet o vročem mediju. Posledično ima hladen medij bistveno drugačen efekt na uporabnika, kot vroč medij. Hladni mediji torej vključujejo, vroči pa izključujejo.
Hladen medij kot so hieroglifi oziroma ideogrami (znakovna abeceda, kjer simbol oziroma znak nadomešča tipografski znak ter interpretira pomen) imajo drugačen efekt od vročega in eksplozivnega medija, kot je fonetična abeceda. Ko je abeceda potisnjena na visoko stopnjo abstraktne vizualne napetosti nastane tipografija.
S pojavom tiska je bilo več zgodnejših oblik izključenih iz življenja in umetnosti (dana jim je bila nova intenzivnost). V sedanjem času lahko govorimo o pravilu, ki izključuje vroče medije, hladne pa vključuje. Ko se je stoletje nazaj pojavil balet je bilo čutiti nov tip «spiritulanosti», ki jo je zahteval. Ta nova potencialna moč je predpostavljala marginalizacijo moškega, ko ga je prepoznala kot neprimernega za participacijo. Vloga ženske je postala enako fragmentirana v času indistrijske specializacije in ob pojavu eksplozije hišnih opravil. Sledi dejstvo, da visoka intenziteta in definiranost medija v življenje vnaša razdrobljenost in specializacijo.
Zaradi visoke definiranosti in prenasičenosti medijev prihaja do nevarnosti šoka. Vsako vročo informacijo, ki nam jo posreduje vroč medij je potrebno najprej cenzurirati. Na tem mestu ima močno vlogo «cenzor», ki dražljaje reducira na način, da se ti redčijo in bledijo v pozabo še preden pride do njihove asimilacije. V kolikor bi vsakodnevno sprejeli vse medijske dražljaje bi bili kmalu postali živčne razvaline. V času novih tehnologij pa lahko privede «cenzor» celo do splošne otopelosti, ki lahko traja tudi celo življenje.
Primer povzet po Robertu Theobaldu (The Rich and the Poor) govori o razdiralnem udaru vroče tehnologije, ki je sledila hladni. Ko so misionarji podarili avstralskim domorodcem (ženskam in otrokom) jeklene sekire se je njihova kultura, ki je temeljila na kamnitih sekirah zrušila. Do tedaj je pomenila kamnita sekira podobo in status moškega, v sebi pa je nosila tudi močan sakralen moment. Nastala situacija je povzročila propad moške identitete, samopodobe in njihovega spoštovanja v dužbi, saj so si bili tedaj primorani sekire sposojati od žensk in otrok. Plemenska (angl. tribal) in fevdalna hierarhija tradicionalnih vrednot je lahko hitro fragmentirana in uničena, v kolikor podleže vročim medijem mehanične, enolične in ponavljajoče se vrste.
Močan pospešek se kaže v pojavu elektrike, ki vpliva na kulturne spremembe in obenem z intenzivno vpletenostjo obnavlja plemenske vzorce (podobno se je zgodilo v Evropi ob pojavu radia in se dogaja v Ameriki s pojavom televizije). Enovitost okolja se razdrobi ob množici podatkov, ki jih konzumiramo. Proces distribucije in asimilacije novih sposobnosti ali razdelitev spremljajo kulturne in časovne spremembe. Večkrat nastane stanje v katerem ljudje gledajo na novo nastale situacije, kot da bi bile stare in jih sprejme šele takrat, ko je situacija spet spremenjena.
Nov električen način strukturiranja življenja spet vedno bolj srečuje stare linearne in fragmentalne postopke ter orodja analize iz mehanske dobe. V električni dobi se osredotočamo bolj na raziskovanje sporočila in spremembe, ki jo ta povzroči, kot pa na samo vsebino.
Električna doba je pri ljudeh sprva prinašala občutek bojazni in tesnobe, sedaj pa se zdi, da prinaša le še dolgočasje. V zadnji fazi stresa pa se pojavita še odpor in izčrpanost. Na napredek so se boljše odzivale neindustrijske in nerazvite kulture, saj so ga sprejemale počasneje. Nerazvite kulture so za razliko od naše vroče kulture, hladne.
Pogled na določen medij se lahko skozi čas spremeni. Vroč postane hladen in obratno (valček), saj pojavi novih medijev spreminjajo prej vroče objekte ali kulture v hladne.
Celotna kultura je zdaj lahko sprogramirana, da obdrži svoje čustveno podnebje stabilno, na enak način kot smo začeli umetno vzdrževati ravnotežje v svetovni gospodarski sferi (Margaret Mead). Že v privatnih sferah je pogosto potreben spremenjen pristop, da situacija ne uide izpod nadzora (angleži so v svojih prestižnih klubih prepovedali pogovore o veri in politiki).
Tam, kjer vlada ruralno življenje oziroma manj poseljeno oziroma običajno poseljeno mesto imajo ljudje več možnosti kreativnega izražanja, kot pa v urbanih, razvitih predelih, kjer so priložnosti manj izrazite, saj so že v naprej determinirane in razdeljene (Lewis Mumford, The City in History).
V Kaliforniji je policija pridržala sto kršiteljev prometa. Tistim, ki so privolili k sodelovanju oziroma gledanju filma so ponudili pet tisoč ameriških dolarjev olajšave pri kazni za storjeni prekršek. Film je kazal posnetke prometnih nesreč in brutalno zmaličena telesa žrtev. Samo dva človeka od stotih sta se odzvala s slabostjo in šokom (Santa Monica, California, 1962). Vroč medij z vročo vsebino so v tem primeru uporabili, da bi ohladil vroče voznike. Pa vendar, če je glavna značilnost vročega medija ta, da izključuje aktivno sodelovanje, potem je jasno, da ta isti medij skoraj nikoli ne sproža empatije ali participacije. Je začetni udarec res pravo sredstvo za odvračanje od zločina? Ali je strah pred maščevanjem res najboljši način za vzdrževanje miru? Kaj navsezadnje sploh je učinkovito?
Velika razlika je, ali je vroč medij uporabljen v hladni ali pa vroči kulturi. Vroč medij, kot je radio ima v kulturah, ki so hladne in medijsko nepismene prizvok nasilja, medtem ko velja v Ameriki ali Evropi za zabavo. Kulture z nizko medijsko pismenostjo medija kot je radio ali televizija, ni zmožna dojemati kot vir zabave. Kar imamo mi v vroči kulturi za razvedrilo ali zabavo, se v hladni kulturi pokaže kot nasilen političen nemir.
Francis Bacon nikoli ni poskušal nasprotovati sami predpostavki vroče ali hladne drže medija, vendar se je celostno dodelanim paketom literature uprl s pisanjem aforizmov, ki s svojo strukturo od bralca zahteva, da sodeluje, se poglablja v vsebino, išče znanja, vzroke in napotke. Nasprotje so pasivni bralci, ki od literature pričakujejo, da jim bo sama od sebe ponudila ter odkrila vse, sami pa nimajo zanimanja za poglabljanje. Udobje obstaja prav v opuščanju dodatnih elementov, ki so na razpolago.
Princip, ki razlikuje vroč medij od hladnega je viden v naslednji ljudski modrosti: «Men seldom make passes at girl who wear glasses.» Očala dajejo močno karakteristiko zunanjemu izgledu in sami ženski podobi, medtem ko temna oziroma sončna očala na drugi strani ustvarijo brezizrazno in nedostopno podobo, ki pritegne več zanimanja. Ko spoznamo človeka oziroma ga srečamo prvič v življenju, njegova vizualna podoba običajno preglasi njegovo ime, v kolikor se to dogaja v vizualni in medijsko pismeni kulturi. Nasprotno je v kulturi, ki temelji na mediju zvoka, dominanta ob enaki situaciji je zvok izgovorjenega imena.
Tradicionalne hladne kulture torej uporabljajo metafore, hieroglife, rituale in druge misli, ki oddaljujejo predmet stran od same oblasti, medtem ko vroče moderne kulture nasproti temeljijo na uporabnikovem odporu (pokaže se odsotnost uporabnika, ki želi objekt konzumirati aktivno in celostno). Pa vendar, dejstvo je, da medij nikoli ni le hladen ali vroč, temveč se vedno nanaša na medij, s katerim je v odnosu ter na okolje in/ali situacijo, v kateri je prisoten.
DODATEK
Marshall McLuhan povezuje vroče medije s specializiranim znanjem, z industrijsko ekonomijo ter z individualnimi družbami, hladne medije na drugi strani pa z verbalno kulturo, s plemenskimi ureditvami družb ter z ruralno kulturo. Ta predpostavka ga vodi do ironične ideje o televiziji, ki zavzema stališče, da je medij televizije spremenil urbano, industrijsko in zahodno družbo v kulturo, ki reproducira plemenske karakteristike vasi na globalni ravni.
Kje na termometru bi avtor pozicioniral medmrežje kot medij, ki prenaša in reproducira enormne količine informacij pri izredno veliki hitrosti. McLuhan je interpretiral evolucijo pisanja kot toplenje od hladnega (ideogrami) do vročega medija (tisk) in ozirajoč se na predpostavljen standard je medmrežje že na vrelišču. Na drugi strani pa se njegove funkcionalne karakteristike identificirajo s tistimi, ki jih je avtor imenoval za hladne. Glede na intenziteto participacije se lahko brez dileme primerja s hladnim medijem kot je telefon. Potemtakem je internet oboje naenkrat, tako vroč kot hladen medij ali pa zastavljene kategorije zlahka podležejo manipulaciji. McLuhan bi internet najbrž smatral kot fascinanten pojav, ampak konec koncev kot premočan in preveč hipnotičen medij.
Avtor zavzema mišljenje, da so vsi mediji pomirjevala, tisti, ki so hladni ali vroči pa imajo še poseben potencial prav z ravnodušjem (ohromitev čutov), ki ga puščajo za seboj kot posledico. Če natočimo v umivalnik enako količino vroče in hladne vode bodo čuti najprej zaznali dve ekstremni temperaturi, čez nekaj časa, ko se bodo tokovi med seboj pomešali pa bo vsa voda vmesne temperature (topla) in primarne razlike bodo izginile. Enako je z mediji. Najprej prevzamejo enega od čutov, delujejo vroče ali hladno, nazadnje pa jih sploh ne čutiš več.
Avtor definira same medije že z naslovom knjige «The Extensions of Man». McLuhan interneta najbrž ne bi videl kot enega samega medija, temveč kot produkt, ki je nastal z združitvijo mnogih. Internet je hibrid. Ponuja idealen prostor za vpeljavo novih vrst medijev in obenem brez težav povezuje stare in nove medije, ki jim avtor namenja precej pozornosti. Svetovi, kulture in razlike se združijo v enem prostoru, ki spet odpira nove razsežnosti komuniciranja in nov tip aktivnega ali pasivnega sodelovanja.
STALIŠČE
Kakšno kontribucijo prinaša tovrstna opredelitev medijev na vroče in hladne? Ali avtorji kot sta Baudrilliard in Debord nasprotujejo tovrstni klasifikaciji z mislijo da so mediji enosmerni kanali komuniciranja, uporabniki pa pasivni opazovalci spektakla? Ali mediji sploh omogočajo pristno komunikacijo, v kolikor predpostavljamo, da je njihova funkcija posredniška (Baudrilliard 1999)?
Dejstvo, da se s pojavom tehnoloških sprememb in novih medijev spreminja tudi delovanje in mentalna konstitucija družbe nedvomno drži. Manj mogoče pa se zdi, da te spremembe v kulturo prinašajo reproduciranje plemenskih karakteristik. Baudrilliard definira novo dobo kot dobo simulacije. Govori o novi obliki družbenega razvoja in o abstraktni obliki družbe, ki je oropana vezi med posamezniki. Gre za kibernetično, samoproduktivno družbo, osnovano na visoko razvitih tehnologijah, informacijah, medijih in potrošnji. Na tem mestu se mi zdi bolj smiselna rekonstrukcija družbene definicije (kar je moč zaslediti pri Baudrilliardu), kot pa stalno vračanje in primerjalno opiranje na že prej omenjene plemenske družbene ureditve. Ali pa je prav na tem mestu besedilo nejasno, saj avtor ne opredeli same specifike plemenskega (angl. tribal), ki jo na tem mestu povzema (za izhodišče jemljem antropološko definicijo pojma).
Da se izognemo dilemam, je potrebno najprej ugotoviti neskladje med mednarodnim in domačim strokovnim besednjakom. V angleškem jeziku pomeni pleme ljudstvo oziroma združeno skupino ljudi, značilno za države tretjega sveta (močno prisotna je tendenca po predanosti svoji skupnosti), medtem ko pomeni v slovenskem pogovornem jeziku slabšalni in manjvrednostni izraz za ljudstvo. V slovenskem strokovnem jeziku pa velja za lokalno skupnost oziroma specifično politično ureditev, ki je prisotna pri neevropskih domorodnih ljudstvih. Pleme je razdeljeno na segmente, kjer ne gre za popolno univerzalno uveljavljeno shemo, saj se razdelitev in avtoriteta moči med določenimi primeri razlikuje (vloga poglavarja, moškega, ženske ali otroka varira), zato lahko govorimo le o generalnih značilnostih in strukturah plemenske družbe. Za generalno izpeljavo plemenske strukture jemljeva primer afriškega plemena Nuerov. Njihov največji politični segment je pleme, ki pomeni posebno lokalno skupnost, o kateri sem že govorila. Največji plemenski segmenti so »primarni odseki«, segmenti primarnega odseka »sekundarni odseki« in segmenti sekundarnega odseka »terciarni odseki«. Najmanjše politične enote so vasi, ki sestavljajo terciarni odsek plemena. Plemenske ureditve nimajo vlade, njihova država pa je urejena po principu anarhije, zato so politično pomembni le poglavarji (sveti človek) in preroki. Klan je segmentiran na rodove. Največjim segmentom klana pravimo »maksimalni rodovi«, njihovim segmentom »veliki rodovi«, njihovim segmentom »mali rodovi« in segmentom malega rodu »minimalni rodovi«. Povzeto po rednem predavanju predmeta Antropologija Afrike, pod mentorstvom prof. Boruta Brumna (Filozofska fakulteta, oddelek za Kulturno Antropologijo in Etnologijo, 14.11.2003).
Iz strukturne sheme in kulturnega poznavanja predmeta razprave je moč razbrati naslednje vrednote, s katerimi se plemenska ureditev identificira: neposreden stik ljudstva z vladarjem, strogo določena družbena hierarhija, »primitivna« verovanja in pristen odnos med človekom ter okoljem oziroma naravo samo. Če pomeni reproduciranje plemenskih karakteristik obnavljanje naštetih parametrov se zdi povezava s samo prezenco medijev na prvi pogled nesmiselna. Pa vendar, če vzameva za izhodišče predpostavko, da je plemenska družba hierarhično razdeljena v določene družbene razrede (kot so na primer starostne skupine), torej razdeljena na določene fragmente, je moč najti vzporednico z avtorjevo izjavo. Če predpostavljava plemensko na tem mestu kot pojav fragmentiranja, postaja ideja bolj jasna in konsistentna, saj se ob množici podatkov, ki jih prinaša pojav določenega medija razdrobi enovitost okolja in nastane razdrobljenost o kateri govorimo, kljub temu, da so vzroki tu drugi. Če greva še korak dlje trdiva, da mediji kot sta televizija ali radio ustvarjata navidezen neposreden stik oblasti z ljudstvom, kar je spet specifika plemenske ureditve družbe. S pristnostjo in ostalim pa sama pristotnost umetno ustvarjenih medijev nima skupnega imenovalca, saj gre za fleksibilne oblike, ki ne izključujejo možnosti deformacije ali manipulacije.
DODATNI VIRI
Baudrillard J. (1999): Simulaker in simulacija / Popoln zločin. Ljubljana: Šou, Študentska založba
Debord G. (1999): Družba spektakla / Komentarji k Družbi spektakla. Ljubljana: Šou, Študentska založba
Vodeb O. (v procesu): Družbeno odzivno oglaševanje.
Wikipedia, The Free Encyclopedia: Marshall McLuhan. Dostopno na http://en.wikipedia.org/wiki/Marshall_McLuhan (29.12.2007).
The art3idea: Understanding media 1: McLuhan hot and cold. Dostopno na http://art3idea.psu.edu/boundaries/bolagrams/mcluhan.html (29.12.2007).
The art3idea: Understanding media 2: Comparison with aristotle's four types of cause. Dostopno na http://art3idea.psu.edu/boundaries/bolagrams/aristotle.html (30.12.2007).
Rosenberg, Scott (1995): Taking the Internet's Temperature. Dostopno na http://www.wordyard.com/dmz/digicult/mcluhan-5-3-95.html (29.12.2007).
Press, Larry (1995): McLuhan Meets the Net. Dostopno na http://som.csudh.edu/cis/lpress/articles/macl.htm. (29.12.2007).
Wikipedia, The Free Encyclopedia: Tribe. Dostopno na http://en.wikipedia.org/wiki/Tribal (2.1.2008).
Tuesday, February 05, 2008
Wednesday, January 30, 2008
TEORIJA JE DOBRA IDEJA
Teorija je dobro ideja: Matt Soar
Razmišlja: Maja Čuk
Teorijo je dobro poznati. Pa vendar je veliko dejavnikov, ki nas od tega odvračajo. V sledečem razmisleku bomo spoznali nekaj predsodkov in paradigem, ki nas odvračajo od tega, da bi postali razgledani in učeni akademiki in delovali po racionalnem premisleku in ne samo inpulzivnem nagonu.
Akademski govor / Pravi jezik
Ko želimo prikazati vrzel med “pravim jezikom” in “akademskim govorom” se zelo hitro srečamo z zapletom. Ugotovimo namreč, da je naš odnos do teh dveh pojmov ravno obrnjen.
Pri “pravem jeziku” običajno ni velikih problemov. Če nekomu omenimo, da govori “pravi jezik”, bo po vsej verjetnosti to smatral za pohvalo. Ko govorimo o “akademskem govoru”, pa vsi avtomatično dobimo ošpice. Ne smatramo ga kot dosežek dolgoletnega učenja, ampak kot sprenevedanje strokovnjakov. Dosežek namreč ni zapleten besedni zaklad, marveč sposobnost prenašanja znanja na širše poslušalstvo.
Torej vsi živimo direktno v teoriji, če se tega zavedamo in to priznavamo ali ne. Veliko teorije v tem svetu pa se kaže preprosto kot “zdrava pamet”.
A žal nas pred resničnim dojemanjem teh pojmov, ločijo precej zavajajoči predsodki. Predsodki, ki imajo svoje korenine v popularnih kulturnih stereotipih. Te pa sprožajo in ovekovečajo predvsem mediji.
Teorija se moti – mar ne?
Oblikovanje in posledično oglaševanje temelji na sklopu kulturnih kod, ki so prepoznavne večini ljudi. Tako avtorji po večini razstavljajo in ponovno sestavljajo te – že obstoječe – kode v nove pomene. Od tukaj opazka “smrt avtorja”, ki pomeni, da nismo nikoli popolnoma originalni in samosvoji kot običajno trdimo.
Teorija kot orožje / Teorija kot obramba
Nekateri ljudje teorijo zelo spretno uporabljajo kot orožje. Imenujemo jih kar “teoretski jockeji”. Soar pravi, da je to predvsem moška “fora” - uporabljanje jezika kot način za prelisičenje ali ponižanje sogovorcev.
Teoretski jezik lahko služi tudi kot strateška obramba. Z njo so se akademiki, strokovnjaki ali intelektualci zaščitili pred zatiranjem vlade in govorili v kodah, kot naprimer Antonio Gramsci – italijanski filozof. Bil je zaprt s strani Mussolinijevih sodnikov z besedami: “Tem možganom moramo za 20 let preprečiti, da bi razmišljali!”
Trda vs. Mehka znanost:
Med doktorji je precej velika razlika. Nič ne pridobimo, če doktorja iz področja sociologije prosimo, naj pomaga človeku z božijastnim napadom. Mehke znanosti se ukvarjajo predvsem z mentalnimi procesi. Rezultati dela trdih znanosti pa so predvsem konkretne rešitve (menjava srca, kloniranje ovc...). Ti poklici predstavljano višek človeških prizadevanj. Zato nas ne preseneča, da temeljijo na impresivno zapletenem besednjaku. Njihov žargon se nam včasih zdi celo zabaven. Vzemimo za primer katero koli epizodo iz serije Urgenca. Mati zre na smrtno bolnega otroka, okrog katerega mrgoli kirurgov in medicinskih sester. Pogovarjajo se tako, da jih noben živi bog ne razume. Gledalci smo cel ta čas nervozni, ker ne vemo, kaj se dogaja. Končno si eden od doktorjev vzame čas, da nam v pravem ali “kmečkem” jeziku pove, kaj se bo otroku naredilo... In to je za nas zabava...!
Torej je od naše interpretacije poklica odvisno, ali se nam bo zdel določen žargon uporaben, zabaven ali zavajajoč.
Oblikovalci in teorija:
Eden od glavnih razlogov, zakaj so oblikovalci sumničavi nad teorijo je ta, da so si opekli prste s semiotiko. Njena literatura je ostala zmuzljiva večini ljudi, saj so avtorji pisali na način, ki sega od čudnega pa tja do nedoumljivega. Pa tudi semiotika ni bila nikoli sprevidena kot orodje za oblikovanje. Nanjo gledajo, kot na teleskop pri peki torte.
Akademski stereotipi:
Stereotipi so skupki idej o določeni vrsti ljidi, ki se predstavljajo kot vedenje (resnica). Dejansko pa so to samo nadomestila za realne informacije. Ko se enkrat zasidrajo v kulturo (medije, vice...) jih je zelo težko odstraniti. Predvsem so zasadili svoje kremplje v mehke znanosti. Vsem je znan rek, da oblikovalci ne beremo, ali pa slaven televizijski in knjižni lik raztresenega/norega profesorja. Naslednji stereotip je stereotip akademikov kot sužnjev mode – modnih idej. Očita se jim, da kot čebele letajo iz ene cvetoče ideje k drugi – novejši, brez kakršnega koli globljega razmisleka. Seveda so te obtožbe zelo preveč posplošene.
Potrebno je še opozoriti na to, da nove ideje akademikov le redko pridejo do medijev. Po besedah filozofa Jacquesa Derride: “Kar je danes nesprejemljivo na televiziji, radiju, v časopisih so intelektualci, ki trošijo naš čas. Čas pa je nekaj, kar mediji ne smejo trošiti – ne svojega, ne našega.” (Derrida 1994, 30)
Naš vsakdan je že tako okičen z barvami, sporočili, glasbo..., da izgleda življenje intelektualca počasno, težko in nenormalno dolgočasno.
Zakaj je vredno preučevati oblikovanje:
V zadnjem času postaja vedno bolj očitno, da ima oblikovanje vedno bolj pomembno in prepoznavno vlogo v naši družbi. Njegov kulturni in sedaj celo politični prispevek je postal nezanikljiv.
Vendar moramo biti oblikovalci pozorni na pronicljivo moč anti-intelektualizma. Zato moramo pognati globoke korenine in teorijo požirati na vsakem koraku in jo osmišljati z vsem zdravim dvomom, ki ga premoremo. Tako bo oblikovanje zmožno kljubovati tudi v prihodnjih desetletjih, stoletjih.
Zaključek:
Berimo široko in vneto. Priučiti se moramo zdravega odnosa do teorije – vsake in kakršne koli teorije. Naučiti se jo moramo ocenjevati in od nje vzeti kar nam ustreza.
Zapomniti si moramo sledeče: če želimo, da grafično oblikovanje resnično dozori, potrebuje teorijo, ne le kot oblikovalsko orodje, marveč tudi kot način, da postane v naši kulturi prepoznaven gradbeni element, vzdržljiv skozi prihodnje rodove.
Moj komentar:
Soar preko večih podnaslovov enega za drugim podira predsodke, ki se tičejo teorije. Zelo dobro predstavi problematiko znortaj oblikovalskih krogov in nas na simpatičen način pripelje do svoje teze.
Strinjam se z njegovimi zaključnimi mislimi, da je teorijo potrebno preučevati. Skrbi pa me, ali so navedeni razlogi dovolj, da bomo oblikovalci spremenili svoj način ravnanja.
Najbolj me drami prva teza o strokovnem oziroma akademskem jeziku. Po mojem mnenju vsa zamera do teorije izhaja predvsem od tu. Velikokrat v knjigah, pri kolegih pa tudi profesorjih zasledim povsem nepotrebno uporabo tujk, ali pa kar angleških besed. Saj vem, da se je tega težko odvaditi. Če uporabljamo zapleten “vokabular”, izpademo namreč bolj študirani. Pa še kako je to res! Zdi se mi, da vse skupaj izhaja iz našega šolanja, ko skušamo v spisih, esejih, seminarskih nalogah narediti čim večji vtis na naše profesorje, da bi dobili boljšo oceno. In tako se ta potreba v nas zakorenini. In potem diplomiramo in postanemo pomembni in pišemo knjige, ki jih nihče ne bere. Soar se šali, da je najboljše orožje proti mladim intelektualcem, ki ga država ima ta, da jih pošljejo skozi doktorat iz humanistike in jih tako noben več ne bo razumel.
Menim, da je cilj vsakega teksta, da pride do čim večih ljudi izven dotičnega področja. Kajti: zakaj bi spreobračali že spreobrnjene? Tako nikamor ne pridemo.
Ko sem začela brati izpitno literaturo sem določene knjige prebrala v hipu, z drugimi pa sem imela neznosne probleme. Pa je bila tematika podobna! Jezik je bil tako ološčen in prefinjeno napisan, da je zame čisto izgubil pomen. Tako sem bila prisiljena odložiti knjigo, za katero sem sklepala, da je izredno zanimiva.
Zato predlagam, da pišemo čim bolj preprosto, s kratkimi stavki in upoštevamo, da bodo naše izdelke kdaj brali tudi ljudje, ki jim slovenščina ni materin jezik.
Na tak način bo postala teorija nekaj lahkega in prijetnega. Vsi vemo, da je najbolj grozno brati reči, ki jih želimo znati pa jih ne razumemo in enako najbolj čudovito, ko preberemo debelo knjigo in spoznamo nove reči, o katerih pej sploh nismo vdeli, da obstajajo. Veseli smo, ker se nam spremeni način razmišljanja, delovanja... Spremenijo se naši izdelki, komunikacija... Tako napredujemo in si ustvarjamo nova mnenja skozi vsako prebrano knjigo in rastemo in rastemo...
Razmišlja: Maja Čuk
Teorijo je dobro poznati. Pa vendar je veliko dejavnikov, ki nas od tega odvračajo. V sledečem razmisleku bomo spoznali nekaj predsodkov in paradigem, ki nas odvračajo od tega, da bi postali razgledani in učeni akademiki in delovali po racionalnem premisleku in ne samo inpulzivnem nagonu.
Akademski govor / Pravi jezik
Ko želimo prikazati vrzel med “pravim jezikom” in “akademskim govorom” se zelo hitro srečamo z zapletom. Ugotovimo namreč, da je naš odnos do teh dveh pojmov ravno obrnjen.
Pri “pravem jeziku” običajno ni velikih problemov. Če nekomu omenimo, da govori “pravi jezik”, bo po vsej verjetnosti to smatral za pohvalo. Ko govorimo o “akademskem govoru”, pa vsi avtomatično dobimo ošpice. Ne smatramo ga kot dosežek dolgoletnega učenja, ampak kot sprenevedanje strokovnjakov. Dosežek namreč ni zapleten besedni zaklad, marveč sposobnost prenašanja znanja na širše poslušalstvo.
Torej vsi živimo direktno v teoriji, če se tega zavedamo in to priznavamo ali ne. Veliko teorije v tem svetu pa se kaže preprosto kot “zdrava pamet”.
A žal nas pred resničnim dojemanjem teh pojmov, ločijo precej zavajajoči predsodki. Predsodki, ki imajo svoje korenine v popularnih kulturnih stereotipih. Te pa sprožajo in ovekovečajo predvsem mediji.
Teorija se moti – mar ne?
Oblikovanje in posledično oglaševanje temelji na sklopu kulturnih kod, ki so prepoznavne večini ljudi. Tako avtorji po večini razstavljajo in ponovno sestavljajo te – že obstoječe – kode v nove pomene. Od tukaj opazka “smrt avtorja”, ki pomeni, da nismo nikoli popolnoma originalni in samosvoji kot običajno trdimo.
Teorija kot orožje / Teorija kot obramba
Nekateri ljudje teorijo zelo spretno uporabljajo kot orožje. Imenujemo jih kar “teoretski jockeji”. Soar pravi, da je to predvsem moška “fora” - uporabljanje jezika kot način za prelisičenje ali ponižanje sogovorcev.
Teoretski jezik lahko služi tudi kot strateška obramba. Z njo so se akademiki, strokovnjaki ali intelektualci zaščitili pred zatiranjem vlade in govorili v kodah, kot naprimer Antonio Gramsci – italijanski filozof. Bil je zaprt s strani Mussolinijevih sodnikov z besedami: “Tem možganom moramo za 20 let preprečiti, da bi razmišljali!”
Trda vs. Mehka znanost:
Med doktorji je precej velika razlika. Nič ne pridobimo, če doktorja iz področja sociologije prosimo, naj pomaga človeku z božijastnim napadom. Mehke znanosti se ukvarjajo predvsem z mentalnimi procesi. Rezultati dela trdih znanosti pa so predvsem konkretne rešitve (menjava srca, kloniranje ovc...). Ti poklici predstavljano višek človeških prizadevanj. Zato nas ne preseneča, da temeljijo na impresivno zapletenem besednjaku. Njihov žargon se nam včasih zdi celo zabaven. Vzemimo za primer katero koli epizodo iz serije Urgenca. Mati zre na smrtno bolnega otroka, okrog katerega mrgoli kirurgov in medicinskih sester. Pogovarjajo se tako, da jih noben živi bog ne razume. Gledalci smo cel ta čas nervozni, ker ne vemo, kaj se dogaja. Končno si eden od doktorjev vzame čas, da nam v pravem ali “kmečkem” jeziku pove, kaj se bo otroku naredilo... In to je za nas zabava...!
Torej je od naše interpretacije poklica odvisno, ali se nam bo zdel določen žargon uporaben, zabaven ali zavajajoč.
Oblikovalci in teorija:
Eden od glavnih razlogov, zakaj so oblikovalci sumničavi nad teorijo je ta, da so si opekli prste s semiotiko. Njena literatura je ostala zmuzljiva večini ljudi, saj so avtorji pisali na način, ki sega od čudnega pa tja do nedoumljivega. Pa tudi semiotika ni bila nikoli sprevidena kot orodje za oblikovanje. Nanjo gledajo, kot na teleskop pri peki torte.
Akademski stereotipi:
Stereotipi so skupki idej o določeni vrsti ljidi, ki se predstavljajo kot vedenje (resnica). Dejansko pa so to samo nadomestila za realne informacije. Ko se enkrat zasidrajo v kulturo (medije, vice...) jih je zelo težko odstraniti. Predvsem so zasadili svoje kremplje v mehke znanosti. Vsem je znan rek, da oblikovalci ne beremo, ali pa slaven televizijski in knjižni lik raztresenega/norega profesorja. Naslednji stereotip je stereotip akademikov kot sužnjev mode – modnih idej. Očita se jim, da kot čebele letajo iz ene cvetoče ideje k drugi – novejši, brez kakršnega koli globljega razmisleka. Seveda so te obtožbe zelo preveč posplošene.
Potrebno je še opozoriti na to, da nove ideje akademikov le redko pridejo do medijev. Po besedah filozofa Jacquesa Derride: “Kar je danes nesprejemljivo na televiziji, radiju, v časopisih so intelektualci, ki trošijo naš čas. Čas pa je nekaj, kar mediji ne smejo trošiti – ne svojega, ne našega.” (Derrida 1994, 30)
Naš vsakdan je že tako okičen z barvami, sporočili, glasbo..., da izgleda življenje intelektualca počasno, težko in nenormalno dolgočasno.
Zakaj je vredno preučevati oblikovanje:
V zadnjem času postaja vedno bolj očitno, da ima oblikovanje vedno bolj pomembno in prepoznavno vlogo v naši družbi. Njegov kulturni in sedaj celo politični prispevek je postal nezanikljiv.
Vendar moramo biti oblikovalci pozorni na pronicljivo moč anti-intelektualizma. Zato moramo pognati globoke korenine in teorijo požirati na vsakem koraku in jo osmišljati z vsem zdravim dvomom, ki ga premoremo. Tako bo oblikovanje zmožno kljubovati tudi v prihodnjih desetletjih, stoletjih.
Zaključek:
Berimo široko in vneto. Priučiti se moramo zdravega odnosa do teorije – vsake in kakršne koli teorije. Naučiti se jo moramo ocenjevati in od nje vzeti kar nam ustreza.
Zapomniti si moramo sledeče: če želimo, da grafično oblikovanje resnično dozori, potrebuje teorijo, ne le kot oblikovalsko orodje, marveč tudi kot način, da postane v naši kulturi prepoznaven gradbeni element, vzdržljiv skozi prihodnje rodove.
Moj komentar:
Soar preko večih podnaslovov enega za drugim podira predsodke, ki se tičejo teorije. Zelo dobro predstavi problematiko znortaj oblikovalskih krogov in nas na simpatičen način pripelje do svoje teze.
Strinjam se z njegovimi zaključnimi mislimi, da je teorijo potrebno preučevati. Skrbi pa me, ali so navedeni razlogi dovolj, da bomo oblikovalci spremenili svoj način ravnanja.
Najbolj me drami prva teza o strokovnem oziroma akademskem jeziku. Po mojem mnenju vsa zamera do teorije izhaja predvsem od tu. Velikokrat v knjigah, pri kolegih pa tudi profesorjih zasledim povsem nepotrebno uporabo tujk, ali pa kar angleških besed. Saj vem, da se je tega težko odvaditi. Če uporabljamo zapleten “vokabular”, izpademo namreč bolj študirani. Pa še kako je to res! Zdi se mi, da vse skupaj izhaja iz našega šolanja, ko skušamo v spisih, esejih, seminarskih nalogah narediti čim večji vtis na naše profesorje, da bi dobili boljšo oceno. In tako se ta potreba v nas zakorenini. In potem diplomiramo in postanemo pomembni in pišemo knjige, ki jih nihče ne bere. Soar se šali, da je najboljše orožje proti mladim intelektualcem, ki ga država ima ta, da jih pošljejo skozi doktorat iz humanistike in jih tako noben več ne bo razumel.
Menim, da je cilj vsakega teksta, da pride do čim večih ljudi izven dotičnega področja. Kajti: zakaj bi spreobračali že spreobrnjene? Tako nikamor ne pridemo.
Ko sem začela brati izpitno literaturo sem določene knjige prebrala v hipu, z drugimi pa sem imela neznosne probleme. Pa je bila tematika podobna! Jezik je bil tako ološčen in prefinjeno napisan, da je zame čisto izgubil pomen. Tako sem bila prisiljena odložiti knjigo, za katero sem sklepala, da je izredno zanimiva.
Zato predlagam, da pišemo čim bolj preprosto, s kratkimi stavki in upoštevamo, da bodo naše izdelke kdaj brali tudi ljudje, ki jim slovenščina ni materin jezik.
Na tak način bo postala teorija nekaj lahkega in prijetnega. Vsi vemo, da je najbolj grozno brati reči, ki jih želimo znati pa jih ne razumemo in enako najbolj čudovito, ko preberemo debelo knjigo in spoznamo nove reči, o katerih pej sploh nismo vdeli, da obstajajo. Veseli smo, ker se nam spremeni način razmišljanja, delovanja... Spremenijo se naši izdelki, komunikacija... Tako napredujemo in si ustvarjamo nova mnenja skozi vsako prebrano knjigo in rastemo in rastemo...
Monday, January 28, 2008
IZPITNI ROK
Izpitni rok bo 12.2.08 ob 15.30 v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje do petka 8.2.08 na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, Oliver Vodeb
Veliko uspeha pri študiju vam želim, Oliver Vodeb
Friday, January 25, 2008
DESIGN POLICE
Za vse tiste, ki menite, da bi vizualna kultura lahko pri nas bila boljša je tukaj možnost, da dela s katerimi se ne strinjate, v živo pokomentirate. Morda bi bilo smiselno zadevo prevesti v slovenski jezik?
Tuesday, January 22, 2008
IZPITNI ROKI
Zimski izpitni rok bo v začetku Februarja. Točen datum bo sporočen v prihodnjih dneh.
LP, Oliver Vodeb
LP, Oliver Vodeb
Thursday, January 03, 2008
Douglas Rushkoff – Nowhere to hide
Izsek poglavja o oglaševanju iz knjige "Coercion".
Razmišlja: Ana Kostovič
Oglaševalci preko oglasov vedno nagovarjajo in prepričujejo neko ciljno skupino potrošnikov. Ko so ta skupina najstniki, se stvari lahko precej zapletejo.
Tako imenovana Generacija X je prevzela anti-šik estetiko od varčne trgovine grungea z namenom, da bi našla nek stil, ki ga ne bi bilo mogoče tako enostavno določiti in izkoristiti. Grunge je bil tako samovoljno neprizadeven in poceni, da je izgledal neprepusten za pretirano oglaševanje in gamur, ki ga navadno hitro aplicirajo na vsako znamko. Ampak kmalu je bilo slišati znane grunge komade v televizijskih reklamah.
Med mladimi se je začela širiti zavest, kako oglaševalci poskušajo priti v njihova srca in denarnice, zato so uporabili svoje poznavanje, da so se izognili takim napadom. Točno so vedeli, kdaj nek oglas cilja na njih, saj so zrasli v svet poln oglasov in stikov z javnostjo in tako zelo dobro poznajo jezik oglaševalcev. Zavedno so prevzeli stališče samoobrambe skozi ironijo---oddaljujoč se od emocionalnih prijemov oglaševalcev.
Lorraine Ketch, direktorica načrtovanja pri Levi`su razlaga: “this audience hates marketing that`s in your face. It eyeballs it a mile away, chews it up and spits it out.”
Lorraine je razkrila še en plan oglaševalske komunikacije. Namesto da bi ustvarjali in prodajali predstavo neke znamke, oglaševalci ustvarjajo prodajne kampanje o oglaševanju samem. Tako dramatična akcija ne poteka več med občinstvom in produktom, ampak med očinstvom in prodajalci neke znamke. Javnost dobiva vedno več kontrole nad mediji.Sedaj informacij ne le sprejemamo, ampak skozi internet, videoigrice in prenosne videokamere, so mediji postali dvosmerni. Masovne medije je spremenil fax, mobilni telefoni in videorekorder. Sedaj so mediji odprt sistem – medijski prostor. Vsak lahko prispeva in noben ni prepričan, kako bo to, kar je prispeval bilo dekonstruirano, dobilo nove pomene in bilo podano naprej.
Mediji so kaotičen prostor, ki ne spoštuje več avtoritete. Tisti, ki poiskušajo vsiliti svojo avtoriteto, se osmešijo. Oglaševalci, ki poskušajo asocirati določeno znamko s slavno osebnostjo ali življenjskim stilom, niso več tako učinkoviti, kot so bili nekoč. Mladi gledalci instinktivno zavračajo in se posmehujejo reklamam, kjer ljudje poskušajo biti “cool”.
Oglaševalci se dobro zavedajo naših spreminjajočih načinov sprejemanja. Velik del občinstva je prevzel to samoobrambno stališče do medijev, zato so nastale nekakšne postmoderne tehnike prepričevanja.
Zanimive so mikroznamke. Ko so se potrošniki naveličali velikih znamk pivovarn in njihovih nepopustljivih pretiranih medijskih kampanj, so se obrnili na manjše lokalne pivovarne zaradi občutka pristnosti. Toda velike pivovarne so se hitro odzvale in izdale lažne mikropivovarne z drugačnimi imeni in kraji, od kjer naj bi pivo izhajalo.
Oglaševalci znajo biti korak naprej v kaotičnem medijskem prostoru. Če današnji potrošnik takoj loči proizvod od njegovega predstavnika, je rešitev tak oglas, ki ga težje dekonstruiramo. Dosti plakatov in oglasov v revijah prikazuje ločene dele telesa, raje kot portrete celih oseb modelov, ki uporabljajo ali nosijo njihove proizvode. Takšen tip fotografije (abstraktno predstavljanje) omogoča gledalcu, da vidi sebe v oglasu namesto modela. Oglas lahko gleda tako, da stvari vidi iz svojega zornega kota.
Naprimer, oglas za cigarete Kool prikazuje samo roko osebe, ki drži zavojček cigaret, ter lepo dekle, ki se ozira v njegovo smer. Podobno reklame za jeans prikazujejo osebe od pasu navzdol, tako da lahko v oglasu vidimo sebe ali kogarkoli.
Občinstvo se veliko lažje poistoveti z oglasom, če ni specifičen in če je predstavitev bolj znakovna. Ko je ikona/znak enostaven, postane univerzalen. Kot naprimer Nike znak, ki lahko pomeni več stvari, zato pritegne več ljudi. Privlačnost znaka predstavlja tudi njegova neločljivost – ne moremo ga še bolj dekonstruirati v manjše komponente. Tako kot dva zlata loka pomenita McDonald`s in majhna rdeča etiketa Levi`s.
Poleg uporabe znakov, trgovci spoznajo, da ironija v naveličanem gledalcu ustvari občutek varnosti. Oglasi za Sprite satirizirajo vrednote, za katere se zavzemajo “cool” znamke. Včasih celo parodirajo taktike prepričevanja svojih konkurentov.
“Image is nothing. Thirst is everything.”
Gre za nov način trženja skozi ekskluzivnost. Oglaševalci vedo, da njihovo občinstvo ponosno, da zmore dekonstruirati in razumeti prisilne taktike, ki se jih poslužujejo televizijski oglasi.
Če si dovolj pameten, da razumeš štos, si dovolj pameten, da boš kupil naš proizvod.
Parfum Calvina Kleina Ck Be ponuja občinstvu, utrujenemu od vseh pritiskov medijev, naj se sprosti, naj samo je! “Just be!”
V oglasu se pojavijo samozavestni modeli, ki zamaknjeno strmijo predse, pod njimi pa so napisi, kot npr. “Be hot. Be cool. Just be!” Ti oglasi namigujejo, da moramo kupiti samo eno stvar – v tem primeru stekleničko parfuma, pa bomo končno lahko bili to kar smo, brez nadaljnega napora. Poudarjajo, da morajo ljudje znati izraziti svojo individualnost, biti to kar so.
Jaz mislim, da je v vsakem primeru dobro biti seznanjen s tehnikami prepričevanja, ker v večini primerov oglasi niso realni – ali izpustijo neprijetne informacije, ali pretiravajo, ali obljubljajo nemogoče. Sama zelo kritično gledam oglase, rada jih analiziram in kritiziram, saj so nekateri oglaševalci prav smešni, ko se trudijo nek izdelek prodati.
Izpostavila bi serijo oglasov za Calgon - izdelek proti vodnemu kamnu. Ko so nam izdelek predstavili, je zmogel odstraniti še tako trdovraten vodni kamen, nato pa so razvili nov izdelek, dva v enem, ki je neprimerno boljši od prvega. Tako so se vrstile nove verzije Calgona in oglasi so nas prepričevali, da rabimo 5 v enem, da bo stvar res delovala. Podobno je pri modi: vsako leto nam predstavijo nov stil, ki je čisto drugačen od lanskega, tako da bi ljudje kupovali mase proizvodov, ki jih ne potrebujejo. Vsak potrošnik bi moral ob pogledu na oglas stopiti korak nazaj in se vprašati kaj mu obljubljajo in kaj mu zares ponujajo. Misli s svojo glavo – to je to!
Razmišlja: Ana Kostovič
Oglaševalci preko oglasov vedno nagovarjajo in prepričujejo neko ciljno skupino potrošnikov. Ko so ta skupina najstniki, se stvari lahko precej zapletejo.
Tako imenovana Generacija X je prevzela anti-šik estetiko od varčne trgovine grungea z namenom, da bi našla nek stil, ki ga ne bi bilo mogoče tako enostavno določiti in izkoristiti. Grunge je bil tako samovoljno neprizadeven in poceni, da je izgledal neprepusten za pretirano oglaševanje in gamur, ki ga navadno hitro aplicirajo na vsako znamko. Ampak kmalu je bilo slišati znane grunge komade v televizijskih reklamah.
Med mladimi se je začela širiti zavest, kako oglaševalci poskušajo priti v njihova srca in denarnice, zato so uporabili svoje poznavanje, da so se izognili takim napadom. Točno so vedeli, kdaj nek oglas cilja na njih, saj so zrasli v svet poln oglasov in stikov z javnostjo in tako zelo dobro poznajo jezik oglaševalcev. Zavedno so prevzeli stališče samoobrambe skozi ironijo---oddaljujoč se od emocionalnih prijemov oglaševalcev.
Lorraine Ketch, direktorica načrtovanja pri Levi`su razlaga: “this audience hates marketing that`s in your face. It eyeballs it a mile away, chews it up and spits it out.”
Lorraine je razkrila še en plan oglaševalske komunikacije. Namesto da bi ustvarjali in prodajali predstavo neke znamke, oglaševalci ustvarjajo prodajne kampanje o oglaševanju samem. Tako dramatična akcija ne poteka več med občinstvom in produktom, ampak med očinstvom in prodajalci neke znamke. Javnost dobiva vedno več kontrole nad mediji.Sedaj informacij ne le sprejemamo, ampak skozi internet, videoigrice in prenosne videokamere, so mediji postali dvosmerni. Masovne medije je spremenil fax, mobilni telefoni in videorekorder. Sedaj so mediji odprt sistem – medijski prostor. Vsak lahko prispeva in noben ni prepričan, kako bo to, kar je prispeval bilo dekonstruirano, dobilo nove pomene in bilo podano naprej.
Mediji so kaotičen prostor, ki ne spoštuje več avtoritete. Tisti, ki poiskušajo vsiliti svojo avtoriteto, se osmešijo. Oglaševalci, ki poskušajo asocirati določeno znamko s slavno osebnostjo ali življenjskim stilom, niso več tako učinkoviti, kot so bili nekoč. Mladi gledalci instinktivno zavračajo in se posmehujejo reklamam, kjer ljudje poskušajo biti “cool”.
Oglaševalci se dobro zavedajo naših spreminjajočih načinov sprejemanja. Velik del občinstva je prevzel to samoobrambno stališče do medijev, zato so nastale nekakšne postmoderne tehnike prepričevanja.
Zanimive so mikroznamke. Ko so se potrošniki naveličali velikih znamk pivovarn in njihovih nepopustljivih pretiranih medijskih kampanj, so se obrnili na manjše lokalne pivovarne zaradi občutka pristnosti. Toda velike pivovarne so se hitro odzvale in izdale lažne mikropivovarne z drugačnimi imeni in kraji, od kjer naj bi pivo izhajalo.
Oglaševalci znajo biti korak naprej v kaotičnem medijskem prostoru. Če današnji potrošnik takoj loči proizvod od njegovega predstavnika, je rešitev tak oglas, ki ga težje dekonstruiramo. Dosti plakatov in oglasov v revijah prikazuje ločene dele telesa, raje kot portrete celih oseb modelov, ki uporabljajo ali nosijo njihove proizvode. Takšen tip fotografije (abstraktno predstavljanje) omogoča gledalcu, da vidi sebe v oglasu namesto modela. Oglas lahko gleda tako, da stvari vidi iz svojega zornega kota.
Naprimer, oglas za cigarete Kool prikazuje samo roko osebe, ki drži zavojček cigaret, ter lepo dekle, ki se ozira v njegovo smer. Podobno reklame za jeans prikazujejo osebe od pasu navzdol, tako da lahko v oglasu vidimo sebe ali kogarkoli.
Občinstvo se veliko lažje poistoveti z oglasom, če ni specifičen in če je predstavitev bolj znakovna. Ko je ikona/znak enostaven, postane univerzalen. Kot naprimer Nike znak, ki lahko pomeni več stvari, zato pritegne več ljudi. Privlačnost znaka predstavlja tudi njegova neločljivost – ne moremo ga še bolj dekonstruirati v manjše komponente. Tako kot dva zlata loka pomenita McDonald`s in majhna rdeča etiketa Levi`s.
Poleg uporabe znakov, trgovci spoznajo, da ironija v naveličanem gledalcu ustvari občutek varnosti. Oglasi za Sprite satirizirajo vrednote, za katere se zavzemajo “cool” znamke. Včasih celo parodirajo taktike prepričevanja svojih konkurentov.
“Image is nothing. Thirst is everything.”
Gre za nov način trženja skozi ekskluzivnost. Oglaševalci vedo, da njihovo občinstvo ponosno, da zmore dekonstruirati in razumeti prisilne taktike, ki se jih poslužujejo televizijski oglasi.
Če si dovolj pameten, da razumeš štos, si dovolj pameten, da boš kupil naš proizvod.
Parfum Calvina Kleina Ck Be ponuja občinstvu, utrujenemu od vseh pritiskov medijev, naj se sprosti, naj samo je! “Just be!”
V oglasu se pojavijo samozavestni modeli, ki zamaknjeno strmijo predse, pod njimi pa so napisi, kot npr. “Be hot. Be cool. Just be!” Ti oglasi namigujejo, da moramo kupiti samo eno stvar – v tem primeru stekleničko parfuma, pa bomo končno lahko bili to kar smo, brez nadaljnega napora. Poudarjajo, da morajo ljudje znati izraziti svojo individualnost, biti to kar so.
Jaz mislim, da je v vsakem primeru dobro biti seznanjen s tehnikami prepričevanja, ker v večini primerov oglasi niso realni – ali izpustijo neprijetne informacije, ali pretiravajo, ali obljubljajo nemogoče. Sama zelo kritično gledam oglase, rada jih analiziram in kritiziram, saj so nekateri oglaševalci prav smešni, ko se trudijo nek izdelek prodati.
Izpostavila bi serijo oglasov za Calgon - izdelek proti vodnemu kamnu. Ko so nam izdelek predstavili, je zmogel odstraniti še tako trdovraten vodni kamen, nato pa so razvili nov izdelek, dva v enem, ki je neprimerno boljši od prvega. Tako so se vrstile nove verzije Calgona in oglasi so nas prepričevali, da rabimo 5 v enem, da bo stvar res delovala. Podobno je pri modi: vsako leto nam predstavijo nov stil, ki je čisto drugačen od lanskega, tako da bi ljudje kupovali mase proizvodov, ki jih ne potrebujejo. Vsak potrošnik bi moral ob pogledu na oglas stopiti korak nazaj in se vprašati kaj mu obljubljajo in kaj mu zares ponujajo. Misli s svojo glavo – to je to!
Tuesday, January 01, 2008
IZPITNE TEME, PRAVILA IN ROKI
V izogib zapletom na izpitnih rokih (datumi bodo objavljeni na tem blogu v kratkem-zagotovo pa bo rok v prvem naslednjem izpitnem obdobju) objavljam navodila za izpitne naloge.
Spodaj si preberite razpisane izpitne teme.
Izberete eno izmed treh možnosti:
1. Družbeno odgovorni komercialni komunikacijski projekt (lahko je iz korpusa tržnega ali družbenega komuniciranja) s posebnim poudarkom na lepoti estetske rešitve s pisno kontekstualizacijo na petih straneh. Nekaj razmišljanj in smernic o tej temi lahko preberete tukaj.
2. Oblikovalski projekti, ki jih delate pri drugih predmetih, s pisno kontekstualizacijo na osmih straneh.
3. Teoretska tema po izbiri. Esej ali strokovni članek. Temo si lahko izberete sami, vendar vam jo morem odobrit. Dolžina teksta je 7-9 strani.
V izjemnih primerih lahko predlagate tudi kak projekt, ki ne sodi v zgornje tri kategorije, potrebno pa je, da vam teme za izpitne naloge predhodno potrdim. Teoretski del izpitne naloge se mora obvezno navezovati na teorije, ki smo jih obdelali pri samem predmetu! To mora biti jasno razvidno iz same problemske zastavitve in argumentacije vaše teze. Uporabljate lahko seveda tudi dodatno literaturo/teorije. Če potrebujete pomoč mi pišite po elektronski pošti.
Naloga mora imeti obvezen seznam literature, prav tako morate pravilno citirati v sami nalogi- glej spodaj:
Opozarjam vas, da berite originalne tekste in ne zgolj objave vaših kolegic in kolegov na blogu!. Na izpitu bom temeljito preveril vaše znanje obvezne literature.
Pri prvih dveh točkah je potrebno, da utemeljite komunikacijski cilj, ciljne skupne, izbrana komunikacijska orodja in komunikacijske pristope. Izpitno nalogo mi je potrebno poslati po elektronski pošti na moj mejl teden dni pred izpitnim rokom.
V tekstu se držite spodnje sheme navajanja virov.
Na ustnem zagovoru boste odgovarjali na štiri vprašanja:
1.- vprašanje v zvezi z oddanim izdelkom
2.- vprašanje v zvezi obravnavano snovjo na predavanjih
3. in 4. - vprašanje v zvezi z obvezno literaturo
Izpitni roki bodo objavljeni v kratkem.
Skupno oceno sestavlja kakovost vaše objave na blogu, sodelovanje v konverzacijah in na predavanjih + izpitna naloga + ustni izpit.
**************************************************
Citiranje in povzemanje:
Krajši citati (pet vrstic ali manj) so vključeni v besedilo brez presledka ali nove vrstice. Začetek in konec citata sta označena z dvojnimi narekovaji; na koncu citata pa mora biti natančno naveden vir po pravilih za navajanje literature. Če je citat daljši od pet vrstic, ga je treba postaviti v novo vrsto s povečanim odmikom od levega roba in ga (po možnosti) izpisati v pomanjšanem ali poševnim tisku. V tem primeru citata ni treba označiti z narekovaji.
Tudi pri povzemanju določene literature ali sklicevanju na določeno literaturo (brez dobesednega citiranja) je treba na ustreznem mestu natančno navesti podatke o viru, kot to določa naslednji odstavek.
Navodilo za navajanje literature vključuje naslednji način označevanja citatov v besedilu: (Katunarić 1993: 17) ali (Berger in Luckmann 1988: 25). Pri sklicevanju na določeno idejo brez citiranja se vir označi na naslednji način (glej Jambrek 1992: 101). Citiranje po sekundarnem viru (ne po originalu) se označi na naslednji način (Mannheim v Jambrek 1992: 289). Pri splošnem sklicevanju na določenega avtorja oziroma delo se navedeta le priimek in letnica: (Habermas 1980). Pri besedilih z več kot dvema avtorjema se navede le ime prvega avtorja in doda "in drugi". Če je citiranih več del istega avtorja z enako letnico, se k letnici dodajo še črke po abecednem redu, npr.: (Luckmann 1988a: 101).
Navajanje literature
Literatura se navaja po naslednjih zgledih:
1. članki v revijah oziroma zbornikih
Katunarić, Vjeran (1993): Interkulturalizem. Teorija in praksa 30(1-2), 14-25.
Habermas, Jürgen (1980): Handlung und System - Bemerkungen zu Parsons Medientheorie. V Wolfgang Schluchter (ur.): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften, 68-105. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
2. samostojne publikacije
Jambrek, Peter (1992): Uvod v sociologijo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Schluchter, Wolfgang, ur. (1980): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
Pri novih izdajah klasičnih del je pred letnico citirane izdaje treba navesti še leto prve objave, npr.
Marx, Karl (1867/1961): Kapital. Kritika politične ekonomije. Prvi zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Berger, Peter in Thomas Luckmann (1966/1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
3. Internetni viri
Internetni viri se po načinu citiranja ne razlikujejo bistveno od drugih, običajnih virov, zato jih tudi ni treba posebej naštevati (v diplomskih delih je pogosta uporaba Internet 1, Internet 2, ...). Pri viru, ki ga pridobimo iz interneta, je poleg vseh ostalih informacij, ki jih moramo pridobiti tudi pri običajni literaturi, treba dopisati še naslov spletne strani, od koder je bil vir pridobljen, ter datum dostopa na dano stran. Tudi internetni viri so lahko primarni (npr. dokumenti, pogodbe) in/ali sekundarni. Slednje navajamo na enak način, kot navajamo druge sekundarne vire: s sklicevanjem na avtorja (to je lahko oseba ali institucija) in z navedbo letnice, ko je bil vir objavljen.
Prodi, Romano (2001): An Enlarged and More United Europe, A Global Player: Challenges and Opportunities in the New Century. Dostopno na http://www.europa.eu.int/comm/ laeken_council/bruges_en.htm (9. september 2002).
Kabinet predsednika vlade (2005): Premier Janez Janša prejel letno poročilo varuha človekovih pravic, 14. junij. Dostopno na http://www.kpv-rs.si/ (15. junij 2005).
Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne skupščine 217 A (III), 10. decembra 1948. Dostopna na http://www.unhchr.ch/udhr/lang/slv.htm (10. junij 2005).
Če ima delo več avtorjev, se v seznamu literature navedejo vsi avtorji.
Seznam literature je urejen po abecednem redu in pri več delih istega avtorja se dela navajajo po kronološkem zaporedju od starejših k novejšim objavam. Pri anonimnih virih se upošteva prva črka v naslovu, navedba pa se začne z letnico izdaje, ki ji – brez dvopičja – sledi naslov vira. Npr.: Statistični letopis 1995. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Reference in opombe
Citirani viri se ne navajajo pod črto. Pod črto se (po možnosti v pomanjšanem tisku) navajajo le vsebinske opombe. V opombah navajamo tudi primarne vire (dokumente, pogodbe). Mesto v besedilu, na katero se nanaša opomba, in opomba pod črto se označujeta s številko. Številčenje opomb je zaporedno od začetka do konca besedila.
Spodaj si preberite razpisane izpitne teme.
Izberete eno izmed treh možnosti:
1. Družbeno odgovorni komercialni komunikacijski projekt (lahko je iz korpusa tržnega ali družbenega komuniciranja) s posebnim poudarkom na lepoti estetske rešitve s pisno kontekstualizacijo na petih straneh. Nekaj razmišljanj in smernic o tej temi lahko preberete tukaj.
2. Oblikovalski projekti, ki jih delate pri drugih predmetih, s pisno kontekstualizacijo na osmih straneh.
3. Teoretska tema po izbiri. Esej ali strokovni članek. Temo si lahko izberete sami, vendar vam jo morem odobrit. Dolžina teksta je 7-9 strani.
V izjemnih primerih lahko predlagate tudi kak projekt, ki ne sodi v zgornje tri kategorije, potrebno pa je, da vam teme za izpitne naloge predhodno potrdim. Teoretski del izpitne naloge se mora obvezno navezovati na teorije, ki smo jih obdelali pri samem predmetu! To mora biti jasno razvidno iz same problemske zastavitve in argumentacije vaše teze. Uporabljate lahko seveda tudi dodatno literaturo/teorije. Če potrebujete pomoč mi pišite po elektronski pošti.
Naloga mora imeti obvezen seznam literature, prav tako morate pravilno citirati v sami nalogi- glej spodaj:
Opozarjam vas, da berite originalne tekste in ne zgolj objave vaših kolegic in kolegov na blogu!. Na izpitu bom temeljito preveril vaše znanje obvezne literature.
Pri prvih dveh točkah je potrebno, da utemeljite komunikacijski cilj, ciljne skupne, izbrana komunikacijska orodja in komunikacijske pristope. Izpitno nalogo mi je potrebno poslati po elektronski pošti na moj mejl teden dni pred izpitnim rokom.
V tekstu se držite spodnje sheme navajanja virov.
Na ustnem zagovoru boste odgovarjali na štiri vprašanja:
1.- vprašanje v zvezi z oddanim izdelkom
2.- vprašanje v zvezi obravnavano snovjo na predavanjih
3. in 4. - vprašanje v zvezi z obvezno literaturo
Izpitni roki bodo objavljeni v kratkem.
Skupno oceno sestavlja kakovost vaše objave na blogu, sodelovanje v konverzacijah in na predavanjih + izpitna naloga + ustni izpit.
**************************************************
Citiranje in povzemanje:
Krajši citati (pet vrstic ali manj) so vključeni v besedilo brez presledka ali nove vrstice. Začetek in konec citata sta označena z dvojnimi narekovaji; na koncu citata pa mora biti natančno naveden vir po pravilih za navajanje literature. Če je citat daljši od pet vrstic, ga je treba postaviti v novo vrsto s povečanim odmikom od levega roba in ga (po možnosti) izpisati v pomanjšanem ali poševnim tisku. V tem primeru citata ni treba označiti z narekovaji.
Tudi pri povzemanju določene literature ali sklicevanju na določeno literaturo (brez dobesednega citiranja) je treba na ustreznem mestu natančno navesti podatke o viru, kot to določa naslednji odstavek.
Navodilo za navajanje literature vključuje naslednji način označevanja citatov v besedilu: (Katunarić 1993: 17) ali (Berger in Luckmann 1988: 25). Pri sklicevanju na določeno idejo brez citiranja se vir označi na naslednji način (glej Jambrek 1992: 101). Citiranje po sekundarnem viru (ne po originalu) se označi na naslednji način (Mannheim v Jambrek 1992: 289). Pri splošnem sklicevanju na določenega avtorja oziroma delo se navedeta le priimek in letnica: (Habermas 1980). Pri besedilih z več kot dvema avtorjema se navede le ime prvega avtorja in doda "in drugi". Če je citiranih več del istega avtorja z enako letnico, se k letnici dodajo še črke po abecednem redu, npr.: (Luckmann 1988a: 101).
Navajanje literature
Literatura se navaja po naslednjih zgledih:
1. članki v revijah oziroma zbornikih
Katunarić, Vjeran (1993): Interkulturalizem. Teorija in praksa 30(1-2), 14-25.
Habermas, Jürgen (1980): Handlung und System - Bemerkungen zu Parsons Medientheorie. V Wolfgang Schluchter (ur.): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften, 68-105. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
2. samostojne publikacije
Jambrek, Peter (1992): Uvod v sociologijo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Schluchter, Wolfgang, ur. (1980): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
Pri novih izdajah klasičnih del je pred letnico citirane izdaje treba navesti še leto prve objave, npr.
Marx, Karl (1867/1961): Kapital. Kritika politične ekonomije. Prvi zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Berger, Peter in Thomas Luckmann (1966/1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
3. Internetni viri
Internetni viri se po načinu citiranja ne razlikujejo bistveno od drugih, običajnih virov, zato jih tudi ni treba posebej naštevati (v diplomskih delih je pogosta uporaba Internet 1, Internet 2, ...). Pri viru, ki ga pridobimo iz interneta, je poleg vseh ostalih informacij, ki jih moramo pridobiti tudi pri običajni literaturi, treba dopisati še naslov spletne strani, od koder je bil vir pridobljen, ter datum dostopa na dano stran. Tudi internetni viri so lahko primarni (npr. dokumenti, pogodbe) in/ali sekundarni. Slednje navajamo na enak način, kot navajamo druge sekundarne vire: s sklicevanjem na avtorja (to je lahko oseba ali institucija) in z navedbo letnice, ko je bil vir objavljen.
Prodi, Romano (2001): An Enlarged and More United Europe, A Global Player: Challenges and Opportunities in the New Century. Dostopno na http://www.europa.eu.int/comm/ laeken_council/bruges_en.htm (9. september 2002).
Kabinet predsednika vlade (2005): Premier Janez Janša prejel letno poročilo varuha človekovih pravic, 14. junij. Dostopno na http://www.kpv-rs.si/ (15. junij 2005).
Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne skupščine 217 A (III), 10. decembra 1948. Dostopna na http://www.unhchr.ch/udhr/lang/slv.htm (10. junij 2005).
Če ima delo več avtorjev, se v seznamu literature navedejo vsi avtorji.
Seznam literature je urejen po abecednem redu in pri več delih istega avtorja se dela navajajo po kronološkem zaporedju od starejših k novejšim objavam. Pri anonimnih virih se upošteva prva črka v naslovu, navedba pa se začne z letnico izdaje, ki ji – brez dvopičja – sledi naslov vira. Npr.: Statistični letopis 1995. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Reference in opombe
Citirani viri se ne navajajo pod črto. Pod črto se (po možnosti v pomanjšanem tisku) navajajo le vsebinske opombe. V opombah navajamo tudi primarne vire (dokumente, pogodbe). Mesto v besedilu, na katero se nanaša opomba, in opomba pod črto se označujeta s številko. Številčenje opomb je zaporedno od začetka do konca besedila.
Tuesday, December 25, 2007
Friday, December 14, 2007
Torkovo predavanje odpade
Predavanje dr.Vodeba v torek dne 18.12. zaradi studijske poti v tujino odpade.
Iz neznanega razloga se je ustavil tok dela na obveznih tekstih. Potrebno se je drzati seznama, ki je objavljen na vratih nase predavalnice. V kolikor kdo ne objavi svojega dela po vrstnem redu to ne pomeni, da se ustavi celotni vrsni red dela.
Iz neznanega razloga se je ustavil tok dela na obveznih tekstih. Potrebno se je drzati seznama, ki je objavljen na vratih nase predavalnice. V kolikor kdo ne objavi svojega dela po vrstnem redu to ne pomeni, da se ustavi celotni vrsni red dela.
Thursday, November 29, 2007
First things first, a manifesto
RAZMIŠLJA: NEŽA BEVK
Grafični designerji, umetnostni direktorji in visualni komunikatorji, ki so bili vzgojeni v svetu v katerem so jim bile tehnike in aparat oglaševanja stalno predstavljene kot najbolj efektivne in zaželjene uporabe naših talentov. Mnogi učitelji oblikovanja in mentorji so promovirali ta način; in trg ga je nagradil, mnogo knjig in publikacij pa ga je utrdilo.
Opogumljeni v tej smeri, so oblikovalci uporabljali svoje veščine in domišljijo za prodajo pasjih piškotov, oblikovane kave, diamantov, detergentov, gelov za lase, cigaret, kreditnih kartic, čevljev, masažnih aparatov za zadnjico, piv in težkih rekreacijskih vozil. Komercialno delo je vedno plačalo račune, vendar je veliko grafičnih oblikovalcev sedaj dopustilo, da so v veliki meri postali in delali tisto, kar grafični oblikovalci delajo. To je tisto,pod čimer svet dejansko tudi razume oblikovanje. Poklicni čas in energija se porablja za proizvodnjo nepomembnih stvari.
Zrasli so z izjemno neudobno s tem pogledom na oblikovanje. Oblikovalci, ki so žrtvovali svoje napore primarno za oglaševanje, marketing in razvoj blagovnih znamk podpirajo in slepo opogumljajo mentalno okolje, ki je nasičeno s komercialnimi sporočili, ki v veliki meri spreminjajo kako potrošniki govorijo, razmišljajo, čutijo, se odzivaji in komunicirajo. Do določene mere vsi pomagajo konceptu zmanjšanega in neizmerno škodljivega javnega razgovora.
V svetu obstajajo opravila, ki so bolj pomembna od naše sposobnosti reševanja problemov. Še nevidene okoljske, socialne in kulturne krize zahtevajo pozornost. Veliko kulturnih intervencij, socialnih oglaševalnih kampanj, knjig, revij, razstav, izobraževalnih orodij, TV programov, filmov, dobrodelnih zadev in ostalih informacijskih oblikovalskih projektov zahteva strokovno znanje in pomoč.
Predlagajo zamenjavo prioritet v smislu bolj uporabne, trajne in demokratične oblike komuniciranja – miselni odmik od produktnega marketinga in v smeri raziskovanja in produkcije novega pomena. Okvir debate se oža; mora pa se razširiti. Potrošništvo teče neovirano; izzvati z drugimi perspektivami, delno tudi skozi vizualni jezik in vire oblikovanja.
V 1964 je 22 visualnih komunikatorjev podpisalo prvi klic, da bi bile sposobnosti uporabljene v bolj vredne stvari. Z eksplozivno rastjo globalne komercialne kulture, je njihovo sporočilo raslo še bolj nujno. Danes oživljajo njihov manifest v pričakovanju, da ne bodo zopet pretekla desetletja, preden bodo njihova razmišljanja vzeta k srcu.
Del grafičnih oblikovalcev in visualnih komunikatorjev je spregledal smer v katerega gre in se uporablja visualna komunikacija in s to smerjo se ne strinjajo, saj ne pooseblja njihovege notranje zavesti, kaj z vizualno komunikacijo doseči.
Moč vizualnih komunikacij in oblikovanja, ki se je začelo z bliskovito naglico razvijati v zadnjih desetletjih, je hitro spoznala predvsem industrija, ki je praktično pograbila vse najboljše dosežke za doseganje svojih ciljev in je posledično z obratom kapitala pritegnila, kot magnet, vse, ki so imeli sleherno idejo, kako z vizualnim sporočanjem povečati prodajo.
S to inercijo je počasi, vendar vstrajno začela tudi preoblikovati zavest, kaj dejansko oblikovanje in vizualna kultura sta in danes so oblikovanje, marketing in industrija nepovezani pojmi in velikokrat edino, kar pade običajnemu človeku, na žalost pa tudi večini oblikovalcev na misel, ko se začnemo pogovarjati o sodobnih oblikovalskih dosežkih.
Na srečo je v vsaki stvari opozicija in tudi v tem primeru se je našla skupina posameznikov, ki so sprevideli, da njihova moč komuniciranja ni in ne sme biti namenjena samo materializiranim stvarem, temveč jo moramo v tem nevem, modernem, negotovem in problemov polnem svetu uporabiti tudi za doseganje višjih ciljev človeštva v celoti.
Žal zaradi zlorabe teh orodij le malokdo pomisli, da bi bila le ta nadvse uporabna za doseganje teh višjih ciljev, vendar se mora za to oblikovati dovolj velika skupina sorodno mislečih oblikovalcev, ki ob pomoči predvsem civilne sfere začnejo dosegati premike v družbi.
V letu 1964 je skupina, takrat revolucionarnih, oblikovalcev napisala prvi manifest s katerem so pravzaprav hoteli povedati, da se mora izkoriščanje oblikovanja izključno za kapitalistično okoriščanje končati in da je potrebno začeti iskati to novo pot. Moderni pristopi pa so ta osamljen krik počasi in v obdobju vsesplošnega naraščanja blaginje zadušili.
Zaradi družbenih sprememb, problemov, kot tudi dognanju posameznega potrošnika, da je oblikovanje nemalokrat le zavajanje za tržno kapitalizacijo je zopet, po mojem mnenju tokrat na drugačni družbeni ravni nastav nov manifest, ki pa žal ni izpolnil in izrabil aktualnih družbenih premikov. Zakaj?
Verjetno del odgovora tiči v tem, da je družba trenutno do popolnosti komercializirana, problemi pa se še niso uspeli direktno vplivati na ljudi, saj jih vlade v upanju po svojem obstoju še uspejo za silo krpati. Vprašanje koliko časa še? Kdaj bo počilo? Takrat bo morda že prepozno, da tako oblikovalci, kot vladne in nevladne organizacije najdejo skupni jezik in s pomočjo sodobne vizualne komunikacije začnejo spreobračati množice, ki bodo dojele resnost polažaja te družbe, ki počasi, vendar vztajno tepta moralne vrednote, ki so na nek način uspele človeštvo pripeljati do stopnje, kjer se trenutno nahajamo.
Upam, da bodo ljudje, ki imajo moč in vpliv na družbo spoznali moč komuniciranja z množico tudi v luči pozitivnih sprememb za družbo in ne za manipulacije in lastno okoriščanje. In tu lahko z rahlo diskretnostjo oblikovalci pomagajo spreminjati družbo.
Grafični designerji, umetnostni direktorji in visualni komunikatorji, ki so bili vzgojeni v svetu v katerem so jim bile tehnike in aparat oglaševanja stalno predstavljene kot najbolj efektivne in zaželjene uporabe naših talentov. Mnogi učitelji oblikovanja in mentorji so promovirali ta način; in trg ga je nagradil, mnogo knjig in publikacij pa ga je utrdilo.
Opogumljeni v tej smeri, so oblikovalci uporabljali svoje veščine in domišljijo za prodajo pasjih piškotov, oblikovane kave, diamantov, detergentov, gelov za lase, cigaret, kreditnih kartic, čevljev, masažnih aparatov za zadnjico, piv in težkih rekreacijskih vozil. Komercialno delo je vedno plačalo račune, vendar je veliko grafičnih oblikovalcev sedaj dopustilo, da so v veliki meri postali in delali tisto, kar grafični oblikovalci delajo. To je tisto,pod čimer svet dejansko tudi razume oblikovanje. Poklicni čas in energija se porablja za proizvodnjo nepomembnih stvari.
Zrasli so z izjemno neudobno s tem pogledom na oblikovanje. Oblikovalci, ki so žrtvovali svoje napore primarno za oglaševanje, marketing in razvoj blagovnih znamk podpirajo in slepo opogumljajo mentalno okolje, ki je nasičeno s komercialnimi sporočili, ki v veliki meri spreminjajo kako potrošniki govorijo, razmišljajo, čutijo, se odzivaji in komunicirajo. Do določene mere vsi pomagajo konceptu zmanjšanega in neizmerno škodljivega javnega razgovora.
V svetu obstajajo opravila, ki so bolj pomembna od naše sposobnosti reševanja problemov. Še nevidene okoljske, socialne in kulturne krize zahtevajo pozornost. Veliko kulturnih intervencij, socialnih oglaševalnih kampanj, knjig, revij, razstav, izobraževalnih orodij, TV programov, filmov, dobrodelnih zadev in ostalih informacijskih oblikovalskih projektov zahteva strokovno znanje in pomoč.
Predlagajo zamenjavo prioritet v smislu bolj uporabne, trajne in demokratične oblike komuniciranja – miselni odmik od produktnega marketinga in v smeri raziskovanja in produkcije novega pomena. Okvir debate se oža; mora pa se razširiti. Potrošništvo teče neovirano; izzvati z drugimi perspektivami, delno tudi skozi vizualni jezik in vire oblikovanja.
V 1964 je 22 visualnih komunikatorjev podpisalo prvi klic, da bi bile sposobnosti uporabljene v bolj vredne stvari. Z eksplozivno rastjo globalne komercialne kulture, je njihovo sporočilo raslo še bolj nujno. Danes oživljajo njihov manifest v pričakovanju, da ne bodo zopet pretekla desetletja, preden bodo njihova razmišljanja vzeta k srcu.
Del grafičnih oblikovalcev in visualnih komunikatorjev je spregledal smer v katerega gre in se uporablja visualna komunikacija in s to smerjo se ne strinjajo, saj ne pooseblja njihovege notranje zavesti, kaj z vizualno komunikacijo doseči.
Moč vizualnih komunikacij in oblikovanja, ki se je začelo z bliskovito naglico razvijati v zadnjih desetletjih, je hitro spoznala predvsem industrija, ki je praktično pograbila vse najboljše dosežke za doseganje svojih ciljev in je posledično z obratom kapitala pritegnila, kot magnet, vse, ki so imeli sleherno idejo, kako z vizualnim sporočanjem povečati prodajo.
S to inercijo je počasi, vendar vstrajno začela tudi preoblikovati zavest, kaj dejansko oblikovanje in vizualna kultura sta in danes so oblikovanje, marketing in industrija nepovezani pojmi in velikokrat edino, kar pade običajnemu človeku, na žalost pa tudi večini oblikovalcev na misel, ko se začnemo pogovarjati o sodobnih oblikovalskih dosežkih.
Na srečo je v vsaki stvari opozicija in tudi v tem primeru se je našla skupina posameznikov, ki so sprevideli, da njihova moč komuniciranja ni in ne sme biti namenjena samo materializiranim stvarem, temveč jo moramo v tem nevem, modernem, negotovem in problemov polnem svetu uporabiti tudi za doseganje višjih ciljev človeštva v celoti.
Žal zaradi zlorabe teh orodij le malokdo pomisli, da bi bila le ta nadvse uporabna za doseganje teh višjih ciljev, vendar se mora za to oblikovati dovolj velika skupina sorodno mislečih oblikovalcev, ki ob pomoči predvsem civilne sfere začnejo dosegati premike v družbi.
V letu 1964 je skupina, takrat revolucionarnih, oblikovalcev napisala prvi manifest s katerem so pravzaprav hoteli povedati, da se mora izkoriščanje oblikovanja izključno za kapitalistično okoriščanje končati in da je potrebno začeti iskati to novo pot. Moderni pristopi pa so ta osamljen krik počasi in v obdobju vsesplošnega naraščanja blaginje zadušili.
Zaradi družbenih sprememb, problemov, kot tudi dognanju posameznega potrošnika, da je oblikovanje nemalokrat le zavajanje za tržno kapitalizacijo je zopet, po mojem mnenju tokrat na drugačni družbeni ravni nastav nov manifest, ki pa žal ni izpolnil in izrabil aktualnih družbenih premikov. Zakaj?
Verjetno del odgovora tiči v tem, da je družba trenutno do popolnosti komercializirana, problemi pa se še niso uspeli direktno vplivati na ljudi, saj jih vlade v upanju po svojem obstoju še uspejo za silo krpati. Vprašanje koliko časa še? Kdaj bo počilo? Takrat bo morda že prepozno, da tako oblikovalci, kot vladne in nevladne organizacije najdejo skupni jezik in s pomočjo sodobne vizualne komunikacije začnejo spreobračati množice, ki bodo dojele resnost polažaja te družbe, ki počasi, vendar vztajno tepta moralne vrednote, ki so na nek način uspele človeštvo pripeljati do stopnje, kjer se trenutno nahajamo.
Upam, da bodo ljudje, ki imajo moč in vpliv na družbo spoznali moč komuniciranja z množico tudi v luči pozitivnih sprememb za družbo in ne za manipulacije in lastno okoriščanje. In tu lahko z rahlo diskretnostjo oblikovalci pomagajo spreminjati družbo.
Friday, November 23, 2007
Izsek iz No logo- Naomi Klein
RAZMIŠLJA: EVA FERK
Tekst je izvzet iz knjige No logo, avtorice Naomi Klein. Knjiga je prvič izšla januarja 2000 v Kanadi. Postala je mednarodna uspešnica, celo eno izmed najbolj vplivnih del antiglobalističnega gibanja. Njen vpliv se kaže v pop kulturi – bolj odmeven je primer skupine Radiohead.Trije člani so knjigo prebrali in bili nad njo tako navdušeni, da so jo preko spleta priporočali svojim oboževalcem; razmišljali so celo, da bi prevzeli naslov knjige kot potencialni naslov za novi album (kasneje album Kid A).
Širjenje znamke | Kako je logotip zavzel osrednje mesto
Avtorica na začetku poda osebno izkušnjo in se spominja kako je že pri svojih rosnih osmih letih začutila prihod 'terorja' logotipa. Vse tja do sedemdesetih let 20. st. so bili logotipi očem skriti, prišiti na notranjost ovratnika. Sem in tja so se pojavljali mali dizajnerski emblemi na zunanjosti, a povečini so bila ta oblačila športna in omejena na golf ter tenis igrišča. Ob koncu sedemdesetih se svet mode upre in ta, prej 'bogataški', omejen slog, postane množičen. Lacost-ov krokodil in Ralph Lauren-ov igralec pola tako postaneta nosilca družbene funkcije – logotip nadomesti etiketo s ceno oz. »koliko je kdo pripravljen odšteti za svoj cilj«. Sredi osemdesetih sledi formiranje logotipa iz bahaškega spakovanja v modni dodatek; iz dvocentimetrskega emblema se napihne na kričečo velikost, ki pokriva celotno oprsje. Kot vodilnega na tem področju 'napihovanja' logotipa avtorica knjige izpostavi Tommya Hilfigerja, ki je prvi uveljavil slog oblačenja na način, ki svoje stranke preko svojih izdelkov spreminja v popolnoma oznamčene, govoreče Tommyeve lutke.
Takšno dramatično povečevanje vloge logotipa je pripeljalo do spremembe njegove vsebine. Oblačila na katerih se ta pojavlja, so postala prazni nosilci znamk. Na tem mestu avtorico dobesedno citiram: »Metaforični krokodilček je skočil in požrl pravo majico.« Sredi devetdesetih let se zgodi velika preobrazba. Okornost zastarelega sistema »izdelek-proizvodnja« narekuje, da se mora znamčenje prenesti na naslednjo, višjo raven: ne zadostuje samo znamčenje izdelkov, potrebno je začeti znamčiti tudi zunanjo kulturo – začelo se je s sponzoriranjem kulturnih dogodkov. To ni bilo le dodajanje vrednosti izdelku, ampak nekakšen nov, še ne odkrit vir kulturnih idej in ikonografije, ki so jih znamke z lastno interpretacijo in projekcijo nato zrcalile nazaj v kulturo; vse to je delovalo nato kot 'podaljšek' oz. razširitev znamke.
Trenutno dogajanje na področju znamčenja avtorica opiše kot kulturni ekspanzionizem znamčenja, pri katerem ne govorimo več o tradicionalnem korporacijskem sponzorstvu (ko podjetje daruje denar v zameno za vidnost svojega logotipa npr. na nekem panoju). To se spremeni v zelo ambiciozno frontalno znamčenje (pristop Tommya Hilfigerja), ki posega v našo okolico in na vsa področja kulture (filmi, glasba, lokalni dogodki, revije, šport, ... ). Logotip postane ne samo dodatek nekje, ampak glavna atrakcija. Znamčenje devetdesetih let je drugačno, saj si prizadeva asociacije narediti živo resnične. Lep primer je Swatch-ev koncept iz leta 1998: »Internet Time«, ki poenostavlja in narekuje, da bi ljudje prešli iz tradicionalnega 'Time-Zone' mišljenja na oznamčen 'Internet Time' – dan razdelijo na 1000 »Swatch-utripov«, brez časovnih pasov. V teh kontekstih pogosto ne gre več za sponzoriranje neke kulture, ampak da znamka sama postane kultura. Naomi Klein se sprašuje zakaj, če znamke niso izdelki, marveč ideje, stališča in vrednote, zakaj potemtakem tudi same ne bi smele biti kultura? Meje med korporacijskim (tradicionalnim) sponzorstvom in sponzorirano kulturo se zabrišejo in zgodi se, da so se mnoge slavne osebe začele (in se čedalje bolj) obračati na korporacije, saj so se želele same vključiti v igro znamčenja (Michael Jordan, Puff Daddy, Brittney Spears, Star Wars, ... za Nike, Gap, Pepsi, ... ). To ustvari pretočno partnerstvo znamenitih ljudi in znamenitih znamk oz. 'soznamčenje'.
Privatizacijska politika zadnjih trideset let v različnih državah sveta pripelje do okoliščin, ko se sponzorstvo preobrazi iz redkega pojava (70. leta) v panogo z eksplozivno rastjo (sredina 80. let). Institucijam (šole, muzeji, radio in tv postaje, ... ) so se krčila proračunska sredstva, zato so se mnogi odločali (da bi zapolnili primanjkljaj) za partnerstvo z zasebnimi korporacijami. A kam je to pripeljajlo? Oglaševalski kritik McAllister (v svojem delu: Commercialization of American Culture) pravi, da sponzorstvo na eni strani povzdigne korporacijo, sočasno pa razvrednoti sponzoriranca. Športni dogodki, gledališke predstave, tv program so postali podrejeni promociji, saj v sponzorski logiki obstajajo samo za to, da promovirajo. Toda kaj so bili drugega umetniški izdelki zgodovine kot igračke mogočnih in premožnih? Dejstvo je, da se je naša kultura utemeljila ravno na političnih, finančnih in osebnih ambicijah bogatašev.
Odnos med sponzorji in sponzoriranci se začne spreminjati, ko se na kulturnem področju odvisnost od sponzorskih prihodkov poveča. Korporacije postavljajo vse večje zahteve po priznanju in nadzoru, nekatere pa začnejo celo s kupovanjem posameznih dogodkov, saj naj pogoji ne bi več ustrezali njihovim pričakovanjem. Od tod izvor sponzoriranih koncertov, kjer znamka sponzorja popolnoma zasenči nastopajoče zvezde. Januarja 1999 korporacija Philip Morris (izdelovalec osvežilnih bombonov the Altoids) nameni denar za nakup umetniške zbirke, ki jo poimenuje po prirejenem sloganu bonbonov the Altoids (»Curiously Strong Mints.«) - »Curiously Strong Collection«.
Znamčenje medijev
Znamčenje postane problematično (kot sem že navedla), ko se razmerje prevesi v korist sponzorske znamke in nosilko – t.j. kulturo obravnava zgolj kot promocijsko orodje.
Novinarstvo je pod čedalje večjim pritiskom spajanja z znamkami. To izhaja iz sponzoriranih medijskih projektov, ki vabijo korporacije k sponzorstvu. Dober primer znamčenja medijev je spektakel zimskih OI v Naganu leta 1998. Raziskovalna novinarka mreže CBS je opazila, da vsi njeni kolegi iz športne redakcije poročajo v jopičih z velikim Nike logotipom. Nike je bil namreč uradni sponzor prenosov mreže CBS. To zaznamuje nadaljnje brisanje meje med novinarstvom in oglaševanjem. Osuplost novinarke je bila še toliko večja, saj je pred dvema letoma poročala o fizični zlorabi zaposlenih žensk v Nike-ovi tovarni; CBS naj bi, zaradi Nike-ovega sponzorstva, prepovedal ponovitev izvirne zgodbe in sledenje nadaljnim dogodkom. Iz tega ironično sledi, da znamke vse bolj prezirajo gostoljubje medijev v katere se zažirajo.
Podobno se dogaja tudi tiskanim medijem. Zlivanje medijev in katalogov naj bi doseglo vrhunec leta 1998, ko je na tv prišla najstniška nanizanka Dawson's Creek. Zadovoljstvo je bilo obojestransko: odgovorni pri tv nanizanki so se dogovorili z znamko J. Crew, da se bo igralska zasedba pojavljala v njihovih oblačilih, igralci pa so se v zameno pojavljali v njihovih reklamnih katalogih, naslovnicah, z razpoznavnim videzom iz nanizanke, v identičnem okolju. Kot da je celotna nanizanka ena sama reklama za J. Crew.
Rojstni kraj tovrstnih ambicij z znamčenjem naj bi bil edini prostor kjer naj ne bi obstajal nikakršen zid med novinarstvom in oglaševanjem – internet. Že skoraj vsaka znamka s svojo spletno stranjo ponuja oznamčeno, virtualno spletno vsebino.
Zagotovo je najboljši primer oznamčenih medijev prav Mtv, ki je začel delovati kot sponzoriran projekt iz dveh strani. Mtv je 24-urni oglas sam zase – oglas za prvo oznamčeno televizijsko mrežo. Tukaj se s strani oglaševalcev ponovi na začetku omenjena težnja po prisostvovanju in ustvarjanju kulture, soznamčenju s tv mrežo, saj samo oglaševanje izdelkov ne zadostuje več.
Znamčenje glasbe
Naomi Klein navaja, da je bilo za popolno integracijo oglasnega sporočila in umetnosti / znamke in kulture potrebnega več kot pol minulega stoletja. Točko, ko se ni bilo moč več vrniti, pa naj bi se doseglo 1998, ko je Gap lansiral kampanjo Gap Khakis (temelji na pojavljanju hlač v kaki barvi v vseh mogočih okoljih s slogani Khaki Swing, Khaki Country, ... – podprto s primerno glasbo). Uporaba swing glasbe v oglasu je, dokazano, povzročila preporod swinga (in ne obratno – ni Gap zaslužil na račun preporoda swinga). Podjetje odpre pot lastni estetiki; spoti na Mtv čez noč postanejo podobni Gapovim oglasom (Brittney Spears, Backstreet Boys).
Znamčenje glasbe je prisotno že od nekdaj. V osemdesetih so glasbeniki snemali reklame za razne pijače (George Michael, Whitney Houston, Madonna, Tina Turner, Lionel Richie – prav vsi so nastopili v oglasih za Pepsi ali Coca Colo). Če znamke in zvezdniki postanejo eno in isto, kaj hitro lahko pride do tekme za dobiček. Glasbeniki so zaznali namene oglaševalcev znamk – ti jih želijo spremeniti v svoje zaščitne znake. Čedalje več posameznikov, skupin in založb se upira temu ponižujočemu statusu. Nekateri so uspeli razviti aparat navzkrižnega znamčenja in lansirali svojo znamko oz. linijo izdelkov. Če se obrnem na slovenske razmere: zakaj bi Rebeka Dremelj pozirala in predstavljala Lisco, če lahko prodaja s svojim imenom lastno linijo perila (Rebeka's dream).
Super knjiga!
http://en.wikipedia.org/wiki/No_Logo
Swatch-ev oznamčeni čas: http://en.wikipedia.org/wiki/Swatch_Internet_Time
Razstava the Altoids: http://www.newmuseum.org/more_exh_altoids04.php
Reklama sama sebi namen 'I want my Mtv': http://www.youtube.com/watch?v=Q32EOe9o2_E
malo nostalgije, MTV 80's reklama: http://www.youtube.com/watch?v=-5Hm2HFpzmY
soznamčenje - MTV Borat reklama: http://www.youtube.com/watch?v=rs5Ifs4tO6Q
Gap Khakis: http://www.youtube.com/watch?v=knW1hGwmEXQ
Gap Khakis: http://youtube.com/watch?v=VAiON4ciq9M
pa še nekaj oglasov mimogrede
na temo iz prejšnjih predavanj, Pepsi oglas, 1960, 'Think Young':
http://uk.youtube.com/watch?v=F4vUwl7YGes&feature=related –
sodoben remake zgornjega oglasa, Pepsi oglas, Britney Spears Superbowl, 'Think Young': http://uk.youtube.com/watch?v=zzYODWYftwQ&feature=related
Coca Cola, uradna pijača 14. OI: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-coca-cola/1393/ -
družbeno odgovorno? Reklama za pivo: http://video.google.com/videoplay?docid=-9112137462138894767
Drive, washing powder 1977: http://uk.youtube.com/watch?v=Jq6-OzXgPxk
Hairspray Adorne: http://uk.youtube.com/watch?v=CZAA8hLutjs&feature=related
detergent Wink: http://uk.youtube.com/watch?v=H5ro68Xs4Lc&feature=related
'kul', Mura: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-muralisti/1394/
Star oglas za mleko: http://www.youtube.com/watch?v=2gU4SQ1jicE
Pijaca Stil, aerobika: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-stil-aerobika/1423/
Tekst je izvzet iz knjige No logo, avtorice Naomi Klein. Knjiga je prvič izšla januarja 2000 v Kanadi. Postala je mednarodna uspešnica, celo eno izmed najbolj vplivnih del antiglobalističnega gibanja. Njen vpliv se kaže v pop kulturi – bolj odmeven je primer skupine Radiohead.Trije člani so knjigo prebrali in bili nad njo tako navdušeni, da so jo preko spleta priporočali svojim oboževalcem; razmišljali so celo, da bi prevzeli naslov knjige kot potencialni naslov za novi album (kasneje album Kid A).
Širjenje znamke | Kako je logotip zavzel osrednje mesto
Avtorica na začetku poda osebno izkušnjo in se spominja kako je že pri svojih rosnih osmih letih začutila prihod 'terorja' logotipa. Vse tja do sedemdesetih let 20. st. so bili logotipi očem skriti, prišiti na notranjost ovratnika. Sem in tja so se pojavljali mali dizajnerski emblemi na zunanjosti, a povečini so bila ta oblačila športna in omejena na golf ter tenis igrišča. Ob koncu sedemdesetih se svet mode upre in ta, prej 'bogataški', omejen slog, postane množičen. Lacost-ov krokodil in Ralph Lauren-ov igralec pola tako postaneta nosilca družbene funkcije – logotip nadomesti etiketo s ceno oz. »koliko je kdo pripravljen odšteti za svoj cilj«. Sredi osemdesetih sledi formiranje logotipa iz bahaškega spakovanja v modni dodatek; iz dvocentimetrskega emblema se napihne na kričečo velikost, ki pokriva celotno oprsje. Kot vodilnega na tem področju 'napihovanja' logotipa avtorica knjige izpostavi Tommya Hilfigerja, ki je prvi uveljavil slog oblačenja na način, ki svoje stranke preko svojih izdelkov spreminja v popolnoma oznamčene, govoreče Tommyeve lutke.
Takšno dramatično povečevanje vloge logotipa je pripeljalo do spremembe njegove vsebine. Oblačila na katerih se ta pojavlja, so postala prazni nosilci znamk. Na tem mestu avtorico dobesedno citiram: »Metaforični krokodilček je skočil in požrl pravo majico.« Sredi devetdesetih let se zgodi velika preobrazba. Okornost zastarelega sistema »izdelek-proizvodnja« narekuje, da se mora znamčenje prenesti na naslednjo, višjo raven: ne zadostuje samo znamčenje izdelkov, potrebno je začeti znamčiti tudi zunanjo kulturo – začelo se je s sponzoriranjem kulturnih dogodkov. To ni bilo le dodajanje vrednosti izdelku, ampak nekakšen nov, še ne odkrit vir kulturnih idej in ikonografije, ki so jih znamke z lastno interpretacijo in projekcijo nato zrcalile nazaj v kulturo; vse to je delovalo nato kot 'podaljšek' oz. razširitev znamke.
Trenutno dogajanje na področju znamčenja avtorica opiše kot kulturni ekspanzionizem znamčenja, pri katerem ne govorimo več o tradicionalnem korporacijskem sponzorstvu (ko podjetje daruje denar v zameno za vidnost svojega logotipa npr. na nekem panoju). To se spremeni v zelo ambiciozno frontalno znamčenje (pristop Tommya Hilfigerja), ki posega v našo okolico in na vsa področja kulture (filmi, glasba, lokalni dogodki, revije, šport, ... ). Logotip postane ne samo dodatek nekje, ampak glavna atrakcija. Znamčenje devetdesetih let je drugačno, saj si prizadeva asociacije narediti živo resnične. Lep primer je Swatch-ev koncept iz leta 1998: »Internet Time«, ki poenostavlja in narekuje, da bi ljudje prešli iz tradicionalnega 'Time-Zone' mišljenja na oznamčen 'Internet Time' – dan razdelijo na 1000 »Swatch-utripov«, brez časovnih pasov. V teh kontekstih pogosto ne gre več za sponzoriranje neke kulture, ampak da znamka sama postane kultura. Naomi Klein se sprašuje zakaj, če znamke niso izdelki, marveč ideje, stališča in vrednote, zakaj potemtakem tudi same ne bi smele biti kultura? Meje med korporacijskim (tradicionalnim) sponzorstvom in sponzorirano kulturo se zabrišejo in zgodi se, da so se mnoge slavne osebe začele (in se čedalje bolj) obračati na korporacije, saj so se želele same vključiti v igro znamčenja (Michael Jordan, Puff Daddy, Brittney Spears, Star Wars, ... za Nike, Gap, Pepsi, ... ). To ustvari pretočno partnerstvo znamenitih ljudi in znamenitih znamk oz. 'soznamčenje'.
Privatizacijska politika zadnjih trideset let v različnih državah sveta pripelje do okoliščin, ko se sponzorstvo preobrazi iz redkega pojava (70. leta) v panogo z eksplozivno rastjo (sredina 80. let). Institucijam (šole, muzeji, radio in tv postaje, ... ) so se krčila proračunska sredstva, zato so se mnogi odločali (da bi zapolnili primanjkljaj) za partnerstvo z zasebnimi korporacijami. A kam je to pripeljajlo? Oglaševalski kritik McAllister (v svojem delu: Commercialization of American Culture) pravi, da sponzorstvo na eni strani povzdigne korporacijo, sočasno pa razvrednoti sponzoriranca. Športni dogodki, gledališke predstave, tv program so postali podrejeni promociji, saj v sponzorski logiki obstajajo samo za to, da promovirajo. Toda kaj so bili drugega umetniški izdelki zgodovine kot igračke mogočnih in premožnih? Dejstvo je, da se je naša kultura utemeljila ravno na političnih, finančnih in osebnih ambicijah bogatašev.
Odnos med sponzorji in sponzoriranci se začne spreminjati, ko se na kulturnem področju odvisnost od sponzorskih prihodkov poveča. Korporacije postavljajo vse večje zahteve po priznanju in nadzoru, nekatere pa začnejo celo s kupovanjem posameznih dogodkov, saj naj pogoji ne bi več ustrezali njihovim pričakovanjem. Od tod izvor sponzoriranih koncertov, kjer znamka sponzorja popolnoma zasenči nastopajoče zvezde. Januarja 1999 korporacija Philip Morris (izdelovalec osvežilnih bombonov the Altoids) nameni denar za nakup umetniške zbirke, ki jo poimenuje po prirejenem sloganu bonbonov the Altoids (»Curiously Strong Mints.«) - »Curiously Strong Collection«.
Znamčenje medijev
Znamčenje postane problematično (kot sem že navedla), ko se razmerje prevesi v korist sponzorske znamke in nosilko – t.j. kulturo obravnava zgolj kot promocijsko orodje.
Novinarstvo je pod čedalje večjim pritiskom spajanja z znamkami. To izhaja iz sponzoriranih medijskih projektov, ki vabijo korporacije k sponzorstvu. Dober primer znamčenja medijev je spektakel zimskih OI v Naganu leta 1998. Raziskovalna novinarka mreže CBS je opazila, da vsi njeni kolegi iz športne redakcije poročajo v jopičih z velikim Nike logotipom. Nike je bil namreč uradni sponzor prenosov mreže CBS. To zaznamuje nadaljnje brisanje meje med novinarstvom in oglaševanjem. Osuplost novinarke je bila še toliko večja, saj je pred dvema letoma poročala o fizični zlorabi zaposlenih žensk v Nike-ovi tovarni; CBS naj bi, zaradi Nike-ovega sponzorstva, prepovedal ponovitev izvirne zgodbe in sledenje nadaljnim dogodkom. Iz tega ironično sledi, da znamke vse bolj prezirajo gostoljubje medijev v katere se zažirajo.
Podobno se dogaja tudi tiskanim medijem. Zlivanje medijev in katalogov naj bi doseglo vrhunec leta 1998, ko je na tv prišla najstniška nanizanka Dawson's Creek. Zadovoljstvo je bilo obojestransko: odgovorni pri tv nanizanki so se dogovorili z znamko J. Crew, da se bo igralska zasedba pojavljala v njihovih oblačilih, igralci pa so se v zameno pojavljali v njihovih reklamnih katalogih, naslovnicah, z razpoznavnim videzom iz nanizanke, v identičnem okolju. Kot da je celotna nanizanka ena sama reklama za J. Crew.
Rojstni kraj tovrstnih ambicij z znamčenjem naj bi bil edini prostor kjer naj ne bi obstajal nikakršen zid med novinarstvom in oglaševanjem – internet. Že skoraj vsaka znamka s svojo spletno stranjo ponuja oznamčeno, virtualno spletno vsebino.
Zagotovo je najboljši primer oznamčenih medijev prav Mtv, ki je začel delovati kot sponzoriran projekt iz dveh strani. Mtv je 24-urni oglas sam zase – oglas za prvo oznamčeno televizijsko mrežo. Tukaj se s strani oglaševalcev ponovi na začetku omenjena težnja po prisostvovanju in ustvarjanju kulture, soznamčenju s tv mrežo, saj samo oglaševanje izdelkov ne zadostuje več.
Znamčenje glasbe
Naomi Klein navaja, da je bilo za popolno integracijo oglasnega sporočila in umetnosti / znamke in kulture potrebnega več kot pol minulega stoletja. Točko, ko se ni bilo moč več vrniti, pa naj bi se doseglo 1998, ko je Gap lansiral kampanjo Gap Khakis (temelji na pojavljanju hlač v kaki barvi v vseh mogočih okoljih s slogani Khaki Swing, Khaki Country, ... – podprto s primerno glasbo). Uporaba swing glasbe v oglasu je, dokazano, povzročila preporod swinga (in ne obratno – ni Gap zaslužil na račun preporoda swinga). Podjetje odpre pot lastni estetiki; spoti na Mtv čez noč postanejo podobni Gapovim oglasom (Brittney Spears, Backstreet Boys).
Znamčenje glasbe je prisotno že od nekdaj. V osemdesetih so glasbeniki snemali reklame za razne pijače (George Michael, Whitney Houston, Madonna, Tina Turner, Lionel Richie – prav vsi so nastopili v oglasih za Pepsi ali Coca Colo). Če znamke in zvezdniki postanejo eno in isto, kaj hitro lahko pride do tekme za dobiček. Glasbeniki so zaznali namene oglaševalcev znamk – ti jih želijo spremeniti v svoje zaščitne znake. Čedalje več posameznikov, skupin in založb se upira temu ponižujočemu statusu. Nekateri so uspeli razviti aparat navzkrižnega znamčenja in lansirali svojo znamko oz. linijo izdelkov. Če se obrnem na slovenske razmere: zakaj bi Rebeka Dremelj pozirala in predstavljala Lisco, če lahko prodaja s svojim imenom lastno linijo perila (Rebeka's dream).
Super knjiga!
http://en.wikipedia.org/wiki/No_Logo
Swatch-ev oznamčeni čas: http://en.wikipedia.org/wiki/Swatch_Internet_Time
Razstava the Altoids: http://www.newmuseum.org/more_exh_altoids04.php
Reklama sama sebi namen 'I want my Mtv': http://www.youtube.com/watch?v=Q32EOe9o2_E
malo nostalgije, MTV 80's reklama: http://www.youtube.com/watch?v=-5Hm2HFpzmY
soznamčenje - MTV Borat reklama: http://www.youtube.com/watch?v=rs5Ifs4tO6Q
Gap Khakis: http://www.youtube.com/watch?v=knW1hGwmEXQ
Gap Khakis: http://youtube.com/watch?v=VAiON4ciq9M
pa še nekaj oglasov mimogrede
na temo iz prejšnjih predavanj, Pepsi oglas, 1960, 'Think Young':
http://uk.youtube.com/watch?v=F4vUwl7YGes&feature=related –
sodoben remake zgornjega oglasa, Pepsi oglas, Britney Spears Superbowl, 'Think Young': http://uk.youtube.com/watch?v=zzYODWYftwQ&feature=related
Coca Cola, uradna pijača 14. OI: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-coca-cola/1393/ -
družbeno odgovorno? Reklama za pivo: http://video.google.com/videoplay?docid=-9112137462138894767
Drive, washing powder 1977: http://uk.youtube.com/watch?v=Jq6-OzXgPxk
Hairspray Adorne: http://uk.youtube.com/watch?v=CZAA8hLutjs&feature=related
detergent Wink: http://uk.youtube.com/watch?v=H5ro68Xs4Lc&feature=related
'kul', Mura: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-muralisti/1394/
Star oglas za mleko: http://www.youtube.com/watch?v=2gU4SQ1jicE
Pijaca Stil, aerobika: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-stil-aerobika/1423/
Thursday, November 15, 2007
Sentenced to buy (Obsojeni na nakup) in Shopping on a planet irony
RAZMIŠLJA: LENA LIKAR
V poglavju Rick Poynor obravnava oglasno kampanjo italjianskega proizvajalca oblačil United Colors of Benetton za kolekcijo pomlad - poletje 2000. Kampanja nosi naslov We, on Death Row (Mi v vrsti za smrt) in se je pojavila na billboardih in v publikacijah (časopisi, revije, katalog) v Evropi, ZDA in Aziji. Stroški kampanje so bili ocenjeni na 20 milijonov dolarjev.
Serija oglasov prikazuje portrete 26 ameriških obsojencev na smrt (25 moških in ena ženska). Ob fotografijah so napisana njihova imena, rojstni datum, zločin, za katerega so obsojeni ter način usmrtitve. Na oglasu še izstopa napis 'Sentenced to death' in pa, seveda, Benettonov znak.
Kampanja je rezultat dve in pol letnega dela Benettonovega kreativnega direktorja Oliverja Toscanija, ki je obsojence tudi fotografiral in novinarja Kena Shullmana. Pravita, da s tem delom nista opravičevala zločinov obsojencev, pač pa sta želela, da jih ljudje opazijo, celo razumejo. Ko zrejo v nas in se ne moremo izogniti njihovemu strmečemu pogledu, želita, da jih sprejmemo kot (so)ljudi. Zaporniki so običajno prikazani v (oranžnih) zaporniških oblekah, neurejeni, revni – 'očitno' krivi. Toscani jih je prikazal drugače – portretiral jih je. V ljudeh – mimoidočih zbujajo sočutje (ali zgroženost). Opazovalec sodeluje, se odziva. Oglasi na billboardih, kot pravi Poynor, so nedvomno bolj učinkoviti od ostalih oglaševalskih sredstev (npr. časopis, internet, katalog), ki jih je veliko lažje prezreti.
Je uporaba tovrstne socialne tematike v komercialne namene sporna? Kje je povezava med smrtno kaznijo in Benettonovimi pisanimi puloverji? Gre za očitno protislovje med vsebino in osnovnim namenom oglasa (= predvsem privabiti kupce). Kot pravi Poynor, je nujno, da se po tem nenehno vprašujemo, kajti sicer se lahko zabriše meja med oglaševanjem in novinarstvom. Kot pravi Toscani pa pojav takšne tematike v nekem drugačnem (komercialnem) kontekstu (torej s pripetim Benettonovim znakom) pritegne pozornost gledalcev, ki so sicer že vajeni in ostajajo neprizadeti ob grozotah iz dnevnih poročil. )
Odziv na kampanjo, predvsem v državah s smrtno kaznijo (ZDA), je bil buren. Nekateri kritiki so menili, da Benetton poveličuje obsojence in iz njih dela žrtve, drugi so opozarjali, da je občutljivo temo uporabil zato, da je zaslužil. V odgovor je Toscani izjavil: »Zaslužil bi tako ali drugače. Moja pa je bila odločitev ali bom kamero usmeril v nekaj zanimivega ali nekaj neumnega.« Dodal je še, da če se novinar osredotoči na nek resen problem, mu nihče ne očita, da skuša zgodbo prodati medijem. Ko to stori oglaševalec, je to neokusno, vzbuja proteste. Bi bilo torej pravilneje, da bi Benetton, tako kot večina oglaševalcev, prodajal neko lažno zgodbico in zavajal kupca? (Prav gotovo z lažmi ne bi povzročil tako odklonilnega odziva, vseeno pa večina ljudi tem zgodbicam ne bi verjela, ker smo do oglaševanja vse bolj kritični in skeptični.)
Kampanja je bila sporna, a na mestu. ZDA so v zadnjih 25 letih usmrtile približno 600 ljudi in okoli 70% Američanov se strinja s smrtno kaznijo. Ameriški politiki si tega problema ne upajo načenjati, v strahu, da bi izgubili volivce. Legalno ubijanje - smrtno kazen izvedejo anonimno, tiho, stran od javnosti, v prisotnosti malo prič. Ljudje podpirajo smrtno kazen, hkrati pa ne vedo (in morda ravno zato), kako v resnici poteka.
Kampanja ne oglašuje produkta, pač pa skozi kontroverzne podobe kritično promovira socialno problematiko. To je Benettonov tradicija, odkar sodeluje z Oliverjem Toscanijem, ki iz oglasov odstrani oblačila in se osredotoči na teme kot so aids (prikaz umiranja bolnika za aidsom v krogu družine), rasizem, vojna, religija, končno tudi smrtna kazen. Prodaja je bila po teh oglasnih akcijah izredno uspešna. Zgodnji oglasi so prikazovali etnično mešane modele v pisanih, raznolikih puloverjih – rasno harmonijo - in so pritegnili svetovne kupce.
Toscanijeve kampanje za Benetton so nenavadne v svoji podpori kontroverznim idejam, so del trenda, v katerem oglaševalci poskušajo vključiti dileme kulturnega prostora kot sredstvo za 'zagon' svojih znamk. Če se ta trend razvije, pravi Poynor, bodo veliki oglaševalci snovali kulturo. Kajti, če bi mnogi oglaševalci sledili Toscanijevemu zgledu, bi Benetton izgubil prednost, ekskluzivnost oglaševalskega pristopa, predvsem pa bi se zabrisale drobne razlike med neodvisnim mnenjem in komercialnimi interesi, kar bi privedlo do izkoriščanja resnih tematik s strani korporacij za lastne komercialne koristi.
A Toscani je šel predaleč – s svojo kampanjo je povzročil bes v ZDA, posebej pri sorodnikih žrtev portretiranih zločincev. V nekaterih veleblagovnicah so umaknili s polic vse Benettonove izdelke, zapirali so Benettonove trgovine, v 12 državah so oglase prepovedali, sledile so civilne tožbe. (Oglasna kampanja je tudi povzročila okrepitev oglaševalskih omejitev: ASA Advertising Standards Authority je predlagala, da jim dajo 'sporni' oglaševalci svoje oglase predhodno na vpogled.) Posledično je Toscani zapustil Benetton, kjer je 16 let ustvarjal provokacije. Se je pa s svojim delom, ki očitno še sedaj odmeva, zapisal v zgodovino oglaševanja.
Benetton se je opredelil proti smrtni kazni, svoj ugled uporabil za širjenje ozaveščenosti o tem problemu. Mislim pa, da tovrstnega zbujanja interesa za socialne probleme (kar sicer je pozitivni učinek Benettonovih oglasov ) ne moremo zamenjati z neko dobrodelno akcijo, saj Benetton ni očitno pripomogel k reševanju problema smrtne kazni. Tudi kupci z nakupom puloverja ne. Zato se vprašujem, ali gre zgolj za provokacijo – do kam lahko oglaševalec gre - saj pravzaprav lahko vnaprej predvidi odziv ljudi v državi, ki tako močno podpira smrtno kazen. Tam jim taki oglasi (uporaba umirajočega bolnika z aidsom ali obsojenca na smrt – ljudi brez prihodnosti) ne bodo prinesli novih kupcev. Obenem pa je zanimivo videti, kdo je tako močan in pogumen, da si tako komercialno samomorilsko provokacijo lahko privošči.
T. i. shockvertising sicer uporabljajo predvsem tisti, ki nimajo 'globokih žepov' – človekoljubne in celo vladne organizacije (Varna vožnja, kadilske nalepke) Ko pa komercialno podjetje uporabi take šokantne oglase, se ljudje uprejo. Šokantni oglasi tvegajo odtujitev prav tiste skupine ljudi, ki jo nagovarjajo.
Kar se mi ne zdi prav, je dejstvo, da je prezenca Benettonova logotipa tisto, kar (baje) prislili ljudi, da problem zaznajo. Razvajeni smo – oglaševalci nas morajo vedno znova presenečati, če želijo našo pozornost. Bi se torej dobrodelne, človekoljubne organizacije morale povezovati z raznimi korporacijami, ki bi jim posodile svoje ime (= element presenečenja), da bi bile bolj uspešne? (Jasno, prav dolgo gotovo ne, ker bi kmalu postalo nezanimivo, 'navadno'.) Potemtakem smo prišli do točke, kjer govorimo o 'prodaji' socialnih problemov, se pravi so na prodaj, nekje jih lahko kupimo? Ko tako obrnem pogled, se mi združevanje komercialnega in družbeno socilanega konteksta zdi sporno.
Etično gledano, bi bilo bolje, da bi Benetton te probleme promoviral drugače, ločeno od komercialnega oglaševanja, na način kot ga uporabljajo mnoge organizacije, z raznimi dobrodelnimi dejavnostmi. Pri Benettonu niso naredili distinkcije. Lahko bi samo dodali besedilo: Benetton je proti smrtni kazni, podpiramo spremembno zakona. Bil bi drug ton nagovora. Se pa zavedam, da veliko manj intriganten.
Nekateri Benettonovi oglasi:
1989 - Black and white men handcuffed
1991 - Novorojenček v porodni krvi
1992 - Umirajoč bolnik za aidsom
1993 - Prestreljena vojaška uniforma
1996 – Parjenje črnega konja in bele kobile
1998 – Otroci z Downovim sindromom
1999 - Bloodstain and UNHCR logo Krvav madež in
2000 – Obsojenci na smrt
http://www.nodeathpenalty.org/newab014/benetton.html
http://www.prodeathpenalty.com/Benetton.htm
Še vedno šokira. Zadnji Toscanijev projekt proti anoreksiji:
http://www2.nolita.it/nolita/
*******************************************
SHOPPING ON PLANET IRONY
Rick Poynor devetdeseta leta 20. stoletja opisuje kot leta ironije. Ironija je bila trend tega časa.
Ironijo kot pristop k oglaševanju je uporabila italijanska modna hiša Diesel v svoji prvi globalni oglasni kampanji Successful Living. Gre za serijo oglasov, ki ironično prikazujejo 'žanrske' podobe, na temo družine, politike, religije...
Serija plakatov (kreativni direktor Joakim Jonason) tako prikazuje sadistične zobozdravnike, parado zagorelih častilcev sonca, Kristusovo vrnitev na Zemljo v obliki majhnega zelenega veslojca, generale v plenicah, kanibalske prašiče... Udarec za udarcom so prihajali ti 'nori' oglasi, katerih namen je bilo težko dešifrirati, razen tega, da jim je praktično vsaka tema (družina, ljubezen, zgodovina, okolje) priročen material za 'zabavo brez obveznosti' , kot njihovim kupcem.
Leta 1998 je Diesel lansiral serijo sedmih oglasov, ki prikazujejo inserte iz težkega življenja v Severni Koreji v nasprotju z svetom, ki ga ponujajo oglasi. Gre, kot trdi Poynor, za ene najbolj nenavadnih in problematičnih podob tistega časa. Eden od oglasov prikazuje ulično sceno in berača z otrokom. Na stavbi zraven njiju visi oglas (oglas v oglasu), ki prikazuje srečen zahodni par, oblečen v Diesel, in oglašuje izmišljeno potovalno agencijo Lucky Tours, z geslom: » Pobegnite zdaj!« Očitno gre za komentar, smešenje neizogibne invazije globalizacije, ki preko blagovnih znamk sili svojo mentaliteto v druge kulture in pogosto popolnoma ignorira dogajanje v teh državah (ironija je, da prav to počne tudi Diesel kot globalna znamka). Vprašanje, ki se tu poraja je, da je oglaševanje pravzaprav najmanj primeren medij za izvrševanje tovrstnih javnih diskusij (glej Benetton). Gre za obliko shockvertisinga, ki naj bi zbujalo določena občutja (trpljenje, pravičnost...) vendar pa v komercialnem kontekstu vse potisne na nivo farse, šale. Ironija zastre pogled na tisto, kar je resnično pomembno.
Drug oglas prikazuje skupino ali družino prašičev, ki sedijo okoli praznično obložene mize, katere center je tudi sam prašič kot jed. Ob strani stoji 'Diesel'' oseba, jih opazuje tem se pri tem očitno zabava. Plakat se je pojavil v času božičnih, novoletnih praznovanj leta 1995. In poudarja, odseva koncept požrešnosti, kot enega izmed sedmih grehov. Simbolično pokaže, kako ljudje v tem času ''žremo kot svinje''. Pečena svinja kot jed ilustrira kanibalizem, samozadovoljitev, čeprav na račun drugih, kot posledica kapitalizma, kjer se rojevajo in krepijo vedno nova nasprotja: revščina-bogastvo, dobri-slabi, človek-žival. Diesel oseba ima pregled nad dogajanjem, ga opazuje in simbolično predstavlja družbo na splošno, ki opazuje izbrance (skupina prašičev) in njihovo vedenje (kanibalizem - pohlep, požrešnost). Ta oseba je zunaj tega izbranega kroga, kar izraža tako z obnašanjem kot z obleko, kar sugerira Diesel kot podjetje, ki porabnikom ponuja drugačnost, samozavedanje in družbeno zavedanje hkrati.
Podjetje Diesel je prepleteno z ironijo, kot pravi Poynor. ''Skrivajo'' svoje italijansko poreklo in svojo lokalnost, obenem pa se preko angleškega prenosnika (ime Diesel!) predstavljajo svetu – ker si želijo delovati, vplivati, biti poznani globalno. Po drugi strani, ko svojo željo - biti globalna blagovna znamka - priznavajo, se v oglaševanju postavljajo na pozicijo proti globalizaciji kot velikemu sodobnemu problemu.
Diesel: ''We want to discuss more important things than just what we're selling. And we want to show that this is a company that is concerned about more than just dollars." Kot prej omenjeni Benetton, tudi oni delujejo 'iskreni' in zavedni oglaševalci – a (tu je spet ironija) vseeno ne toliko zavedni, da ne bi zapravili milijone dolarjev za kaj drugega kot oglaševanje.
Friday, November 09, 2007
Rick Poynor - Alternative by design?
RAZMIŠLJA: SONJA KRAMAR
Poglavje knjige Obey the giant, avtor začne z razpravo oglasa, ki ga je zasledil ob listanju neke revije. Na prvi pogled opazi samo izmenjavanje črno-belih delov. V ospredju je fotografija zapuščene ceste ali trga. Okrog so načečkane številke (ki bi lahko bile meritve), nečitljiva štampiljka, ob robu formata besedilo z nekaj prečrtanimi vrsticami, ter glavno besedilo, ki je rahlo zamegljeno in ob katerem slutimo, da bi lahko šlo za faksirano sporočilo. Ko natančneje pogledamo, opazimo nekoga, ki se skriva pred ostrostrelcem. Senca ob robu je naša (gledalčeva). Šele ko opazi štampiljko Britanske vojske, spozna da gre za oglas.
Iz oblikovnega stališča je oglas zelo sodoben, podoben stilu revije Ray Gun, ki jo je oblikovno zasnoval David Carson. Njen začetek sega v leto 1992 in z uporabo oblikovnih sredstev, ki niso bila značilna za revijo, namerno napada strokovne predstave korektnega grafičnega oblikovanja. Avtorja čudi, da je tako neradikalna, nerevolucionarna institucija kot je Britanska vojska uporabila tako revolucionaren način nagovora.
Kot kulturni fenomen ima Ray Gun neposrednega predhodnika – televizijski glasbeni program MTV. Ob primerjavi se Ray Gun niti ne zdi tako revolucionaren. Radikalen je v smislu premestitve oblik iz gibljive televizijske slike v statično sliko tiska.
Ray Gun nagovarja ciljno publiko, ki je ob gledanju MTV-ja ter pod vplivom množičnih medijev pridobila sposobnost zaznavanja intenzivnih dražljajev in predelovanja večjih količin informacij hkrati. Po mnenju Davida Byrne-a, Carson v svojih delih komunicira na neverbalni ravni, mimo logike in racionalizma, na ravni razumevanja brez uporabljanja mišljenja. Podobno izjavo je dal Bob Pittman z MTV-ja v intervjuju za Rolling Stone in rekel, da skušajo pri svoji ciljni publiki vzbuditi emocije, da opustijo logiko in na tak način jih osvojijo.
MTV-jev postmodernizem - anarhističen, liberalen, nihilističen, shizofreničen, neracionalen – prevzame gledalca, da pozabi na realni svet in realne probleme. Po eni strani je preveč pasiven, po drugi strani pa daje občutek družbene odgovornosti in človekoljubnosti z organiziranjem dobrodelnih prireditev in koncertov kot je Live Aid.
Ray Gun je bil od začetka alternativen v tem, da je prekršil skoraj vsa tipografska pravila – enkrat je raztegoval besede, drugič jih spet kopičil in tako skorajda izbrisal njihov pomen. Problem nastane pri vsebini besedil, ki nikakor niso bila alternativna, saj so večinoma obravnavala "mainstream" glasbene skupine. Največ medijske pozornosti je revija dobila v prvih dveh letih in večino ljudi je zanimal njen oblikovni vidik, ne pa tudi vsebina besedil. Oblikovanje samo je bila vsebina. Ray Gun dokazuje kaj eksperimentalno grafično oblikovanje lahko doseže, kakšen vpliv ima lahko, če le dobi možnost.
Še preden je Carson prenehal oblikovati Ray Gun, je revija dobila "novo jasnost", posvetili so se vsebini in čitljivosti.
Ray Gun je bil bistven avant-pop izdelek, prav tako tudi MTV in še mnogo drugih potrošniških izdelkov. Ameriški literarni kritik Larry McCaffery pravi, da je avant-pop skupni produkt masovne kulture z avantgardnim duhom in pop-arta za potrošnike (rock glasbe, televizije, filmov, oglaševanja). V kapitalistični družbi obstaja nepotešljiva zahteva po vedno novem. Avant-pop je logični odgovor na vedno nove potrošniške zahteve in želje.
Izraz "alternativno" se je v glasbi pojavil v osedmesetih letih prejšnjega stoletja in je označeval punk-rock skupine, ki so bile drugačne od prevladujočega glasbenega toka tistega časa. Alternativa pomeni oporekanje trenutnemu stanju in se pojavi takrat, ko v družbi velja določena stopnja odpora proti obstoječemu. Vendar tudi alternativna glasba lahko doseže komercialni uspeh in prepoznavnost. Na primer Nick Cave je nekoč veljal za alternativnega izvajalca, danes je svetovno znan in uspešen. Ali temu potem še lahko rečemo alternativa? Tudi alternativna glasba lahko čez čas postane "mainstream" glasba. Nekaj, kar je danes alternativno je lahko jutri sprejemljiva družbena norma. Alternativa je potemtakem pomembna za razvoj družbe, saj potiska meje, povečuje toleranco, vpliva na spreminjanje norm…
Kot pravi McCaffery, je avant-pop odgovor na vedno nove potrošniške zahteve in želje.
Na tem mestu moramo razmisliti o vplivu grafičnega oblikovanja. Njegov glavni namen je zdaj oglaševanje in reklamiranje potrošniških dobrin in storitev, in to počne večina oblikovalcev. Zanemarjena so druga področja oblikovanja, ki so potrebna za razvoj kulture (npr. oblikovanje za kulturne namene, za dobrodelne organizacije, informacijsko oblikovanje).
Po Debordu v današnji družbi ni pomembno več samo zadovoljevanje primarnih človekovih potreb, zato trg vedno znova ustvarja psevdo-potrebe in prepričuje v nujnost, da moramo imeti prikazano dobrino. Cilj tržne ekonomije je edino kopičenje kapitala in za dosego le-tega uporablja različna sredstva, eno izmed teh je tudi oblikovanje. Izdelki se velikokrat spreminjajo samo v embalaži, ne pa tudi v vsebini. Sprašujem se, ali smo potemtakem oblikovalci velikokrat le v službi trga, ki tako ali drugače manipulira s potrošnikom?
Sonja Kramar
Poglavje knjige Obey the giant, avtor začne z razpravo oglasa, ki ga je zasledil ob listanju neke revije. Na prvi pogled opazi samo izmenjavanje črno-belih delov. V ospredju je fotografija zapuščene ceste ali trga. Okrog so načečkane številke (ki bi lahko bile meritve), nečitljiva štampiljka, ob robu formata besedilo z nekaj prečrtanimi vrsticami, ter glavno besedilo, ki je rahlo zamegljeno in ob katerem slutimo, da bi lahko šlo za faksirano sporočilo. Ko natančneje pogledamo, opazimo nekoga, ki se skriva pred ostrostrelcem. Senca ob robu je naša (gledalčeva). Šele ko opazi štampiljko Britanske vojske, spozna da gre za oglas.
Iz oblikovnega stališča je oglas zelo sodoben, podoben stilu revije Ray Gun, ki jo je oblikovno zasnoval David Carson. Njen začetek sega v leto 1992 in z uporabo oblikovnih sredstev, ki niso bila značilna za revijo, namerno napada strokovne predstave korektnega grafičnega oblikovanja. Avtorja čudi, da je tako neradikalna, nerevolucionarna institucija kot je Britanska vojska uporabila tako revolucionaren način nagovora.
Kot kulturni fenomen ima Ray Gun neposrednega predhodnika – televizijski glasbeni program MTV. Ob primerjavi se Ray Gun niti ne zdi tako revolucionaren. Radikalen je v smislu premestitve oblik iz gibljive televizijske slike v statično sliko tiska.
Ray Gun nagovarja ciljno publiko, ki je ob gledanju MTV-ja ter pod vplivom množičnih medijev pridobila sposobnost zaznavanja intenzivnih dražljajev in predelovanja večjih količin informacij hkrati. Po mnenju Davida Byrne-a, Carson v svojih delih komunicira na neverbalni ravni, mimo logike in racionalizma, na ravni razumevanja brez uporabljanja mišljenja. Podobno izjavo je dal Bob Pittman z MTV-ja v intervjuju za Rolling Stone in rekel, da skušajo pri svoji ciljni publiki vzbuditi emocije, da opustijo logiko in na tak način jih osvojijo.
MTV-jev postmodernizem - anarhističen, liberalen, nihilističen, shizofreničen, neracionalen – prevzame gledalca, da pozabi na realni svet in realne probleme. Po eni strani je preveč pasiven, po drugi strani pa daje občutek družbene odgovornosti in človekoljubnosti z organiziranjem dobrodelnih prireditev in koncertov kot je Live Aid.
Ray Gun je bil od začetka alternativen v tem, da je prekršil skoraj vsa tipografska pravila – enkrat je raztegoval besede, drugič jih spet kopičil in tako skorajda izbrisal njihov pomen. Problem nastane pri vsebini besedil, ki nikakor niso bila alternativna, saj so večinoma obravnavala "mainstream" glasbene skupine. Največ medijske pozornosti je revija dobila v prvih dveh letih in večino ljudi je zanimal njen oblikovni vidik, ne pa tudi vsebina besedil. Oblikovanje samo je bila vsebina. Ray Gun dokazuje kaj eksperimentalno grafično oblikovanje lahko doseže, kakšen vpliv ima lahko, če le dobi možnost.
Še preden je Carson prenehal oblikovati Ray Gun, je revija dobila "novo jasnost", posvetili so se vsebini in čitljivosti.
Ray Gun je bil bistven avant-pop izdelek, prav tako tudi MTV in še mnogo drugih potrošniških izdelkov. Ameriški literarni kritik Larry McCaffery pravi, da je avant-pop skupni produkt masovne kulture z avantgardnim duhom in pop-arta za potrošnike (rock glasbe, televizije, filmov, oglaševanja). V kapitalistični družbi obstaja nepotešljiva zahteva po vedno novem. Avant-pop je logični odgovor na vedno nove potrošniške zahteve in želje.
Izraz "alternativno" se je v glasbi pojavil v osedmesetih letih prejšnjega stoletja in je označeval punk-rock skupine, ki so bile drugačne od prevladujočega glasbenega toka tistega časa. Alternativa pomeni oporekanje trenutnemu stanju in se pojavi takrat, ko v družbi velja določena stopnja odpora proti obstoječemu. Vendar tudi alternativna glasba lahko doseže komercialni uspeh in prepoznavnost. Na primer Nick Cave je nekoč veljal za alternativnega izvajalca, danes je svetovno znan in uspešen. Ali temu potem še lahko rečemo alternativa? Tudi alternativna glasba lahko čez čas postane "mainstream" glasba. Nekaj, kar je danes alternativno je lahko jutri sprejemljiva družbena norma. Alternativa je potemtakem pomembna za razvoj družbe, saj potiska meje, povečuje toleranco, vpliva na spreminjanje norm…
Kot pravi McCaffery, je avant-pop odgovor na vedno nove potrošniške zahteve in želje.
Na tem mestu moramo razmisliti o vplivu grafičnega oblikovanja. Njegov glavni namen je zdaj oglaševanje in reklamiranje potrošniških dobrin in storitev, in to počne večina oblikovalcev. Zanemarjena so druga področja oblikovanja, ki so potrebna za razvoj kulture (npr. oblikovanje za kulturne namene, za dobrodelne organizacije, informacijsko oblikovanje).
Po Debordu v današnji družbi ni pomembno več samo zadovoljevanje primarnih človekovih potreb, zato trg vedno znova ustvarja psevdo-potrebe in prepričuje v nujnost, da moramo imeti prikazano dobrino. Cilj tržne ekonomije je edino kopičenje kapitala in za dosego le-tega uporablja različna sredstva, eno izmed teh je tudi oblikovanje. Izdelki se velikokrat spreminjajo samo v embalaži, ne pa tudi v vsebini. Sprašujem se, ali smo potemtakem oblikovalci velikokrat le v službi trga, ki tako ali drugače manipulira s potrošnikom?
Sonja Kramar
Sunday, November 04, 2007
Komunikacijska teorija Shannonov in Weaverjev model
Pšena je poslala tekst v dokumentu, ki je vseboval nekatere elemente, ki pa jih naš blog žal ne uspe prikazati. Zato je originalni dokument dostopen tukaj.
RAZMIŠLJA:PŠENA KOVAČIČ
Komunikacijska teorija Shannonov in Weaverjev model
Shannonova in Weaverjeva Matematična teorija komuniciranja (1949)
vir sporočilo oddajnik signal kanal signal sprejemnik sporočilonaslov
(prenos vsakega sporočila s telekomunikacijo je informacija)
Komuniciranje kot prenos sporočil na daljavo z matematično podlago.
Shannonov in Weaverjev komunikacijski model /skica iz članka/
Tri (3) stopnje problemov:
stopnja A (tehnični problemi) Kako natančno se lahko prenašajo komunikacijski simboli?
stopnja B (semantični problemi) Kako natančno prenešeni simboli podajo želeni pomen?
stopnja C (problemi učinkovitosti) Kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka? (kar verjetno pomeni, da sporočilo izzove željeno reakcijo)
def: Informacija nastane, kadar se zgodi kak poskus, ki njegov izid ni gotov vnaprej.
Informacija je prenašanje sporočil na daljavo.
Šum je vsako popačenje (izguba) informacije.
Entropija je nedoločeneost informacije. oz. verjetnost, da se nek dogodek zgodi.
Primer: 1. Miselni vzorci, ki samo nakazujejo problem. 2. Povzetek teksta
Redundanca pomeni tehnično – potrditev pomena in preseganje šuma (odprava nejasnosti in nerazločnosti)
Primer: Razlaga istega problema z različnimi besedami ali besednjakom.
Opomba: (nekaj stvari, ki jih v članku ni)
Pri sami teoriji informacije uporabljajo veliko terminov verjetnostnega računa.
1. Kdaj nastane informacija?
def: Informacija nastane, kadar se zgodi kak poskus, ki njegov izid ni gotov vnaprej. To kar merimo je informacija.
2. Koliko informacije nastane pri poskusu? ,0
Vpeljati moramo pojem mere za nedoločenost poskusa ali entropijo - s kakšno gotovostjo lahko napovemo izid oziroma: kakšna je negotovost napovedi (ali kot ji rečejo v teoriji informacije – nedoločenost). Npr.: Pri metu kovanca je pol pol (50%:50%) možnosti za vsako stran. /Po metu je jasno, katera stran je padla./ Da napovemo izid pravilno ali se zmotimo smo imeli dve enakovredni možnosti ½. Mera nedoločenosti ali entropija poskusa je 0,5. (To označujemo s črko H.) Pred poskusom govorimo o nedoločenosti. Torej je nedoločenost pred metom kocke 1/6 (šestina).
Če poskuse ponavljamo govorimo o frekvenci dogodka. Število poskusov označimo z n, ugodnih ali uganjenih pa z m. Pri metu kovanca je očitno, da je verjetnost (ki jo označujemo s P) pri nešteto metih podobna kot pri enem samem metu. Statistika to potrjuje, čeprav rezultat ni nikdar točno pol pol. Toda čimveč metov upoštevamo, bolj se rezultat približuje 0,5. Verjetnost dogodka A je torej:
P (A) = m / n , | n mora biti veliko število
Če je dogodek nemogoč, potem je verjetnost dogodka 0. Če pa je dogodek gotov in se pripeti vsakič, je njegova verjetnost 1. Zanimivi so vsi vmesni primeri.
Strukturiranje sporočil je poudarjanje redundance (podvajanje, potrojenje itd. pomena; konvencija, npr.: refren pesmi, žanrska literatura, tipi glasbe …) ali entropije (rušenje konvencije, kode in nedoločenost izida). Analiza slike s str. 29 in 31 razlaga ta nasprotna odnosa.
Opomba in mnenje.
Avtor prejudicira mnenje, ki ga mora šele potrditi. Bralcu (meni) ima slika šum (sporeočilo ni jasno) šele z razlago “razumem” sporočilo
Kanal, koda, medij
Značilnosti medija – signala so določene s kanalom (tehnološke omejitve), ki določa kod (obseg oddajanja sporočila).
Medije razdelimo na tri glavne kategorije:
1. Predstavitveni mediji: glas, obraz, telo. (besede, izrazi, kretnje …) Nujna navzočnost sporočevalca na tukaj in zdaj; ustvarjajo komunikacijska dejanja.
2. Reprezentacijski mediji: knjige, slike, fotografije, pisanja, arhitektura, notranji dizajn, vrtnarjenje … (kulturne in estetske konvencije, ustvarjanje 'teksta' …) Obstaja neodvisno od sporočevalca; ustvarjajo komunikacijska dela.
3. Mehanični mediji: telefoni, radio, televizija, teleksi. (prenašalci prve in druge kategorije) Mediji tretje kategorije uporabljajo tehnične kanale (z vsemi tehnološkimi omejitvami) in z najmočnejšim vplivom šuma.
Odnosi med mediji (po Katz, Gurevitch & Hass):
“Koda je pomenski sistem, ki je skupen pripadnikom določene kulture ali subkulture.” Izhajajo iz osebnih potreb (samorazumevanje, užitek /ugodje/, pobeg pred realnostjo) in družbenih potreb (poznavanje sveta, samozavest – samopotrditev, družina, prijatelji).
Kanal določa naravo kode, katera se prekriva z medijem, saj “imata enake meje”. Vendar se koda in medij vsak po svoje veže s kanalom – skratka vsak kanal ima svojo specifiko/posebnost (TV, radio, časopis …), ki je tehnično omejena z medijem in vsebinami kode, ki prevladuje.
Feedback (vzvratna zveza, povratna informacija) je temeljni pojem kibernetike in omogoča prilagajanje na nove razmere oz. podatke. Pri množični komunikaciji je često zapostavljena (TV, časopis …), saj se (s)prejemnik počuti zapostavljenega in odrinjenega, kar dolgoročneje poveča šum. Ta motnja napravi sprejemniku informacijo nezanimivo.
Opomba o 50% nadmernosti (redundance) angleščine /naloga 3./:
Že Jamnik (1964) navaja odvečnost jezika in za razvite evropske jezike velja entropija H H0/2, kar pomeni, da bi za razumevanje sporočila zadostovala že polovica prenešenih znakov. Ali drugače: v povprečju vsako informacijo povemo dvakrat.
Opomba in mnenje.
Prevod je mestoma nejasen. Primeri so ameriško praktični in mestoma površni, zato prihaja do nesporazumov – zlasti pri osnovnih pojmih (npr.. redundanca).
Mene moti pri Fisku
1. ameriško poenostavljanje - zlasti primeri niso reprezentativni,
2, nakar prejudicira sodbe /tista slika/ itd.
**Temeljno pa je - kako sprejemnik razume ter /na temelju sporočila/ ukrepa. Tu /vsaj v prvem poglavju/ predpostavlja oz. privzema kodo /sistem vrednot itd/, ki je celotnemu sistemu komunikacije (občevanja) nadrejen. Ta pa je seveda amerikanski način, ki je Evropejcem mestoma tuj in se zato ne strinjamo z izpeljavami (ki so za ZDA logične). Večina mladih znanstvenikov je proameriško izobražena in tega niti ne zazna več. To imenujejo tudi horizont (obzorje) razumevanja. Ampak to je stranska opomba.
3. Pri Shannonu (Weawer) gre za matematično teorijo, ki vsebino pušča ob strani (celo zanemarja jo) in zanima ga učinkovitost kanala (torej čim manj šuma). V tem poglavju /Fiske/ pa jo razlaga s primeri: teorija informacije - je abstraktna, primeri so konkretni.
RAZMIŠLJA:PŠENA KOVAČIČ
Komunikacijska teorija Shannonov in Weaverjev model
Shannonova in Weaverjeva Matematična teorija komuniciranja (1949)
vir sporočilo oddajnik signal kanal signal sprejemnik sporočilonaslov
(prenos vsakega sporočila s telekomunikacijo je informacija)
Komuniciranje kot prenos sporočil na daljavo z matematično podlago.
Shannonov in Weaverjev komunikacijski model /skica iz članka/
Tri (3) stopnje problemov:
stopnja A (tehnični problemi) Kako natančno se lahko prenašajo komunikacijski simboli?
stopnja B (semantični problemi) Kako natančno prenešeni simboli podajo želeni pomen?
stopnja C (problemi učinkovitosti) Kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka? (kar verjetno pomeni, da sporočilo izzove željeno reakcijo)
def: Informacija nastane, kadar se zgodi kak poskus, ki njegov izid ni gotov vnaprej.
Informacija je prenašanje sporočil na daljavo.
Šum je vsako popačenje (izguba) informacije.
Entropija je nedoločeneost informacije. oz. verjetnost, da se nek dogodek zgodi.
Primer: 1. Miselni vzorci, ki samo nakazujejo problem. 2. Povzetek teksta
Redundanca pomeni tehnično – potrditev pomena in preseganje šuma (odprava nejasnosti in nerazločnosti)
Primer: Razlaga istega problema z različnimi besedami ali besednjakom.
Opomba: (nekaj stvari, ki jih v članku ni)
Pri sami teoriji informacije uporabljajo veliko terminov verjetnostnega računa.
1. Kdaj nastane informacija?
def: Informacija nastane, kadar se zgodi kak poskus, ki njegov izid ni gotov vnaprej. To kar merimo je informacija.
2. Koliko informacije nastane pri poskusu? ,0
Vpeljati moramo pojem mere za nedoločenost poskusa ali entropijo - s kakšno gotovostjo lahko napovemo izid oziroma: kakšna je negotovost napovedi (ali kot ji rečejo v teoriji informacije – nedoločenost). Npr.: Pri metu kovanca je pol pol (50%:50%) možnosti za vsako stran. /Po metu je jasno, katera stran je padla./ Da napovemo izid pravilno ali se zmotimo smo imeli dve enakovredni možnosti ½. Mera nedoločenosti ali entropija poskusa je 0,5. (To označujemo s črko H.) Pred poskusom govorimo o nedoločenosti. Torej je nedoločenost pred metom kocke 1/6 (šestina).
Če poskuse ponavljamo govorimo o frekvenci dogodka. Število poskusov označimo z n, ugodnih ali uganjenih pa z m. Pri metu kovanca je očitno, da je verjetnost (ki jo označujemo s P) pri nešteto metih podobna kot pri enem samem metu. Statistika to potrjuje, čeprav rezultat ni nikdar točno pol pol. Toda čimveč metov upoštevamo, bolj se rezultat približuje 0,5. Verjetnost dogodka A je torej:
P (A) = m / n , | n mora biti veliko število
Če je dogodek nemogoč, potem je verjetnost dogodka 0. Če pa je dogodek gotov in se pripeti vsakič, je njegova verjetnost 1. Zanimivi so vsi vmesni primeri.
Strukturiranje sporočil je poudarjanje redundance (podvajanje, potrojenje itd. pomena; konvencija, npr.: refren pesmi, žanrska literatura, tipi glasbe …) ali entropije (rušenje konvencije, kode in nedoločenost izida). Analiza slike s str. 29 in 31 razlaga ta nasprotna odnosa.
Opomba in mnenje.
Avtor prejudicira mnenje, ki ga mora šele potrditi. Bralcu (meni) ima slika šum (sporeočilo ni jasno) šele z razlago “razumem” sporočilo
Kanal, koda, medij
Značilnosti medija – signala so določene s kanalom (tehnološke omejitve), ki določa kod (obseg oddajanja sporočila).
Medije razdelimo na tri glavne kategorije:
1. Predstavitveni mediji: glas, obraz, telo. (besede, izrazi, kretnje …) Nujna navzočnost sporočevalca na tukaj in zdaj; ustvarjajo komunikacijska dejanja.
2. Reprezentacijski mediji: knjige, slike, fotografije, pisanja, arhitektura, notranji dizajn, vrtnarjenje … (kulturne in estetske konvencije, ustvarjanje 'teksta' …) Obstaja neodvisno od sporočevalca; ustvarjajo komunikacijska dela.
3. Mehanični mediji: telefoni, radio, televizija, teleksi. (prenašalci prve in druge kategorije) Mediji tretje kategorije uporabljajo tehnične kanale (z vsemi tehnološkimi omejitvami) in z najmočnejšim vplivom šuma.
Odnosi med mediji (po Katz, Gurevitch & Hass):
“Koda je pomenski sistem, ki je skupen pripadnikom določene kulture ali subkulture.” Izhajajo iz osebnih potreb (samorazumevanje, užitek /ugodje/, pobeg pred realnostjo) in družbenih potreb (poznavanje sveta, samozavest – samopotrditev, družina, prijatelji).
Kanal določa naravo kode, katera se prekriva z medijem, saj “imata enake meje”. Vendar se koda in medij vsak po svoje veže s kanalom – skratka vsak kanal ima svojo specifiko/posebnost (TV, radio, časopis …), ki je tehnično omejena z medijem in vsebinami kode, ki prevladuje.
Feedback (vzvratna zveza, povratna informacija) je temeljni pojem kibernetike in omogoča prilagajanje na nove razmere oz. podatke. Pri množični komunikaciji je često zapostavljena (TV, časopis …), saj se (s)prejemnik počuti zapostavljenega in odrinjenega, kar dolgoročneje poveča šum. Ta motnja napravi sprejemniku informacijo nezanimivo.
Opomba o 50% nadmernosti (redundance) angleščine /naloga 3./:
Že Jamnik (1964) navaja odvečnost jezika in za razvite evropske jezike velja entropija H H0/2, kar pomeni, da bi za razumevanje sporočila zadostovala že polovica prenešenih znakov. Ali drugače: v povprečju vsako informacijo povemo dvakrat.
Opomba in mnenje.
Prevod je mestoma nejasen. Primeri so ameriško praktični in mestoma površni, zato prihaja do nesporazumov – zlasti pri osnovnih pojmih (npr.. redundanca).
Mene moti pri Fisku
1. ameriško poenostavljanje - zlasti primeri niso reprezentativni,
2, nakar prejudicira sodbe /tista slika/ itd.
**Temeljno pa je - kako sprejemnik razume ter /na temelju sporočila/ ukrepa. Tu /vsaj v prvem poglavju/ predpostavlja oz. privzema kodo /sistem vrednot itd/, ki je celotnemu sistemu komunikacije (občevanja) nadrejen. Ta pa je seveda amerikanski način, ki je Evropejcem mestoma tuj in se zato ne strinjamo z izpeljavami (ki so za ZDA logične). Večina mladih znanstvenikov je proameriško izobražena in tega niti ne zazna več. To imenujejo tudi horizont (obzorje) razumevanja. Ampak to je stranska opomba.
3. Pri Shannonu (Weawer) gre za matematično teorijo, ki vsebino pušča ob strani (celo zanemarja jo) in zanima ga učinkovitost kanala (torej čim manj šuma). V tem poglavju /Fiske/ pa jo razlaga s primeri: teorija informacije - je abstraktna, primeri so konkretni.
Thursday, November 01, 2007
Douglas Kellner: Media Culture and the Triumph of the Spectacle
RAZMIŠLJA: MARKO POTOČNIK
Z zamudo je vetrič na blog pripihljal še moj skromni pridatek. Najprej bi se upravičil vsem, da morate zaradi mene obravnavati dve temi hkrati. Ste imeli pa teden več za oddah!J Imel sem rahlo časovno stisko namreč.
Mediji so že zadnjih par desetletij vodilo naše ekonomije, politike in vsakdanjega življenja. Pritakajo iz vseh mogočih dotokov. Predstava se je začela. Ocenjevanje, analiziranje, protokolacija vsakdanjih zadev je s pojavom masovnega prikaza na internetu stopila v novo dobo. Kako navdušiti gledalca? Kako obdržati poslušalca? Bralca? Kako najlažje prodati prazne besede skozi masko pisanosti in navdušujočih motov?
Spektakel oziroma navdušujoča predstava se pojavlja že od začetka združevanja človeške vsrste v skupine. Brez poglavarja, najbolj izobraženega, močnega in sposobnega odločati o usodi plemena, zavlada kaos. Kolikor pa se v plemenu pojavita dva enaka tekmeca za prestol, mora eden od njiju dokazati svojo premoč. In natanko to je v večini pogledov čar spektakla: Ujetje dogajanja na samem vrhu drame. Močna ideja. Zatisniti se mora v spomin! Katere barve uporabiti, da bo dovolj kontrastno? Kako bodo med tisočimi drugimi panoji opazili našega? Katero kravato naj vzamem?
Politični svet je s pojavom množičnih medijev padel v ero škandalov in nasilja proti imaginaciji. Medijska moč se je pokazala tako v Ameriški proti-teroristični kampaniji kot slovenskemu pojavu ptičje gripe. V principu ima podatek pozitivno vlogo v družbi. Če pa isti podatek podamo na nešteto različnih načinov pa je to že manipulacija. Tako je za vodilne državne organe tudi lažje družbeno sortiranje. Gore je dobro uporabil spektakel za predstavitev dejanskega podnebnega stanja na zemlji, spremenil svet in si zagotovil moj glas na volitvah.
Debor pravi: ,, When the real world changes into simple images, simple images become real beings and effective motivations of a hypnotic behavior.,, Množična hipnoza. Od prazgodovine do danes in še se nadaljuje. Njena moč raste exponentno. Raste s pojavom vsakega novega prikaznega medija. Analiza psihologije ljudi se izpopolnjuje z vsakim neuspelim propagandnim posizkusom.
Svetovna ekonomija raste, oziroma varira, v večini primerov pod vplivom medijskega spektakla. S pojavom televizije, radia, zabavališčnih parkov, kazinojev, video igric, itd. se je začela ekonomija zabave. Koliko primerov zasvojenosti od iger na srečo, televizije, video igric (še posebaj online), cigaret,...ste zasledili zadnje čase pri ljudeh? To niso male stvari. Produkt ni več omembe vreden, če ni podprt s slavnostno predstavitvijo. Ali v smislu: Naše je ekološko; ali: 100% power gel; ali: najdaljša tradicija! Sicer pa je to lastnost dobrine. Samo se blago ne more hvaliti brez naše pomoči. Rabi ljudi da ga pohvalijo in njemu podobne, šele takrat se hvali samo. Dojemanje sveta se spreminja. Množično politično zavajanje starega porekla se končuje z utekanjem informacij predstavljenih skozi medije, ki so dostopni povsod po svetu. S tem pa se začenja nova doba vladanja. Doba, v kateri je tudi zasebnost izpostavljena manipulaciji. Prodira v naše okolje na zanimiv, igriv, humoren način. Igriva ekonomija. Resno-igriva politika. Vse daje vtis svobodnega izbora možnosti s katero simpatiziramo. V resnici pa gre za eno in isto stvar v drugačni preobleki. Izpostavljanje podatku do te mere, da mu možgani vrjamejo in ga vpodzavestijo.
Kdor medije obvlada na tanjkih nevidnih nitih, ta lutkat vlada svetu. Estetika se prenažira kvazi-strokovnih ocen. Digitalizacija je iz plošče oblikovala kroglo. Nobeden več ni varen pred menoj!, pravi oblikovalec. ,,Te bom pa prisilil da boš kupil! Znam predpostaviti tvoje obnašanje!,,
Marko Potočnik
Z zamudo je vetrič na blog pripihljal še moj skromni pridatek. Najprej bi se upravičil vsem, da morate zaradi mene obravnavati dve temi hkrati. Ste imeli pa teden več za oddah!J Imel sem rahlo časovno stisko namreč.
Mediji so že zadnjih par desetletij vodilo naše ekonomije, politike in vsakdanjega življenja. Pritakajo iz vseh mogočih dotokov. Predstava se je začela. Ocenjevanje, analiziranje, protokolacija vsakdanjih zadev je s pojavom masovnega prikaza na internetu stopila v novo dobo. Kako navdušiti gledalca? Kako obdržati poslušalca? Bralca? Kako najlažje prodati prazne besede skozi masko pisanosti in navdušujočih motov?
Spektakel oziroma navdušujoča predstava se pojavlja že od začetka združevanja človeške vsrste v skupine. Brez poglavarja, najbolj izobraženega, močnega in sposobnega odločati o usodi plemena, zavlada kaos. Kolikor pa se v plemenu pojavita dva enaka tekmeca za prestol, mora eden od njiju dokazati svojo premoč. In natanko to je v večini pogledov čar spektakla: Ujetje dogajanja na samem vrhu drame. Močna ideja. Zatisniti se mora v spomin! Katere barve uporabiti, da bo dovolj kontrastno? Kako bodo med tisočimi drugimi panoji opazili našega? Katero kravato naj vzamem?
Politični svet je s pojavom množičnih medijev padel v ero škandalov in nasilja proti imaginaciji. Medijska moč se je pokazala tako v Ameriški proti-teroristični kampaniji kot slovenskemu pojavu ptičje gripe. V principu ima podatek pozitivno vlogo v družbi. Če pa isti podatek podamo na nešteto različnih načinov pa je to že manipulacija. Tako je za vodilne državne organe tudi lažje družbeno sortiranje. Gore je dobro uporabil spektakel za predstavitev dejanskega podnebnega stanja na zemlji, spremenil svet in si zagotovil moj glas na volitvah.
Debor pravi: ,, When the real world changes into simple images, simple images become real beings and effective motivations of a hypnotic behavior.,, Množična hipnoza. Od prazgodovine do danes in še se nadaljuje. Njena moč raste exponentno. Raste s pojavom vsakega novega prikaznega medija. Analiza psihologije ljudi se izpopolnjuje z vsakim neuspelim propagandnim posizkusom.
Svetovna ekonomija raste, oziroma varira, v večini primerov pod vplivom medijskega spektakla. S pojavom televizije, radia, zabavališčnih parkov, kazinojev, video igric, itd. se je začela ekonomija zabave. Koliko primerov zasvojenosti od iger na srečo, televizije, video igric (še posebaj online), cigaret,...ste zasledili zadnje čase pri ljudeh? To niso male stvari. Produkt ni več omembe vreden, če ni podprt s slavnostno predstavitvijo. Ali v smislu: Naše je ekološko; ali: 100% power gel; ali: najdaljša tradicija! Sicer pa je to lastnost dobrine. Samo se blago ne more hvaliti brez naše pomoči. Rabi ljudi da ga pohvalijo in njemu podobne, šele takrat se hvali samo. Dojemanje sveta se spreminja. Množično politično zavajanje starega porekla se končuje z utekanjem informacij predstavljenih skozi medije, ki so dostopni povsod po svetu. S tem pa se začenja nova doba vladanja. Doba, v kateri je tudi zasebnost izpostavljena manipulaciji. Prodira v naše okolje na zanimiv, igriv, humoren način. Igriva ekonomija. Resno-igriva politika. Vse daje vtis svobodnega izbora možnosti s katero simpatiziramo. V resnici pa gre za eno in isto stvar v drugačni preobleki. Izpostavljanje podatku do te mere, da mu možgani vrjamejo in ga vpodzavestijo.
Kdor medije obvlada na tanjkih nevidnih nitih, ta lutkat vlada svetu. Estetika se prenažira kvazi-strokovnih ocen. Digitalizacija je iz plošče oblikovala kroglo. Nobeden več ni varen pred menoj!, pravi oblikovalec. ,,Te bom pa prisilil da boš kupil! Znam predpostaviti tvoje obnašanje!,,
Marko Potočnik
Thursday, October 18, 2007
Chuck D in Lars Ulrich »Napster- pro in contra«
RAZMIŠLJA: MATJAŽ VITEZ
Z digitalizacijo zvočnih in video zapisov se je pojavila tudi možnost enostavnega in hitrega kopiranja takih datotek in razširjanja po svetovnem medmrežju. Brez posebne organizacije in zbiranja na točno določenem mestu je bilo iskanje takih datotek zelo oteženo, če ne že skoraj nemogoče.
Zato je leta 1999 Shawn Fanning, študent bostonske Univerze ustanovil Napster, verjetno prvi »streamer«, ki je omogočal iskanje in snemanje (download) datotek na enem mestu. Sistem je deloval s pomočjo več serverjev, ki so bili povezani med seboj, da bi zagotovil kar največjo pretočnost podatkov. Seveda je povzročil pravi bum med uporabniki spleta, ki so nenadoma ugotovili, da do svoje priljubljene glasbe lahko pridejo brezplačno s preprostim klikom na miško.
Nekateri glasbeni izvajalci so kmalu ugotovili, da se bo to neizogibno in konkretno poznalo tudi pri prodaji in so začeli vlagati tožbe proti ustanovitelju Napsterja.
Obravnavani članek je nastal kot zvočni zapis ameriške oddaje Charlie Rose Show, ki je gostil Larsa Ulricha - bobnarja in soustanovitelja skupine Metallica in ChuckDja, ustanovitelja rap skupine Public Enemy. Ulrich je zastopal nasprotnike Napsterja, ChuckD pa njihove podpornike. Zanimivost je ravno v tem, da sta oba glasbena avtorja in izvajalca in sta se znašla na nasprotnih bregovih glede fenomena Napster.
Na začetku oddaje je voditelj Charlie Rose izpostavil dejstvo, da je Metallica poskušala doseči blokado dostopa do Napsterja kar več kot 300 tisočim oboževalcem njihove skupine, ki so sneli nekaj glasbenih naslovov Metallice. Ulrich se brani, da so želeli zgolj vzpostaviti nadzor nad kopiranjem originalnih posnetkov, čeprav so obiskovalce njihovih koncertov prav spodbujali, naj s seboj prinesejo snemalne naprave in snemajo njihovo izvajanje na kraju samem. Rose mu ugovarja tudi s tem, da ljudje že od sredine 1960. let lahko glasbo, ki jo predvajajo radijske postaje, doma posnamejo na magnetne trakove. Ulrich odvrne, da ga moti predvsem dejstvo, da s snemanjem z interneta, uporabniki pridejo pravzaprav do originalnih master posnetkov, kakršne dobijo z nakupom originalnega Cdja. To pa je, po njegovem, sporno z vidika intelektualne oz. avtorske lastnine in se sprašuje, če se bodo ljudje ustavili samo pri glasbi. Z nadaljevanjem takega trenda, se bo v prihodnosti enako zgodilo z vsem avtorskim delom: literaturo, fotografijo, filmi itn.
In ravno zato, pravi Ulrich, se je treba upreti takoj in svari ustanovitelje Napsterja, da se bodo spravili nadnje ljudje z globokimi žepi, ki si lahko privoščijo drage tožbe, čeprav vseskozi zatrjuje, da mu v vsej zgodbi sploh ne gre za denar ampak samo za nadzor nad originalnimi posnetki, kot avtorskim delom.
V nadaljevanju pogovora se vključi tudi ChuckD in zagovarja stališče, da razvoja tehnologije pač nič in nihče ne more zaustaviti in da se bodo stvari tudi v prihodnje razvijale pa čeprav ne vedno v smeri želja posameznikov. Pojav Napsterja vidi predvsem kot priložnost za preboj neuveljavljenih avtorjev, ki se lahko s pomočjo spleta predstavijo kar najširši javnosti, brez izdatne finančne pomoči založb in sponzorjev. Ulrich se s tem načelno strinja in predlaga možnost vplivanja na to, ali se tvoja glasba pojavi na spletu ali ne. ChuckD nadaljuje, da po njegovem mnenju pojavi, kot je Napster, prej vplivajo na povečanje prodaje, kot na upad, saj večina pravih oboževalcev potem še raje kupi originalen CD in/ali obišče njihov koncert.
Ulrich se nato obregne še ob motive, ki vodijo ljudi, ki se ukvarjajo s pojavi, kot je Napster in trdi, da v teh časih prav nihče več ne naredi ničesar zastonj in da so gotovo v ozadju neki apetiti nekih pohlepnih investitorjev, ki samo čakajo svoj trenutek za zaslužek, ki se bo meril v milijonih dolarjev. In prav to mu gre v nos, saj se mu ne zdi pošteno, da na njihov račun služi nekdo, ki ni vanje vložil niti dolarja, medtem, ko sami vlagajo v produkcijo, posprodukcijo in marketing in se na koncu obrišejo pod nosom.
ChuckD še vedno zagovarja stališče »Power to the People« in omeni še to, da nekaj zagnanih zanesenjakov v silikonski dolini iz čistega veselja razvija programsko opremo za podporo MP3 datotekam (op. leta 2000) in da je pojav Napsterja v resnici samo vrh ledene gore, ki se krepi praktično iz minute v minuto.
Pričujoča tema se mi zdi izredno zanimiva tudi zato, ker se bomo tudi na naši profesionalni poti srečevali s problemom intelektualne lastnine. Ob tej razpravi pride pravzaprav do navzkrižja interesov, saj kot internetna generacija pričakujemo neomejen dostop do vseh vsebin, ki so na voljo na spletu, po drugi strani pa gojimo neko lastniško razmerje do del, ki nastanejo s pomočjo naših sposobnosti in vloženega dela. Ob poskusih kopiranja ali kraje idej se počutimo izdane in prevarane.
Z nekajletno distanco od obravnavane razprave se pravzaprav izkaže, da sta imela oba udeleženca prav in da se dogaja ravno to, kar sta napovedovala. S primerjavo podatkov o prodaji originalnih nosilcev zvoka in slike pred desetimi leti in zdaj ugotavljajo, da je prodaja v Sloveniji upadla za kar stokrat in za uspeh si lahko šteje izvajalec, ki je pri nas prodal npr. 300 CDjev. Vsa dejstva kažejo na to, da izvajalci s prodajo plošč nikakor ne morejo več računati na vsaj približno take zaslužke kot nekoč, zato je glavni vir prihodka postalo nastopanje v živo. Tudi bajne pogodbe z založbami so postale del preteklosti, saj si nihče ne upa več tvegati neposrednega spopada z nezadržnim razvojem tehnologije.
Po dostopnih podatkih se prek spleta na dan izmenja na stotine milijonov MP3 datotek, vendar se zakonodaja obrača v smeri legalne dostopnosti teh datotek za minimalno odškodnino (npr. 1 dolar za posamezni naslov) in v tem primeru bo vsakdo dvakrat premislil, preden bo pod grožnjo astronomskih kazni s spleta snel 300 pesmi, ki jih ne bo poslušal nikoli.
Viri:
http://www.youtube.com/watch?v=9dPoYwkx0LY intervju
http://en.wikipedia.org/wiki/Napster
Žurnal št.37/07
Z digitalizacijo zvočnih in video zapisov se je pojavila tudi možnost enostavnega in hitrega kopiranja takih datotek in razširjanja po svetovnem medmrežju. Brez posebne organizacije in zbiranja na točno določenem mestu je bilo iskanje takih datotek zelo oteženo, če ne že skoraj nemogoče.
Zato je leta 1999 Shawn Fanning, študent bostonske Univerze ustanovil Napster, verjetno prvi »streamer«, ki je omogočal iskanje in snemanje (download) datotek na enem mestu. Sistem je deloval s pomočjo več serverjev, ki so bili povezani med seboj, da bi zagotovil kar največjo pretočnost podatkov. Seveda je povzročil pravi bum med uporabniki spleta, ki so nenadoma ugotovili, da do svoje priljubljene glasbe lahko pridejo brezplačno s preprostim klikom na miško.
Nekateri glasbeni izvajalci so kmalu ugotovili, da se bo to neizogibno in konkretno poznalo tudi pri prodaji in so začeli vlagati tožbe proti ustanovitelju Napsterja.
Obravnavani članek je nastal kot zvočni zapis ameriške oddaje Charlie Rose Show, ki je gostil Larsa Ulricha - bobnarja in soustanovitelja skupine Metallica in ChuckDja, ustanovitelja rap skupine Public Enemy. Ulrich je zastopal nasprotnike Napsterja, ChuckD pa njihove podpornike. Zanimivost je ravno v tem, da sta oba glasbena avtorja in izvajalca in sta se znašla na nasprotnih bregovih glede fenomena Napster.
Na začetku oddaje je voditelj Charlie Rose izpostavil dejstvo, da je Metallica poskušala doseči blokado dostopa do Napsterja kar več kot 300 tisočim oboževalcem njihove skupine, ki so sneli nekaj glasbenih naslovov Metallice. Ulrich se brani, da so želeli zgolj vzpostaviti nadzor nad kopiranjem originalnih posnetkov, čeprav so obiskovalce njihovih koncertov prav spodbujali, naj s seboj prinesejo snemalne naprave in snemajo njihovo izvajanje na kraju samem. Rose mu ugovarja tudi s tem, da ljudje že od sredine 1960. let lahko glasbo, ki jo predvajajo radijske postaje, doma posnamejo na magnetne trakove. Ulrich odvrne, da ga moti predvsem dejstvo, da s snemanjem z interneta, uporabniki pridejo pravzaprav do originalnih master posnetkov, kakršne dobijo z nakupom originalnega Cdja. To pa je, po njegovem, sporno z vidika intelektualne oz. avtorske lastnine in se sprašuje, če se bodo ljudje ustavili samo pri glasbi. Z nadaljevanjem takega trenda, se bo v prihodnosti enako zgodilo z vsem avtorskim delom: literaturo, fotografijo, filmi itn.
In ravno zato, pravi Ulrich, se je treba upreti takoj in svari ustanovitelje Napsterja, da se bodo spravili nadnje ljudje z globokimi žepi, ki si lahko privoščijo drage tožbe, čeprav vseskozi zatrjuje, da mu v vsej zgodbi sploh ne gre za denar ampak samo za nadzor nad originalnimi posnetki, kot avtorskim delom.
V nadaljevanju pogovora se vključi tudi ChuckD in zagovarja stališče, da razvoja tehnologije pač nič in nihče ne more zaustaviti in da se bodo stvari tudi v prihodnje razvijale pa čeprav ne vedno v smeri želja posameznikov. Pojav Napsterja vidi predvsem kot priložnost za preboj neuveljavljenih avtorjev, ki se lahko s pomočjo spleta predstavijo kar najširši javnosti, brez izdatne finančne pomoči založb in sponzorjev. Ulrich se s tem načelno strinja in predlaga možnost vplivanja na to, ali se tvoja glasba pojavi na spletu ali ne. ChuckD nadaljuje, da po njegovem mnenju pojavi, kot je Napster, prej vplivajo na povečanje prodaje, kot na upad, saj večina pravih oboževalcev potem še raje kupi originalen CD in/ali obišče njihov koncert.
Ulrich se nato obregne še ob motive, ki vodijo ljudi, ki se ukvarjajo s pojavi, kot je Napster in trdi, da v teh časih prav nihče več ne naredi ničesar zastonj in da so gotovo v ozadju neki apetiti nekih pohlepnih investitorjev, ki samo čakajo svoj trenutek za zaslužek, ki se bo meril v milijonih dolarjev. In prav to mu gre v nos, saj se mu ne zdi pošteno, da na njihov račun služi nekdo, ki ni vanje vložil niti dolarja, medtem, ko sami vlagajo v produkcijo, posprodukcijo in marketing in se na koncu obrišejo pod nosom.
ChuckD še vedno zagovarja stališče »Power to the People« in omeni še to, da nekaj zagnanih zanesenjakov v silikonski dolini iz čistega veselja razvija programsko opremo za podporo MP3 datotekam (op. leta 2000) in da je pojav Napsterja v resnici samo vrh ledene gore, ki se krepi praktično iz minute v minuto.
Pričujoča tema se mi zdi izredno zanimiva tudi zato, ker se bomo tudi na naši profesionalni poti srečevali s problemom intelektualne lastnine. Ob tej razpravi pride pravzaprav do navzkrižja interesov, saj kot internetna generacija pričakujemo neomejen dostop do vseh vsebin, ki so na voljo na spletu, po drugi strani pa gojimo neko lastniško razmerje do del, ki nastanejo s pomočjo naših sposobnosti in vloženega dela. Ob poskusih kopiranja ali kraje idej se počutimo izdane in prevarane.
Z nekajletno distanco od obravnavane razprave se pravzaprav izkaže, da sta imela oba udeleženca prav in da se dogaja ravno to, kar sta napovedovala. S primerjavo podatkov o prodaji originalnih nosilcev zvoka in slike pred desetimi leti in zdaj ugotavljajo, da je prodaja v Sloveniji upadla za kar stokrat in za uspeh si lahko šteje izvajalec, ki je pri nas prodal npr. 300 CDjev. Vsa dejstva kažejo na to, da izvajalci s prodajo plošč nikakor ne morejo več računati na vsaj približno take zaslužke kot nekoč, zato je glavni vir prihodka postalo nastopanje v živo. Tudi bajne pogodbe z založbami so postale del preteklosti, saj si nihče ne upa več tvegati neposrednega spopada z nezadržnim razvojem tehnologije.
Po dostopnih podatkih se prek spleta na dan izmenja na stotine milijonov MP3 datotek, vendar se zakonodaja obrača v smeri legalne dostopnosti teh datotek za minimalno odškodnino (npr. 1 dolar za posamezni naslov) in v tem primeru bo vsakdo dvakrat premislil, preden bo pod grožnjo astronomskih kazni s spleta snel 300 pesmi, ki jih ne bo poslušal nikoli.
Viri:
http://www.youtube.com/watch?v=9dPoYwkx0LY intervju
http://en.wikipedia.org/wiki/Napster
Žurnal št.37/07
Sunday, October 14, 2007
OBVEZNO DELO NA ŠTUDIJSKIH TEKSTIH
Dobrodošli/e na blogu predmeta "Teorije in prakse medijev in komuniciranja." V prihodnjem študijskem letu bo to virtualni dom naših razprav o temah, ki jih bomo obdelovali na samih predavanjih in tekstih-vaši obvezni literaturi.
Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.
Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.
V prvi polovici vašega blog prispevka je potrebno povzeti preštudirani tekst. Druga polovica pa je namenjena vaši osebni refleksiji, komentarju, kritiki in osebni teoretski izpeljavi.
Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ( "main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.
Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.
Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.
Na desni strani najdete povezavo s spiskom obveznih tekstov. Vsak si naj do 16.10. izbere tekst, ki ga bo predelal in nanj napisal kritično refleksijo kot obvezni del objavljanja na študijskem blogu. Vaša dela mi morate redno pošiljati do najkasneje vsakega četrtka ob 20h po elektronski pošti na -oliver AT memefest.org-. V kolikor nekdo ne opravi dela v terminu kot je na vrsti to NE POMENI, da se celotni proces ustavi.
Spisek izbranih tekstov bomo skupaj pregledali na predavanju v prihodnji torek. Vse tekste najdete v naši knjižnjici.
Lepo vas pozdravljam, dr. Oliver Vodeb
Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.
Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.
V prvi polovici vašega blog prispevka je potrebno povzeti preštudirani tekst. Druga polovica pa je namenjena vaši osebni refleksiji, komentarju, kritiki in osebni teoretski izpeljavi.
Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ( "main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.
Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.
Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.
Na desni strani najdete povezavo s spiskom obveznih tekstov. Vsak si naj do 16.10. izbere tekst, ki ga bo predelal in nanj napisal kritično refleksijo kot obvezni del objavljanja na študijskem blogu. Vaša dela mi morate redno pošiljati do najkasneje vsakega četrtka ob 20h po elektronski pošti na -oliver AT memefest.org-. V kolikor nekdo ne opravi dela v terminu kot je na vrsti to NE POMENI, da se celotni proces ustavi.
Spisek izbranih tekstov bomo skupaj pregledali na predavanju v prihodnji torek. Vse tekste najdete v naši knjižnjici.
Lepo vas pozdravljam, dr. Oliver Vodeb
Thursday, September 20, 2007
FILOZOFIJA OBLIKOVANJA
Na desni strani med povezavami najdete dve novi: Design Philosophy in Design Philosophy Politics. Projekta prihajata iz Avstralije in sta izvrstna. Zelo priporočam, da si vzamete čas in ju podrobno preštudirate- tudi kot pripravo na novo študijsko leto. Oliver Vodeb
Monday, July 23, 2007
IZPITNA ROKA ZA SEPTEMBER
Izpitna roka v mesecu Septembru bosta:
3.9. ob 15.30 v učilnici 306
in
12.9. ob 15.30 v učilnici 306
Vsem želim lepo poletje in obilo uspeha pri študiju, Dr. Oliver Vodeb
3.9. ob 15.30 v učilnici 306
in
12.9. ob 15.30 v učilnici 306
Vsem želim lepo poletje in obilo uspeha pri študiju, Dr. Oliver Vodeb
Sunday, July 01, 2007
ZMAGOVALCI MEMEFESTA 2007
Zmagovalce letošnjega festivala si lahko ogledate tukaj. Tisti, ki ste sodelovali lahko preberete komentarje žirije s tem, ko se logirate preko Memefestove spletne strani s svoji memeaccountom.
Monday, June 11, 2007
Izpitni roki
Izpitna roka za september bom razpisal do konca meseca.
Do takrat pa priporočam poslušanje :
Do takrat pa priporočam poslušanje :
Wednesday, May 02, 2007
IZPITNI ROKI
Prvi izpitni rok za letošnji predmet bo v četrtek 7.6.2007 ob 15h v učilnici 306.
Spodaj si preberite razpisane izpitne teme. Pisne izdelke in morebitna oblikovalska dela morate poslati na moj email: oliver at memefest.org do ponedeljka 4.6.2007 12h.
Na ustnem zagovoru boste odgovarjali na štiri vprašanja:
1.- vprašanje v zvezi z oddanim izdelkom
2.- vprašanje v zvezi obravnavano snovjo na predavanjih
3. in 4. - vprašanje v zvezi z obvezno literaturo
Naslednja dva izpitna roka bosta v septembru.
Pozdrav, Oliver Vodeb
Spodaj si preberite razpisane izpitne teme. Pisne izdelke in morebitna oblikovalska dela morate poslati na moj email: oliver at memefest.org do ponedeljka 4.6.2007 12h.
Na ustnem zagovoru boste odgovarjali na štiri vprašanja:
1.- vprašanje v zvezi z oddanim izdelkom
2.- vprašanje v zvezi obravnavano snovjo na predavanjih
3. in 4. - vprašanje v zvezi z obvezno literaturo
Naslednja dva izpitna roka bosta v septembru.
Pozdrav, Oliver Vodeb
Subscribe to:
Posts (Atom)
Posts
