Predstavitev vaših študentskih del

Tole objavljam izjemoma, ker poznam projekt in ljudi, ki ga vodijo in menim, da gre za dobro stvar. Arte TV je najboljša evropska TV postaja na področju kulture in umetnosti. V kratkem bodo lansirali spletni portal, ki bo neke vrste Youtube za umetnost, dizajn itd... Znotraj tega projekta odpirajo možnost predstavitve najboljših študentov. V praksi to pomeni: če ste za kak vaš študijski projekt dobili oceno 10 in ga želite predstavit, pišite na spodnji naslov. Objava pomeni na spletnem portalu, kolikor vem, pa bodo vsebine prenašali tudi na TV. Ob tem, da pokažete svoja dela velikemu in zanimivemu občinstvu, lahko zaslužite na hitro 300 eur, kar pa ni slaba žepnina. Če kar koli še ni jasno ...vprašajte.

A new ARTE website is coming soon : Arte Creative.


This platform has three main pillars : user-generated content (selected artists and young talents, who have the possibility of creating and animating their own channel), partnerships (with universities, festivals, museums, art groups…) as well as journalistic pieces for the web (web series, interviews, news…).

For this new platform we are working on a project called “Die Streberprämie” / “Striver Bonus”. To show our support for young talents at art schools Arte Creative will be offering these “Striver Bonuses” to students who can prove that they received top marks or an award or a prize for one of their recent creations (with a photo for example). The student can exhibit his or her work (video/photo, audio etc …) on the Arte Creative « Striver Bonus » channel and be awarded 300 euros. Each week, a new student will be selected to exhibit his or her work, along with a short descriptive text and the proof that the work received top marks.

Therefore, we are looking for art students who would be interested in this project and would like to particpate. If you have read this far, its sounds like you are interested, so why don’t you write us an email (st-multimedia@arte.tv) or give us a call ?
Our main focus is videos, but we are open to all kinds of art – graphic design, paintings, sculpture, photography, new medias, you name it !


We are waiting for your emails and calls, so hurry up !

(We speak English, German and French)



Miranda Beckloff-Fritsch
Arte Creative




ARTE G.E.I.E.
4, Quai du Chanoine Winterer
CS 20035, F-67080 Strasbourg Cedex
Postfach 1980, D-77679 Kehl am Rhein

Tel. +33 3 88 14 23 76
Fax. +33 3 88 14 24 60

Email : st-multimedia@arte.tv

“Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resistance to theory in graphic design critisism, history and practise” – By Matthew Soar

RAZMIŠLJA ALJAŽ VESEL:

PDF eseja: http://www.aiga.org/resources/content/1/2/9/8/documents/soar_lecture.pdf
Esej predstavlja vsebino predavanja, ki ga je Matthew Soar februarja 2001 predstavljal na “Looking Closer: AIGA Conference in Design History and Criticism”.

Namen predavanja je bil v osnovi definirati prepad med “akademskim govorom” in “resničnim jezikom”, vendar pa se avtorju med razmišljanjem o temi posvetilo, da problem leži globlje – v odnosu med teorijo in prakso, predvsem na področju grafičnega oblikovanja.
“Akademski govor” ponavadi razumemo kot posmehljiv izraz, ki ga anti-intelektualci uporabljajo za razvrednotenje vsakršnega izražanja, ki ga povprečen laik ne more takoj popolnoma razumeti.Izraža torej ne ravno konstruktivno stališče, da nihče ne sme reči ničesar, česar ne bi vsi razumeli.Izraz “resnični govor” pa ima, nasprotno, prizvok avtentičnosti in avtoritete, zveni razumno,utemeljeno in jasno. Izraza torej nista objektivna, prvi je negativno, drugi pozitivno zaznamovan.
Soar nadaljuje, da odpor proti pretencioznemu akademskemu govoru še ne pomeni odpor proti teoretičnosti nasploh. Trdi celo, da imamo vsi svoje teorije, ne glede na to, kako realne ali neakademske so. Nato našteje nekaj oblikovalcev, ki so se ukvarjali s teorijo, in akademike, ki so se ukvarjali s prakso, ter zaključi, da je teorija pomemben del vske stroke in da je ne smemo enačiti z nebulozami “akademskega govora”.
Teorija se na prvi pogled vseeno zdi bolj samoumevna pri t.i. trdih znanostih (npr. fiziki, medicini),za katere so značilne konkretne metode in izmerljivi rezultati. Izrazi “rocket science” in “brain surgery” so pojem za najzahtevnejše človeške dejavnosti, medicinske serije, polne strokovnega izrazoslovja (House, Grey's Anatomy) nam celo servirajo po televiziji kot zabavo. Pri trdih znanostih
se nam vsem zdi samoumevno, da se prakso podpre s teorijo. Oblikovanje pa spada med t.i. mehke znanosti (kot tudi npr. družboslovje), kjer je prepad med teorijo in prakso nekoliko večji. Oblikovalci imamo morda pogosto nekakšen predsodek pred
teorijo, tudi na našem oddelku ALUO so teoretični predmeti vrednoteni kot manj pomembni,predvsem v zgodnejših letnikih. Podoba oblikovanja v očeh javnosti je, ker je oblikovanje relativno mlada stroka, dokaj nejasna. Precejšen del javnosti v nas vidi prej dekoratorje, kot pa reševalce problemov. Rešitev je v izogibanju nerazumljivemu akademskemu govoričenju, vseeno pa bo potrebna zdrava mera razumno argumentirane teorije, če želimo, da oblikovanje kot stroka pridobi na kredibilnosti in osvesti javnost o pomembni funkciji vizualnega komuniciranja v družbi.

Chuck D in Lars Ulrich: "Napster pro in contra"

RAZMIŠLJA: Janko Mandić

V pogovorno oddajo je Charlie Rose pred desetimi leti povabil Larsa Ulricha (soustanovitelja in bobnarja Metalice) in Chuck D-ja (soustanovitelja Public Enemy, rapersko legendano), da bi spregovorili o pogledih na novo ustvarjeno in hitro razvijajočo in popularno iniciativo Napster, ki jo je leto prej ustanovil Shawn Fanning, študent bostonske Univerze, prvi streamer, ki je omogočal brezplačno iskanje in downloadanje datotek prek spleta. Danes je tovrstno piratsvo vsakdanja praksa, prek torentov si lahko z lahkoto brezplačno prenesemo filme, glasbo, knjige, softwear, etc. Tema je še vedno aktualna, industrija in zakonodaja se očitno še vedno ni prilagodila. Izgleda, da so ljudje vzeli stvari v svoje roke, kot pravi komad od Public Enemy »Power to the People«. Menim, da je tako tudi prav, saj rešitve, ki jih ponuja trg niso vedno po meri ljudi, ali pa so zastarele in iniciative kot je Napster predstavljajo alternativno rešitev in idejo za prihodnost. Digitalizacija glasbe in ostalih medijev je povzročila upad prodaje originalnega nosilca zvoka in glasbe, zaslužek od prodanih cdjev današnjim izvajalcem vsekakor ne zagotavlja dovolj dohodka. Potem, ko je Napster leta 2002 bankrotiral se je glasbena industrija počasi začela prilagajat novem mediju in posredovanju glasbe in ostalih datotek, primer za to je Apple, ki z iTunes, iPod-om in iPhone-om, mreži vedno več potrošnikov. Še vedno pa ostaja dobro organizirana piratska mreža.
Video oddaje najdete na tem linku.


Metallica je zahtevala naj Napster onemogoči downloadanje njihove glasbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Ulrich pravi, da želijo vzpostavit nadzor nad kopiranjem originalnih posnetkov. Očitno jim to ni uspelo. Vložili so tožbe proti Napsterju, čeprav Urlich trdi, da sploh ne gre za denar. Rose opozori, da lahko ljudje že od 60ih let dalje snemajo glasbo z radijskih postaj, na magnetofonske trakove in kasete. Ulrich odgovori, da ga moti predvsem dejstvo, da lahko z interneta, uporabniki dobijo originalne master posnetke, iste kvalitete kot je album. To pa je, po njegovem, sporno z vidika intelektualne oz. avtorske lastnine. Seveda pa se piratsvo pozna tudi na njihovem zaslužku. Chuck D na drugi strani zagovarja Napster in razvoj tehnologije, meni, da Napster pomaga neuveljavljenim avtorjem, da s pomočjo spleta predstavijo svoje delo, brez pomoči založb in investitorjev. Ulrich se s tem strinja in predlaga možnost izbire, ali se glasba pojavi na spletu ali ne. Chuck D pa doda, da širjenje glasbe prek spleta prej vpliva na povečanje prodaje, kot upad, kajti večina oboževalcev potem še raje kupi original ali pa gre na nastop. Gre za neke vrste samorastočo propagando. Ulrich meni, da za ljudmi, ki ustvarjajo Napster in podobne stvari, stojijo investitorji, ki čakajo, da postane stvar dobičkonosna in želijo zaslužit na račun avtorjev, čeprav niso vložili nič v produkcijo njihovega dela.
Ulricha po mojem mnenju moti, da niso del novega medija, ker se njihovi založniki niso pravočasno odzvati na novosti. S spleta zloadana glasba je v večini za zasebno neprofitno rabo, ki je lahko tudi inspiracija za druge ustvarjalce. Recimo, po novem Metallica spodbuja k objavljanju priredb njihovih komadov na njihovem kanalu na You Tubu. Všeč mi je, kako gleda na zadevo Chuck D, ki pravi, da gre za neko novo obliko radia. Pravi, da je glasbena industrija v zadnjem času preveč skomercializirala in je izpodrinila alternativno umetniško avtorsko delo, saj so avtorji in njihovo delo pod velikim vplivom založb. Pojav je zdaj že prisoten pri vseh oblikah avtorskega dela, tako tudi kraja intelektualne lastnine. Zato so nova pravila in oblike uporabe te lastnine nujna. Za korektno uporabo tuje intelektualne lastnine so se pojavile nove oblike varovanja avtorskega dela. Na primer Creative Commons, kjer avtor lahko svobodno in natančno opredeli kako naj se njegovo delo uporablja. Če si predstavljam, da piratsvo ne bi obstajalo, in odmislim ves softwear, muziko in filme, ki sem jih zloadal in uporabljal, lahko rečem, da bi bilo moje življenje precej drugačno. Menim, da neomejen, od financ neodvisen dostop do podatkov in njihova uporaba vodi k hitrejšemu razvoju človeka in človeštva.

Dobrodošli/e!

Dobrodošli/e na blogu predmeta "Teorije in prakse medijev in komuniciranja." V prihodnjem študijskem letu bo to virtualni dom naših razprav o temah, ki jih bomo obdelovali na samih predavanjih in tekstih-vaši obvezni literaturi.

Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.

Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu. Na začetnih predavanjih bomo skupaj določili, kdo bo obdelal katero temo, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.

Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ("main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.

Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.

Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.

Veliko uspeha vam želim, Oliver Vodeb

IZPITNA ROKA: SEPTEMBER

IZPITNI ROK ZA PREDMET :

TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA

Izpitna roka bosta v sredo 1.9 ob 15.30 v naši predavalnici in ponedeljek 13.9 prav tako v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit na spletni strani predmeta. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje dva dni pred izpitnim rokom na oliver at memefest dot org.

Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb

Izpitni rok

IZPITNI ROK ZA PREDMET :

TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA

Izpitni rok bo v četrtek 1.7.2010 ob 15.30 v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit na spletni strani predmeta. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje dva dni pred izpitnim rokom na oliver at memefest dot org.

Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb

PS: v obvestilu je napačno pisalo, da bo izpit v ponedeljek 1.7. Pravilno je: četrtek 1.7.

Kam z oblikovalci?

V ponedeljek bo javnosti odprt blog nove sodelovalne odprtokodne blagovne znamke Openwear, ki je eden izmed rezultatov evropskega projekta Edufashion.

Dober tekst, ki vsebuje tudi linke na rezultate raziskav je danes objavil naš sodelavec dr. Adam Arvidsson. Eno izmed vprašanj, na katere iščemo odgovor z našim projektom je zaposljivost oblikovalcev v ustvarjalnih, predvsem modnih industrijah. Naša teza je, da je edina možnost rešitve problema sprememba logike modne industrije.

DECODING

During Graphic design festival in Breda over 100 graphic designers hack, remix, sample, mash up and code image, information and interaction. Public presentations, exhibitions, lectures and workshops display how we can associate with graphic design in new ways. What does this mean for the profession of a designer? In this seminar various designers talk about the way they take their profession up to a next level.

Googlizacija Youtube-a

Oblikovanje je javni govor Oliver Vodeb

RAZMIŠLJA: GAJA MEŽNARIČ

Oliver Vodeb, Oblikovanje je javni govor.
Časopis. za kritiko. znanosti., 2005, letn. 33, št. 222, str. 301-315.

Medijsko okolje doživlja mnoge spremembe. Na eni strani s nanj vpliva razvoj mnogih novih fluidnih, decentraliziranih, fragmentiranih procesnih kanalov kot so weblogi, fotoblogi, mobilini telefoni, hkrati pa smo priča vse večji centralizaciji in monopolizaciji medijskega prostora ter komercializaciji javnega prostora, ki jih narekuje kapital.
Komuniciranje se danes v veliki meri odvija v sferi vizualnega. Kreativne industrije (v katere sodi oblikovanje) so dobičkonosen in zaželjen sektor. Vse več oblikovalskih izdelkov služi v namene oglaševanja, in če povzamemo besede nizozemskega oblikovalca Max Bruisme je v današnjem svetu vloga oblikovalca sledeča. Lahko mrtviči potrošnike ali aktivira državljane. Večina se jih ne odloči za slednje.
Danes živimo v času, kjer je kapital povečini podjarmil ves javni prostor in s tem uničil njegovo edinstveno kvaliteto - izbrisal je polje razprave. Ustvaril je nekritične ilustracije konsenza. Komunikacija je postala enosmerna, komuniciranje tržno, oblikovanje ponuja samo lepo oblikovane odgovore. Razlika med podobo in vizualnim se je izgubila sama v sebi, na račun fascinacije nad vizualnim. Ker je vloga kulturnih posrednikov, da aktivno sodelujejo v procesih družbene konstrukcije realnosti skozi medije. Oblikovanje mora začeti presegati ravni samozadostne reprezentacije, se ponovno povezati z realnostjo. To se bo zgodilo le s spremembo vrednotenja referenčnih projektov. Referenca bi se morala vrednotiti z velikostjo projekta v kombinaciji z doseženo oblikovalsko ravnjo, rezultat mora vsebovati težnjo po družbeni odgovornosti.
Največji slovenski oglaševalski festival se je leta 2005 odvijal pod naslovom Oglaševanje in odgovornost. Danes smo priča otopeli množici potrošnikov, ki je postala imuna na oglaševalsk trike, zato se le-ti poslužujejo novih, ki delujejo po principu, da prepričujejo potrošnike naj kupi, ne da bi kupoval. Najpogosteje s pomočjo ironije, ki vzpostavi varno distanco do komunicirane vsebine.
Plakat za Oglaševalski festival se pravtako poslužuje zavajujočih prijemov, saj je v končni fazi njegov namen na dogodek privabiti čim več študentov, bodočih kulturnih posrednikov, ki jim v nagovoru, v uporniškem paketu in pod krinko družbene odgovornosti, izkrivijo pravo vsebino sporočila.
Sof je izkoristil zgolj trenutno aktualnost tematike o družbeni odgovornosti, ki dandanes daje blagovnim znamkam dodatno vrednost in s katero le-te velikokrat prikrijejo pravo sliko njihovega delovanja. Če želijo podjetja, ki na trgu prodajajo storitve ali proizvode delovati družbeno odgovorno morajo upoštevati celotno medijsko okolje in smatrati komunikacijski višek v obliki daru kot dodatne vrednosti. Komunikacijski pristop namreč ni samozadosten pogoj družbeno odgovornega delovanja. Oglaševalci in oblikovanje pa bi se v tem procesu morali aktivno vključevati pri iskanju konceptov in njihovih manifestacij v javnei sferi.
Kritična analiza posledic različnih komunikacijskih praks tako še vedno ostaja redkost. Kljub temu pa so se pojavile določene, s strani oblikovalcev ustvarjene, inciative in manifesti, ki so sprožile širšo razpravo o poslanstvu oblikovanja, ki so pripomogle pri razvoju oblikovalskih praks in z njimi povezane komunikacijske učinkovitosti.
First things first manifesto je pod drobnogled postavil vlogo oblikovalca, ki poiskuša vpostaviti problem prevelike vpletenosti oblikovanja v komercialne, tržne namene. Nažalost je prikrajšan za konkretne strategije in reštve, ki bi pripomogle k spremembi oblikovaskega diskurza.
Jav Van Toorn je v sklopu pomembne oblikovalske konference - Design beyond Design - zapisal:
Stroka se je ne samo jasno distancirala od argumentativnih in moralnih zmožnosti. (...) Opustitev refleksije lastne vloge v družbi jo je privedla v situacijo, ki neizbežno krči strategije, metode in vizualne vire komunikacijskega oblikovanja na raven tehnološkega in formalne estetike. (...) Zato mora oblikovanje prelomiti samo-podobo institucije-posrednika informacij. Stroka meni, da je v komunikacijo ponovno potrebno vnesti dialog po principu - ljudje govorijo ljudem, ki jim odgovarjajo nazaj - , kjer je poslušati in slišati enako pomembno kot videti, kjer beseda in podoba prepustita mesto pogovoru.
Festival kot je Memefest se ravno po tem principu trudi ustvarjati ključne premike, saj nagrajuje inovativne in družbeno odgovorne komunikacijske preistope. Festival obravnava omenjeno probletatiko z različnih zornih kotov, tako sociološkega, komunikološkega in vizualnega. Nagrajenim delom sledijo kritične utemeljitve in pedagoški napotki. Vsa dela so javno objavljena na spletni strani, kar omogoča možnost nadalnje debate in transparenten vpogled nad trenutno situacijo. Namesto logike spektakla zavzema komunikacijsko izobraževalno vlogo in s tem ponuja zdravo alternativo komercialnim oblikovalskim festivalom.
Moralizacija sicer vzpostali probleme, ne pa sprememb. Oblikovanje lahko ustvari premike le z aktivno kritično distanco do komunikacijskega okolja in pragmatično analizo in na ta način ponovno prevzame odgovornost, ki mu je bila naložena.

Oliver Vodeb, Družbeno odzivno komuniciranje (2008)

Poglavje: Družbeno odzivno oglaševanje, str.: 154 – 171

RAZMIŠLJA: MARTIN PETRIČ

Povzetek:


Avtor se v tem poglavju knjige ukvarja z današnjim stanjem v oglaševalski industriji in aplicira Družbeno odzivno komuniciranje na oglaševanje, pred tem pa skozi primere opozarja na probleme, ki so pasti za odgovorne in družbeno odzivne oglaševalske akcije.


Tržni pritiski na procese udeležbe v javnem prostoru so močnejši kot kdajkoli prej, zato opozarja, da je s spremembo komunikacijskih praks, predvsem v mrežnih tehnologijah (internet, web 2.0) in mobilni telefoniji, z interaktivnostjo prišlo do izrabljanja moči za večjo prodajo. Čeprav je v oblikah komunikacije tipa web 2.0 omogočena dvosmernost, ta ne zagotavlja sodelovanja ali dialoga. Na podlagi tega je organiziral Memefest, ki je, citiram: „udeležen v produkciji (kolektivnega) simbolnega materiala, ...“.


V oglaševanju prihaja do situacije, ko vedno več naročnikov izbira oglase po ključu cenovne ugodnosti in je velikokrat organizirano na principu instituta „pitcha“, kot ga poimenuje, neke vrste razpisa in s tem oddalji globinski vpogled v (ne)oporečnost oglaševanega subjekta in njegovega nosilca, hkrati pa je globinski vpogled zaradi kratkotrajnosti sodelovanja, centralizacije in spajanja agencij velikokrat povsem onemogočen. To povzroči vsebinsko nerazumevanje označenca, in s tem oddaljevanje od etičnosti sporočila ki ga označevalec oddaja. Ker je oglaševanje hkrati kulturna in ekonomska aktivnost, ima velik vpliv na dojemanje kulture same. Orodja agencij, kot so pojav kula, medijski spektakel(Kellner 2003), … v odnosu oglaševanje–oglaševanje in širša popularna kultura so pripomogli k današnji samoreferenčnosti komercialnega oglaševanja. Podjetja se dandanes vse bolj zavedajo dvosmernosti komuniciranja, vendar skozi primere avtor podaja problematiko manipulacije in navidezno dvosmernost, ki ne omogoča produktivne samodekonstrukcije, ki je eden od pogojev za resnično družbeno odzivno komuniciranje. Ker smo v proces komuniciranja udeleženi vsi , so oglaševalci brez nas nemočni (Rushkoff), zato so leta 2006 v reviji Time izbrali za osebnost leta vse nas, čemur je sledil še izbor prestižne ameriške revije za oglaševanje Ad Age za agencijo leta, izbran je bil potrošnik.


Skozi primer kampanije „za resnično lepoto“ (Dove) nam Oliver prikaže dober primer komunikacijskega presežka, predvsem z vidika prevpraševanja družbenie norme lepote in odpiranja novih komunikacijskih kanalov s pomočjo drugačnega delovanja(blogi, delavnice, forumi, ...) tako na on- kot off-line platformah, vendar pa opozarja na dejstvo, da je podjetje Unilever ena največjih korporacij na svetu in pa prikaže nekaj primerov spletnih komentarjev, ki vzpostavijo dvom o avtentičnosti zaradi premišljeno napisane vsebine in skoznjo reklamirajo samo početje , ki se dogaja znotraj kampanije. Zanima ga kaj nam bo Dove prinesel z naslednjo kampanijo in ali bo razvil problematiko lastnih komunikaciskih praks. Naslednji primer je zmagovalec Memefestove kategorije Scream(2006), televizijski oglas zavarovalnice Triglav, ki nagovarja na zdravje z glodanjem korenčka namesto kajenja cigare, ki tudi vključi vsebinski presežek z, citiram: „Prevprašuje simbolno vpisane kode družbenega prestiža“., in s tem prikaže lasten odnos do dobrobiti svojih strank. Med prijavljenimi na Scream komentira, da nekatere, tudi največje slovenske agencije ne ločijo med socialnim marketingom in spajanjem družbene odgovornosti z komercialnim sporočilom, čeprav je bila tema SOF 2005 oglaševanje in odgovornost.


Družbeno odzivno oglaševanje je zaenkrat le koncept znotraj oglaševalske industrije, lahko se bo udejanilo kot komunikativno v celoti šele, ko se bo spremenilo kot institucija. Od oglaševanja se razlikuje tudi po tem, da ne bazira na ravni kula ampak sporoča pozitivne vrednote izdelka/storitve in nosilca dejavnosti, ki morajo biti po etičnih normah sprejemljivi, če to niso, tako oglaševanje ni mogoče. Se pravi, ne moremo oglaševati izdelka, ki predstavlja nekaj, kar ni. Današnje oglaševanje avtor predstavi kot „prepričevalno“, srečuje se z novimi medijskimi okolji in kot protiutež ne obstaja institucija, ki bi lahko funkcionirala proti tem načelom. Težko bo reorganizirati obstoječe agencijske stroje, kajti potreben je presežek tipičnega oglaševalskega diskurza, zato pravi, da bo kriterije za družbeno odzivno oglaševanje treba postaviti na novo tako v praksi kot v teoriji, morda celo ustanoviti institucije za potrebe takšnega komuniciranja.



Skepsa o uporabi Družbeno odzivnega oglaševanja na agencijskem nivoju se mi zdi popolnoma upravičena, vsaj do trenutka, ko bo postalo konkurenčna prednost in vsakodnevna praksa parih uspešnih agencij, vendar bo takrat vsaka variacija te oblike oglaševanja postavila nova razlikovalna stališča, ki ne bodo nujno pozitivna, saj so načela trga že po tradiciji preveč agresivna. Hkrati pa bo ostalo veliko potomcev logike današnjih oblik znamčenja in kvazi iskrenosti, skratka iz ljudi vre sama dobrota. Ko danes razmišljam o celi zmešnjavi sporočil in veliki shizofreniji družbe, mi je jasno, da bo treba vsako informacijo še bolj razlikovati od druge in iskati prave korenine globlje in globlje.


Kot oblikovalci , ki se dandanes srečujemo s perkernim načinom delovanja(na tej točki moram priznati, kajti kot „samostojni“ imam srečo, da delujem večinoma na dolgotrajnih ali pa večletnih projektih), tako tudi vsi ostali sooblikovalci kakršnegakoli komuniciranja v družbi bomo morali poiskati lastna načela in način bivanja pri ustvarjanju boljšega in iskrenejšega sveta. Zato mislim, da se bo dalo nekoč dobro družbeno odzivno oglaševati tudi oporečne elemente znotraj naše družbe, samo pod pogojem, da se to oporečnost jasno izpostavi in se o njej odpre javna debata znotraj neodvisnega komunikacijskega kanala, ker je tako ali tako večina stvari in storitev, ki jih in jih bomo uporabljali, spornih, vendar ključnih za momentalno preživetje. Tako bi kot avtorji lahko vplivali na ekonomske strukture in bolj popolno sliko oporečnih subjektov, problem, ki ga vidim pa je da noben naročnik še ni pripravljen na takšno samodekonstrukcijo. Zato bo potrebno vzpostaviti resen teoretični dialog, počakati na razvoj dogodkov in pa obilo študij ekonomskih vplivov takšnega početja.


Verjamem, da je ta koncept oglaševanja na dobri poti, da postane dober način kritike in soustvarjalec dnevne realnosti.

People's Communication Charter

RAZMIŠLJA: TIJANA ČVORAK


People's Communication Charter

(več informacij na http://www.pccharter.net)

Meni osebno najboljšo razlago za angleško definicijo samostalnika “charter” sem našla na naslovu http://en.wiktionary.org/wiki/charter

charter (plural charters)

a document issued by some authority, creating a public or private institution, and defining its purposes and privileges

a similar document conferring rights and privileges on a person, corporation etc

a contract for the commercial leasing of a vessel, or space on a vessel

the temporary hiring or leasing of a vehicle

a deed

Podpisniki in ustanovitelji Peoples communication charter-ja so v demokratičnem manifestu, če ga lahko tako imenujem, medijev in komuniciranja izpostavili oziroma določili osnovne pravice glede komuniciranja posameznikov.



Komunikacija je osnovna za življenje posameznikov ter življenje znotraj družbe. Vsi ljudje imajo pravico do sodelovanja v javnem komuniciranju ter sprejemanja odločitev, ki se nanašajo na komuniciranje znotraj in med posameznimi dužbami. Velika večina svetovne javnosti nima dostopa niti do osnovnih tehnoloških dosežkov, prvin oz. potrebščin za osnovno komunikacijo in celo življenje (več kot polovica jih ni še nikoli telefonirala).

Komercializacija medijev in koncentracija medijskega lastništva nista zmožni preskrbeti vseh kulturnih in informacijskih potreb, ne vključujeta množice različnih pogledov, mnenj, kulturnih izražanj ter diverznosti jezika, ki so nujno potrebni za komunikacijsko demokracijo.

Množično in vsiljivo medijsko nasilje polarizira družbo, zaostruje konflikte in kultivira v ljudeh strah ter neaupanje, kar jih posledično naredi ranljive in odvisne.

Trdijo, da vsakdanje stereotipično prikazovanje napačno predstavlja vsakega posameznika, vse nas in ožigosa tiste najbolj ranljive.

Zato so podpisniki ustanovili oziroma spisali People's Communication Charter kot manifest, ki definira vse komunikacijske pravice in odgovornosti vsakega posameznika, ki jih mora upoštevati vsaka demokratična družba skupaj z mednarodnim pravom. Te pravice so v nadaljevanju članka podrobno razložene v naslednjih 18-ih členih, ki jih bom opisala.

Manifest želi opozoriti na dejstvo, da mediji in javna komunikacija v današnjem svetu nedvomno vplivajo na naš način življenja in bi zato morali v svoji procesih komuniciranja upoštevati sledeče:

Vsi ljudje imajo pravico do spoštovanja, po načelu osnovnih človeških pravic in osnovnih standardov dostojanstva, integritete, identitete ter nediskriminacije.

Vsi ljudje imajo pravico dostopati do komunikacijski poti in kanalov, neodvisno od političnih ali komercializacijskih interesov.

Torej, za uveljavljanje teh pravic, bi moral imeti vsak posameznik pravičen dostop do lokalnih in globalnih virov ter objekte za konvencionalno in sodobno možnost komuniciranja. Prejemanje mnenj, informacij in idej v jeziku, ki ga vsakodnevno uporabljajo in razumejo. In s tem seveda dostop do dejstev o lastništvu medijev in virih informacij. Omejitev dostopa do tovrstnih podatkov, bi morala biti utemeljena v primeru kršenja osnovnih človekovih pravic oziroma, ko je ogroženo splošno dobro v družbi.

Za realizacijo človeških pravic o sodelovanju, doprinosu ter ugodnostih, ki jih nudi neodvisna komunikacijska struktura je potrebno:

mednarodna pomoč pri razvoju neodvisnih medijev;

izobraževalni programi za profesionalen medijski kader;

ustanovitev neodvisnih, reprezentativnih združenj, sindikatov ali zvez novinarjev ter sodelavcev uredništva in založništva;

ter priznavanje in sprejetje mednarodnih standardov.

Torej, da bi vsi ljudje lahko aktivno sodelovali v procesih javnega komuniciranja morajo biti potrebno izobraženi, morajo imeti kritično medijsko refleksijo, zavedanje, računalniško pismenost ter potrebno izobrazbo glede vloge komunikacije v javnem prostoru.

Tudi novinarji bi morali biti pravno zaščiteni, skupaj z mednarodnim humanitarnim pravom, še posebaj v situacijah oboroženega konflikta. Mora jim biti zagotovljen varen dostop do virov informacij in mora jim biti omogočena uporaba pravnih sredstev, preko mednarodnih organov.

Vsi ljudje imajo pravico do izražanja mnenj in podajanja odgovorov ter zahtevanja kazni za medijsko škodo, zavajanje ali posredovanje napačnih informacij. Posamezni oškodovanci, bi morali imeti možnost popravka izjave, ki zadeva njihov interes, korist… . Nastalo škodo, bodisi iz namernih ali malomarnih dejanj, bi dokazovalo ustavno sodišče, posamezne države pa bi morale določiti in izvrševati primerne kazni.

Vsi ljudje imajo pravico do zaščite njihove kulturne identitete, kot npr. svobodno izražanje v jeziku, ki ga razumejo, prejemanje informacij v izobraževalnih ter ostalih institucijah in uporaba drugega jezika v manjšinskih področjih.

Vsi ljudje imajo pravico sodelovati in soodločati glede določanja informacij; glede razvoja in uporabe znanja, glede ohranitve in zaščite kulture in dediščine; glede izbire in uporabe komunikacijskih tehnologij ter glede strukture in politike v medijski industriji.

Tudi otroci imajo svoje pravice in sicer do medijske produkcije, ki mora biti kvalitetno oblikovana, tako da zadovolji njihove potrebe in vzpodbuja njihovo psihično ter fizično zdravje. Otroci imajo pravico do zaščite pred škodljivimi medijskimi vplivi in komercializacijskim izkoriščanjem.

Vsi ljudje imajo pravico do univerzalnega dostopa ter pravične uporabe spletnega prostora, kar zajema pravice do svobodnih in odprtih skupnosti, svobodno elektronsko izražanje, ter pravico do zaščite pred elektronskim nadzorom in vdorom. Torej podrobneje zaščito pred objavami obtožb, ki so irelevantne za javnost, pred objavami osebnih podatkov, fotografij, kakršnekoli osebne komunikacije brez odobritve.

Ljudje imajo pravico zahtevati aktivno preprečevanje prikazovanja sovraštva, predsodkov, nasilnih vsebin in vojne. Nasilje nikakor nebi smelo biti prikazovano kot normalno ali v zabavo, predvajati pa bi bilo treba dejanske posledice tovrstnega nasilja in možne alternative. Mediji se nebi smeli norčevati, posploševati ali preganjati ljudi na podlagi spola, rase, socialnega razreda, etničnosti, jezika, spolne usmeritve ter fizičnega ali mentalnega stanja.

Ljudje imajo pravico zahtevati od medijev, da se držijo pravil predpisanih postopkov v primeru sojenja, kar seveda pomeni, da mediji ne smejo nikakor napeljevati k krivdi, dokler ta ni dokazana, vdirati v zasebnost vpletenih in predvajati kriminalna sojenja dokler so ta v procesu.

Vsi imamo pravico do zaščite pred zavajajočimi in izkrivljenimi informacijami. Mediji bi se morali izogibati prikazovanju le-teh ter razkriti promocije, ki se skrivajo za domnevno izobrazbo, novicami in zabavo, ter opozoriti na izdelke, ki so razsipni, nepotrebni, ekološko ali kako drugače sporni. Oglaševanje namenjeno otrokom, bi moralo biti še posebaj obravnavano in pod posebnim pregledom.

Ljudje imajo pravico pričakovati medijsko odgovornost in medijsko upoštevanje standardov, ki so določeni v manifestu. V te namene bodo ustanovljeni mehanizmi, s samokontrolnimi organi, ki bi stremeli k doseganju skladnosti. Podpisniki manifesta si prizadevajo organizirati čim več nacionalnih in mednarodnih mehanizmov, za obveščanje javnosti; za izvajanje v čim večih državah ter mednarodnem pravu, za upoštevanje in prejemanje pritožb o zlorabah, za iskanje možnih rešitev in za razvoj in modifikacije v prihodnosti.

Moje mnenje:

Dejstvo je, da živimo v svetu prenasičenem z oglasnimi sporočili, da smo takorekoč na vsakem koraku bombardirani s strani medijev in oglaševalske industrije ter da je javni prostor komuniciranja vse prej kot javen in v rokah tistih, ki imajo kapital.

Tudi pravice, ki jih definirajo podpisniki People's Communication Charter-ja so dejstva, ki se zdijo, medtem ko jih bereš, popolnoma samoumevna in jasna. A v poplavi namigov, sporočil, obljub, opozarjanj, za katerimi vsi vemo stojijo predvsem komercialni ter politični interesi, se mi včasih zazdi, da je današnja javnost postala že tako otopela, tako imuna na dražljaje in prepuščena črednemu nagonu, da smo popolnoma pozabili, da bi, tako kot ima vsaka oseba osnovne človeške pravice, moral vsak posameznik imeti tudi svoje komunikacijske pravice. Ali sploh še koga zmoti žaljivo sporočilo, prikrivanje, zavajanje ali izkrivljanje informacij in množično prikazovanje nasilja kot nekaj vsakdanjega, »normalnega«? In se sploh še kdo vpraša čemu vse so danes izpostavljeni otroci?

Prav je, da se ustanavljajo organizacije, kot je People's Communication Charter, ki definirajo in se borijo proti kršenju teh pravic, a v realnosti, se mi žal zdi, bo preteklo še veliko časa preden bodo takšne institucije dobile pravno in sankcijsko moč. To pa predvsem zato, ker je za tako globalen premik, preureditev sistema in strukture medijske in oglaševalske industrije, potreben drastično spremenjen način razmišljanja v javnosti, v glavi vsakega posameznika. Ko se bomo sami pri sebi zavedali svojih pravic, svoje moči kot javnost, kot potrošna sila in se bomo začeli ustrezno izobraževati, da lahko razvijemo medijsko kritičen pogled in spremenimo procese komuniciranja, tako da bodo zadovoljili interes vseh, šele takrat lahko pričakujemo korenit napredek k dejanskim spremembam današnje družbe.

IZPITNI ROK

Izpitni rok je: 24.2. ob 15.30 v ucilnici 306. Izpitne naloge mi posljite po mejlu najkasneje do ponedeljka 21.2.
Uspesen studij zelim, dr. Oliver Vodeb

Richard Hawkins, "The Selfish Gene"

RAZMIŠLJA: ANŽE PINTAR

opombi:

1. besedo MEME sem sklanjal po I. moški sklanjatvi, končnice sklanjatev sem od besede meme ločil s /

2. ker nisem našel ustreznega prevoda za besedo "replicant" sem jo nadomestil kar z izrazom "replikant", čeprav ga v SSKJ ne najdemo
________________________________________________

Če obstaja dober razlog zaradi katerega lahko domnevamo, da je človek edinstvena oblika življenja je odgovor verjetno povzet z besedo "kultura". Kulturni prenos je genetskemu podoben v tem, da daje povod neki novi obliki evolucije.

Vendar pa kulturni prenos ni edinstven človeku. Najboljši primer nečloveške življenjske vrste je opisal P.F. Jenkins pri razlagi petja ptice "saddleback" z otokov Nove Zelandije. Ptičje samce je bilo mogoče organizirati v skupine v katerih so samci sosednjih ozelmej peli enako pesem. Jenkins je pri primerjavi petja očetov ter sinov opazil, da se vzorci ptičjega petja ne podedujejo genetsko, vendar jih mladi samci z imitacijo prevzemajo od svojih teritorialnih sosedov. Občasno je bil Jenkins priča "iznajdbi" nove pesmi, katera je nastala po naključju pri imitaciji stare. V mnogih primerih se je nova variacija pesmi prenesla na mlade samce in tako se je razvila nova skupina pevcev. Jenkins izvore novih oblik petja navaja kot "kulturne mutacije".
Kljub drugim živalskim primerom pa je človeška vrsta tista, katera lahko resnično pokaže česa je zmožna kulturna evolucija. Jezik, moda, obredi, navade, umetnost, arhitektura, inženirstvo, tehnologija,... V zgodovinskem času se vsa ta področja razvijajo na način, ki deluje kot pospešena genetska evolucija, vendar z njo pravzaprav nimajo ničesar. Hawkins prizna, da imajo biologi idejo o genetski evolucij tako globoko vraščeno, da pozabljajo da je le ena od mnogih možnih vrst evolucij.
Za razumevanje evolucije modernega človeka je potrebno izključiti gene kot osnovo idej o evoluciji. Darwinizem je preobsežna teorija, da bi jo lahko omejili zgolj na gene. Če obstajajo načela biologije, ki naj bi imela istovrstno univerzalno veljavnost je to zagotovo zakon, da vsako življenje skrbi za svoj obstoj s kopiranjem bitij (entitet). Na našem planetu so ti "replikanti" geni, DNK molekule.

MEME
Hawkins je mnenja, da se je pred kratkim na našem planetu pojavil še en replikant, ki se je razvil iz juhe (soup) kateri pravi človeška kultura. Novi replikant je poimenoval meme, izhajajoč iz grške besede "mimeme" (imitacija). Kot primere meme/ov navaja skladbe, ideje, fraze, modo, način izdelave loncev, obokov, itd... Meme se razmnožuje v meme bazenu (meme pool) s preskakovanjem iz možganov v možgane. Proces pri katerem meme preskakuje iz možganov v možgane imenujemo imitacija. N.K. Humphrey je povzel, da moramo meme obravnavati kot živeče strukture in ne le v metaforičnem in tehničnem smislu. Meme "okuži" možgane v prid lastnega razmnoževanja tako kot virus okuži genetski mehanizem gostiteljeve celice. Meme se dejansko fizično realizira neštetokrat kot struktura v živčnem sistemu.
Vrednost preživetja meme/a v meme bazenu izhaja iz njegove velike psihološke privlačnosti. Tematika Boga je še vedno aktualna, saj zagotavlja površinsko mogoč odgovor na naša globoka in nemirna vprašanja o obstoju. Bog v okolju, katerega zagotavlja človek obstaja kot meme z visoko vrednostjo preživetja.
Prav tako kot nekateri geni, se tudi vsi meme/i ne razmnožujejo enako uspešno. Kvalitete, ki omogočajo visoko vrednost preživetja meme/ov so: dolgoživost (longevity), plodnost (fecundity) ter natančnost kopiranja (copying-fidelity). Dolgoživost katere koli meme kopije je relativno nepomembna. Plodnost je veliko bolj pomembna kvaliteta določene kopije. Le-ta je odvisna od tega, kako jo bo sprejela določena množica posameznikov. Nekateri meme/i doživijo blesteč a kratkotrajen uspeh, širijo se hitro vendar v meme bazenu ne trajajo dolgo. Primer kratkotrajnega meme/a je popularna pesem ali stil ženskih čevljev. Spet drugi meme/i, kot npr. židovski religiozni zakoni, se razmnožujejo še tisoče let naprej, predvsem s pomočjo zapisov. Sprva se zdi, da meme/i niso replikanti, kateri bi se natančno kopirali, saj so subjekt neprestane mutacije in mešanja. Vsakič ko slišimo kako idejo jo predelamo po svoje, spremenimo poudarke ter jo spojimo z idejami drugih ljudi, tako nastajajo alternativne oblike. Pri tem se prenos meme razlikuje od genskega prenosa, kateri zahteva kopiranje vseh ali pa pač nobenega gena.
"Ideja-meme" je lahko definirana kot entiteta, ki se je zmožna prenesti iz določenih možganov v druge. Meme neke teorije je torej tista bistvena osnova ideje, katero imajo skupno vsi možgani, ki to teorijo poznajo. Razlike v katerih ljudje predstavijo to teorijo torej, po definiciji, niso del meme-ov.
Meme bi lahko označili za "sebične" ter "neusmiljene", saj se morajo za nadvlado vplesti v tekmovanje med seboj. Omejena dejavnika, katera sta tudi objekta velike kompeticije med različnimi meme/i sta spominski prostor ter čas, ki je verjetno bolj pomemben od prvega. Kadar meme prevlada pozornost človeških možganov, mora to storiti na račun drugih tekmovalnih meme/ov. Druge ugodnosti za katere meme/i tekmujejo med seboj so televizijski in radijski čas, billboardi, kolumne v časopisih, police v knjižnicah,...
Hawkins je za primer sestava prilagojenih meme/ov navedel organizirano cerkev s svojo arhitekturo, obredi, zakoni, glasbo, umetnostjo in zapisano tradicijo.
Kot del religioznega meme sestava je Hawkins navedel vero, katera pomeni slepo zaupanje v pomanjkljive ali odsotne dokaze. Nič ni bolj smrtonosnega za meme kot težnja po dokazih. Meme slepe vere svoj obstoj zavaruje z nezavedno preprečitvijo racionalnega povpraševanja. Zgodba o nejevernem Tomažu ne obstaja z namenom, da bomo občudovali Tomaža, temveč bomo v primerjavi z njegovo nevernostjo občudovali ostale apostole. Slepa vera opraviči vse. Slepa vera lahko predpiše da mora človek, kateri veruje v drugega boga ali drugače časti istega boga, umreti. Meme slepe vere imajo svojevrsten, neusmiljen način širjenja. To velja za patriotsko, politično ter religiozno slepo vero.
Meme/i in geni pogosto podpirajo drug drugega, vendar si včasih lahko pridejo v nasprotje. Celibat ni gensko podedovan, saj je v genskem bazenu obsojen na propad. Kljub temu pa je meme celibata lahko uspešen v meme bazenu, odvisno od tega koliko časa ljudje porabijo za aktivno prenašanje na druge ljudi.

Po naši smrti ostaneta dve stvari, katere lahko zapustimo: geni in meme/i. Ker se geni pri vsaki reprodukciji razpolovijo, ostane po treh generacijah le še zanemarljiv del naših genov, torej je nesmiselno iskati nesmrtnost v spolnem razmnoževanju. Naš doprinos svetovni kulturi v smislu velikih idej, skladb, pesmi, umetnosti, izumov pa lahko nepoškodovan živi mnogo dlje, ko se bodo naši geni razgradili v skupnem genskem bazenu.
Hawkins je ob koncu izpostavil bistvo, da moramo biti jasni o čigavem preživetju govorimo, ko omenjamo evolucijo kulturnih lastnosti ter njihovo vrednost preživetja. Biologi so še vedno navajeni iskati prednosti na genski stopnji, ne pomislijo pa, da so se lastnosti kulture razvile pravzaprav zato, saj razvoj koristi kulturi sami.
Vse kar je pomembno je, da so možgani sposobni imitacije, nato bodo meme/i razvili izkoriščanje zmožnosti možganov do konca.
Sebičnih genov in meme/ov ne moremo predvideti, saj so nezavedni, slepi, replikanti. Dejstvo njihovega kopiranja je v tem, da težijo k evoluciji kvalitet, katero lahko imenujemo "sebično". Četudi sprejmemo najbolj temačno stran in rečemo, da je individualni človek v osnovi sebičen in ni sposoben kančka altruizma, nam naše zavestno predvidevanje prihodnosti omogoči, da se rešimo pred najbolj sebičnimi izgredi slepih replikatorjev. Kljub temu, da smo zgrajeni kot mehanizem genov in razviti kot meme stroji, imamo svojo mentalno moč, ki nam omogoča upor proti našim lastnim stvarnikom.
________________________________________________

Glede na to, da je bila zadnja edicija "The Selfish Gene" Richarda Hawkinsa izdana leta 1989, bi danes lahko poleg patriotske, politične in religiozne slepe vere izpostavili tudi družbenoekonomsko slepo vero; slepo vero kapitalizma. Kljub temu, da nismo bili priča eksplicitnim bombnim napadom podpornikov in glasnikov kapitalizma, križanju nasprotnikov tajkunov ali "križarskemu" pobijanju "nevernikov" v imenu lobijev pa lahko rečemo, da kapitalizem posredno vpliva na propad malega človeka, pri čemer mu sam pušča prosto pot.
Svet se nam še nikoli ni zdel tako (pre)poln možnosti in ugodja, ki nam ga ta zemeljski paradiž ponuja. Z odprtimi rokami slepo sprejemamo novosti in novice za katere bi lahko rekli da nas osrečujejo v tolikšni meri kolikor se jim prepustimo. S tem si sive eminence odpirajo proste poti do uresničitev svojih sebičnih načrtov, medtem ko nas kot prvo polnijo z množico nepomembnih informacij, katere nam dajejo občutek zadoščenja, po drugi strani pa nam odžirajo čas za premišljevanje o pomembnejših problemih z lastno glavo.
Rekel bi, da je kapitalizem formacija, ki temelji na čim večjem in hitrejšem ustvarjanju in izmenjavi meme/ov pri kateri je dolgoročnost zelo zanemarljiva, saj pravzaprav deluje na čim krajši vrednosti. Hitreje se novi meme/i ustvarjajo in menjavajo, večji je dobiček. Največ pomena bi pripisal plodnosti, saj v je v ultimativni doseg te kvalitete vloženega največ truda - od raziskav obnašanja človeka, do skeniranja možganov, tržnih statistik, ipd.... Kvaliteta točnega kopiranja tu nima večjega pomena. Glaven je dobiček, večje filozofije ali globje ideje bi tu verjetno težko zasledili.

Ob iskanju odgovora čigavemu preživetju koristi kulturna evolucija, se mi trenutno zdi le, da počasi drsimo proti vrhu kritične točke, kljub temu pa vem, da je moje razmišljanje o trenutnem stanju enako kot razmišljanje nekoga, ki se je leta 1968 spraševal o kulturi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Če smo se res znašli v začetku propada kulture in če je vsaka kultura res ciklična ter že v začetku obsojena na propad, lahko teorijo, da je kulturna evolucija koristna njej sami zavržemo. In četudi mogoče kulturna evolucija ne vpliva na preživetje genov, pa zagotovo vpliva na spremembo le-teh. S tem mislim, da se naše telo počasi spreminja, če ne zaradi prehrambenih navad in estetskih vzorov pa verjetno vsaj zaradi kulturnega mešanja.

V današnjem času ni nič pretirano novega, apokalipsa se je napovedovala že mnogo stoletij pred nami a svet stoji še danes. Človeka še vedno kljub vsej napredni tehnologiji in psiholoških raziskavah pestijo isti strahovi in problemi. Tudi jaz sem mnenja, da imamo svoje mentalno orodje s katerim se lahko rešimo te zone resničnostnih šovov, nakupovalnih mrzlic in nepotrebnih virtualnih svetov. Mislim, da smo že preveč podlegli mentalno manj napornim meme/om, ki nam prinašajo kratkotrajne užitke. Sprememb celotnega sistema ne moremo le zahtevati ampak se moramo vanje tudi aktivno vključevati. Seveda je potrebno začeti pri sebi in spremeniti svoje vrednote. Nato sledi imitacija.

Anže Pintar

London 8.1.2010

Predavanje odpade

Predavanje 24.12. odpade. Vsem želim lepe božične praznike, Oliver

First things first manifesto

First things first manifesto

RAZMIŠLJA: JURE KOŽUH


Povzetek vsebine

Manifest je bil v originalni obliki prvič zapisan leta 1964. Njegov avtor je Ken Garland, pri dejanju pa ga je podprlo več kot 400 oblikovalcev.

Pomen besede manifesto izhaja iz latinskega izraza manifestum, kar pomeni jasno. Manifesto je krajše besedilo, ki prenaša osebno ali politično idejo in ravno z njeno predstavitvijo želi sprožiti spremembe v družbi. Je torej družbeno naravnana javna deklaracija, ki je namenjena jasnemu širjenju specifične ideje avtorja.

Besedilo govori o namenu in pomenu grafičnega oblikovanja v družbi 60ih let in začne z obrazložitvijo okolja, v katerem so podpisani oblikovalci, fotografi in študentje odraščali in v njem živijo. To okolje je izredno potrošniško usmerjeno in je podrejeno oglaševanju, za katerega trdi, da je vedno predstavljeno kot donosen, učinkovit in zaželjen način aplikacije talenta. To okolje podpirajo publikacije, ki prodajajo potrošniške elemente, kot so: mačja hrana, pralni praški, cigareti, ... in odlično zapisani, a težko v enakem kontekstu prevedljivi: roll-ons, pull-ons and slip-ons.

Preveč tako imenovanega donosnega in učinkovito apliciranega talenta pa se v oglaševalski industriji izrablja le za propagiranje teh trivialnih idej, ki doprinesejo le malo, ali pa celo nič k splošnemu napredku družbe. Okolje je tako nasičeno z oglaševanjem, da skupno ustvarja le velik šum, ne prenaša pa več jasnih idej. Svoje znanje, izkušnje in talent pa lahko aplicirajo na marsikaj drugega kot le oglaševanje. Znanje, s področij podpisanih, je nujno potrebno za označevanja, izdajo knjig in periodičnih znanstvenih publikacij, oblikovanje navodil za uporabo, oblikovanje izobraževalnih pripomočkov, predstavitveno fotografijo in kakršnihkoli medij, ki promovirajo ali razširjajo znanje, izobrazbo in večje zavedanje sveta. Ne zagovarja izničenja oglaševanja, saj je to utopična ideja. Ravno tako noče življenje narediti povsem mehanično in dolgočasno. Predlaga menjavo prioritet za bolj uporabne in dalj trajajoče oblike komunikacije. Upa, da se bo družba naveličala načinov zavajanju kupcev v nakup nepotrebnih izdelkov in da se bo talent in znanje usmeril v pravo smer. Predlaga izmenjavo znanja in izkušenj s kolegi, študenti in ostalimi.

Leta 1999 je revija Adbusters izdala posodobljeno različico manifesta imenovano First things first 2000 manifesto. Posodobljen in k drugačni družbeni situaciji prirejen manifest je podpisalo 33 osebkov mednarodne oblikovalske skupnosti.

Mnenje

Obravnavana tema je dandanes zelo pereča. Če kaj, je še toliko bolj povdarjena in k oblikovanju pripenja marsikateri negativni pomen. Seveda ne moremo trditi, da je za napačno razumevanje oblikovalske stroke to edini krivec. Kot je pripisano v manifestu iz leta 1999, je ravno ta aspekt oblikovanja področju dodal negativne prizvoke. Oblikovanje se dandanes v veliki meri obravnava kot nekaj kar le prodaja in je le dodatna vrednost ali pa celo nujno zlo. Malokdaj je oblikovanje predstavljeno kot družbeno koristno področje, ki lahko družo izboljša, ne pa le kot inštrument za prodajo nepotrebnega. V veliki meri je za tak odnos, vsaj na našem geografskem področju, kriva tudi menjava politične ureditve/sistema. Velika večina je ob prehodu sistemov zašla v povsem novo okolje. V okolje, v katerem se lahko dobi vse, pa še poceni. Zaradi pomanjkanja, ki ga je družba dolgo časa doživljala, je povsem normalno, da vsi želijo imeti čimveč vsega, pa ni pombno kaj točno to je, le da je!

Menim, da ne smemo dovoliti posploševanja na način, da je tržno usmerjeno oblikovanje vedno slabo. Slabo je kadar ima namen potrošnika zavesti, obstaja pa marsikateri primer, ko temu ni tako. Seveda podjetje, ki nosi pečat določenega oblikovalca/ke, primarno usmerja svoj trud na dobiček, saj je v današnji družbeni ureditvi to predpogoj za preživetje, obstaja pa tudi marsikatero podjetje, ki sledi družbeno koristnim vrednotam. Obstajajo podjetja, ki s svojimi proizvodi posredno ali neposredno silijo tehnologijo k hitrejšemu razvoju, ipd.. Čeprav se današnja družba in njeni vsemogočni tržniki ne zavedajo, da takojšen porast prodaje ni vse, obstajajo svetle točke, za katere lahko rečemo, da kot izjeme potrjujejo pravilo. Torej podjetja, ki preko kakovosti svojih izdelkov in ponudbe pridobijo lojalnost svojih kupcev in si tako zagotovijo svoj obstoj v prihodnosti, brez da bi v štartu družbo masovno silili k nakupu nečesa povsem nepotrebnega. Tako lahko zaključim, da bi se morali oblikovalci, ki delajo za potrošno industrijo bolj usmerjati k podjetjem, ki spoštujejo tak način pristopa k trgu. Če bolje pomislimo, se posledično prenese ta model tudi na oblikovalca in mu zagotovi redno delo, ki je lahko veliko bolj kakovostno, premišljeno, zabavno in seveda družbeno koristno.

Sklepam lahko, da so za nerazumevanje stroke v veliki meri krivi tudi oblikovalci sami. Ne zavedajo se pomena izobraževanja naročnika in se velikokrat podredijo denarju. Manjka jim samozavesti, ki bi jim omogočila, da pri svojem prepričanju vztrajajo in ga argumentirano prenesejo naročniku, posledično pa tudi družbi.

Naomi Klein: NO LOGO ŠIRITEV BLAGOVNE ZNAMKE

RAZMIŠLJA:ANINA BENULIČ

Kako je logo prevzel glavno vlogo

Do zgodnjih 70. letih je bila glavna skupna značilnost znakov tekstilnih blagovnih znamk diskretna pozicija na izdelkih, največkrat na notranji strani oblačila. Majhni emblemi dizajnerjev so se pojavljali na zunanji strani majic samo v bogatih krogih na teniških in golf igriščih. Ta pojav se je v poznih 70. razpasel in se razširil tudi na ulico in logo si je odločno utrl pot na zunanjo stran oblačil. S tem je prevzel socialno funkcijo pokazatelja socialnega statusa, saj je bilo že na prvi pogled vidno, koliko je posameznik pripravljen plačati za stil. Sorazmerno s pomembnostjo znaka je rasla tudi njegova velikost. V zadnjem desetletju in pol je znak začel dominirati nad oblačili samimi in jih degradiral v prazne nosilce blagovne znamke, ki jo predstavljajo. Najboljši primer za to je Tommy Hilfiger, ki je uvedel stil oblačenja, s katerim je uspel svoje oboževalce spremeniti v žive lutke, ki ne samo promovirajo blagovno znamko, ampak ustvarjajo t.i. "Tommy-svet".

Do sredine 90. so podjetja, kot na primer Nike, Polo in Tommy Hilfiger, naredila naslednji korak na področju brandinga oz. znamčenja. Znamčenje zgolj lastnih izdelkov ni bilo več dovolj, zato so se lotili znamčenja zunanje kulture s sponzoriranjem kulturnih dogodkov, s čimer so jih proglasili za nekakšna oporišča svoje blagovne znamke.

Tem podjetjem ni šlo več za dodajanje vrednosti produktom, ampak so se z znamčenjem začela širiti na vsa področja kulture in prevzemala njihove ideje in ikonografijo ter jih projecirala nazaj, kot podaljške svoje blagovne znamke. Posledica tega je potiskanje originalne kulture v ozadje in forsiranje blagovne znamke kot glavnega akterja. Bistvo ni sponzorirati kulturo, bistvo je biti kultura.

Z uresničevanjem tega projekta se je sčasoma zabrisala meja med sponzorji in sponzoriranimi. Za ta pojav ni kriviti zgolj korporacij, k temu so namreč doprinesli tudi pripadniki kulturne srenje s tem, ko so dopustili, da je običajno sponzoriranje preraslo v "co-branding" oziroma vzajemno sodelovanje v brezkončni tekmi promoviranja blagovne znamke, tako korporacij kot umetnikov.

Ta transformacija ne bi bila mogoča brez privatizacije v zadnjih tridesetih letih in znižanja davka na dobiček, kar je spodkopalo davčno osnovo in s tem postopno finančno uničilo javni sektor. Posledica tega je bila, da so javne ustanove začele iskati partnerstva s privatnimi podjetji. Sprva je bila taka rešitev videti idealna za obe strani. Kulturna ustanova je dobila finančno pomoč, korporacija pa priznanje s strani javnosti in davčno olajšavo. Kljub temu naj bi bilo po mnenju nekaterih kritikov takšno početje nedopustno, saj naj bi vsakršno združevanje korporacijske blagovne znamke in javne ustanove ali dogodka okrnilo integriteto in pristnost slednje.

Na tem mestu Kleinova opozarja na dejstvo, da nobeno področje kulture nikoli v zgodovini ni bilo popolnoma samostojno in neodvisno, temveč je vedno obstajal kompromis med javnim dobrim in zasebnimi in političnimi interesi bogate vladajoče manjšine. Opozarja tudi na nevarnost metanja vseh sponzorstev v isti koš, saj na ta način zlahka spregledamo morebitne spremembe na tem področju.

In spremembe so se seveda začele dogajati. Kulturne ustanove so postale vedno bolj odvisne od financiranja zasebnih podjetij, ta pa so to izkoristila in povečala svoje zahteve po kompenzaciji in nadzoru. Korporacije, nezadovoljne samo s postavitvijo svojih znakov na kulturnih dogodkih, so začele z organizacijo lastnih dogodkov. Njihov cilj je bil preseči negativni sloves marketinga, kot vsiljivega elementa in doseči neke vrste integracijo v kulturno sfero.


Znamčenje v medijih

Znamčenje torej postane problematično, kadar se ravnovesje med korporacijami in kulturo prevesi v prid sponzorja in njegove blagovne znamke, ki oropa kulturo njene inherentne vrednosti in jo izrablja zgolj kot orodje za samopromocijo.

Kleinova pravi, da bi tiskani mediji, ki so kot prvi doživeli množične oglaševalske kampanje, morali predstaviti načine, kako zaščititi javni interes pred tržnimi pritiski. V posameznih primerih so pri tem uspešni, vendar pa v večini primerov kažejo, kako negativne učinke ima lahko znamčenje na javni diskurz. Mediji so namreč še posebej izpostavljeni pritiskom združevanja z blagovnimi znamkami, kar se kaže v velikem številu sponzoriranih medijskih projektov, v katere so sponzorji s svojimi interesi vpleteni že od začetka nastajanja. Časopisi in revije tako postajajo prave oglaševalske agencije, ki za korporacije opravljajo tržne raziskave med svojimi bralci in informacije uporabljajo za ciljno trženje blagovne znamke svojih sponzorjev.

Sčasoma so korporacije ugotovile, da sploh ne potrebujejo gostiteljskega medija preko katerega bi promovirale blagovno znamko. Katalogi produktov so začeli postajati vedno bolj podobni revijam, revije pa vedno bolj podobne katalogom.
Meja med člankom in oglasom se je popolnoma zabrisala s pojavom interneta. Tiskani mediji so zato s pridom začeli ustvarjati svoje spletne ekvivalente, s katerimi omogočajo integracijo oglaševalskih vsebin svojih sponzorjev na tak način, da so razumljene kot del kulture oziroma kot del gostiteljskega medija.

Model takšne popolne integracije je televizijska postaja MTV, ki ni samo oglasni prostor na splošno, ampak 24 ur na dan oglašuje samo sebe: MTV, prva resnično znamčena televizijska postaja. Gledalci po celem svetu niso gledali posameznih oddaj na MTV-ju, ampak so preprosto gledali MTV. Medij je postal blagovna znamka, življenjski stil, kultura. Ta model so hitro prevzele vse vrste medijev, revije, filmski studii, televizijske postaje ali posamezne oddaje.


Znamčenje glasbe

Znamčenje v glasbeni industriji ni nov pojav. Glasbeniki so že od nekdaj ustvarjali pesmi za oglase, na primer Eric Clapton je v 80. pel v oglaih za pivo, George Michael, Whitney Houstn, Run-DMC, Madonna, David Bowie, Tina Turner, Lionel Richie in Ray Charles pa sodelovali v oglasnih kampanjah za Coca-Colo ali Pepsi, Beatles-i pa so "posodili" svojo Revolution za ozadje v Nike-jevih oglasih. Dogajali so se tud sponzorirani koncerti, na katerih so bili glavne zvezde še vedno glasbeni izvajalci, podjetje pa je plačalo znatno vsoto denarja, v zameno za svoj znak na nekaj oglasih in bannerjih.

Korporacije pa so postale vedno bolj zahtevne. Naomi Klein podaja primer Rolling Stonesov in Tommyja Hilfigerja ter Stones' Tommy - sponzorirano turnejo leta 1997. Tommy Hilfiger je namreč v glasbi Rollingov prepoznal bistvo identitete svoje blagovne znamke, vendar je hotel več kot le svoj logo na odru, hotel je integrirano izkušnjo. Podpisali so pogodbo z Mickom Jaggerjem in Cheryl Crow (ki je nastopala kot predskupina), da bosta na nastopih nosila oblačila nove Hilfigerjeve kolekcije "Rock'n'Roll Collection".

Do leta 1999, ko je Hilfiger lansiral oglaševalsko kampanjo za turnejo Rolling Stonesov - No Security, je bila dosežena popolna integracija blagovne znamke v rock kulturo. V oglasih so se pojavljali mladi modeli, oblečeni v Hilfigerjeva oblačila, spremljajoč koncert Rolling Stonesov, pri čemer so bili modeli občutno večji od članov benda. Na nekaterih oglasih banda sploh ni bilo, le modeli so pozirali s kitarami. Na vseh oglasih je bil logo, ki je bil kombinacija Stonesovega jezika in Hilfigerjeve trobarvne zastavice in slogan "Tommy Hilfiger Presents Rolling Stones No Security Tour". Nikjer ni bilo nobenih datumov ali lokacij koncertov, bili pa so naslovi Hilfigerjevih poslovalnic. Jasno je, da tu ni šlo za sponzoriran kulturni dogodek, ampak za učinkovito oglaševalsko akcijo. V ospredju je sedaj blagovna znamka, ki je infrastruktura dogodka, umetnik pa je njeno mašilo.

Kmalu so tudi glasbene založbe ugotovile, kje leži pravi zaslužek in so začele iz glasbenikov ustvarjati blagovne znamke. Glasbeniki odpirajo svoje verige restavracij, lansirajo lastne parfume in modne linije ... Konec 90. je ta fenomen postal nekaj običajnega, vsaj kar se tiče pop kulture, glasbeniki pa še nikoli niso tako zagrizeno tekmovali s potrošniškimi blagovnimi znamkami.

V tem prispevku je, kot že v nekaterih prej, govora o problematiki kapitalističnega režima oziroma o problemu vladavine kapitala, ki jo omenjeni režim vzpodbuja. Problem je videti še bolj pereč, kadar opazujemo odnos dveh principov, in sicer principa dobičkonosnosti in principa javnega dobrega, kamor naj bi spadala kultura. Kot je omenila Kleinova, je bila kultura vedno do določene mere odvisna od mecenov, dobrotnikov in sponzorjev, vendar je pomembna razlika v tem, da kljub temu, da so s financiranjem dobili delno pravico do odločanja v procesu ustvarjanja, niso tega do tolikšne mere izkoriščali za promocijo lastnih interesov in pobiranja mastnih zaslužkov. Danes je skoraj vsako področje kulture, ki je vidno širši javnosti, podrejeno služenju denarja, saj so povsod v ozadju podjetja in njihovi interesi, ki se s pomočjo znamčenja oziroma brandinga integrirajo v kulturno sfero in jo polnijo vsebinami, ki si jih izmislijo sami (torej njihovi marketinški oddelki). Problem vidim v nekritičnosti ljudi, ki se ne zavedajo, kaj konzumirajo in to neselektivno ponotranjajo. Tako se vse bolj utrjuje neka drugačna miselna naravnanost, ki jemlje vse skupaj kot nekaj normalnega. Kulturni projekti, ki jih nihče ne financira, pa ponavadi ostanejo nevidni in neznani in ne zanimajo nikogar. Netržni kulturni prostor nedvomno izginja.

SENTENCED TO BUY in SHOPING ON PLANET IRONY (Rick Poynor)

RAZMIŠLJA: ANITA LOZAR

Sentenced to buy

V tem kratkem sestavku avtor govori o kampaniji podjetja Benetton, pod vodstvom starega Toscanija. Kako nekega dne, naključno, njegova osemletna hči vpraša o pomenu Benettonovega jubmo plakata "SENTENCED TO DEATH".
Dogodek mu je zastavil par vprašanj o udarnem oglaševanju in prepričal, da obišče Benettonovo trgovino, da bi podrobneje raziskal kampanijo "We, on death row" in poiskal še več informacij o tej in tudi o prejšnjih kampanijah.
A, na njegovo presenečenje, ni bilo v trgovinah niti sledu o kampaniji, znašel se je v prijazni, barviti in zasanjani trgovini, v kateri se je zdelo nemogoče, da ima sploh kaj skupnega s kampanijo.
Kampanijo kot tako pa opisuje kot izjemno umetniško in reportažo delo, saj sta, novinar Ken Shulman in Olivero Toscani obiskala vseh 25 ameriških obsojencev, ki so čakali na smrtno kazen. Intervjuvala sta jih in fotografirala. Nista poskušala opravičiti njihovih zločinov, ampak ta želela videti njihove prave obraze.
Ostaja vprašanje, kaj ima vse to z oblačili?
Toscani zatrjuje, da je ta "neprimeren" kontekst z Benettonovim logotipom prisilil gledalce, zdolgočesene, zaradi vseh grozot, o katerih poročajo mediji, da postanejo pozorni.
Avtor govori dalje, četudi so Benettonove kampanije zelo provokativne in drugačne, so še vedno del prikritega poskusa oglaševalcev, ki želijo ustvariti kulturni prostor v katerem lansirajo svoje proizvode in brande. Nadaljevanje oglaševalskih trendov v tej smeri, bi potemtakem pomenilo, da blagovne znamke ustvarjajo svojo kulturo, ki se obnaša po njihovih pravilih in na njihove ukaze. Ogrožena bi bila razlika med komercialnimi interesi in kritičnim neodvisnim mnenjem. Nastala bi nepopravljiva škoda, če bi se vse korporacije mešale v javno mnenje, zaradi njihovih prikritih interesov.
Tako je Toscani s kampanijo "We on death row", šel predaleč. Vznemiril je ameriško javnost in sorodnike obsojenih. Benetton se je znašel pod velikim pritiskom in Toscani je zapustil firmo. Z njegovim odhodom se je končal tudi, za Benetton značilen, provokativen oglaševalski stil.
Avtor končuje z mislijo, da je vseeno težko zavrniti Benettonovo iniciativo. Obsojenec, Jerome Millett, verjetno upa, da bo njegovo dekle videlo publikacijo o kampaniji, za nekatere druge obsojence, je kampanija, žal, prišla prepozno.

SHOPING ON PLANET IRONY

V naslednjem članku avtor pripoveduje o desetletju ironije, o devetdesetih letih in o zgodbi modnega podjetja Diesel.
Poynor piše, da je ironija takrat postala, ne le pripomoček, temveč rutina vsakdanjega izražanja. Postala je psihološka obramba, ščit. Ironija je zavzela večino medijev in medsebojnih odnosov.
Ironija je bila paradni konj italijanske modne hiše Diesel. Avtor članka se predvsem posveti letom ko je Diesel doživel velik preobrat, pod vodstvom Renza Rossa, z mednarodno oglaševalsko kampanijo. Rosso je pristopil na drugačen način, ki je ovrgel vse do tedaj sprejete in uveljavlene oglaševalske metode, želel je, da ljudje razmišljajo, dvomijo in zavrnejo! Njihov cilj iz prve kampanije je uporaba mednarodnega jezika, znak amerikanizacije. Tudi vse kampanije, ki so sledile so bile v Angleščini, tudi kampanije lansirane v Italiji. Dieslovi zgodnejši oglasi so bili neposredna satira na marketinške poskuse promocije boljšega življenja z uporabo določenih izdelkov. Približno v istem času kot Benettonovi kontraverzni pristopi.
Poynor našteva Dieslove oglase kot so bili "How to smoke 145 a day", "Teaching kids to kill helps them deal directly with reality", skoraj-že-usnjeni ljubitelji sončenja, nune v jeansu in Kristusova druga vrnitev v obliki malega zelenega nezemljana. Opozori na dejstvo, da je bilo z večanjem števila tovrstnih oglasov, vedno težje prepoznavat dejanski namen kampanij, razen očitnega, da se je Diesel hotel poistovetit z ravno tako cinično mlado ciljno publiko, potencialnimi kupci, za katere je bila skoraj katerakoli tema, od politike do okoljevarstva, primerna, kot neobčutljivo, odsotno postmoderno zabavanje.
Za enega najbolj provokativnih oglasov označi oglas, ki je bil posnet v Severni Koreji, ki prikazuje moža, ki se poskuša zavarovati na odprtem, z otrokom pod kartonasto škatlo, istočasno se za njima vidi plakat srečnega para iz Zahoda, oblečena v Dieslove kavbojke, ki promovira potovalno agencijo "Lucky Tour", s pripisom "Escape now!". V njem vidi opozorilo na neizbežno invazijo globalizacije in hkrati kritizira tovrsten način javne debate. Saj trdi, da je oglaševanje zadnje na seznamu primernih, ki bi se lahko lotilo takih tem.
Dvom v kampanije Diesla pokažejo tudi drugi kritiki, tovrstne šokantne objave razumejo kot interveniranje na posebno občutljivem nivoju naših čustev in zlorabo teh, od katerih na koncu ne ostane nič več, ko postanemo neobčutljivi.
Poynor se je odpravil v Italijo, v Diesel, da bi videl njihovo delovanje od blizu.
Na obisku je govoril z vodjo oblikovalskega oddelka v Dieselu, Wilbertom Dasom, ki mu je opisal desetdnevne odprave oblikovalcev na različne strani sveta, destinacijo si namreč določi vsak sam, namen le-teh pa je, da se vrnejo z vso mogočo šaro, ki bi se izkazala za uporabno. Na tak način so dobili idejo za vzorec neke kolekcije, po vzoru diagramov zemljevida minskih polj iz Aljaske in še mnoge druge. Vse to nakazuje postmoderni kreativen proces, ki sovpada s postmodernim oglaševalskim pristopom. Zavedajo se tudi, da globalizacija je, hočeš nočeš, naša prihodnost, kar so tudi nakazali v kampaniji Severna Koreja. Kritizirajo vsiljevanje določenega mišljenja v kulture različnih narodov, ki je brezčutno za aktualno stanje ali dogajanje v nekaterih državah. Proti temu se borijo s pretiravanjem v oglaševanju, vse skupaj je zanje roganje globalizaciji, hrati pa se tudi zavedajo, da jo oni soustvarjajo s prodajo oblačil širom sveta.
Pa vendar se Pynor ne da kar tako, zavedal se je, da ga, v končni fazi, na zelo osebnem nivoju, pozivajo, naj jim zaupa, saj naj bi bil Diesel stanje duha. Vsi veliki možje so trdili, da so skromni in zvesto sledijo filozofiji Diesla, ki se tudi odraža v raznoliki paleti produktov, ki omogočajo kombiniranje in izražanje osebnosti posameznika.
Pa vendar Diesel obrne več kot 300 bilionov Eur, imajo več ducatov trgovin po celem svetu in razširjajo brand Diesel na pod brande in vodijo vsaj en hostel. Kljub Dieslovem zavedanju, vidijo v globalizaciji pozitivno stran in jo zagovarjajo, saj menijo, da globalizacija pomeni, da imajo vsi enake možnosti za kupovanje njihovih izdelkov, zakaj si torej nekdo v Beogradu ne bi smel privoščiti istega izdelka kot nekdo iz New Yorka?
Vendar avtor in drugi kritiki zaključijo, da ironija ni bila luč na aktualne grozote, temveč nasprotno, ironija je dejansko stanje zameglila in zavedla gledalca, da se ni več zavedal, kaj dejsnko šteje.
Pa tudi, da je Diesel s časoma izgubil ostrino in najbolj ironično pri vsem je, da sam Diesel, pod debelo kožo norije, sploh ni zares tako ironičen.

Osebno mislim, da so take kampanije, ne glede kako kvalitetno so izvedene, ne glede kako izjemne iniciative to so, absurdno smešne. Komercialne oglaševalske kampanije preprosto niso in nikoli ne bodo primerna priložnost za izpostavljanje kritičnih mnenj. To so zgolj sredstva manipulacij. Ne glede na to, da lahko kampanija tudi pozitivno vpliva na družbo (primer stare Benettonove kampanije, prvi poster s temnopoltim človekom, Dieslovo roganje globalizaciji), je še vedno kampanija in interes komercialnih oglaševalskih kampanij nikoli ne bo ozaveščanje javnosti, temveč prodaja! Ostro nasprotujem takim potezam, kot že rečeno, ne glede na kakovost.
Družbeno kritične kampanije in provokacija, po mojem mnenju, spadajo v neprofitne organizacije in skupine. Udarni napadi v javnem prostoru so lahko dovoljeni zgolj, če smo popolnoma prepričani, da izvajalci nimajo drugih interesov. Javno mnenje je zelo močno orodje in stremeti moramo k temu, da ostane neogroženo in ne smemo dovoliti, da se javni prostor izpostavlja vplivom takšnih poskusov. Rosso, Das, Toscani in Shulman so lahko nadvse imenitni in iskreni ljudje, vendar naj svoje ideje sprostijo v neprofitne namene.
Čim je zadaj denar, zame, odpade, ker so tu ogrožene ustavne in človekove pravice. Tu gre za delovanje na podzavestnem nivoju človeka, ki poskuša v nas obuditi želje in strasti in nam prodaja izdelke, ki jih sploh ne potrebujemo. Na enak način kakor so ameriški javnosti prodali prvo svetovno vojno, nam danes poskušajo prodati drugačno vojno. Vendar zavedati se moramo, da demokracija ne temelji na kapitalističnih tleh. Marketing uspešno seje ideje v naše glave, kot npr., če nosiš Benetton, si proti smrtni kazni. Takih odločitev in položaja se ne sme zavzemati z obleko oz. katerim koli drugim potrošniškim izdelkom. Ideja, da bi svoje misli, filozofijo in svojo osebnost izražali skozi stil oblačenja, je prišla v istem času, ko so ameriški prodajalci ugotovili, da več kot 50% trga predstavljajo ženske, ki še niso bile popolnoma izkoriščene. Moškemu spolu so masovno začeli prodajati lepe, velike, svetleče, rdeče avtomobile, medtem, ko so ženski spol prepričali, da so tri obleke v omari preprosto premalo, da bi dejansko zasijala naša resnična ženskost in osebnost. Resnična ironija pri celem pohodu nad neizkoriščen "ženski" trg pa je, da je temeljila na skupini Sufražetk, ki so kot prve sodelovale v tovrstnih kampanijah.
Kar naenkrat pa si ne predstavljamo življenja brez, da bi, vsake toliko, odšli v špoing, skratka, resnično nam bi bilo dolgčas. Kakor pravi avtor, obsojeni smo!

Alternative by design, Rick Poynor (OBEY the giant)

RAZMIŠLJA: ANJA ŠLIBAR

Alternativa v oblikovanju - moden oblikovalski podpis 1990tih

Novembra 1992, je dizajnerski jezik napovedal notranjost in zunanjost dizajna kot radikalno, revolucionarno, inovativno in v vseh pogledih izstopajočo prenovo.

Ray Gun: Ameriška alternativna rock-and-roll revija, ki je raziskovala eksperimentiranje s tipografijo, produkt pa je bil kaos in abstrakten stil, ne vedno berljiv, toda zelo izstopajoč po izgledu in oster v oglaševanju. Ray Gun je spremenil dizajn, ki prej ni bil primeren za revije, v unikaten, čudaški, z razmetano tipografijo, surovo, vznemirljivo, neujemajočo se skupino vseh raznih komponent.

Zanikanje zgodovine je smiselno le v obdobjih, kot je postmodernizem (kamor spada tudi Ray Gun). To je bolj pomembno pri možnostih kreativnih predhodnikov kot pri iskanju določenih vplivov (čeprav bi se jih dalo izslediti). Tu ni prostora za natančno preiskovanje grafičnega oblikovanja 1980ih ampak bi dala smisel le temeljita preiskava.Urednik Ray Gun-a Carson je bil z večih strani obtožen proizvanja umetnosti le zaradi izgleda dizajna samega.

Ray Gun je tako postal komercialen dedič dekonstrukcije, narečja in namernega neupoštevanja profesionalnih pojmov pravilnega dizajna.

Kot kulturni fenomen ima Ray Gun še toliko bolj izstopajočega predhodnika v obliki MTV. Print se bori, da bi sledil in tekmoval z računalnikom in televizijskimi ekrani. Kar je tako radikalnega v dizajnu nima niti pol toliko notranje moči kot jo imajo televizijske naprave.

Rezultat Ray Gun-a je bil zadovoljen gledalec MTV-ja. Bralci Ray Gun-a so pripadali MTV generaciji, rasli so skupaj z njim kot otroci in kot najstniki, njihovi možgani so bili preusmerjeni in zmanipulirani, toda bili so bolj zmožni procesirati veliko več informacij kot prejšnje generacije, ki so jih sicer lahko obravnavale toda niso pa se mogle z njimi sprijazniti.

Velika vzporednica je med Ray Gun-om in MTV-jem je predvsem v tem, da so vedno znova pritegnili svoje gledalce in bralce. David Bryne je dejal, da je delo Carsona na nivoju komuniciranja nad besedam. To preskoči center logike ter treznega razmišljanja in gre neposredno v del možganov kjer se razume brez kakršnega koli razmišljanja.

Dvanajst let pred tem pa je odgovorni za MTV podobno razložil kako vzdržujejo gledanost: "Naša ciljna publika so otroci televizije, ki so rasli skupaj s televizijskimi ekrani ter rock in rollom. Največji odziv, ki ga lahko dobimo pri gledalcih je čustvene narave. Če osvojiš njihova čustva in jih pripraviš do tega da pozabijo na logiko, jih imaš v rokah.

Cilj MTV-ja je bil že od začetka promocije, da ponudijo kvaliteto "večjo od življenja". Toda začeli so napačno in po ponovnem premisleku so svetle studijske luči zamenjali za "bedno" osvetljavo, voditelje pa so samo usmerili s parimi besedami tako, da so sami vodili oddajo. Če so naredili napake, ni bilo s tem nič narobe, še celo zaželjeno je bilo, saj je to izgledalo bolj resnično. Trajalo je nekaj časa in MTV je dobil kar je hotel, studio ki je izgledal povsem navadno, nekaj "skupaj vrženega" brez kakršnega koli truda.

Ray Gun pa je to naredil že na samem začetku. Bil je oblikovan objekt, alternativa dizajna, pojavil se je popolnoma informalno in skoraj nevarno spontano, kot dadaistične pesmi prepletene z družinskimi fotografijami vrženimi na kup, tam kamor so padle. Za to nisi potreboval diplome iz dizajna (čeprav so jo bralci imeli), da bi užival v brutalni tipografiji, ki je prekršila vsa pravila knjig. Ročno napisani naslovi, čudno pokvarjeni fonti, kolone teksta ki trčijo druga v drugo. Črke tako daleč stran, da si moral sam sestaviti skupaj besedo, medtem ko so bile druge tako tesno skupaj, da je bil tekst popolnoma zabrisan in neberljiv.

Na začetku je imel Ray Gun probleme kot publikacija zaradi tega, ker je bilo zelo težko brati tako oblikovane tekste. Direktor Nail Feinemen je to opisal kot: "Raw by choice. Immediate by necessity. Alternative by design."

Če bi imel Ray Gun nekaj popolnoma novega in alternativnega reči o glasbenikih, ki so bili v senci bolj izstopajočih mainstream zvezd, bi se to manj zadevalo dizajna samega kot koncepta ali pisanja samega. Velikokrat je bil Ray Gun deležen pozornosti ne zaradi vsebine, zgodovine ali glasbe ampak zaradi dizajna samega. Pa če so to bili akademiki, teoretiki grafičnega obllikovanja ali le navadni laiki. Ray Gun je bila visoka javna demonstracija. Toda to ni trajalo dolgo, saj so se ljudje strinjali z izjavo: "Graphic design will save the world right after rock-and-roll does."

Ray Gun-ova zapeljiva igra je začela iskati globji smisel v sredini 90ih. Po odhodu Carsona (po 30izvodih) so začeli z bolj tihim dizajnom, z novo enostavnostjo. Simplistiko. Layouti so bili bolj čisti. Ko so temperaturo dizajnerjev ohladili, so vzpodbudili rast izgleda revije kot avtoritete.

Ray Gun se je zapisal kot avant-pop produkt. Še vedno je označen kot produkt koevolucije artistične avantgarde in mass kulture, rock glasbe tv, filmov in oglaševanja. Tako, da so si 1980ih s prihodom MTV-ja izmenjevali informacije, modne trende, reprezentacije karakterjev in arhetipe pripovedovalcev.

Mnogo formalnih strategij avant-popa je bilo predstavljenih v Ray Gun-u že od začetka: zbiranje raznovsrtnih idej, principi kolaža, improviziranje, kombinacije textur, zapeljiv način oglaševanja, surrealizem ter vpliv punka in MTV-ja. Predstavljeno skupaj kot čustven in estetski učinek na kreativno umetnost.

Ray Gun-u je mogoče uspelo biti alternativen v dizajnu, toda dizajn ni bil nikoli uporabljen kot inštrument opozicije ali kritike in tudi mogoče nikoli ne bi mogel biti uporabljen na tak način.

Lahko je izstopati in kršiti pravila, sčasoma pa postane težko obvladljivo in se hitro lahko zaplete. Zgubiti smisel pa ni namen oblikovanja. Dejstvo, da je nekomu uspelo uspeti brez upoštevanja pravil je razveseljujoče in pohvalno, saj ljudje ne sprejmejo vsega kar se jim ponudi. Toda gledano na uporabo le tega še naprej ni obetavno. Verjamem, da nekateri ljudje imajo toliko moči, da lahko kršijo pravila in se zanašajo na svoje občutke in lastno znanje in tako proizvedejo nekaj estetskega, toda ne vsakič, mogoče se to posreči enkrat ali dvakrat. Obdobje ni minilo kar samo od sebe.