»Introduction to communication studies« (Shanon and Weaver's model)

RAZMIŠLJA: TIMON LEDER




Obnova

Fiske v prvem poglavju knjige, naslovljenem Komunikacijska teorija, začne z Matematično teorijo komuniciranja, ki sta jo 1949. leta osnovala matematika Shannon in Weaver. Ta naj bi bila eden glavnih izvorov komunikologije.
Teorija je vzklila iz želje avtorjev, da bi naredila komunikacijske kanale kar se da učinkovito uporabljene. Z drugimi besedami, kot zaposlena pri Bell Telephone Laboratories v ZDA sta želela razviti sistem, s pomočjo katerega bi lahko preko telefonskih kablov in radijskih valov prenesli največje možno število informacij v najkrajšem času. Poleg tega sta želela razviti način merjenja zmožnosti prenosa podatkov po kateremkoli komunikacijskem kanalu.
Čeprav sta se posvetila problemu predvsem s tehničnega, matematičnega vidika, trdita, da je teorija aplikativna na celotno vprašanje človeške komunikacije.

Razvila sta preprost linearni model komunikacije, ki je razviden iz zgornje sheme. V besedi je proces takšen: vir je nekdo, ki sprejema odločitev o tem, katero sporočilo iz niza možnosti bo poslal; izbrano sporočilo oddajnik zakodira v signal, kateri preko kanala s signalom pride do prejemnika, ki sporočilo odkodira za cilj. (Fiske da za primer govorca, ki preko slušalke po telefonskem kablu pošlje sporočilo do slušalke sogovorca.)

Čeravno sta se Shanon in Weaver lotila problema komunikacije predvsem zaradi tehničnih omejitev, sta vendarle prepoznala še drugi dve stopnji problemov:
- stopnja A (tehnični problemi): natančnost prenosa komunikacijskih simbolov
- stopnja B (semantični problemi): natančnost podajanja želenega pomena s prenesenimi simboli
- stopnja C (problemi učinkovitosti): učinkovitost vpliva prejetega pomena na željeno reakcijo

Semantične probleme je sicer enako lahko prepoznati, kot tehnične, a jih je težje rešiti, ker je pojem semantike veliko obširnejši (obsega vse od pomena ene besede do pomena slike ZDA v filmskem tedniku za Rusa). Avtorja teorije upoštevata tudi pomen, ki ga vsebuje sporočilo, ter predvidita, da bi izboljšan sistem kodiranja povečal semantično točnost.
Stopnja učinkovitosti naj se po njuno ne bi nanašala na idejo, da je komuniciranje zgolj manipulacija in propaganda; pomenila naj bi kakršenkoli učinek komunikacije. (Kot primer navedeta čustveni odziv na umetniško delo.)
Pravita, da stopnje niso medsebojno neodvisne, ter da je model aplikativen na vse tri, čeprav v svoji osnovi izvira samo iz prve stopnje. Bistvo preučevanja komunikacije na vseh treh stopnjah je v razumevanju tega, kako izboljšati natančnost in učinkovitost procesa.

Če se vrnem k prejšnjemu primeru telefonskega pogovora, se že pri tej enostavni situaciji pojavi omejitev, ki Shanona in Weaverja za njun namen ni zanimala. Nekateri deli modela lahko delujejo več kot enkrat. V primeru telefonskega pogovora so lahko oddajnik tudi govornikova usta, signal so zvočni valovi, kanal je zrak, prejemnik pa je ista slušalka, ki je bila prej oddajnik. (Fiske omeni še Gerbnerjev model, ki naj bi bolje obravnaval podvajanje stopenj procesa.)
Enako omejitev njunega modela Fiske predstavi tudi na stopnji šuma. Ker sta bila osredotočena na tehnične probleme, sta najbolj razdelala šum prav na teh področjih. Torej, kot kakršnokoli motnjo znotraj kanala, kar je pri telefonskem pogovoru popačenje ali hreščanje v telefonski žici.
Ampak, ker sta ga splošno definirala kot »vse, kar je dodano signalu med njegovim oddajanjem in sprejemanjem, pa vir tega ni hotel«, sta morala koncept šuma razširiti na semantično stopnjo problemov. (Šum so lahko tudi misli nepozornega sogovornika.) Zato razlikujeta med semantičnim in tehničnim šumom in predlagata umestitev novega dela v procesu komunikacije: »semantični sprejemnik«, ki bi moral bili med tehničnim sprejemnikom in ciljem.
Šum, ne glede na njegov izvor, vedno zmede namen sporočevalca (vira) in omeji količino informacij na enoto časa, ki so lahko poslane. Da bi premostila težave, ki jih je povzročil šum, sta razvila nadaljne osnovne koncepte.

Tako razširita osnovni koncept informacije, ki je enako kot vse ostalo baziran na tehnični ravni komunikacije. Tehnično je informacija samo merilo predvidljivosti signala; drugače rečeno je to število izbir, ki so sporočevalcu na voljo. Gre za golo kodo brez vsebine. Uporabita izbiro s 50-odstotno predvidljivostjo, pri kateri sta možnosti samo dve; ena je drugi nasprotna, pomenita 'da' ali 'ne'. Informacija, ki jo vsebuje katerikoli od teh signalov, je enaka.
Enota, ki jo določa izbira med dvema možnostima, se na kratko imenuje 'bit' ('binary digit'). To je način, na katerega delujejo računalniki in po mnenju nekaterih psihologov tudi naši možgani.
Ta princip nas od kateregakoli vprašanja pripelje do odgovora s serijo podrejenih vprašanj in 'da/ne' odgovorov. (Fiske za primer navede oceno starosti neke osebe, za katero preletimo serijo binarnih izbir: je star ali mlad; če je mlad, ali je že odrasel ali ne; če… vse dokler ne dobimo točne starosti.) Avtor knjige pravi, da smo v omenjenem primeru z lahkoto preko stopnje A prešli na stopnjo B. Vemo tudi točno število vprašanj oz. bitov, ki smo jih potrebovali za odgovor na pomensko vprašanje.
Kakorkoli, ključna razlika med semantično in tehnično stopnjo komunikacije je v tem, da lahko na tehničnem nivoju predvidimo število bitov za zapis omejenega števila informacij (npr. črk abecede), ki jih potem sestavljamo v katerokoli vprašanje. Vendar isto ne velja za semantično stopnjo komunikacije. Število bitov do kateregakoli možnega odgovora ni določljivo.

Fiske še enkrat poudari, da je bil za Shanona in Weaverja pri oblikovanju telefonskega sistema kritični faktor število signalov, ki jih ta lahko prenaša. To, kaj ljudje preko njega povejo, jima niti ni bilo pomembno.
Poglavje zaključi z vprašanjem, kako uporabna je lahko tako mehanična teorija pri širšem preučevanju komuniciranja.

Moje mnenje

Verjetno imam premalo znanja na področjih psihologije in komunikologije, da bi znal smiselno ovrednotiti uporabnost zgornjega modela. Se mi pa zdi vredno razmisliti o dveh vprašanjih, ki ju odpira Matematična teorija komunikacije.
Prvo se je porodilo ob misli, če je res nemogoče določiti omejeno število bitov, ki nas pripelje do kateregakoli odgovora na področju današnjega oglaševanja. Ali ni mogoče prav s spektaklom in močnimi stereotipi v oglaševanju »smrt avtorja« pripeljala do te stopnje, da so začeli oglaševalci (brez ozira na tematiko in namembnost sporočila) vedno znova izbirati med istim omejenim številom pristopov za prenos sporočila.
Preko tega bi se navezal še na šum, ki ga po mojem pri omenjeni banalizaciji ustvarja sam oblikovalec. Kako je lahko tako močno vlogo oblikovanja prevzela surova estetskost, če pa s takim početjem izkrivljamo izvirno poslanstvo oblikovanja. To naj bi omogočalo še lažje razumevanje kompleksnih sporočil, danes pa dela prav nasprotno. Z ignoriranjem etike in družbene odgovornosti, ter z nerazumevanjem sporočila tega brez kakršnekoli logike vizualno olepšuje. S takim početjem nehote povzroča še dodatni šum, ki je že v osnovi dovolj velik zaradi moteče količine oglasov v okolju.

Douglas Kellner: Media Cultutre and the Triumph of the Spectacle

RAZMIŠLJA:GORAN IVAŠIČ

V svojem eseju Douglas Kellner razmišlja o spektaklu kot glavnem organizacijskem principu danšnje družbe, ekonomije, politike, kulture in vsakdanjega življenja. Vse bolj, pravi, se spektakel uporablja kot sredstvo promocije, reprodukcije in kroženja ter prodajanja dobrin. Medijska kultura razvija vedno bolj dovršene spektakle, da bi si pridobila večje, širše občinstvo in povečala svoj dobiček. Novi mediji, ki združujejo radijo, filme, TV novice, zabavo, cyber prostor,... pa postajajo igrišča kjer se odvija spektakel tehnokulture. Informacija in zabava sta se združili v eno ("infotainment").

Pri svoji analizi stanja se naslanja na delo francoskega teoretika Guya Deborda, ki je bil v 60-ih letih eden od vodilnih članov skupine Situationist International, katere miselnost je v veiki meri sprožila dogajanja v maju 1968, ko so študenti zavzeli pariško Sorbono, kmalu za tem pa je 10 miljonov francoskih delavcev napovedalo stavko. Debord v svojem delu The Society of Spectacle (1967) pravi, da je spektakel vsota naprednega kapitalizma, množičnih medijev in vlad, ki imajo željo po spektaklih. Spektakel, po njegovo, naredi vse kar je nekoč resnično obstajalo le za svojo lastno reprezentacijo. Biti spremeni v imeti in imeti v pojavljati se. V trenutku ko postane pojavljati se glavna vrednota, bo spektakel zaključil svojo kolonizacijo družabnega življenja. Spektakel je po Debordu družbeni odnos med ljudmi, ki je posredovan preko slik. Torej se namesto čutne zaznave, ki je na prvem mestu v realnem svetu, s spektaklom izpostavlja predvsem čutilo vida, najbolj abstrakten človeški čut.

Kellner se strinja; medijska kultura senzacionalistično predstavlja vse aspekte življenja in tako ne samo zavzema vse večje dele vsakdanjika, ampak tudi ponuja material za sanjanje, oblikovanje misli in obnašanja, ter končno identitet. Spektakel postaja tako prepleten z realnostjo, da ga je težko prpoznati. Neil Gabler celo trdi, da igramo glavno vlogo v svojih, kakor jih označi, "življenčkih" ("lifies"). Naše občinstvo so vrstniki, pri pisanju scenarija pa se zgledujemo po kulturi množičnih medijev in smo tako lastni stilisti in pisci šal. Zabava je tako močan imperativ, da je postala vodilo naših družbenih izkušenj in delovanja.

Ker si je za vzorec vzel zahodno, predvsem Ameriško kulturo konca 20. in 21. stoletja, Kellner navaja specifične primere poseganja spektakla v različna področja. Ekonomije, kjer je pomembno biti zabaven in spektakularen tako za množice, če so del tvojega poslovnega načrta, kot tudi na sestankih in predstavitvah. Filma, ki je s Hollywoodom lahko definicija spektakla, saj je bil tu uporabljan že v samem začetku in so se razvijali novi prijemi senzacije in zabave. Napovedniki so nasičeni z rezi v hitrem tempu in vse več filmov je polnih z vse več posebnimi učinki, ki včasih nimajo druge funkcije kot animirati gledalca. V umetnosti se prav tako pojavlja spektakel, saj ponekod stojijo zbirke umetnin v stavbah, ki jih s pompoznostjo nadglašuejo (The Frank Ghery Guggenheim, Bilbao - Španija), spet drugje se razstave postavljajo po ključu zanimivosti in zabavnosti (Made in California: Art, Image and identity, 1900-2000; kjer med drugimi visi tudi naslovnica playboya z dekleti iz Obalne straže), gledališke predstave pa se ukvarjajo s temami množične kulture in izrabljajo zvočne in svetlobne učinke. Glasbena scena je postala glavno pogorišče spektakla, kjer so video spoti, distribucija in senzacionalizem postali nujni za večji uspeh. MTV pa vodi smer razvoja mainstream scene. Tudi visoka moda tako rekoč temelji na spektaklu, ki pomaga določiti kaj je in in out, ter poganja kolesje potrošnike družbe. Prav tako so logiki spektakla in tabloidizaciji podvržene televizijske novice; politični škandali, na pogled neskončna kulturna vojna in sedaj že nekaj časa trajajoča vojna proti terorizmu. Že samo fraze kot so "Breaking News!" in "This just in!" govorijo o drži, ki jo imajo novinarske hiše. Nekateri prispevki, ki so predvajani ob boku katastrof in ekonomskih poročil pa so naravnost neumni (npr. na CNN o mački, ki ima na dlaki podobo Jezusa). Posamezniki se vključujejo v igro spektakla, kjer funkcionirajo kot organizacije, saj imajo za seboj ljudi in mehanizme, ki jih postavljajo in ohranjajo na položaju zvezdnikov (najboljši primer je Madona). Športni dogotki so posneti z dramatičnimi načini montaže, grafičnimi prikazi in kupi maskot, navijačic in oznamčenih izdelkov na igrišču. Športniki so zvezde. Olimpijske igre, Super Bowl, Svetovni nogometni pokal in NBA so rituali, ki slavijo najglobje družbene vrednote zahoda: tekmovanje, zmago, uspeh in denar. Celo hrana je postala predmet spektakla. Izgled in okus sta postala pomembnejša od kvalitete in način predstavljanja nekatere hrane je instanten in pompozen..

Problem pri tem je, po Kellnerju, da spektakel zavaja občinstvo in ga uvaja v pomene novega sveta, sveta zabave, informacije in potrošnje. Odtujenost ljudi je naredil za udobno, družbeno sprejemljivo in splošno. Debord pravi: "Spektakel zatemni preteklost, z prihodnostjo jo združi v nerazločljivo tvar, nekakšno sedanjost brez konca, na tak način spektakel preprečuje posamezniku, da bi videl družbo spektakla kot trenutek v zgodovini, ki se ga lahko z revolucijo sprevrže,". (Guy Dabord, The Society of Spectacle, 1967)

Jaz se strinjam. Spektakel se je prikradel v neslutena področja našega življenja. Informacije, ki so nam dostopne, so tako mnogoštevilne, da bi bile za človeka iz 19. stoletja šok. Hitrost in število zunanjih dražljajev, ki jih sprejemejo naši možgani so nas prisilili v izključevanje informacij in njihovo presejanje. Spektakel je tako eden od načinov priteganja naše pozornosti. Obdani z njim, dvigujemo prag odziva in če stvari, ki bi se nam drugače zdele zabavne, ne zadostujejo vse višjim kriterijem, so dolgočasne. Zabavnost nekaterih potrošniških dobrin (kot so filmi, videoigre, glasba,...) je postala tako privlačna, da ji pogovor ali sprehod v naravi pri nekaterih težko konkurirata. Prav tako so slaba konkurenca nesenzacionalistično zastopane informacije. Mediji, ki so vzpostavili sistem spektakla imajo sedaj dovršen način podajanja zgodb, novic ipd. in lahko izbirajo svojo realnost. V kateri je vse več okrasja in vse manj vsebine. Bolj drzno se lahko postavlja v ospredje korporativna agenda, bolj prepričljivo se lahko posreduje laž. Kultura zabave je naravnana tako da, morda nehote, odvzema mentalni prostor in razvoj posamezniku. Nadomešča in ispodriva namreč učenje, iskanje in odkrivanje, raziskovanje. Menim pa tudi, da je spektakel sam sebi sovažnik. Prenasičenost bi znala pripeljati do točke, ko bo postal absurden (na nekih področjih je že kr blizu, sploh u ameriki) in z nekaj pameti se mu je moč ne le upirati ampak dobiti popoln odpor do njega. Prav tako ga je lahko spregledati. Vsekakor pa ga moramo sprejemati kot dejavnik, ki bo ostal z nami vse do konca civilizacije, tu je že od pamtiveka.

BONUS: šale na račun senzacionalističnih novic http://www.theonion.com , video morte video

Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resisttance to theory in design criticism history and practice. By Matthew Soar

RAZMIŠLJA: TANJA KOMADINA


Predstavitev

Ko se je Matthew Soar poglobil v odnos med »akademskim« in »pravim« jezikom, se je ze takoj na začetku pojavila težava s samima terminoma. Trčil je v zakoreninjene predsodke in stereotipe. V najslabšem primeru se namreč termin »akademski jezik« uporablja kot nekaj slabšalnega, nekaj kar služi le deskreditiranju tistih, ki akademskega jezika ne razumejo.

Avtorica Janet Wolff v svoji knjigi The Social Production of Art trdi, da mediji popularizirajo napačno mnenje, da je edini »pravi« jezik tisti, ki ga razumejo vsi.

Umetnost, kultura, politika in družba so tako kompleksni pojmi, da jih nikakor ne moremo zreducirati le na dve primarni izbiri, črno ali belo - da ali ne. Prav zato potrebujemo ustrezen jezik, ki je zmožen obravnave tako široke tematike.
Fraze kot so »resnični jezik«, »akademski jezik« in »zdrava pamet« so plod globoko zakoreninjenih stereotipov, ki jih širijo okrog večinoma mediji.

O tem pripoveduje tudi šala, ki gre nekako takole: glavna naloga učenja specialističnega jezika je ta, da ti odvzame sposobnost enostavnega in razumljivega govorjenja.

Teorija se moti? Mar ne?

M. Soar je preobrat v svojem razmišljanju doživel ob branju Williamsove knjige, kjer je avtor izpostavil misel, da pri oglaševanju ne gre za osebno izražanje. Kar pomeni, da v oglasih ne moremo prepoznati posameznika kot individuma, oz. njegovih prepričanj in osebnih nazorov. Oglaševanje je sestavljeno iz sklopa splošno poznanih »kulturnih kod«, ki nam omogočajo masovno komuniciranje. Ustvarjalci smo tako pravzaprav obsojeni na večno zbiranje in ponovno sestavljanje ze obstoječih kod. Iz česar tudi izhaja ideja o »smrti avtorja« (Bartez 1981). »Smrt avtorja« si ne smemo interpretirati napačno. To nikakor ne pomeni, da je kreativa nepotrebna, pač pa, da ustvarjalci vseeno nismo tako zelo originalni, kot si včasih želimo, da bi bili.

Teorija kot orozje in obramba
»Teory jocks« imenujemo ljudi, ki s pridom uporabljajo teorijo kot orožje, oziroma način kako prelisičiti in ponižati sogovornika. Ni pa nujno, da se teorija vedno uporablja le v radikalne in nepoštene namene. Lahko je tudi način strateške obrambe.

Težka znanost proti mehki znanosti

Težka znanost, kot sta medicina ali fizika, se lahko pohvali s konkretnimi in preverljivimi rezultati. Uspešni operaciji srca ali vesolskim poletom pač ne moremo oporekati. Posledično se nam zapleteni jezik, ki ga uporabljajo znanstveniki, zdi popolnoma sprejemljiv in celo logičen. Oni so vendar nad povprečnimi ljudmi! Ko se doktor v TV seriji Urgenca, za trenutek iz višav svojega strokovnega poslanstva spusti med običajne »kmetavze« in z velikim naporom, v laičnem jeziku razloži prej slišane bleščeče žargonske izraze, se nam to ne zdi nič neneavadnega ali nesprejemljivega. Je celo frajersko in kul.
Povsem druga pesem je, ko se strokovni jezik uporablja v »mehki znanosti«. Ta se večinoma ukvarja z mentalnimi procesi, ki so ze v svojem bistvu bližji običajnim ljudjem. Prav ta splošna familjarnost (ki daje včasih tudi zavajajoc občutek, da o neki temi vemo več kot je to dejansko res) je razlog, da ljudi težje prepričamo s strokovnimi izrazi. Se več, velikokrat z njihovo uporabo dosežemo ravno nasproten učinek: diskreditacijo.
Tu pa pridemo do bistva konflikta »trde znanosti« z »mehko znanostjo«: sprejemanje žargona neke stroke je odvisno od spoštovanja, ki ga ljudje gojimo do nje.
Pa je zgornje razmišljanje pravilno?
Problem je, da takšno poenostavljeno črno-belo obravnavanje podpihujejo tudi mediji. Primer iz Urgence smo ze spoznali. Na drugi strani pa imamo recimo film Funny face (ZDA, 1957), kjer je akademski govor (ki ga pooseblja napihnjen francoski bitnik) predstavljen kot lažno tuj in nevreden zaupanja. Ni treba poudarjati, da na koncu zmaga laik, oz. neintelektualec, v podobi plesočega modnega fotografa Freda Astaira.
Eden glavnih razlogov zakaj je tudi večina oblikovalcev skeptičnih do teorije in žargona je nerazumljivost semiotike, oz. obskurno napisane literature, ki jo obravnava.
Treba pa je vedeti, da semiotika ni bila nikoli mišljena kot oblikovalsko orodje.

Akademski stereotipi

Kot smo ugotovili, se ni treba ravno naprezati, da bi v ameriski popkulturi zasledili populistične ideje o akademikih kot pretencioznih klovnih, ki veliko govorijo a malo povedo. Problem je, da mediji stereotipe predstavljajo kot splošno sprejeta dejstva in resnice, čeprav gre pravzaprav le za nadomestke realnih informacij.
Ko pa se enkrat stereotip uveljavi, se ga je zelo težko znebiti. Vsi poznamo vsaj enega: da oblikovalci ne berejo J
Težava je, da nove ideje akademikov težko in redko pridejo do medijev, saj so ponavadi premalo senzacionalne in napihnjene, da bi se jih splačalo postaviti pod žaromete. Kot je poudaril filozof Jacques Derrida: »edino kar dandanes ni primerno za televizijo, radio in časopise, so intelektualci, ki zapravljajo nas cas. Čas pa je tisto, kar mediji ne smejo trošiti- ne svojega ne našega« (Derrida 1994, 30)

Zakaj je vredno preučevati oblikovanje

Grafično oblikovanje je na dobri poti, da v prihajajočih letih postane kulturno vodilo. Je na visku svojega kreativnega vpliva in njegovega kulturnega in politicnega doprinosa ni mogoče zanikati. Da bi obdržali tako ugodno pozicijo, in celo napredovali, pa se je potrebno neprestano izobraževati in s tem razširiti razumevanje tega kar počnemo.
Pri srkanju vseh mogočih informacij in teorij pa moramo imeti tudi zdravo mero skepticizma.

Zaključek
Če zelimo, da grafično oblikovanje resnično odraste, potrebujemo teorijo, ki ne bo le oblikovalsko orodje, pač pa tudi prepoznaven gradbeni element, ki bo dovolj trden temelj na katerem bo mogoče graditi v prihodnosti.

Moje razmisljanje:

Kadar se spustim na področje, ki me zanima, a o njem ne vem ničesar se ponavadi naprej lotim prebiranja poljudne literature, ker mi je seveda na prvi stopnji razumljivejša. Če pa se želim poglobiti in izvedeti več, mi sčasoma postanejo te informacije premalo, takrat posežem po strokovni literaturi in se spopadem z akademskim jezikom. Zagovarjam, da je ločevanje med poljudnim in strokovnim izrazoslovjem potrebno. Predvsem zato, ker bi v strokovni literaturi poenostavljanje terminov prej otežilo kot olajšalo podajanje informacij. Kmalu bi prišlo do zmešnjave in nerazumevanja kaj hoče kdo povedati, saj bi vsak uporabljal svojo verzijo izrazoslovja (veliko zmede je na primer tudi v slovenskem oblikovalskem prostoru).
Kadar želimo doseči čim več ljudi se mi zdi pomembno, da je pisanje razumljivo čim širšemu krogu bralcev ali poslušalcev, v takšnem primeru ne zagovarjam pretirane uporabe nerazumljivih terminov, ker gre dejansko za manipulacijo. Kadar pa nagovarjamo stroko ali pa nas, ki se šele izobražujemo, pa se mi zdi pomembno, da se uporablja akademski jezik. Tudi sama se včasih težko prebijem čez kakšno literaturo (kaj šele, če je v tujem jeziku:)) a sem prepričana, da več kot jo prebereš, manj težav ti povzroča, ali pa ti jih sploh ne.

Chuck D in Lars Ulrich: »Napster - pro in contra«

RAZMI9ŠLJA: MILAN PLUzAREV

Povzetek intervjua:

»V bistvu, gre za kontrolo!« Lars Ulrich se zavzema za pravico avtorja, ki naj bi imel kontrolo in nadzor nad svojim avtorskim delom in intelektualno lastnino, da le ta ne pade v vode piraterije in nekaznovano pluje po globusu. Konkretno gre za »Napster«, poceni program, ki se ga dobi na internetu, kateri omogoča uporabnikom brezplačno izmenjavo dokumentov, oz. digitalnih zapisov, konkretno – glasbe v mp3 formatu.

Charlie Rose (voditelj):«… občinstvo snema glazbo z radia, hodi na vaše koncerte, in vas snema direktno z videokamerami…? Vi to zagovarjate!«
Lars:«… gre za razliko v kvaliteti zvoka na mediju; npr. originalen cd kupljen v trgovini, bo imel kvaliteto zvoka takšnega kot je na master posnetku.
Torej gre pri originalnem cd-u za prvo generacijo digitalne kopije, katere zvok bo ekvivalenten zvoku na master cd-u! Nimam nič proti temu, da si ljudje doma presnemavajo glazbo, saj gre za bistveno slabšo kvaliteto. Toda, če se originalen master posnetek glazbe v odličnem digitalnem formatu, najde na spletu na voljo vsem – zastonj, to je pa druga zgodba.«
Lars skuša dopovedati, da je snemanje glazbe, brez avtorskega dovoljenja – ilegalno, da je to kar omogoča Napster uporabnikom – ilegalno početje. Zato so se tudi spravili nad Napster po pravni poti. Gre za dojemanje ljudi, katerim se zdi samoumevno »downloudati« intelektualno lastnino enostavno zato, ker jim to tehnologija omogoča!

Chuck D:« …jaz vidim Napster kot verzijo novega radia, kateri ima svoja izhodišča, svoje vodje in svoje kraljestvo. Upravljajo ga kot sami želijo.«
Pravi da se je glazbena industrija do sedaj odločala o umetnikovi usodi, povzpela ga je na vrh stopničk – vrgla ga je stran kot smet. Zdaj se vse to odvija izven moči njihove kontrole, zdaj so ljudje tisti, ki so vzeli sodbo v svoje roke. Danes ljudje niso več samo porabniki tehnologije, temveč so postali njeni uporabniki!

Charlie Rose:» …ja kje se potemtakem konča ta moč ljudstva? Kdaj ima avtor pravico reči: jaz sem delal življensko delo, definiral svojo umetnost, razvijal svoj talent, sproduciral produkt, da bi vsi, ki lahko snamejo zadevo z interneta, imeli pravico do mojega stvarstva brez katerega koli nadomestila…?

Chuck D:« …ko so z radio postaj presnemavali glazbo, so rekli: ukradli bodo glazbenikom kruh, vinilkam bo upadla prodaja, ampak zgodilo se je ravno nasprotno. To je samo pospešilo glazbeno industrijo. Zdaj se dogaja ravno to, da je s tehnologijo glazba na voljo celemu svetu. Za glazbeno industrijo, ki se trudi to ustaviti da ne bi ušlo kontroli (dobičku), se njihove obljube in pogodbe o zaščiti avtorskih pravic zdijo prav smešne, ker sami nikoli ne uspejo izpolniti svojih obljub.« Nadaljuje potem:«… ta fenomen je nemogoče ustaviti, je kot bi razsul vrečko m&m's bonbonov po tleh, ravno takrat, ko si jih pravkar preštel. Vsi se bodo upognili, da bi jih pobrali in ti boš rekel: stojte, ne smete jih pobirati!«
Pomislimo na vse piratske posnetke po svetu in vsa radijska ali tv - predvajanja, ki nikoli ne plačajo glazbo, ki jo predvajajo. Primer - SAZAS, vse postaje, ki predvajajo avtorsko delo so dolžne poravnati obveznosti do avtorja preko SAZAS-a.

V bistvu oba imata prav. Chuck D omenja tudi vse tiste garažne skupine, katere ne bi izpolnile pogojev, ali nimajo te sreče za podpis pogodbe z neko založniško hišo, ampak to naredijo sami – z lastnim videom se promovirajo preko »You Tube-a«, v našem primeru uporabijo Napster. Vesoljnem občinstvu na ogled in posluh, naj ljudje odločajo ali so dobri ali ne. Lars spet pojasni, da nima čisto nič proti takim kateri želijo uporabiti tovrstne medije za samopromocijo, toda dajmo razumeti tudi tiste, ki ne želijo, da se njihov produkt kopira in valja po spletu. Zato je tudi zahteval od Napster-ja, da 300 tisočim uporabnikom prepove dostop do njihove glazbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Kot pravi tudi sam:«…če nimaš dovolj spoštovanja, do tega v kar verjamem in da imam pravico začeti to temo in narediti tisto kar je prav za nas, potem te niti nočem za oboževalca!«

Dostopnost do vseh digitaliziranih podatkov preko spleta, tudi tistih kateri tja niso bili postavljeni s strani avtorja, so problematična. Moramo se zavedati tega in, če že postavimo na vpogled svetu svojo intelektualno lastnino, jo moramo zaščititi pred snemanjem, to nam tehnologija omogoča. Zanimivo je tudi to, da se večini zdi samoumevno, da, če se zadevo da »downloudati«, je to potemtakem tudi dovoljeno. Zavedajoč se kolektivne miselnosti širokih mas, smo potem sami dolžni ukrepati in narediti temu primerne programske opreme, katere bodo onemogočale tovrstno početje, ali pa, kar je bistveno težje; opismenjevati množice, da to kar se zdi samoumevno, lahko škoduje drugemu. Samo to lahko apliciramo na vsa življenska področja. Bojim se, da bi to bila Sizifova bitka… Ampak, kot bi rekel Lars:« …one step at a time.«

Mogoče je zanimiv primer skupine Radiohead z albumom »In Rainbows«, katerega so ponudili na spletu, ceno pa določili po želji kupca - daj kolikor daš! Kar sem uspel zaslediti, so že 10. oktobra lani, ko je album uradno izšel, doživeli neverjetno veliko število obiskov njihove strani, prodali pa vse v hipu. Kaj nam to lahko pove?




V bistvu je to poteza, ki nam da misliti; kot sredstvo distribucije je uporabljen internet, vse ostalo pa… Kaj? Tudi sam ne vem kje je tu računica, ali je to delo po sistemu DIY (do it yourself), ali enostavno klofuta glazbeni industriji, založnikom in trgovcem, ali pa nekaj čisto drugega?

Predvsem pa se vprašam: komu digitalizacija podatkov in njih postavitev na splet koristi, kdo preverja verodostojnost le teh in kdo želi, da mi mislimo, da je v korist vseh nas?

Kdor želi slišati in videti intervju z Larsom in Chuckom v oddaji Charlie-a Rose-a, ga najde na You Tube, pod naslovom: »Napster controversy »

_Milan.

Dobrodošli/e na našem blogu!

Dobrodošli/e na blogu predmeta "Teorije in prakse medijev in komuniciranja." V prihodnjem študijskem letu bo to virtualni dom naših razprav o temah, ki jih bomo obdelovali na samih predavanjih in tekstih-vaši obvezni literaturi.

Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.

Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu. Na začetnih predavanjih bomo skupaj določili, kdo bo obdelal katero temo, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.

Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ("main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.

Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.

Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.

Veliko uspeha vam želim, dr. Oliver Vodeb

SPREMENJENA IZPITNA ROKA ZA TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA

Zaradi absolventskega izleta- odsotnosti študentov razpisujem nova izpitna roka za September.

Septembrska izpitna roka sta 5.9. in 12.9. ob 15.30 v predavalnici 306. Potrjene izpitne naloge mi morate poslati 2 dni pred izpitnim rokom na katerega se boste prijavili na naslov:

oliver at memefest.org.

Izpitne obveznosti si natančno preberite na http://vodeb.blogspot.com

Za morebitna vprašanja me lahko kontaktirate po elektronski pošti.

Želim vam veliko uspeha pri študiju, dr. Oliver Vodeb

IZPITNA ROKA ZA SEPTEMBER

Septembrska izpitna roka sta 1.9. in 8.9. ob 15.30 v predavalnici 306.
Potrjene izpitne naloge mi morate poslati 2 dni pred izpitnim rokom na katerega se boste prijavili na mejl oliver at memefest.org. Izpitne obveznosti si natančno preberite spodaj.

Želim vam veliko uspeha pri študiju, dr. Oliver Vodeb

IZPITNE OBVEZNOSTI

Septembrska izpitna roka bom objavil prihodnji teden. Tukaj pa si lahko preberete izpitne obveznosti.


Izberete lahko eno izmed treh možnosti:

1. Izhodišča Memefest 2010/2011, dostopna so tukaj.

Na festivalska izhodišča odgovorite z oblikovalskim projektom s pisno kontekstualizacijo na petih straneh.

2. Oblikovalski projekti, ki jih delate pri drugih predmetih, s pisno kontekstualizacijo na osmih straneh.

3. Teoretska tema po izbiri. Esej ali strokovni članek. Temo si lahko izberete sami, vendar vam jo morem odobrit. Dolžina teksta je 7-9 strani.

V izpitni nalogi morate uporabljati literaturo in teorije, ki smo jih predelali pri predmetu. Lahko uporabite tudi dodatno literaturo. Če potrebujete nasvete okoli literature, se obrnite name po elektronski pošti. Opozarjam vas, da berite originalne tekste, ki jih dobite v naši knjižnici. Na izpitu bom preveril vase znanje obvezne literature.

Pri prvih dveh točkah je potrebno, da utemeljite komunikacijski cilj, ciljne skupne, izbrana komunikacijska orodja in komunikacijske pristope.

V tekstu se držite spodnje sheme navajanja virov.

Izpitni roki bodo objavljeni v kratkem.


**************************************************



Citiranje in povzemanje:



Krajši citati (pet vrstic ali manj) so vključeni v besedilo brez presledka ali nove vrstice. Začetek in konec citata sta označena z dvojnimi narekovaji; na koncu citata pa mora biti natančno naveden vir po pravilih za navajanje literature. Če je citat daljši od pet vrstic, ga je treba postaviti v novo vrsto s povečanim odmikom od levega roba in ga (po možnosti) izpisati v pomanjšanem ali poševnim tisku. V tem primeru citata ni treba označiti z narekovaji.



Tudi pri povzemanju določene literature ali sklicevanju na določeno literaturo (brez dobesednega citiranja) je treba na ustreznem mestu natančno navesti podatke o viru, kot to določa naslednji odstavek.



Navodilo za navajanje literature vključuje naslednji način označevanja citatov v besedilu: (Katunarić 1993: 17) ali (Berger in Luckmann 1988: 25). Pri sklicevanju na določeno idejo brez citiranja se vir označi na naslednji način (glej Jambrek 1992: 101). Citiranje po sekundarnem viru (ne po originalu) se označi na naslednji način (Mannheim v Jambrek 1992: 289). Pri splošnem sklicevanju na določenega avtorja oziroma delo se navedeta le priimek in letnica: (Habermas 1980). Pri besedilih z več kot dvema avtorjema se navede le ime prvega avtorja in doda "in drugi". Če je citiranih več del istega avtorja z enako letnico, se k letnici dodajo še črke po abecednem redu, npr.: (Luckmann 1988a: 101).



Navajanje literature



Literatura se navaja po naslednjih zgledih:



1. članki v revijah oziroma zbornikih

Katunarić, Vjeran (1993): Interkulturalizem. Teorija in praksa 30(1-2), 14-25.

Habermas, Jürgen (1980): Handlung und System - Bemerkungen zu Parsons Medientheorie. V Wolfgang Schluchter (ur.): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften, 68-105. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.



2. samostojne publikacije

Jambrek, Peter (1992): Uvod v sociologijo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Schluchter, Wolfgang, ur. (1980): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.



Pri novih izdajah klasičnih del je pred letnico citirane izdaje treba navesti še leto prve objave, npr.

Marx, Karl (1867/1961): Kapital. Kritika politične ekonomije. Prvi zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Berger, Peter in Thomas Luckmann (1966/1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.



3. Internetni viri

Internetni viri se po načinu citiranja ne razlikujejo bistveno od drugih, običajnih virov, zato jih tudi ni treba posebej naštevati (v diplomskih delih je pogosta uporaba Internet 1, Internet 2, ...). Pri viru, ki ga pridobimo iz interneta, je poleg vseh ostalih informacij, ki jih moramo pridobiti tudi pri običajni literaturi, treba dopisati še naslov spletne strani, od koder je bil vir pridobljen, ter datum dostopa na dano stran. Tudi internetni viri so lahko primarni (npr. dokumenti, pogodbe) in/ali sekundarni. Slednje navajamo na enak način, kot navajamo druge sekundarne vire: s sklicevanjem na avtorja (to je lahko oseba ali institucija) in z navedbo letnice, ko je bil vir objavljen.



Prodi, Romano (2001): An Enlarged and More United Europe, A Global Player: Challenges and Opportunities in the New Century. Dostopno na http://www.europa.eu.int/comm/ laeken_council/bruges_en.htm (9. september 2002).



Kabinet predsednika vlade (2005): Premier Janez Janša prejel letno poročilo varuha človekovih pravic, 14. junij. Dostopno na http://www.kpv-rs.si/ (15. junij 2005).



Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne skupščine 217 A (III), 10. decembra 1948. Dostopna na http://www.unhchr.ch/udhr/lang/slv.htm (10. junij 2005).



Če ima delo več avtorjev, se v seznamu literature navedejo vsi avtorji.



Seznam literature je urejen po abecednem redu in pri več delih istega avtorja se dela navajajo po kronološkem zaporedju od starejših k novejšim objavam. Pri anonimnih virih se upošteva prva črka v naslovu, navedba pa se začne z letnico izdaje, ki ji – brez dvopičja – sledi naslov vira. Npr.: Statistični letopis 1995. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.



Reference in opombe



Citirani viri se ne navajajo pod črto. Pod črto se (po možnosti v pomanjšanem tisku) navajajo le vsebinske opombe. V opombah navajamo tudi primarne vire (dokumente, pogodbe). Mesto v besedilu, na katero se nanaša opomba, in opomba pod črto se označujeta s številko. Številčenje opomb je zaporedno od začetka do konca besedila.
dr. Oliver Vodeb

Wikimapia

IZPITNI ROKI

Zadnja letošnja izpitna roka bosta v začetku septembra. O točnih datumih boste obveščeni v začetku avgusta.

Vsem želim lepo poletje in uspešen študij, Oliver Vodeb

Znani so rezultati letošnjega Memefesta!

Po več tednih dela žirije smo včeraj objavili končne rezultate. Preberite si naše mnenje o letošnjem festivalu in preglejte najbolje ocenjena dela tukaj.

MEMEFEST 2008 : RADIKALNA LEPOTA KOMUNICIRANJA

This year,This years Jury members among others include ¬¬¬¬¬¬¬¬¬¬¬¬¬¬¬¬new media theorist, activist and founder and director of the Institute of Network Cultures in Amsterdam, Geert Lovink, Dori Tunstall a leader in field of Design Anthropology and Associate Professor of Design Anthropology and Associate Director of the City Design Center at University of Illinois at Chicago, P.K. Langshaw, the Chair of and Associate Professor in the Department of the Design and Computation Arts at Concordia University in Montreal, Quebec, Jason Grant, Director of Inkahoots, the adventurous graphic design studio in Brisbane, Australia, Gon Zifroni from the excellent and innovative design research collective based in Amsterdam and Brussels, Metahaven, and theatre director virtuoso from Ljubljana, Jernej Lorenci.

O EMBALAŽI

Čudovit projekt, ki postavlja vprašanja o vlogi oblikovanja v mediju embalaže.

BUZZ

Spodaj na desni strani našega bloga najdete Buzzfeed. Gre za tehnologijo, ki po internetu išče tiste informacije, ki se v danem trenutku hitro širijo in proizvajajo BUZZZZZZ. Izbral sem kar vse kategorije:

Culture
Style
Politics
Food
Movie
Music
TV
Celebrity
Business
Tech
Science
Sports


Pa, da vidimo, če bo kaj zanimivega. Oliver Vodeb

MEMEtv

Ceprav so nekateri medijski teoretiki napovedovali konec televizije, je ta se vedno izredno gledan medij, ceprav ga mestoma izpodrivajo spletne video platforme. Memefest s projektom MemeTv tehnolosko, vsaj tokrat, ne uvaja nic novega, zato pa je MemeTv medij, katerega pomen je predvsem vsebinski.



Ob vsem navdusenju nad spletnimi video platformami tipa web 2.0 kot je npr. Youtube.com, velja pripomniti, da je Memefest ze leta 2002 vzpodbujal neprofesionalno produkcijo video vsebin, seveda s perspektive, ki je kriticno reflektirala vsakokratne medijske in komunikacijske prakse. Tom Liacas, dolgoletni vodja medijskih kampanj na svetovno znani kanadski medijski fundaciji www.adbusters.org pravi:


»Menim, da je Memefest za aktivisticno komuniciranje to, kar je YouTube za amaterski video. Veliko preden so vsi govorili o Web 2.0, je Memefest na siroko odpiral vrata amaterskim vsebinam. Bolj pomembno in za razliko od drugih vsebinskih portalov, ki jih generirajo uporabniki, Memefest zagotavlja sodelujocim uporabne povratne informacije, ki jim skozi cas omogoca izboljsati kvaliteto njihove vsebine. Memefest je zato istocasno motor mnozicnega opolnomocenja in izobrazevanja.« (Tom Liacas, odgovor na vprasalnik iz raziskave)



Po dolgem delu lahko z veseljem objavimo, da je on-line MEME TV. Projekt, ki predstavlja izbor videov iz preteklih let Memefesta (razen leta 2002- za enkrat) je tako nadgradnja obstojecih Memefestovih galerij, hkrati pa s svojo "embed" funkcijo omogoca tudi objavljanje Memefestovih videev na drugih blogih in spletnih straneh. Koncept MemeTv je skupno delo, logotip in oblikovanje strani gre Rokotu Klemencicu, za programiranje pa je zasluzna Ana Pavlisic. Poglejte si celoten MemeTV, med katerimi najdete tudi slovenska dela na spletnem mestu www.memefest.org

THE MEDIUM IS THE MESSAGE

Razmišljata: Saša Štucin in Tibor Kranjc


«Vsi Rimljani so bili obkroženi s sužnji. Antično Italijo je prevevala suženjska psihologija in vsak Rimljan je v sebi nehote postal suženj. Prek življenja v suženjski državi se je nezavedno okužil s suženjsko psihologijo. Pred takim vplivom smo vsi nemočni.» C. G. Jung

McLuhanovo kontraverzno enačenje medija s sporočilom odmeva še danes. Esej, ki se sprva zdi paradoksalen, prične z definicijo medija, ki zajema veliko več kot današnje pojmovanje tega izraza. Po njem je medij vsakršna nadgradnja nas samih. Že na tej točki je jasno, da ne govori samo o masovnih medijih, kar je morda naš prvi preblisk, temveč o kakršnikoli novi tehnologiji, avtomatizaciji ali spremembi.

Svoje razmišljanje ponazori s primerom svetlobe, pridobljene z električno energijo. Trdi, da je električna svetloba čista informacija, izhaja pa iz dejstva, da takšna svetloba omogoča spremembo. Svetloba sporočila sicer ne nosi, a ga omogoča. Svetlobe ne dojamemo kot medij, kljub temu da mogoča številne nove vsebine. Na podoben način prikaže razvoj železnice, kjer osvetli posredne posledice tega razvoja, kot je oblikovanje določenega tipa mest, turizma in dela, skratka naš način življenja.

V nadaljevanju se pri inovacijah dotakne problema inherentnosti dobrega in slabega. Sam se ne strinja s tem, da stvari po naravi niso niti slabe niti dobre, niti se ne strinja s tem, da njihov položaj določa njihov način rabe. Trdi, da se naravo stvari določa glede na spremembe, ki jih te stvari sprožijo. Kot primer navede virus, ki pri človeku sproži bolezensko spremembo. Ta je nujno slaba, saj poruši človekovo ravnovesje. Na podlagi te premise je virus slab. Na podoben način bi prišli do zaključka, da je virus dober, če bi lahko povzročil pozitivno spremembo.

Mehanizacijo dosežemo s fragmentacijo določenega procesa, takrat ko dele postavimo v zaporedje. David Hume je pokazal, da zgolj sekvenca ne pomeni nujno vzročnosti. Namesto, da bi se spreševali, kaj je bilo prej, kura ali jajce, se nenadoma zdi, da je kura samo ideja, kako bi jajce dobilo še več jajc. Ko mehanizacija doseže svoj vrh, je izpolnjen pogoj za spremembo. Film predstavlja vrhunec nizanja slik v sekvenco, saj nas ponese iz fragmentacije v konfiguracijo.

Kot odgovor na to se je rodil kubizem; ponovno je očitno postal pomemben medij, ker je jasno pokazal pomanjkljivosti medija in s tem jasno izpostavil njegovo dvodimenzionalnost. Z odkrivanjem medija je gledalcu sporočal mnogo več, kot bi to naredil s prikrivanjem, ki bi botrovalo iluziji tridimenzionalnega prostora. Kubizem želi prikazati slikarsko delo samo in medij postane sporočilo.

V svojih delih o francoski revoluciji se je De Tocqueville dotaknil tiska kot revolucionarnega medija. A njegova revolucionarnost se ni čutila enako v vseh deželah. V Franciji je imela pisana beseda veliko močnejši vpliv kot v s tradicijo obremenjeni Angliji. V svojem delu ugotavlja, da je bil angleški narod za to prikrajšan za lastno revolucijo.

McLuhan se po številnih primerih končno posredno dotakne tistega, na kar skozi ves esej tiho namiguje, namreč dejstva, da mediji na nas vplivajo tudi nezavedno in različno, glede na kontekst. Najpomembnejši učinki inovacij se tako ne kažejo na ravni mnenj, temveč prej na spremembi vzorca percepcije, ki poteka brez kakršnegakoli upora. Edini, ki se lahko temu upre je ti. »resni umetnik«, saj se zaveda spremembe pri čutni percepciji.

Dober primer za ponazoritev svoje enačbe - medij je sporočilo - najde v Doobovem poročilu, v katerem govori o Afričanu, ki je vsak večer redno poslušal poročila na BBC-ju, čeprav ni razumel jezika. Do govora je imel enak odnos kot ga imamo mi do melodije. Pomen je namreč našel že v intonaciji.

V zaključku McLuhan trdi, da nezavedno sprejemanje medijev za ljudi ustvarja zapore brez zidov in če trdimo, da na nas vse to ne vpliva, se uklanjamo moči medijev. Iz njegovega razmišljanja je moč slutiti, da pri medijih ne moremo uporabiti iste premise o njihovi naravi, saj na nas vplivajo ves čas in na nezavedni ravni.


MEDIA HOT AND COLD

Obstaja osnovni princip, ki razlikuje vroč medij od hladnega. Za referenco in osnovno opredelitev vzame televizijski žargon (visoka in nizka definiranost). Vroč medij je visoko definiran (vsebuje veliko količino podatkov oziroma informacij, npr. zemljevid), prejemnik pa ostaja pasivni uporabnik oziroma je njegovo sodelovanje zreducirano na minimum, medtem ko je specifika hladnega medija manjša koncentracija informacij, zato zahteva oziroma predpostavlja od prejemnika večjo involviranost v sam medij (gre za nekakšno skico, ki je zapolnjena in izpopolnjena šele iz strani uporabnika).

Torej fotografija, ki je vizualno visoko definirana, zavzema polje vročega medija, medtem ko ostaja risanka nizko definirana (saj je predvidenih bistveno manj vizualnih informacij), in spada med hladne medije. Tako sta telefon in govor hladna medija, saj zahtevata dialog oziroma aktivno participacijo iz obeh strani, medtem ko govorimo pri radiu in filmu spet o vročem mediju. Posledično ima hladen medij bistveno drugačen efekt na uporabnika, kot vroč medij. Hladni mediji torej vključujejo, vroči pa izključujejo.

Hladen medij kot so hieroglifi oziroma ideogrami (znakovna abeceda, kjer simbol oziroma znak nadomešča tipografski znak ter interpretira pomen) imajo drugačen efekt od vročega in eksplozivnega medija, kot je fonetična abeceda. Ko je abeceda potisnjena na visoko stopnjo abstraktne vizualne napetosti nastane tipografija.

S pojavom tiska je bilo več zgodnejših oblik izključenih iz življenja in umetnosti (dana jim je bila nova intenzivnost). V sedanjem času lahko govorimo o pravilu, ki izključuje vroče medije, hladne pa vključuje. Ko se je stoletje nazaj pojavil balet je bilo čutiti nov tip «spiritulanosti», ki jo je zahteval. Ta nova potencialna moč je predpostavljala marginalizacijo moškega, ko ga je prepoznala kot neprimernega za participacijo. Vloga ženske je postala enako fragmentirana v času indistrijske specializacije in ob pojavu eksplozije hišnih opravil. Sledi dejstvo, da visoka intenziteta in definiranost medija v življenje vnaša razdrobljenost in specializacijo.

Zaradi visoke definiranosti in prenasičenosti medijev prihaja do nevarnosti šoka. Vsako vročo informacijo, ki nam jo posreduje vroč medij je potrebno najprej cenzurirati. Na tem mestu ima močno vlogo «cenzor», ki dražljaje reducira na način, da se ti redčijo in bledijo v pozabo še preden pride do njihove asimilacije. V kolikor bi vsakodnevno sprejeli vse medijske dražljaje bi bili kmalu postali živčne razvaline. V času novih tehnologij pa lahko privede «cenzor» celo do splošne otopelosti, ki lahko traja tudi celo življenje.

Primer povzet po Robertu Theobaldu (The Rich and the Poor) govori o razdiralnem udaru vroče tehnologije, ki je sledila hladni. Ko so misionarji podarili avstralskim domorodcem (ženskam in otrokom) jeklene sekire se je njihova kultura, ki je temeljila na kamnitih sekirah zrušila. Do tedaj je pomenila kamnita sekira podobo in status moškega, v sebi pa je nosila tudi močan sakralen moment. Nastala situacija je povzročila propad moške identitete, samopodobe in njihovega spoštovanja v dužbi, saj so si bili tedaj primorani sekire sposojati od žensk in otrok. Plemenska (angl. tribal) in fevdalna hierarhija tradicionalnih vrednot je lahko hitro fragmentirana in uničena, v kolikor podleže vročim medijem mehanične, enolične in ponavljajoče se vrste.

Močan pospešek se kaže v pojavu elektrike, ki vpliva na kulturne spremembe in obenem z intenzivno vpletenostjo obnavlja plemenske vzorce (podobno se je zgodilo v Evropi ob pojavu radia in se dogaja v Ameriki s pojavom televizije). Enovitost okolja se razdrobi ob množici podatkov, ki jih konzumiramo. Proces distribucije in asimilacije novih sposobnosti ali razdelitev spremljajo kulturne in časovne spremembe. Večkrat nastane stanje v katerem ljudje gledajo na novo nastale situacije, kot da bi bile stare in jih sprejme šele takrat, ko je situacija spet spremenjena.

Nov električen način strukturiranja življenja spet vedno bolj srečuje stare linearne in fragmentalne postopke ter orodja analize iz mehanske dobe. V električni dobi se osredotočamo bolj na raziskovanje sporočila in spremembe, ki jo ta povzroči, kot pa na samo vsebino.

Električna doba je pri ljudeh sprva prinašala občutek bojazni in tesnobe, sedaj pa se zdi, da prinaša le še dolgočasje. V zadnji fazi stresa pa se pojavita še odpor in izčrpanost. Na napredek so se boljše odzivale neindustrijske in nerazvite kulture, saj so ga sprejemale počasneje. Nerazvite kulture so za razliko od naše vroče kulture, hladne.

Pogled na določen medij se lahko skozi čas spremeni. Vroč postane hladen in obratno (valček), saj pojavi novih medijev spreminjajo prej vroče objekte ali kulture v hladne.

Celotna kultura je zdaj lahko sprogramirana, da obdrži svoje čustveno podnebje stabilno, na enak način kot smo začeli umetno vzdrževati ravnotežje v svetovni gospodarski sferi (Margaret Mead). Že v privatnih sferah je pogosto potreben spremenjen pristop, da situacija ne uide izpod nadzora (angleži so v svojih prestižnih klubih prepovedali pogovore o veri in politiki).

Tam, kjer vlada ruralno življenje oziroma manj poseljeno oziroma običajno poseljeno mesto imajo ljudje več možnosti kreativnega izražanja, kot pa v urbanih, razvitih predelih, kjer so priložnosti manj izrazite, saj so že v naprej determinirane in razdeljene (Lewis Mumford, The City in History).

V Kaliforniji je policija pridržala sto kršiteljev prometa. Tistim, ki so privolili k sodelovanju oziroma gledanju filma so ponudili pet tisoč ameriških dolarjev olajšave pri kazni za storjeni prekršek. Film je kazal posnetke prometnih nesreč in brutalno zmaličena telesa žrtev. Samo dva človeka od stotih sta se odzvala s slabostjo in šokom (Santa Monica, California, 1962). Vroč medij z vročo vsebino so v tem primeru uporabili, da bi ohladil vroče voznike. Pa vendar, če je glavna značilnost vročega medija ta, da izključuje aktivno sodelovanje, potem je jasno, da ta isti medij skoraj nikoli ne sproža empatije ali participacije. Je začetni udarec res pravo sredstvo za odvračanje od zločina? Ali je strah pred maščevanjem res najboljši način za vzdrževanje miru? Kaj navsezadnje sploh je učinkovito?

Velika razlika je, ali je vroč medij uporabljen v hladni ali pa vroči kulturi. Vroč medij, kot je radio ima v kulturah, ki so hladne in medijsko nepismene prizvok nasilja, medtem ko velja v Ameriki ali Evropi za zabavo. Kulture z nizko medijsko pismenostjo medija kot je radio ali televizija, ni zmožna dojemati kot vir zabave. Kar imamo mi v vroči kulturi za razvedrilo ali zabavo, se v hladni kulturi pokaže kot nasilen političen nemir.

Francis Bacon nikoli ni poskušal nasprotovati sami predpostavki vroče ali hladne drže medija, vendar se je celostno dodelanim paketom literature uprl s pisanjem aforizmov, ki s svojo strukturo od bralca zahteva, da sodeluje, se poglablja v vsebino, išče znanja, vzroke in napotke. Nasprotje so pasivni bralci, ki od literature pričakujejo, da jim bo sama od sebe ponudila ter odkrila vse, sami pa nimajo zanimanja za poglabljanje. Udobje obstaja prav v opuščanju dodatnih elementov, ki so na razpolago.

Princip, ki razlikuje vroč medij od hladnega je viden v naslednji ljudski modrosti: «Men seldom make passes at girl who wear glasses.» Očala dajejo močno karakteristiko zunanjemu izgledu in sami ženski podobi, medtem ko temna oziroma sončna očala na drugi strani ustvarijo brezizrazno in nedostopno podobo, ki pritegne več zanimanja. Ko spoznamo človeka oziroma ga srečamo prvič v življenju, njegova vizualna podoba običajno preglasi njegovo ime, v kolikor se to dogaja v vizualni in medijsko pismeni kulturi. Nasprotno je v kulturi, ki temelji na mediju zvoka, dominanta ob enaki situaciji je zvok izgovorjenega imena.

Tradicionalne hladne kulture torej uporabljajo metafore, hieroglife, rituale in druge misli, ki oddaljujejo predmet stran od same oblasti, medtem ko vroče moderne kulture nasproti temeljijo na uporabnikovem odporu (pokaže se odsotnost uporabnika, ki želi objekt konzumirati aktivno in celostno). Pa vendar, dejstvo je, da medij nikoli ni le hladen ali vroč, temveč se vedno nanaša na medij, s katerim je v odnosu ter na okolje in/ali situacijo, v kateri je prisoten.


DODATEK

Marshall McLuhan povezuje vroče medije s specializiranim znanjem, z industrijsko ekonomijo ter z individualnimi družbami, hladne medije na drugi strani pa z verbalno kulturo, s plemenskimi ureditvami družb ter z ruralno kulturo. Ta predpostavka ga vodi do ironične ideje o televiziji, ki zavzema stališče, da je medij televizije spremenil urbano, industrijsko in zahodno družbo v kulturo, ki reproducira plemenske karakteristike vasi na globalni ravni.

Kje na termometru bi avtor pozicioniral medmrežje kot medij, ki prenaša in reproducira enormne količine informacij pri izredno veliki hitrosti. McLuhan je interpretiral evolucijo pisanja kot toplenje od hladnega (ideogrami) do vročega medija (tisk) in ozirajoč se na predpostavljen standard je medmrežje že na vrelišču. Na drugi strani pa se njegove funkcionalne karakteristike identificirajo s tistimi, ki jih je avtor imenoval za hladne. Glede na intenziteto participacije se lahko brez dileme primerja s hladnim medijem kot je telefon. Potemtakem je internet oboje naenkrat, tako vroč kot hladen medij ali pa zastavljene kategorije zlahka podležejo manipulaciji. McLuhan bi internet najbrž smatral kot fascinanten pojav, ampak konec koncev kot premočan in preveč hipnotičen medij.

Avtor zavzema mišljenje, da so vsi mediji pomirjevala, tisti, ki so hladni ali vroči pa imajo še poseben potencial prav z ravnodušjem (ohromitev čutov), ki ga puščajo za seboj kot posledico. Če natočimo v umivalnik enako količino vroče in hladne vode bodo čuti najprej zaznali dve ekstremni temperaturi, čez nekaj časa, ko se bodo tokovi med seboj pomešali pa bo vsa voda vmesne temperature (topla) in primarne razlike bodo izginile. Enako je z mediji. Najprej prevzamejo enega od čutov, delujejo vroče ali hladno, nazadnje pa jih sploh ne čutiš več.

Avtor definira same medije že z naslovom knjige «The Extensions of Man». McLuhan interneta najbrž ne bi videl kot enega samega medija, temveč kot produkt, ki je nastal z združitvijo mnogih. Internet je hibrid. Ponuja idealen prostor za vpeljavo novih vrst medijev in obenem brez težav povezuje stare in nove medije, ki jim avtor namenja precej pozornosti. Svetovi, kulture in razlike se združijo v enem prostoru, ki spet odpira nove razsežnosti komuniciranja in nov tip aktivnega ali pasivnega sodelovanja.


STALIŠČE

Kakšno kontribucijo prinaša tovrstna opredelitev medijev na vroče in hladne? Ali avtorji kot sta Baudrilliard in Debord nasprotujejo tovrstni klasifikaciji z mislijo da so mediji enosmerni kanali komuniciranja, uporabniki pa pasivni opazovalci spektakla? Ali mediji sploh omogočajo pristno komunikacijo, v kolikor predpostavljamo, da je njihova funkcija posredniška (Baudrilliard 1999)?

Dejstvo, da se s pojavom tehnoloških sprememb in novih medijev spreminja tudi delovanje in mentalna konstitucija družbe nedvomno drži. Manj mogoče pa se zdi, da te spremembe v kulturo prinašajo reproduciranje plemenskih karakteristik. Baudrilliard definira novo dobo kot dobo simulacije. Govori o novi obliki družbenega razvoja in o abstraktni obliki družbe, ki je oropana vezi med posamezniki. Gre za kibernetično, samoproduktivno družbo, osnovano na visoko razvitih tehnologijah, informacijah, medijih in potrošnji. Na tem mestu se mi zdi bolj smiselna rekonstrukcija družbene definicije (kar je moč zaslediti pri Baudrilliardu), kot pa stalno vračanje in primerjalno opiranje na že prej omenjene plemenske družbene ureditve. Ali pa je prav na tem mestu besedilo nejasno, saj avtor ne opredeli same specifike plemenskega (angl. tribal), ki jo na tem mestu povzema (za izhodišče jemljem antropološko definicijo pojma).

Da se izognemo dilemam, je potrebno najprej ugotoviti neskladje med mednarodnim in domačim strokovnim besednjakom. V angleškem jeziku pomeni pleme ljudstvo oziroma združeno skupino ljudi, značilno za države tretjega sveta (močno prisotna je tendenca po predanosti svoji skupnosti), medtem ko pomeni v slovenskem pogovornem jeziku slabšalni in manjvrednostni izraz za ljudstvo. V slovenskem strokovnem jeziku pa velja za lokalno skupnost oziroma specifično politično ureditev, ki je prisotna pri neevropskih domorodnih ljudstvih. Pleme je razdeljeno na segmente, kjer ne gre za popolno univerzalno uveljavljeno shemo, saj se razdelitev in avtoriteta moči med določenimi primeri razlikuje (vloga poglavarja, moškega, ženske ali otroka varira), zato lahko govorimo le o generalnih značilnostih in strukturah plemenske družbe. Za generalno izpeljavo plemenske strukture jemljeva primer afriškega plemena Nuerov. Njihov največji politični segment je pleme, ki pomeni posebno lokalno skupnost, o kateri sem že govorila. Največji plemenski segmenti so »primarni odseki«, segmenti primarnega odseka »sekundarni odseki« in segmenti sekundarnega odseka »terciarni odseki«. Najmanjše politične enote so vasi, ki sestavljajo terciarni odsek plemena. Plemenske ureditve nimajo vlade, njihova država pa je urejena po principu anarhije, zato so politično pomembni le poglavarji (sveti človek) in preroki. Klan je segmentiran na rodove. Največjim segmentom klana pravimo »maksimalni rodovi«, njihovim segmentom »veliki rodovi«, njihovim segmentom »mali rodovi« in segmentom malega rodu »minimalni rodovi«. Povzeto po rednem predavanju predmeta Antropologija Afrike, pod mentorstvom prof. Boruta Brumna (Filozofska fakulteta, oddelek za Kulturno Antropologijo in Etnologijo, 14.11.2003).

Iz strukturne sheme in kulturnega poznavanja predmeta razprave je moč razbrati naslednje vrednote, s katerimi se plemenska ureditev identificira: neposreden stik ljudstva z vladarjem, strogo določena družbena hierarhija, »primitivna« verovanja in pristen odnos med človekom ter okoljem oziroma naravo samo. Če pomeni reproduciranje plemenskih karakteristik obnavljanje naštetih parametrov se zdi povezava s samo prezenco medijev na prvi pogled nesmiselna. Pa vendar, če vzameva za izhodišče predpostavko, da je plemenska družba hierarhično razdeljena v določene družbene razrede (kot so na primer starostne skupine), torej razdeljena na določene fragmente, je moč najti vzporednico z avtorjevo izjavo. Če predpostavljava plemensko na tem mestu kot pojav fragmentiranja, postaja ideja bolj jasna in konsistentna, saj se ob množici podatkov, ki jih prinaša pojav določenega medija razdrobi enovitost okolja in nastane razdrobljenost o kateri govorimo, kljub temu, da so vzroki tu drugi. Če greva še korak dlje trdiva, da mediji kot sta televizija ali radio ustvarjata navidezen neposreden stik oblasti z ljudstvom, kar je spet specifika plemenske ureditve družbe. S pristnostjo in ostalim pa sama pristotnost umetno ustvarjenih medijev nima skupnega imenovalca, saj gre za fleksibilne oblike, ki ne izključujejo možnosti deformacije ali manipulacije.


DODATNI VIRI

Baudrillard J. (1999): Simulaker in simulacija / Popoln zločin. Ljubljana: Šou, Študentska založba

Debord G. (1999): Družba spektakla / Komentarji k Družbi spektakla. Ljubljana: Šou, Študentska založba

Vodeb O. (v procesu): Družbeno odzivno oglaševanje.

Wikipedia, The Free Encyclopedia: Marshall McLuhan. Dostopno na http://en.wikipedia.org/wiki/Marshall_McLuhan (29.12.2007).

The art3idea: Understanding media 1: McLuhan hot and cold. Dostopno na http://art3idea.psu.edu/boundaries/bolagrams/mcluhan.html (29.12.2007).

The art3idea: Understanding media 2: Comparison with aristotle's four types of cause. Dostopno na http://art3idea.psu.edu/boundaries/bolagrams/aristotle.html (30.12.2007).

Rosenberg, Scott (1995): Taking the Internet's Temperature. Dostopno na http://www.wordyard.com/dmz/digicult/mcluhan-5-3-95.html (29.12.2007).

Press, Larry (1995): McLuhan Meets the Net. Dostopno na http://som.csudh.edu/cis/lpress/articles/macl.htm. (29.12.2007).

Wikipedia, The Free Encyclopedia: Tribe. Dostopno na http://en.wikipedia.org/wiki/Tribal (2.1.2008).

TEORIJA JE DOBRA IDEJA

Teorija je dobro ideja: Matt Soar
Razmišlja: Maja Čuk

Teorijo je dobro poznati. Pa vendar je veliko dejavnikov, ki nas od tega odvračajo. V sledečem razmisleku bomo spoznali nekaj predsodkov in paradigem, ki nas odvračajo od tega, da bi postali razgledani in učeni akademiki in delovali po racionalnem premisleku in ne samo inpulzivnem nagonu.

Akademski govor / Pravi jezik

Ko želimo prikazati vrzel med “pravim jezikom” in “akademskim govorom” se zelo hitro srečamo z zapletom. Ugotovimo namreč, da je naš odnos do teh dveh pojmov ravno obrnjen.

Pri “pravem jeziku” običajno ni velikih problemov. Če nekomu omenimo, da govori “pravi jezik”, bo po vsej verjetnosti to smatral za pohvalo. Ko govorimo o “akademskem govoru”, pa vsi avtomatično dobimo ošpice. Ne smatramo ga kot dosežek dolgoletnega učenja, ampak kot sprenevedanje strokovnjakov. Dosežek namreč ni zapleten besedni zaklad, marveč sposobnost prenašanja znanja na širše poslušalstvo.

Torej vsi živimo direktno v teoriji, če se tega zavedamo in to priznavamo ali ne. Veliko teorije v tem svetu pa se kaže preprosto kot “zdrava pamet”.

A žal nas pred resničnim dojemanjem teh pojmov, ločijo precej zavajajoči predsodki. Predsodki, ki imajo svoje korenine v popularnih kulturnih stereotipih. Te pa sprožajo in ovekovečajo predvsem mediji.

Teorija se moti – mar ne?

Oblikovanje in posledično oglaševanje temelji na sklopu kulturnih kod, ki so prepoznavne večini ljudi. Tako avtorji po večini razstavljajo in ponovno sestavljajo te – že obstoječe – kode v nove pomene. Od tukaj opazka “smrt avtorja”, ki pomeni, da nismo nikoli popolnoma originalni in samosvoji kot običajno trdimo.

Teorija kot orožje / Teorija kot obramba

Nekateri ljudje teorijo zelo spretno uporabljajo kot orožje. Imenujemo jih kar “teoretski jockeji”. Soar pravi, da je to predvsem moška “fora” - uporabljanje jezika kot način za prelisičenje ali ponižanje sogovorcev.

Teoretski jezik lahko služi tudi kot strateška obramba. Z njo so se akademiki, strokovnjaki ali intelektualci zaščitili pred zatiranjem vlade in govorili v kodah, kot naprimer Antonio Gramsci – italijanski filozof. Bil je zaprt s strani Mussolinijevih sodnikov z besedami: “Tem možganom moramo za 20 let preprečiti, da bi razmišljali!”

Trda vs. Mehka znanost:

Med doktorji je precej velika razlika. Nič ne pridobimo, če doktorja iz področja sociologije prosimo, naj pomaga človeku z božijastnim napadom. Mehke znanosti se ukvarjajo predvsem z mentalnimi procesi. Rezultati dela trdih znanosti pa so predvsem konkretne rešitve (menjava srca, kloniranje ovc...). Ti poklici predstavljano višek človeških prizadevanj. Zato nas ne preseneča, da temeljijo na impresivno zapletenem besednjaku. Njihov žargon se nam včasih zdi celo zabaven. Vzemimo za primer katero koli epizodo iz serije Urgenca. Mati zre na smrtno bolnega otroka, okrog katerega mrgoli kirurgov in medicinskih sester. Pogovarjajo se tako, da jih noben živi bog ne razume. Gledalci smo cel ta čas nervozni, ker ne vemo, kaj se dogaja. Končno si eden od doktorjev vzame čas, da nam v pravem ali “kmečkem” jeziku pove, kaj se bo otroku naredilo... In to je za nas zabava...!

Torej je od naše interpretacije poklica odvisno, ali se nam bo zdel določen žargon uporaben, zabaven ali zavajajoč.

Oblikovalci in teorija:

Eden od glavnih razlogov, zakaj so oblikovalci sumničavi nad teorijo je ta, da so si opekli prste s semiotiko. Njena literatura je ostala zmuzljiva večini ljudi, saj so avtorji pisali na način, ki sega od čudnega pa tja do nedoumljivega. Pa tudi semiotika ni bila nikoli sprevidena kot orodje za oblikovanje. Nanjo gledajo, kot na teleskop pri peki torte.

Akademski stereotipi:

Stereotipi so skupki idej o določeni vrsti ljidi, ki se predstavljajo kot vedenje (resnica). Dejansko pa so to samo nadomestila za realne informacije. Ko se enkrat zasidrajo v kulturo (medije, vice...) jih je zelo težko odstraniti. Predvsem so zasadili svoje kremplje v mehke znanosti. Vsem je znan rek, da oblikovalci ne beremo, ali pa slaven televizijski in knjižni lik raztresenega/norega profesorja. Naslednji stereotip je stereotip akademikov kot sužnjev mode – modnih idej. Očita se jim, da kot čebele letajo iz ene cvetoče ideje k drugi – novejši, brez kakršnega koli globljega razmisleka. Seveda so te obtožbe zelo preveč posplošene.

Potrebno je še opozoriti na to, da nove ideje akademikov le redko pridejo do medijev. Po besedah filozofa Jacquesa Derride: “Kar je danes nesprejemljivo na televiziji, radiju, v časopisih so intelektualci, ki trošijo naš čas. Čas pa je nekaj, kar mediji ne smejo trošiti – ne svojega, ne našega.” (Derrida 1994, 30)

Naš vsakdan je že tako okičen z barvami, sporočili, glasbo..., da izgleda življenje intelektualca počasno, težko in nenormalno dolgočasno.

Zakaj je vredno preučevati oblikovanje:

V zadnjem času postaja vedno bolj očitno, da ima oblikovanje vedno bolj pomembno in prepoznavno vlogo v naši družbi. Njegov kulturni in sedaj celo politični prispevek je postal nezanikljiv.

Vendar moramo biti oblikovalci pozorni na pronicljivo moč anti-intelektualizma. Zato moramo pognati globoke korenine in teorijo požirati na vsakem koraku in jo osmišljati z vsem zdravim dvomom, ki ga premoremo. Tako bo oblikovanje zmožno kljubovati tudi v prihodnjih desetletjih, stoletjih.

Zaključek:

Berimo široko in vneto. Priučiti se moramo zdravega odnosa do teorije – vsake in kakršne koli teorije. Naučiti se jo moramo ocenjevati in od nje vzeti kar nam ustreza.

Zapomniti si moramo sledeče: če želimo, da grafično oblikovanje resnično dozori, potrebuje teorijo, ne le kot oblikovalsko orodje, marveč tudi kot način, da postane v naši kulturi prepoznaven gradbeni element, vzdržljiv skozi prihodnje rodove.

Moj komentar:

Soar preko večih podnaslovov enega za drugim podira predsodke, ki se tičejo teorije. Zelo dobro predstavi problematiko znortaj oblikovalskih krogov in nas na simpatičen način pripelje do svoje teze.

Strinjam se z njegovimi zaključnimi mislimi, da je teorijo potrebno preučevati. Skrbi pa me, ali so navedeni razlogi dovolj, da bomo oblikovalci spremenili svoj način ravnanja.

Najbolj me drami prva teza o strokovnem oziroma akademskem jeziku. Po mojem mnenju vsa zamera do teorije izhaja predvsem od tu. Velikokrat v knjigah, pri kolegih pa tudi profesorjih zasledim povsem nepotrebno uporabo tujk, ali pa kar angleških besed. Saj vem, da se je tega težko odvaditi. Če uporabljamo zapleten “vokabular”, izpademo namreč bolj študirani. Pa še kako je to res! Zdi se mi, da vse skupaj izhaja iz našega šolanja, ko skušamo v spisih, esejih, seminarskih nalogah narediti čim večji vtis na naše profesorje, da bi dobili boljšo oceno. In tako se ta potreba v nas zakorenini. In potem diplomiramo in postanemo pomembni in pišemo knjige, ki jih nihče ne bere. Soar se šali, da je najboljše orožje proti mladim intelektualcem, ki ga država ima ta, da jih pošljejo skozi doktorat iz humanistike in jih tako noben več ne bo razumel.

Menim, da je cilj vsakega teksta, da pride do čim večih ljudi izven dotičnega področja. Kajti: zakaj bi spreobračali že spreobrnjene? Tako nikamor ne pridemo.

Ko sem začela brati izpitno literaturo sem določene knjige prebrala v hipu, z drugimi pa sem imela neznosne probleme. Pa je bila tematika podobna! Jezik je bil tako ološčen in prefinjeno napisan, da je zame čisto izgubil pomen. Tako sem bila prisiljena odložiti knjigo, za katero sem sklepala, da je izredno zanimiva.

Zato predlagam, da pišemo čim bolj preprosto, s kratkimi stavki in upoštevamo, da bodo naše izdelke kdaj brali tudi ljudje, ki jim slovenščina ni materin jezik.

Na tak način bo postala teorija nekaj lahkega in prijetnega. Vsi vemo, da je najbolj grozno brati reči, ki jih želimo znati pa jih ne razumemo in enako najbolj čudovito, ko preberemo debelo knjigo in spoznamo nove reči, o katerih pej sploh nismo vdeli, da obstajajo. Veseli smo, ker se nam spremeni način razmišljanja, delovanja... Spremenijo se naši izdelki, komunikacija... Tako napredujemo in si ustvarjamo nova mnenja skozi vsako prebrano knjigo in rastemo in rastemo...

IZPITNI ROK

Izpitni rok bo 12.2.08 ob 15.30 v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje do petka 8.2.08 na oliver at memefest dot org.

Veliko uspeha pri študiju vam želim, Oliver Vodeb

DESIGN POLICE

Za vse tiste, ki menite, da bi vizualna kultura lahko pri nas bila boljša je tukaj možnost, da dela s katerimi se ne strinjate, v živo pokomentirate. Morda bi bilo smiselno zadevo prevesti v slovenski jezik?

IZPITNI ROKI

Zimski izpitni rok bo v začetku Februarja. Točen datum bo sporočen v prihodnjih dneh.

LP, Oliver Vodeb