Izpitni rok bo v ponedeljek 23.2.09 ob 15.30 v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje do petka 20.2.09 na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb
Saturday, February 07, 2009
Monday, January 12, 2009
Jan van Toorn: Communication design: A social practice
RAZMIŠLJA: VASJA STOJANOVSKI
V uvodu Jan van Toorn ozavesti v bralcu, da obstaja več vrst mišljen med drugim tudi oblikovalsko, ki ga ločuje od arhitekturnega. Oblikovalec razmišlja v tesni povezavi z prakso, poleg tega pa svojo inspiracijo lahko dobi na cesti, pri različnih mislecih ali v različnih medijih. Na splošno izpostavi, da je težko vzporejati oblikovalsko mišlenje z arhitekturnim mišlenjem katero stremi k formalnim rešitvam, medtem ko gre pri oblikovalskem za reševanje konceptualnih problemov, ki nemorejo podjarmiti formalnih informacij. Navede, da se oblikovalec povzdigne, da osnuje socialno vlogo discipline in primarno opravičuje strategije in metode, ki imajo praktičen namen. To razmejevanje bo poizkušal predstaviti v štirih delih.
PRVI DEL
Gre za poizkus razumeti svet v širšem in globjem pomenu v navzočnosti »prave eksistence demokracije« in njene konsekvence do vizualnega objavljanja emancipatorne intenzije.
Kapitalizem je ljudi organiziral kot potrošnike komoditet in storitev. To imamo za tehnično znanstveni napredek. Znanje in informacija sta na ta način postala komoditeta. Kulturna industrija je ustvarila globalno javno sfero, ki pa nima nobenega porostora za diskurz o socijalnih in kulturnih konsekvencah, s tem da so »demokratično« kontrolirane s trani njihovih aktivistov in participacij. Vse forme komunikacija so narejene konstantno in površinsko deloma tudi zaradi pomankanja odnosa do socialno kulturnega stanja profesionaljega posredovanja,katera se je izgubila. Zapuščena nam je zgolj politično kulturna akcija, katera realno nadomešča z virtualnim. Neizpodbitno je dejstvo, da je diferenca med realnostjo in pa tem kar nam je predstavljeno s pomočjo oblikovanja, ki nas bonbardira z fragmentarnimi impresijami, ki so tako fascinantne, da nam zameglijo in odvrnejo od pogleda o realnosti. To je splošno sporočilo kulturne industrije.
Zgodovina je bila nedvomno pisana v terminih oblikovanja. Kot je zapisal Gest Selle: to je enako kot če bi atraktivno obikovanje postalo pomembnejše, bi se v socialnem, kulturnem okolju in okoljskem tveganju povečal pritisk trga. Zato je oblikovanje tako zelo pomembno in je pomembno bolj kot kadarkoli. Pisec postavi oblikovanje kot zelo pomembno vlogo saj igra kritično vlogo v svetu sanj dobrin. Oblikovanje je dolžno vse zasluga za tako pomembnost in uspeh pripisati ekonomiji, tehnično znanstvenemu razvoju in politiki. To je tesni povezavi z ustvarjanjem zabavne industrije, virtualnih integracij potrošnika, socialno reguliranem mehanizmu trga, politike in storitev. Obkroženi in regulirani smo zaradi poznavanja vseh potrošniških potreb. Oblikovanje pa dostikrat proglasijo za avtonomno aktivnost, ki postaja bolj in bolj estetska legitimizacija splošne ideologije.
Svobodna volja je oblikovalca postavila v obzir, ker je oblikovanje posledično rezultat interaktivne tržne moči. Ljudje so postali obsedeni z zunanjim videzom izdelka. Seveda lahko sledimo Hein van Haaren-u, ki je na oblikovanje gledal zgolj kot na estetsko prakso, vendar je oblikovanje, ki je tako povezano z zgodovino, ki se nenehno spreminja in gre neizbežno naprej. Socijalna funkcija oblikovanja v razmerju kulturne politike, je postala še bolj nevtralna. Interpretira vse manj in manj in postal bolj in bolj efektiven. Kompleksnost časa in spreminjajoča delovna razmerja tehnološke revolucije je prisilila vizualne producente, da so prevzeli uredniško in direktorsko odgovornost. To sproži nelahka vprašanja o vsebini in kvaliteti menjave o kaj in kako v simbolni produkciji. Pisec zaradi tega verjame v Michael Speaks-ov nagovor o tem kaj je arhitektura dala oblikovanju: govori o tem, da je arhitektura predolgo predstavljala čas in bi bilo potrebno, da prevzame odgovornost o spreminjanju le tega. Povdarja, da to ne bo mogoče, dokler ne bo odbila moraliziranje do afirmacij, precenjevanje dobrega in slabega in kaj vzdržuje in kaj ovira življenje. Na koncu prvega dela poda mnenje, da je profesija vedno obdržala interes zaradi njene pomembnosti v socialno kulturnem kontekstu. Navede še izjavo Pierre Bourdien-a, da ljudje vedno spontano mislijo in da biti resen in preveč temeljit je dolgočasno. Doda še da nezavedni pogledi na intelektualno delo lahko osvobodijo energijo zadovoljstva in hkrati simbolično energijo.
DRUGI DEL
Nanaša se na politično dimenzijo dela v kulturni industriji - o intelektualnem posredovanju pod vpljivom informacijske ekonomije in spodleteli oblubi demokracije.
Politika izgine iz ekonomije in tehično znanstvenih sistemov novejših oligarhij parlamenta, komerciale in servisa industrije. To se je pokazalo v vsakodnevni diskrepanci družbe. Težko je bilo postaviti program prioritet, zaradi dolgo trajajočih trendov. Ni bilo potrebno vzpoztaviti nove prioritete, ampak zahteva rešitev vsesplošno konzervativnega, potlačenega, neodvisno in protislovno političnega diskurza, kar je naredilo konec modernim idealom agore. Eno najbolj pomembnih pogojev je obstoj javnih prizorišč v katerih je politične debate socialnih prioritet obogatijo. Pomembno je investirati v medij kot socialni prostor. V tem primeru je javna sfera zopet našla funkcijo, da je tak prostor potreben ne le zaradi drugačnega razmišljanja ampak tudi zaradi emocionalnih in poznavalen proces, ki je neodvisen od institucionalnih sistemov. To je reakcija na ohranitev naših svoboščin ob moči neliberalnih aligarhov in njihovih sistemov ki resnično grozijo obema javnima dimenzijama socialnim izkustvom in prostoru individualne avtonomije.Poizkuša prebiti okvire s pomeni konstruktivne socialne odgovornosti v kateri je možno vzpostaviti prostor starim socialnim idejam.
V piščevem videnju lahko oblikovanje odigra pomembno vlogo v tem razvoju, zaradi direktne funkcije v vizualni produkciji. Seveda mora imeti v oziro pozabljeno socialno kulturno razmišljanje in ukrepanje. To vsebuje mnogodimenzionalni pogled sveta, ki je širši kot sedanji. Intelektualno in artistično oblikovanje so bo moralo osvoboditi enodimenzionalnosti. Razviti je potrebno polnopomensko orodje za naš simbolični odnos do komplekstnosti življenja. Kot je rekel Edvard Said: Čas je da prenehamo z iskanjem resničnosti, da bi popravili dialektično nasprotja in s tem spreminjati multidimenzionalnost kot matrico za naše misli in dejanja. Navaditi se bo potrebno na kompleksnejšo kartografijo, kot novo ali bol prizemljeno načelo urejenosti.
Oblikovanje kot marketinški produkt je nevarno privlačen. Vizualna produkcija mora zadostiti pogoju, ki omogoča drugačne pogoje za bolj pomenjskimi povezavami v resnični svet. V vsakem primeru gre za intelektualno oddajanje v pragmatičnem odnosu z pogoji družbe in produkcije. Posredovanje je vezano na interpretacijo sporočil preko katerih obstoji. Tako vizualno posredovanje pa ne preživi vladajoči operaciji, ki kreira indentitete splošnih informacij. Politična pozicija išče izraze v oblikovanju za politična dejanja. Sledi mu kritični upor in pride skupaj z omejujočo ideološko interpretacijo določb. Te določitve se ukvarjajo z iskanjem in iskanjem povezav med realnostjo in odnosom produkcije, ter ustanovljenega simboličnega reda na eni strani in resnično, kritično interpretacijo posredovanja na drugi strani. To pomeni hojo po ozki vrvi med analizo in domišlijo, kombinacijo praktičnega razumevanja in etike, katera na novo definira oblikovanje kot dialogično formo.
Opomba: tretji in četrti del še sledita
MOJE MNENJE
Vsi mi si moramo stremeti k prizadevanju o ohranitvi naše stroke in dokazovati, da nam je poznavanje komplekstnosti in teoretične podlage našega dela na prvem mestu. Izključiti moramo, da rešujemo naše naloge zgolj likovno in se bistveno usmeriti v kreiranje izdelkov, ki so poglobljeni v svoji teoretski osnovi konceptualnih namir. Edino na ta način nebomo dopustili, da bo naš izdelek deloval banalno in nepremišljeno in posledično nebomo dopustili, da se stroka razvodeni in postane banalna in nestrokovna. S piscem se popolnoma strinjam, da je potrebno pri svojem oblikovalskem delu v obzir vzeti tudi socialno kulturno raven, še bolj pa sem za to, da s svojimi vizualnimi in teoretskimi akcijami vzpodbudimo politiko, da bi ravnala odločneje in po pameti tudi na tem področju, saj se je kapitalistični sistem očitno ruši sam vase. Dejstvo je, da več kot zaslužiš manj povdarjaš socialistično idejo urejanja – politiki kateri imajo moč za spremembe, zaslužijo veliko. Neizpodbitno dejstvo, da imajo moč tudi večje družbe in združenja, ki lahko javno povedo, kaj jih moti – oblikovalska stroka se širi. Potrebno bi bilo vzbuditi zavest o pomembnosti in odgovornosti stroke, ker ji le ta po mojem opazovanju močno pada. Kot je omenil pisec moraliziranje ni dobro za kreativne rešitve vendar sem vseeno mnenja, da mora biti odgovornost prva luč vsakega človeškega dejanja.
V uvodu Jan van Toorn ozavesti v bralcu, da obstaja več vrst mišljen med drugim tudi oblikovalsko, ki ga ločuje od arhitekturnega. Oblikovalec razmišlja v tesni povezavi z prakso, poleg tega pa svojo inspiracijo lahko dobi na cesti, pri različnih mislecih ali v različnih medijih. Na splošno izpostavi, da je težko vzporejati oblikovalsko mišlenje z arhitekturnim mišlenjem katero stremi k formalnim rešitvam, medtem ko gre pri oblikovalskem za reševanje konceptualnih problemov, ki nemorejo podjarmiti formalnih informacij. Navede, da se oblikovalec povzdigne, da osnuje socialno vlogo discipline in primarno opravičuje strategije in metode, ki imajo praktičen namen. To razmejevanje bo poizkušal predstaviti v štirih delih.
PRVI DEL
Gre za poizkus razumeti svet v širšem in globjem pomenu v navzočnosti »prave eksistence demokracije« in njene konsekvence do vizualnega objavljanja emancipatorne intenzije.
Kapitalizem je ljudi organiziral kot potrošnike komoditet in storitev. To imamo za tehnično znanstveni napredek. Znanje in informacija sta na ta način postala komoditeta. Kulturna industrija je ustvarila globalno javno sfero, ki pa nima nobenega porostora za diskurz o socijalnih in kulturnih konsekvencah, s tem da so »demokratično« kontrolirane s trani njihovih aktivistov in participacij. Vse forme komunikacija so narejene konstantno in površinsko deloma tudi zaradi pomankanja odnosa do socialno kulturnega stanja profesionaljega posredovanja,katera se je izgubila. Zapuščena nam je zgolj politično kulturna akcija, katera realno nadomešča z virtualnim. Neizpodbitno je dejstvo, da je diferenca med realnostjo in pa tem kar nam je predstavljeno s pomočjo oblikovanja, ki nas bonbardira z fragmentarnimi impresijami, ki so tako fascinantne, da nam zameglijo in odvrnejo od pogleda o realnosti. To je splošno sporočilo kulturne industrije.
Zgodovina je bila nedvomno pisana v terminih oblikovanja. Kot je zapisal Gest Selle: to je enako kot če bi atraktivno obikovanje postalo pomembnejše, bi se v socialnem, kulturnem okolju in okoljskem tveganju povečal pritisk trga. Zato je oblikovanje tako zelo pomembno in je pomembno bolj kot kadarkoli. Pisec postavi oblikovanje kot zelo pomembno vlogo saj igra kritično vlogo v svetu sanj dobrin. Oblikovanje je dolžno vse zasluga za tako pomembnost in uspeh pripisati ekonomiji, tehnično znanstvenemu razvoju in politiki. To je tesni povezavi z ustvarjanjem zabavne industrije, virtualnih integracij potrošnika, socialno reguliranem mehanizmu trga, politike in storitev. Obkroženi in regulirani smo zaradi poznavanja vseh potrošniških potreb. Oblikovanje pa dostikrat proglasijo za avtonomno aktivnost, ki postaja bolj in bolj estetska legitimizacija splošne ideologije.
Svobodna volja je oblikovalca postavila v obzir, ker je oblikovanje posledično rezultat interaktivne tržne moči. Ljudje so postali obsedeni z zunanjim videzom izdelka. Seveda lahko sledimo Hein van Haaren-u, ki je na oblikovanje gledal zgolj kot na estetsko prakso, vendar je oblikovanje, ki je tako povezano z zgodovino, ki se nenehno spreminja in gre neizbežno naprej. Socijalna funkcija oblikovanja v razmerju kulturne politike, je postala še bolj nevtralna. Interpretira vse manj in manj in postal bolj in bolj efektiven. Kompleksnost časa in spreminjajoča delovna razmerja tehnološke revolucije je prisilila vizualne producente, da so prevzeli uredniško in direktorsko odgovornost. To sproži nelahka vprašanja o vsebini in kvaliteti menjave o kaj in kako v simbolni produkciji. Pisec zaradi tega verjame v Michael Speaks-ov nagovor o tem kaj je arhitektura dala oblikovanju: govori o tem, da je arhitektura predolgo predstavljala čas in bi bilo potrebno, da prevzame odgovornost o spreminjanju le tega. Povdarja, da to ne bo mogoče, dokler ne bo odbila moraliziranje do afirmacij, precenjevanje dobrega in slabega in kaj vzdržuje in kaj ovira življenje. Na koncu prvega dela poda mnenje, da je profesija vedno obdržala interes zaradi njene pomembnosti v socialno kulturnem kontekstu. Navede še izjavo Pierre Bourdien-a, da ljudje vedno spontano mislijo in da biti resen in preveč temeljit je dolgočasno. Doda še da nezavedni pogledi na intelektualno delo lahko osvobodijo energijo zadovoljstva in hkrati simbolično energijo.
DRUGI DEL
Nanaša se na politično dimenzijo dela v kulturni industriji - o intelektualnem posredovanju pod vpljivom informacijske ekonomije in spodleteli oblubi demokracije.
Politika izgine iz ekonomije in tehično znanstvenih sistemov novejših oligarhij parlamenta, komerciale in servisa industrije. To se je pokazalo v vsakodnevni diskrepanci družbe. Težko je bilo postaviti program prioritet, zaradi dolgo trajajočih trendov. Ni bilo potrebno vzpoztaviti nove prioritete, ampak zahteva rešitev vsesplošno konzervativnega, potlačenega, neodvisno in protislovno političnega diskurza, kar je naredilo konec modernim idealom agore. Eno najbolj pomembnih pogojev je obstoj javnih prizorišč v katerih je politične debate socialnih prioritet obogatijo. Pomembno je investirati v medij kot socialni prostor. V tem primeru je javna sfera zopet našla funkcijo, da je tak prostor potreben ne le zaradi drugačnega razmišljanja ampak tudi zaradi emocionalnih in poznavalen proces, ki je neodvisen od institucionalnih sistemov. To je reakcija na ohranitev naših svoboščin ob moči neliberalnih aligarhov in njihovih sistemov ki resnično grozijo obema javnima dimenzijama socialnim izkustvom in prostoru individualne avtonomije.Poizkuša prebiti okvire s pomeni konstruktivne socialne odgovornosti v kateri je možno vzpostaviti prostor starim socialnim idejam.
V piščevem videnju lahko oblikovanje odigra pomembno vlogo v tem razvoju, zaradi direktne funkcije v vizualni produkciji. Seveda mora imeti v oziro pozabljeno socialno kulturno razmišljanje in ukrepanje. To vsebuje mnogodimenzionalni pogled sveta, ki je širši kot sedanji. Intelektualno in artistično oblikovanje so bo moralo osvoboditi enodimenzionalnosti. Razviti je potrebno polnopomensko orodje za naš simbolični odnos do komplekstnosti življenja. Kot je rekel Edvard Said: Čas je da prenehamo z iskanjem resničnosti, da bi popravili dialektično nasprotja in s tem spreminjati multidimenzionalnost kot matrico za naše misli in dejanja. Navaditi se bo potrebno na kompleksnejšo kartografijo, kot novo ali bol prizemljeno načelo urejenosti.
Oblikovanje kot marketinški produkt je nevarno privlačen. Vizualna produkcija mora zadostiti pogoju, ki omogoča drugačne pogoje za bolj pomenjskimi povezavami v resnični svet. V vsakem primeru gre za intelektualno oddajanje v pragmatičnem odnosu z pogoji družbe in produkcije. Posredovanje je vezano na interpretacijo sporočil preko katerih obstoji. Tako vizualno posredovanje pa ne preživi vladajoči operaciji, ki kreira indentitete splošnih informacij. Politična pozicija išče izraze v oblikovanju za politična dejanja. Sledi mu kritični upor in pride skupaj z omejujočo ideološko interpretacijo določb. Te določitve se ukvarjajo z iskanjem in iskanjem povezav med realnostjo in odnosom produkcije, ter ustanovljenega simboličnega reda na eni strani in resnično, kritično interpretacijo posredovanja na drugi strani. To pomeni hojo po ozki vrvi med analizo in domišlijo, kombinacijo praktičnega razumevanja in etike, katera na novo definira oblikovanje kot dialogično formo.
Opomba: tretji in četrti del še sledita
MOJE MNENJE
Vsi mi si moramo stremeti k prizadevanju o ohranitvi naše stroke in dokazovati, da nam je poznavanje komplekstnosti in teoretične podlage našega dela na prvem mestu. Izključiti moramo, da rešujemo naše naloge zgolj likovno in se bistveno usmeriti v kreiranje izdelkov, ki so poglobljeni v svoji teoretski osnovi konceptualnih namir. Edino na ta način nebomo dopustili, da bo naš izdelek deloval banalno in nepremišljeno in posledično nebomo dopustili, da se stroka razvodeni in postane banalna in nestrokovna. S piscem se popolnoma strinjam, da je potrebno pri svojem oblikovalskem delu v obzir vzeti tudi socialno kulturno raven, še bolj pa sem za to, da s svojimi vizualnimi in teoretskimi akcijami vzpodbudimo politiko, da bi ravnala odločneje in po pameti tudi na tem področju, saj se je kapitalistični sistem očitno ruši sam vase. Dejstvo je, da več kot zaslužiš manj povdarjaš socialistično idejo urejanja – politiki kateri imajo moč za spremembe, zaslužijo veliko. Neizpodbitno dejstvo, da imajo moč tudi večje družbe in združenja, ki lahko javno povedo, kaj jih moti – oblikovalska stroka se širi. Potrebno bi bilo vzbuditi zavest o pomembnosti in odgovornosti stroke, ker ji le ta po mojem opazovanju močno pada. Kot je omenil pisec moraliziranje ni dobro za kreativne rešitve vendar sem vseeno mnenja, da mora biti odgovornost prva luč vsakega človeškega dejanja.
Friday, December 26, 2008
Oliver Vodeb: Družbeno odzivno komuniciranje
V zbirki Psihologija vsakdanjega življenja pri založbi Fakultete za družbene vede je izšla knjiga dr. Oliverja Vodeba z naslovom Družbeno odzivno komuniciranje. Knjiga med drugimi ponuja odgovore na naslednja vprašanja:
V čem je problem oglaševanja? V čem je problem oblikovanja? Zakaj so prevladujoči načini vrednotenja kakovosti komuniciranja v javnem prostoru napačni?
Zakaj je večina (vizualnega) komuniciranja, tako kot se ga prakticira na področju sektorjev kulture, izobraževanja, zdravstva in sociale, v svojem principu enaka tistemu, ki prodaja pralni prašek in mobilne telefone?
Kaj je družbeno odgovorno komercialno oglaševanje?
Kaj je dobro komunikacijsko delo? Kaj opredeljuje in odlikuje vrhunskega ustvarjalca na področju (vizualnega) komuniciranja?
Kaj je optimalni spoj komunikacijske učinkovitosti in družbene odgovornosti?
Več o knjigi si lahko preberete tukaj.
Knjiga je na prodaj v vseh boljših knjigarnah, npr. v Konzorciju. Preko spleta pa jo lahko kupite tukaj.
Thursday, December 18, 2008
Tuesday, December 16, 2008
IZPITNE TEME, PRAVILA IN ROKI
V izogib zapletom na izpitnih rokih (datumi bodo objavljeni na tem blogu v kratkem-zagotovo pa bo rok v prvem naslednjem izpitnem obdobju) objavljam navodila za izpitne naloge.
Spodaj si preberite razpisane izpitne teme.
Izberete eno izmed treh možnosti:
1. Družbeno odgovorni komunikacijski projekt (lahko je iz korpusa tržnega ali družbenega komuniciranja) s posebnim poudarkom na lepoti estetske rešitve s pisno kontekstualizacijo na petih straneh. Nekaj razmišljanj in smernic o tej temi lahko preberete tukaj.
2. Oblikovalski projekti, ki jih delate pri drugih predmetih, s pisno kontekstualizacijo na osmih straneh.
3. Teoretska tema po izbiri. Esej ali strokovni članek. Temo si lahko izberete sami, vendar vam jo morem odobrit. Dolžina teksta je 7-9 strani.
V izjemnih primerih lahko predlagate tudi kak projekt, ki ne sodi v zgornje tri kategorije, potrebno pa je, da vam teme za izpitne naloge predhodno potrdim. Teoretski del izpitne naloge se mora obvezno navezovati na teorije, ki smo jih obdelali pri samem predmetu. To mora biti jasno razvidno iz same problemske zastavitve in argumentacije vaše teze. Uporabljate lahko seveda tudi dodatno literaturo/teorije. Če potrebujete pomoč mi pišite po elektronski pošti.
Naloga mora imeti tezo, jedro, kjer argumentirate vaše razmišljanje in zaključek. Prav tako je obvezen seznam literature. Nujno je tudi pravilno citiranje v sami nalogi- glej spodaj:
Opozarjam vas, da berite originalne tekste in ne zgolj objave vaših kolegic in kolegov na blogu!. Na izpitu bom temeljito preveril vaše znanje obvezne literature.
Pri prvih dveh točkah je potrebno, da utemeljite komunikacijski cilj, ciljne skupne, izbrana komunikacijska orodja in komunikacijske pristope. Izpitno nalogo mi je potrebno poslati po elektronski pošti na moj mejl teden dni pred izpitnim rokom.
V tekstu se držite spodnje sheme navajanja virov.
Na ustnem zagovoru boste odgovarjali na štiri vprašanja:
1.- vprašanje v zvezi z oddanim izdelkom
2.- vprašanje v zvezi obravnavano snovjo na predavanjih
3. in 4. - vprašanje v zvezi z obvezno literaturo
Izpitni roki bodo objavljeni v kratkem.
Skupno oceno sestavlja kakovost vaše objave na blogu, sodelovanje v konverzacijah in na predavanjih + izpitna naloga + ustni izpit.
**************************************************
Citiranje in povzemanje:
Krajši citati (pet vrstic ali manj) so vključeni v besedilo brez presledka ali nove vrstice. Začetek in konec citata sta označena z dvojnimi narekovaji; na koncu citata pa mora biti natančno naveden vir po pravilih za navajanje literature. Če je citat daljši od pet vrstic, ga je treba postaviti v novo vrsto s povečanim odmikom od levega roba in ga (po možnosti) izpisati v pomanjšanem ali poševnim tisku. V tem primeru citata ni treba označiti z narekovaji.
Tudi pri povzemanju določene literature ali sklicevanju na določeno literaturo (brez dobesednega citiranja) je treba na ustreznem mestu natančno navesti podatke o viru, kot to določa naslednji odstavek.
Navodilo za navajanje literature vključuje naslednji način označevanja citatov v besedilu: (Katunarić 1993: 17) ali (Berger in Luckmann 1988: 25). Pri sklicevanju na določeno idejo brez citiranja se vir označi na naslednji način (glej Jambrek 1992: 101). Citiranje po sekundarnem viru (ne po originalu) se označi na naslednji način (Mannheim v Jambrek 1992: 289). Pri splošnem sklicevanju na določenega avtorja oziroma delo se navedeta le priimek in letnica: (Habermas 1980). Pri besedilih z več kot dvema avtorjema se navede le ime prvega avtorja in doda "in drugi". Če je citiranih več del istega avtorja z enako letnico, se k letnici dodajo še črke po abecednem redu, npr.: (Luckmann 1988a: 101).
Navajanje literature
Literatura se navaja po naslednjih zgledih:
1. članki v revijah oziroma zbornikih
Katunarić, Vjeran (1993): Interkulturalizem. Teorija in praksa 30(1-2), 14-25.
Habermas, Jürgen (1980): Handlung und System - Bemerkungen zu Parsons Medientheorie. V Wolfgang Schluchter (ur.): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften, 68-105. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
2. samostojne publikacije
Jambrek, Peter (1992): Uvod v sociologijo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Schluchter, Wolfgang, ur. (1980): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
Pri novih izdajah klasičnih del je pred letnico citirane izdaje treba navesti še leto prve objave, npr.
Marx, Karl (1867/1961): Kapital. Kritika politične ekonomije. Prvi zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Berger, Peter in Thomas Luckmann (1966/1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
3. Internetni viri
Internetni viri se po načinu citiranja ne razlikujejo bistveno od drugih, običajnih virov, zato jih tudi ni treba posebej naštevati (v diplomskih delih je pogosta uporaba Internet 1, Internet 2, ...). Pri viru, ki ga pridobimo iz interneta, je poleg vseh ostalih informacij, ki jih moramo pridobiti tudi pri običajni literaturi, treba dopisati še naslov spletne strani, od koder je bil vir pridobljen, ter datum dostopa na dano stran. Tudi internetni viri so lahko primarni (npr. dokumenti, pogodbe) in/ali sekundarni. Slednje navajamo na enak način, kot navajamo druge sekundarne vire: s sklicevanjem na avtorja (to je lahko oseba ali institucija) in z navedbo letnice, ko je bil vir objavljen.
Prodi, Romano (2001): An Enlarged and More United Europe, A Global Player: Challenges and Opportunities in the New Century. Dostopno na http://www.europa.eu.int/comm/ laeken_council/bruges_en.htm (9. september 2002).
Kabinet predsednika vlade (2005): Premier Janez Janša prejel letno poročilo varuha človekovih pravic, 14. junij. Dostopno na http://www.kpv-rs.si/ (15. junij 2005).
Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne skupščine 217 A (III), 10. decembra 1948. Dostopna na http://www.unhchr.ch/udhr/lang/slv.htm (10. junij 2005).
Če ima delo več avtorjev, se v seznamu literature navedejo vsi avtorji.
Seznam literature je urejen po abecednem redu in pri več delih istega avtorja se dela navajajo po kronološkem zaporedju od starejših k novejšim objavam. Pri anonimnih virih se upošteva prva črka v naslovu, navedba pa se začne z letnico izdaje, ki ji – brez dvopičja – sledi naslov vira. Npr.: Statistični letopis 1995. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Reference in opombe
Citirani viri se ne navajajo pod črto. Pod črto se (po možnosti v pomanjšanem tisku) navajajo le vsebinske opombe. V opombah navajamo tudi primarne vire (dokumente, pogodbe). Mesto v besedilu, na katero se nanaša opomba, in opomba pod črto se označujeta s številko. Številčenje opomb je zaporedno od začetka do konca besedila.
Spodaj si preberite razpisane izpitne teme.
Izberete eno izmed treh možnosti:
1. Družbeno odgovorni komunikacijski projekt (lahko je iz korpusa tržnega ali družbenega komuniciranja) s posebnim poudarkom na lepoti estetske rešitve s pisno kontekstualizacijo na petih straneh. Nekaj razmišljanj in smernic o tej temi lahko preberete tukaj.
2. Oblikovalski projekti, ki jih delate pri drugih predmetih, s pisno kontekstualizacijo na osmih straneh.
3. Teoretska tema po izbiri. Esej ali strokovni članek. Temo si lahko izberete sami, vendar vam jo morem odobrit. Dolžina teksta je 7-9 strani.
V izjemnih primerih lahko predlagate tudi kak projekt, ki ne sodi v zgornje tri kategorije, potrebno pa je, da vam teme za izpitne naloge predhodno potrdim. Teoretski del izpitne naloge se mora obvezno navezovati na teorije, ki smo jih obdelali pri samem predmetu. To mora biti jasno razvidno iz same problemske zastavitve in argumentacije vaše teze. Uporabljate lahko seveda tudi dodatno literaturo/teorije. Če potrebujete pomoč mi pišite po elektronski pošti.
Naloga mora imeti tezo, jedro, kjer argumentirate vaše razmišljanje in zaključek. Prav tako je obvezen seznam literature. Nujno je tudi pravilno citiranje v sami nalogi- glej spodaj:
Opozarjam vas, da berite originalne tekste in ne zgolj objave vaših kolegic in kolegov na blogu!. Na izpitu bom temeljito preveril vaše znanje obvezne literature.
Pri prvih dveh točkah je potrebno, da utemeljite komunikacijski cilj, ciljne skupne, izbrana komunikacijska orodja in komunikacijske pristope. Izpitno nalogo mi je potrebno poslati po elektronski pošti na moj mejl teden dni pred izpitnim rokom.
V tekstu se držite spodnje sheme navajanja virov.
Na ustnem zagovoru boste odgovarjali na štiri vprašanja:
1.- vprašanje v zvezi z oddanim izdelkom
2.- vprašanje v zvezi obravnavano snovjo na predavanjih
3. in 4. - vprašanje v zvezi z obvezno literaturo
Izpitni roki bodo objavljeni v kratkem.
Skupno oceno sestavlja kakovost vaše objave na blogu, sodelovanje v konverzacijah in na predavanjih + izpitna naloga + ustni izpit.
**************************************************
Citiranje in povzemanje:
Krajši citati (pet vrstic ali manj) so vključeni v besedilo brez presledka ali nove vrstice. Začetek in konec citata sta označena z dvojnimi narekovaji; na koncu citata pa mora biti natančno naveden vir po pravilih za navajanje literature. Če je citat daljši od pet vrstic, ga je treba postaviti v novo vrsto s povečanim odmikom od levega roba in ga (po možnosti) izpisati v pomanjšanem ali poševnim tisku. V tem primeru citata ni treba označiti z narekovaji.
Tudi pri povzemanju določene literature ali sklicevanju na določeno literaturo (brez dobesednega citiranja) je treba na ustreznem mestu natančno navesti podatke o viru, kot to določa naslednji odstavek.
Navodilo za navajanje literature vključuje naslednji način označevanja citatov v besedilu: (Katunarić 1993: 17) ali (Berger in Luckmann 1988: 25). Pri sklicevanju na določeno idejo brez citiranja se vir označi na naslednji način (glej Jambrek 1992: 101). Citiranje po sekundarnem viru (ne po originalu) se označi na naslednji način (Mannheim v Jambrek 1992: 289). Pri splošnem sklicevanju na določenega avtorja oziroma delo se navedeta le priimek in letnica: (Habermas 1980). Pri besedilih z več kot dvema avtorjema se navede le ime prvega avtorja in doda "in drugi". Če je citiranih več del istega avtorja z enako letnico, se k letnici dodajo še črke po abecednem redu, npr.: (Luckmann 1988a: 101).
Navajanje literature
Literatura se navaja po naslednjih zgledih:
1. članki v revijah oziroma zbornikih
Katunarić, Vjeran (1993): Interkulturalizem. Teorija in praksa 30(1-2), 14-25.
Habermas, Jürgen (1980): Handlung und System - Bemerkungen zu Parsons Medientheorie. V Wolfgang Schluchter (ur.): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften, 68-105. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
2. samostojne publikacije
Jambrek, Peter (1992): Uvod v sociologijo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Schluchter, Wolfgang, ur. (1980): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
Pri novih izdajah klasičnih del je pred letnico citirane izdaje treba navesti še leto prve objave, npr.
Marx, Karl (1867/1961): Kapital. Kritika politične ekonomije. Prvi zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Berger, Peter in Thomas Luckmann (1966/1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
3. Internetni viri
Internetni viri se po načinu citiranja ne razlikujejo bistveno od drugih, običajnih virov, zato jih tudi ni treba posebej naštevati (v diplomskih delih je pogosta uporaba Internet 1, Internet 2, ...). Pri viru, ki ga pridobimo iz interneta, je poleg vseh ostalih informacij, ki jih moramo pridobiti tudi pri običajni literaturi, treba dopisati še naslov spletne strani, od koder je bil vir pridobljen, ter datum dostopa na dano stran. Tudi internetni viri so lahko primarni (npr. dokumenti, pogodbe) in/ali sekundarni. Slednje navajamo na enak način, kot navajamo druge sekundarne vire: s sklicevanjem na avtorja (to je lahko oseba ali institucija) in z navedbo letnice, ko je bil vir objavljen.
Prodi, Romano (2001): An Enlarged and More United Europe, A Global Player: Challenges and Opportunities in the New Century. Dostopno na http://www.europa.eu.int/comm/ laeken_council/bruges_en.htm (9. september 2002).
Kabinet predsednika vlade (2005): Premier Janez Janša prejel letno poročilo varuha človekovih pravic, 14. junij. Dostopno na http://www.kpv-rs.si/ (15. junij 2005).
Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne skupščine 217 A (III), 10. decembra 1948. Dostopna na http://www.unhchr.ch/udhr/lang/slv.htm (10. junij 2005).
Če ima delo več avtorjev, se v seznamu literature navedejo vsi avtorji.
Seznam literature je urejen po abecednem redu in pri več delih istega avtorja se dela navajajo po kronološkem zaporedju od starejših k novejšim objavam. Pri anonimnih virih se upošteva prva črka v naslovu, navedba pa se začne z letnico izdaje, ki ji – brez dvopičja – sledi naslov vira. Npr.: Statistični letopis 1995. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Reference in opombe
Citirani viri se ne navajajo pod črto. Pod črto se (po možnosti v pomanjšanem tisku) navajajo le vsebinske opombe. V opombah navajamo tudi primarne vire (dokumente, pogodbe). Mesto v besedilu, na katero se nanaša opomba, in opomba pod črto se označujeta s številko. Številčenje opomb je zaporedno od začetka do konca besedila.
Sunday, December 07, 2008
Richard Dawkins 'The Selfish Gene' XI poglavje
RAZMIŠLJA: KATJA KASTELIC
MEME: NOVI REPLIKATORJI
Avtor začne s trditvijo, da je kulturni prenos analogen genetskemu prenosu in je zato lahko predmet evolucije. Kot primer izpostavi jezik, katerega lastnost je, da se vedno spreminja, evolvira (seveda je ta evolucija mnogo hitrejša kot genska). Na podoben način se spreminja naš okus za modo, hrano, naše navade; Celo znanost ima evolucijske lastnosti (lahko rečemo, da znanost, seveda z vzponi in padci, napreduje, se izboljšuje). Kulturni prenos pa ni značilen le za človeka, podoben pojav so znanstveniki opazili tudi pri nekaterih vrstah ptic in primatov.
Meme je Dawkinsonova skovanka za poimenovanje 'novega' replikatorja (če je gen 'stari' replikator); je ime za idejo/obnašanje (ang. behavior), ki se prenaša iz ene osebe na drugo z učenjem ali imitacijo. Meme (/mi:m/) je skrajšana oblika besede mimeme (iz grške mimos - posnemati). Kot primere lahko navedemo misli, ideje, teorije, geste, kulturne prakse, modo, navade, pesmi in plese. Meme se reproducirajo in prodirajo skozi kulturno sociosfero na podoben način kot virusi.
Meme se ravna po zakonu, da življenje temelji na repliciranju posamezne entitete (to velja tudi za gene, DNA). Repeticija je torej za to analogijo najpomembnejša lastnost gena. Tako kot se geni širijo v genskem bazenu, s tem, da se prenašajo iz posameznika na drugega posameznika prek sperme in jajčeca, tako se meme širijo skozi meme bazen, s tem, da se prenašajo iz enih možganov do drugih s procesom imitacije.
Razvoj mem je analogen pojavu naravne selekcije (ki temelji na Darwinovi teoriji biološke evolucije). Na reproduktivni uspeh posamezne meme torej vplivajo variacije, mutacije, kompeticija in dednost. Tako meme, ki so manj uspešne pri svoji replikaciji izumrejo, medtem ko druge preživijo in se širijo. Uspešnejši meme lahko pripišemo te tri lastnosti uspešnega gena: dolgoživost (ne le ene same kopije, ampak meme kot celote), plodnost (več replik omogoča večjo širitev) in istovetnosti (ang. copying-fidelity; replike naj bi bile zveste originalu, čeprav v teku evolucije pride do mutacij).
Avtor kot primer meme navede idejo Boga. Replicira govorjeno in pisano besedo, z glasbo, arhitekturo, likovno umetnostjo. Vsekakor ima ta ideja zelo močno lastnost preživetja (ang. survival value). Kaj daje tej meme takšno stabilnost in moč v našem kulturnem okolju? Gotovo ima ideja Boga močno psihološko privlačnost, saj navidezno daje odgovor na težka vprašanja o življenju, vesolju in sploh vsem. Tolažba 'neke višje sile' je eden od razlogov zakaj se je ta ideja tako uspešno replicirala skozi generacije posameznikov.
Razne meme se lahko za uspešnejše preživetje združujejo v večje enote - meme komplekse (ang. memeplex). Tako se v meme kompleks religije združujejo ideje kot Bog, Pekel, celibat in brezpogojna vera. Posamezne meme reinforsirajo druga drugo.
Moje razmišljanje:
Ta teorija se mi zdi zelo zanimiva. Na žalost jo nekateri posamezniki spretno izrabljajo v svoje namene. Primer tega so programerji, ki pišejo virusne programe, ter tržniki, ki skušajo prodajati svoje izdelke s pomočjo virusnega marketinga.
Ker je to malo bolj znanstvena tematika vam, dragi sošolci, priporočam še naslednje vire:
Wikipedia: http://en.wikipedia.org/wiki/Meme
Na splošno: http://memes.org/
Journal of Memetics: http://www.jom-emit.org/
Virusni marketing: http://en.wikipedia.org/wiki/Viral_marketing
Tuesday, December 02, 2008
Tomas Frank: The conquest of cool
RAZMIŠLJA:KATJA KORINŠEK
V 40. in 50. letih oglaševanje temelji na absolutno racionalni podlagi. Oglaševalska industrija se trudi zatirati impulze drugačnega načina razmišljanja oblikovalcev, kar jih pahne v nekakšen oblikovalski konformizem, kjer je glavni element kliše. 60. leta z t.i. oblikovalsko revolucijo obrnejo oglaševalski svet na glavo, torej oglaševanje namesto birokratske dobi umetniško, celo boemsko noto. Začne se posmeh klišejem in praznim frazam oglaševanja 50. let in poleg tega se uvede minimalizem, eleganca, humor. Oglaševanje začne graditi simpatije do družbene kritike in jo spodbujati.
V 60. letih mladost postane največja marketinška niša, ki pa se odraža na celotni populaciji in ne le na mladih. Z izvzemanjem besede mladosti, ki jo nadomestita cool in hip, oglaševalci sežejo tudi do starejših generacij.
Mladino takrat zaseže predvsem hipi gibanje; mladina postane antimaterialistična, čemur se prilagodijo tudi oglaševalski pristopi. Inteligenen protikapitalističen odnos postane novo gorivo za tržno nišo.
Ne starost, temveč mladostniško razmišljanje, se odslikava tudi v literaturi, filmu, modi ipd, zaradi česar se razvije termin 'young thinging', ki označuje glavno občinstvo. Mladost/cool/hip tako postane trend, ki si ga vsak želi. 'Young thingin'g postane način mišljenja, kar pa oglaševnje postavi pred izziv: zajeti 'hip feeling' in ga posredovati tako, da ga bodo razumeli tudi starejši. Oglaševanje se opre na antikulturo – ne govoriti upornikom, temveč govoriti kot upornik. Nova generacija ni tolerantna do počasi mislečih oglaševanj, vse želijo imeti ZDAJ. Oglaševalci začnejo poslušati mlade in upoštevati njihov način življenja; mladostniška energija je bila najlažje prilagodljiva za marketinško sfero – najbolj aktivna leta so tudi najbolj potrošniška – gre za preusmerjanje energije.
V 60. pride tudi do nove potrošniške logike t.i. the new movement: Ni važno ali je stvar kvalitetna, važno je da jo imam zdaj. Ustvarijo se nove vrednote, kot so novo, boljše, najnovejše... Posledica tega je seveda hitrejši ritem življenja, odkrivanje novega ter seveda manj kvalitetni potrošniški izdelki.
V 70. in 80. letih se dosedanji oglaševalski trendi le še stopnjujejo, pojavi se tudi pripadnost znamkam in pospešeno potrošništvo. Velik vpliv oglaševanja se pojavi tudi v medijih, vse začne bazirati na ironiji (npr tudi tv mora vzpostaviti ironični pogled sam nase, če želi biti v skladu s postavljenimi trendi).
Znotraj oblikovanja se pojavi tudi kontradikcija - zaposleni morajo še vedno delat po starih vrednotah (marljivost, delavnost), medtem ko potrošništvo temelji na impulzivnosti, izvirnosti in izživljanju. Ta paradoks je (s strani oglaševalcev) upravičen tako, da zagovarja dvojnost ljudi (dobro/slabo). Oglaševanje tako vzpostavi ciklično dejanje, ki se lahko nadaljuje v nedogled in hkratu zaščiti svojo umetno ustvarjeno hip kulturo.
Moje razmišljanje:
Zdi se mi da takoimenovana hip kultura traja še danes. Če naprimer pogledamo samo ponudbe slovenskih mobilnih operaterjev (simobil orto smart.), lahko opazimo na kakšen način nam servirajo isto logiko, kot se je razvila v 60. letih. Enako velja za iPod, MTV, reality showi in podobno. Posebej pri MTV kulturi lahko dobimo občutek da sledi mladim, se jim želi približati in jim ustreči. V resnici pa je le dobro premišljena marketinška poteza, pri kateri imajo mladi občutek da so samosvoji, svobodni..in da sami postavljajo trende. Gre le za občutke, ki jih korporacije želijo servirati kupcem. Sami se dojemamo da smo kul , če smo unikatni, v resnici pa je nekdo, ki je kul le sestavljena podoba različnih marketinških potez.
Katja Korinšek
V 40. in 50. letih oglaševanje temelji na absolutno racionalni podlagi. Oglaševalska industrija se trudi zatirati impulze drugačnega načina razmišljanja oblikovalcev, kar jih pahne v nekakšen oblikovalski konformizem, kjer je glavni element kliše. 60. leta z t.i. oblikovalsko revolucijo obrnejo oglaševalski svet na glavo, torej oglaševanje namesto birokratske dobi umetniško, celo boemsko noto. Začne se posmeh klišejem in praznim frazam oglaševanja 50. let in poleg tega se uvede minimalizem, eleganca, humor. Oglaševanje začne graditi simpatije do družbene kritike in jo spodbujati.
V 60. letih mladost postane največja marketinška niša, ki pa se odraža na celotni populaciji in ne le na mladih. Z izvzemanjem besede mladosti, ki jo nadomestita cool in hip, oglaševalci sežejo tudi do starejših generacij.
Mladino takrat zaseže predvsem hipi gibanje; mladina postane antimaterialistična, čemur se prilagodijo tudi oglaševalski pristopi. Inteligenen protikapitalističen odnos postane novo gorivo za tržno nišo.
Ne starost, temveč mladostniško razmišljanje, se odslikava tudi v literaturi, filmu, modi ipd, zaradi česar se razvije termin 'young thinging', ki označuje glavno občinstvo. Mladost/cool/hip tako postane trend, ki si ga vsak želi. 'Young thingin'g postane način mišljenja, kar pa oglaševnje postavi pred izziv: zajeti 'hip feeling' in ga posredovati tako, da ga bodo razumeli tudi starejši. Oglaševanje se opre na antikulturo – ne govoriti upornikom, temveč govoriti kot upornik. Nova generacija ni tolerantna do počasi mislečih oglaševanj, vse želijo imeti ZDAJ. Oglaševalci začnejo poslušati mlade in upoštevati njihov način življenja; mladostniška energija je bila najlažje prilagodljiva za marketinško sfero – najbolj aktivna leta so tudi najbolj potrošniška – gre za preusmerjanje energije.
V 60. pride tudi do nove potrošniške logike t.i. the new movement: Ni važno ali je stvar kvalitetna, važno je da jo imam zdaj. Ustvarijo se nove vrednote, kot so novo, boljše, najnovejše... Posledica tega je seveda hitrejši ritem življenja, odkrivanje novega ter seveda manj kvalitetni potrošniški izdelki.
V 70. in 80. letih se dosedanji oglaševalski trendi le še stopnjujejo, pojavi se tudi pripadnost znamkam in pospešeno potrošništvo. Velik vpliv oglaševanja se pojavi tudi v medijih, vse začne bazirati na ironiji (npr tudi tv mora vzpostaviti ironični pogled sam nase, če želi biti v skladu s postavljenimi trendi).
Znotraj oblikovanja se pojavi tudi kontradikcija - zaposleni morajo še vedno delat po starih vrednotah (marljivost, delavnost), medtem ko potrošništvo temelji na impulzivnosti, izvirnosti in izživljanju. Ta paradoks je (s strani oglaševalcev) upravičen tako, da zagovarja dvojnost ljudi (dobro/slabo). Oglaševanje tako vzpostavi ciklično dejanje, ki se lahko nadaljuje v nedogled in hkratu zaščiti svojo umetno ustvarjeno hip kulturo.
Moje razmišljanje:
Zdi se mi da takoimenovana hip kultura traja še danes. Če naprimer pogledamo samo ponudbe slovenskih mobilnih operaterjev (simobil orto smart.), lahko opazimo na kakšen način nam servirajo isto logiko, kot se je razvila v 60. letih. Enako velja za iPod, MTV, reality showi in podobno. Posebej pri MTV kulturi lahko dobimo občutek da sledi mladim, se jim želi približati in jim ustreči. V resnici pa je le dobro premišljena marketinška poteza, pri kateri imajo mladi občutek da so samosvoji, svobodni..in da sami postavljajo trende. Gre le za občutke, ki jih korporacije želijo servirati kupcem. Sami se dojemamo da smo kul , če smo unikatni, v resnici pa je nekdo, ki je kul le sestavljena podoba različnih marketinških potez.
Katja Korinšek
Wednesday, November 26, 2008
Predavanje odpade
Zaradi bolezni odpade predavanje jutri- 27.11. Z objavami na blogu nadaljuejmo normalno in se vidimo prihodnji teden v četrtek.
Lep pozdrav, dr. Oliver Vodeb
Lep pozdrav, dr. Oliver Vodeb
Monday, November 24, 2008
First things first manifesto
RAZMIŠLJA:MIHA KOSMAČ
Mi, podpisani, smo grafični oblikovalci, art direktorji in vizualni komunikatorji, ki smo zrasli v svetu, v katerem so nam tehnike in orodja oglaševanja, znova on znova predstavljene kot najbolj dobičkonosna, učinkovita in zažejena oblika uporabe našega talenta. Veliko učieljev in mentorjev oblikovanja širi to prepričanje, trg ga nagrajuje in kup knjig in publikacij ga podpira.
Vzpodbujeni v to smer, oblikovalci nato uporabijo svoja znanja in domišljijo za prodajo pasjih piškotov, detergentov... Komercialno delo je vedno plačalo račune, vendar je mnogo grafičnih oblikovalcev dopustilo, da je sedaj to postalo, večina dela, ki ga opravljajo oblikovalci. Takšno tudi oblikovanje dojema svet. Čas in energija profesije sta zapravljena za proizvajanje potrebe po stvareh, ki so nepotrebne in nepomembne.
Večina nas postaja vse bolj nezadovoljna s takim pogledom na oblikovanje, oblikovalci ki svoj trud namenijo prvotno oglasevanju, pripomorejo k nastajanju okolja, tako nasičenega z komercialnimi sporočili, da te narekujejo, kako ljudje govorijo, razmišljajo, čutijo, se odzivajo in komunicirajo.
So naloge bolj vredne naših znanj reševanja problemov. Še ne-izvedene okoljske, družbene in kulutrne krize zahtevajo našo pozornost.
Predlagamo, da se zamenjajo prioritete v prid bolj uprabnim, trajnim in demokratičnim načinom komunikacije. Spekter debate se manjša, moral bi se širiti. Potrošništvo je vodilno brez tekmecev, treba ga je izzvati z drugačnim izražanjem s pomočjo oblikovanja in vizualnega jezika.
Leta 1964 je 22 vizualnih komunikatorjev podpisalo originalni manifesto. Z eksplozivno rastjo globalne komercialne kulture, je to spročilo postalo le še bolj potrebno. Danes manifesto prenavljamo, v upanju, da ne mine nobeno desetletje več, brez da bi si to misel vzeli k srcu.
Introduction: Design is about democracy (Rick Poynor)
Razlika med oblikovanjem kot sredstvo komuniciranja in oblikovanjem kot sredstvo prepričevanja(v nakup). Ne kupimo vsebine kupimo podobo, marketinški guruji se tega vse preveč zavedajo. Oblikovanje je tisto ki proda izdelek in ne vsebina.
Moje mnenje:
Jaz ze z mislijo manifesta povsem strinjam, danes živimo v okolju vizulano tako onesnaženem, da nam oglaševanje res že narekuje naš življenski slog, kako naj živimo, kako naj se obnašamo, kaj je “kul”... Ob vsem tem postajamo otopeli in nezavedni za resnične probleme okoli nas kot so okoljske, kulturne in družbene krize. Oblikovalci bi se resnično morali vržti v manj komercialne vode in kot pise v Poynorjevem uvodu, ukvarjati s tem kaj oglas sporoča in ne če oglas izgleda “kul”. Izpostavljena je tudi problematika, ko je rečeno, da je komerciala že od vedno plačevala račune, vendar res ne smemo dopustiti, da to postane edini cilj, edino gonilo oblikovanja. Omenjeno je tudi, da je veliko se ne dobro rešenih problemov tudi npr. označevalni sistemi v mestih(table za ulice in zgradbe...), brošure namenjene izobraževanju... Tako , da obstajajo tudi problemi, ki jih je treba rešiti in niso komercialne narave, niso pa čisto zgolj namenjeni opozarjanju. Gradi se lahko tudi na boljsi vizualni podobi neprofitnih in dobrodelnih organizacij... Škoda je le, da je bil manifesto ponovno izdan leta 2000 v upanju, da ne mine več desetletje, brez ,da bi se zadeve izboljšale. Problemov se sicer zavedamo, vendar pa se mi zdi, da še ni bilo narejenih večjih premikov v pravi smeri.
Mi, podpisani, smo grafični oblikovalci, art direktorji in vizualni komunikatorji, ki smo zrasli v svetu, v katerem so nam tehnike in orodja oglaševanja, znova on znova predstavljene kot najbolj dobičkonosna, učinkovita in zažejena oblika uporabe našega talenta. Veliko učieljev in mentorjev oblikovanja širi to prepričanje, trg ga nagrajuje in kup knjig in publikacij ga podpira.
Vzpodbujeni v to smer, oblikovalci nato uporabijo svoja znanja in domišljijo za prodajo pasjih piškotov, detergentov... Komercialno delo je vedno plačalo račune, vendar je mnogo grafičnih oblikovalcev dopustilo, da je sedaj to postalo, večina dela, ki ga opravljajo oblikovalci. Takšno tudi oblikovanje dojema svet. Čas in energija profesije sta zapravljena za proizvajanje potrebe po stvareh, ki so nepotrebne in nepomembne.
Večina nas postaja vse bolj nezadovoljna s takim pogledom na oblikovanje, oblikovalci ki svoj trud namenijo prvotno oglasevanju, pripomorejo k nastajanju okolja, tako nasičenega z komercialnimi sporočili, da te narekujejo, kako ljudje govorijo, razmišljajo, čutijo, se odzivajo in komunicirajo.
So naloge bolj vredne naših znanj reševanja problemov. Še ne-izvedene okoljske, družbene in kulutrne krize zahtevajo našo pozornost.
Predlagamo, da se zamenjajo prioritete v prid bolj uprabnim, trajnim in demokratičnim načinom komunikacije. Spekter debate se manjša, moral bi se širiti. Potrošništvo je vodilno brez tekmecev, treba ga je izzvati z drugačnim izražanjem s pomočjo oblikovanja in vizualnega jezika.
Leta 1964 je 22 vizualnih komunikatorjev podpisalo originalni manifesto. Z eksplozivno rastjo globalne komercialne kulture, je to spročilo postalo le še bolj potrebno. Danes manifesto prenavljamo, v upanju, da ne mine nobeno desetletje več, brez da bi si to misel vzeli k srcu.
Introduction: Design is about democracy (Rick Poynor)
Razlika med oblikovanjem kot sredstvo komuniciranja in oblikovanjem kot sredstvo prepričevanja(v nakup). Ne kupimo vsebine kupimo podobo, marketinški guruji se tega vse preveč zavedajo. Oblikovanje je tisto ki proda izdelek in ne vsebina.
Moje mnenje:
Jaz ze z mislijo manifesta povsem strinjam, danes živimo v okolju vizulano tako onesnaženem, da nam oglaševanje res že narekuje naš življenski slog, kako naj živimo, kako naj se obnašamo, kaj je “kul”... Ob vsem tem postajamo otopeli in nezavedni za resnične probleme okoli nas kot so okoljske, kulturne in družbene krize. Oblikovalci bi se resnično morali vržti v manj komercialne vode in kot pise v Poynorjevem uvodu, ukvarjati s tem kaj oglas sporoča in ne če oglas izgleda “kul”. Izpostavljena je tudi problematika, ko je rečeno, da je komerciala že od vedno plačevala račune, vendar res ne smemo dopustiti, da to postane edini cilj, edino gonilo oblikovanja. Omenjeno je tudi, da je veliko se ne dobro rešenih problemov tudi npr. označevalni sistemi v mestih(table za ulice in zgradbe...), brošure namenjene izobraževanju... Tako , da obstajajo tudi problemi, ki jih je treba rešiti in niso komercialne narave, niso pa čisto zgolj namenjeni opozarjanju. Gradi se lahko tudi na boljsi vizualni podobi neprofitnih in dobrodelnih organizacij... Škoda je le, da je bil manifesto ponovno izdan leta 2000 v upanju, da ne mine več desetletje, brez ,da bi se zadeve izboljšale. Problemov se sicer zavedamo, vendar pa se mi zdi, da še ni bilo narejenih večjih premikov v pravi smeri.
Sunday, November 16, 2008
Izsek iz knjige: No Logo (Naomi Klein)
RAZMIŠLJA: JAKOB JUGOVIČ
kako je logotip (bolj natančno znak) zavzel osrednje mesto
Enkrat po 2. Svetovni vojni do začetka 70. let je, kot pravi Naomi Klein, "gospostvo terorja logotipa" že nastopilo. Razvidno je bilo med mladimi, ki so v oblekah gledali predvsem znak, ki se je takrat skrival še za ovratnikom. Znak je kasneje pridobil statusni simbol, tako da je znak, za tistega, ki se je smatral za plemenitaša, moral biti precej razviden; kot primer lahko vzamemo elito teniških igralcev, ki so svoj status pokazovali z majčko s pripetim krokodilčkom (...). Konec 70. let pa se je ta navada tako razširila, da je s časom znak moral se izkazati na kakšen drugi način: sredi 90. let so velika podjetja vzporedno z oglaševanjem njihovih izdelkov začele segat v kulturne dogodke vsakdanjega življenja, in to tudi s sponzoriranjem. Toda je kmalu prišlo do tega, da se ni šlo več za sponzoriranje kulture, a biti kultura. Temu je sledilo strateško partnerstvo med znamentitimi znamkami in znamenitimi ljudmi, kar je te že blagostoječe figure še bolj okrepilo. Vendar razvoju znamčenja še ni bilo konca: s pomočjo privatizacijske politike so se davki za korporacije dramatično znižali, s tem pa je javni sektor finančno oslabel in posledično iskal oporo pri zasebnih korporacijah (...). V tem slučaju pa, kot je zapisal kritik oglaševanja Matthew McAllister, sponzorstvo povzdiguje korporacijo, sočasno razvrednoti sponzoriranca, ker je ta podrejen sponzorju, češ da brez tega ne bi bila možna nobena kulturna ali lokalna dejavnost (v resnici pa jo izkoristijo v njihove namene). A to ni novost: že v zgodovini se lahko zasledi marsikaterega državnika, ki "sponzorira" umetnika/kulturnika, vprašanje je, če je to zaradi splošnega dobrega ali pa samo za zadovolitev osebne ambicije mogočneža.
znamčenje medijev
Ne smemo gledati negativno na sponzoriranje kot tako; zadeva pa postane vprašljiva v trenutku ko se korist dramatično prevesi na stran znamke/korporacije, ki sponzorira. Naomi Klein se je kot novinarka v tiskovinah s to problematiko srečala v časopisu samem: številni oglaševalci zahtevajo, da se njihovi oglasi pojavljajo na mestih, kjer ni skrajno kritičnih vsebin glede na oglaševanje ali takih vsebin, ki naj bi lahko bile oglasu v škodo (npr. De Beers zahteva, da so njegovi oglasi daleč od vsebin prodi ljubezni ali romantiki). K sreči se te bolj kontroverzne kritične vsebine tako ali drugače pojavljajo v medijih zaradi modelov s katerimi zavarujejo javni interes. Po drugi strani motijo javni interes učinki znamčenja, ki pritiskajo čedalje več tudi na novinarstvo. Dober primer tega so Zimske olimpijske igre v Naganu l. 1998, kjer je Nike bil glavni sponzor video-prenosov mreže CBS: ni bilo dovolj da so vsi novinarji imeli jopiče z znano kljukico, a so njene izdelke tudi stalno promovirali in s tem jasno brisali mejo med novinarstvom in oglaševanjem. Nekatere korporacije od urednikov torej zahtevajo, da na katerikoli način vpeljejo v njihov poklic tudi oglaševanje.
V drugih primerih postane lahko nedolžna nadaljevanka pravi katalog oblačil - gre za primer izrazito najstniške nadaljevanke Dawson's creek, kjer so igralci nosili izključno oblačila znamke J. Crew in jo oglaševali s spretno napravljenimi stavki. Kot da ne bi bilo dovolj, so isti igralci bili na naslovnici kataloga J. Crew, ostali manekeni v katalogu pa so pozirali v kmalu istih prizoriščih nadaljevanke.
Medij, ki se lahko ima za kralja tovrstnih ravnanj z informativnostjo v odnosu z oglaševanjem, je absolutno internet! Redke so strani, ki sploh nimajo oglasov ali namigov k prodajnim tehnikam. Ko človek skuša dobiti na spletu določeno informacijo, mislim da prav kmalu pozabi na to, kar je hotel najti, in gre v začarani krog ponudb (pazite: ni nujno da so te tako direktne...).
Ne pozabimo na televizijo. Dober primer oznamčene mreže je MTV, ki poleg številnih oglasov, kot so oglasi za glasbene CD-je ali kozmetiko, oglašuje poleg velikega števila skomercializiranih glasbenikov (nekateri sploh se ne bi smeli smatrat za glasbenike, temveč trgovce trendov...) neprestano samo sebe in se lahko smatra že za glavnega zvezdnika. V filmski industriji pa ni prav nič drugače, igralci sami so že nosilci določene znamke, obstajajo celo filmi, ki neprestano in tudi razkrito oglašujejo izdelke (npr. shampoo Head&Shoulders v filmu Evolution) in to na vidni ali nevidni (ilegalen) način. Smešno je, ko beremo izdaje nekdanjih ljudi: "Vse producente rotim, naj se ne dajejo na trg 'sponzoriranih' filmov (...). Verjemite mi, če boste ljudem v grla tlačili oglasna sporočila, ter jim z njimi mašili oči in ušesa, boste ustvarili prezir, ki bo ščasoma pogubil vaš posel."
znamčenje glasbe
Nedolžnost glasbe, ki je pravzaprav bila izgubljena že prej z radiom in sponzorskimi multinacionalnimi pogodbami, se je v teku let tudi spremenila: s principom "vzemi kul umetnika, njegovo mističnost poveži z znamko in upaj, da bo nekaj tega ostalo tudi na tebi in tudi tebe naredilo kul" so podjetja začele izkoriščat prodornost glasbe. Eno prvih podjetij, ki si je kaj takega privoščilo je Gap Kaki, ki je s svojim t.i. glasbenim oglasom celo vplivala (in ne postala podobna!) na vrsto videospotov - od Britney Spears do Backstreet Boysov. Jasno je, da oglaševalske kampanije so veliko bolj prodorne kot le videospot in so glasbeni umetniki le sredstvo, da dosežejo učinkovitejše plasiranje na trg.
Dokler je npr. parfumsko podjetje Jovan sponsoriziralo rockovsko turnejo Rolling Stonsev in v tej turneji dalo le njihov logotip na nekaj oglasov in letakov, je bila ločnica med glasbo in sponzorjem še jasna. V eni Stonesovi kasnejši turneji, ki je bila pa sponsorizirana od Tommyjeve znamke oblačil, so nastopajoče oblekli z njihovimi (Tommyjevimi) oblačili najnovejše linije. Stvar se je še stopnjevala na drugi turneji do te mere, da na nekem oglasu so Tommyjevi modeli znatno izstopali na pram samih Rolling Stonesov, ni bilo nobenih informacij o samem koncertu, Stonesov znak pa so integrirali s Tommyjevem. Poslednja poteza bi lahko bila še popolna integracija znamke in kulture. Mislim da vsak bi lahko naštel kar nekaj festivalov, pri katerih izstopa sponzor do te mere, da pozabiš kdo sploh igra (ali ti niti ne povejo...); kot primer je lahko Heineken Jammin Festival.
Drugo zanimivo področje je glasbenik kot znak sam zase (Britney Spears, Backstreet Boys, Snoop Dogg,...). V tem primeru se umetnik osvobodi ponižujočega statusa nosilca drugega znaka in se sam sebe znamči na vse možne načine (celo z lastnimi modnimi kolekcijami). Večinoma se alternativni nekomercialni glasbeniki, ki dosežejo velik uspeh na področju glasbe, podajo v komercialo, in to pogosto zaradi pogodb, ki skenejo z glasbenimi hišami.
moje razmišljanje - kdaj je znamčenje nujno?
Dandanes vsak ki se ukvarja z določeno dejavnostjo, naj bo ta tržna ali ne, hoče imeti svoj znak da se plasira v družbi (z znakom ki ga bolj ali manj predstavlja), kakšenkrat pa sploh ne bi vedel zakaj naj bi znak imel, se pa se mu zdi "kul". Mislim da v določeni meri lahko govorimo o oblikovanju kot modna muha ali oblikovanju kot zgolj estetski "dizajn" (kot si ga predstavlja marsikateri laik, ki ne zna za globlji pomen oblikovanja kot urejanje elementov glede na njihovo funkcijo). V trenutku ko bi vsak vedel kaj oblikovanje dejansko JE in da vse ostalo je samo neka bolj ali manj trendy obleka, bi se lahko vprašali, če je znamčenje sploh nujno. Oblikovanje konc koncev ni znamčenje.
V družbi v kateri živimo je težko zasledit iskreno posredovanje vrednot, ne da bi se te zdele samo površinska oglaševalska kampanija. Verjetno je to zaradi nasičenosti blagovnih znamk. Kot je v prejšnji objavi omenil Janko, ni za podcenjevat dejstvo da postajajo ljudje apatični do resnejših tem - posledice se kažejo tudi v politiki: v Italiji so ljudje že toliko okleščeni osebnega mnenja, da so izvolili tistega kre***a od Berlusconija, ki jih je prej bombardiral s svojo show-kampanijo.
Po vašem mnenju bi bil mogoč svet brez znamčenja?
Monday, November 10, 2008
Sentenced to buy in Shopping on planet irony
RAZMIŠLJA: JANEZ PLEŠNAR
Sentenced to buy
Tekst se začne z vprašanjem avtorjeve osemletne hčerke :” kaj to pomeni ?” ob Benettonovem billboardu, ki prikazuje afroameričana obsojenega na smrt. Ko ji avtor poskuša odgovoriti, se sam zave kakšno veliko moč ima ulično oglaševanje. Zave se tudi absurdne ideje, da taka trgovina z obleklami, kot je Benetton lahko nosi takšno sporočilo.
Dotično reklamno kampanijo so pripravljali dve leti, proizvedla pa je grozljiv in impresiven dokument o smrtni kazni. Novinar Ken Shulman je intervjual 25 ljudi, moških in žensk obsojenih na smrt. Nastali so osebni portreti izmučenih ljudi, razžrtih z vestjo in strahom, ki so sprejeli neizbežno.
In kaj ima vse to opraviti z oblačili?
Takrat, ko si ne bomo več mogli postaviti tega vprašanja bomo v težavah, saj bo meja med oglaševanjem in novicami zabriasna.
Olivero Toscani, ki je sam fotografiral zapornike, ovrže take namige in razloži, da tak dokument v novem neprimernem kontekstu z nalepljenim Benettonovim logotipom pritegne pozornost gledalca in ga prisili, da o teh temah razmišlja. Pravi še, da je večina uredništev pod vplivom oglaševanja, od katerega služi. Meja med oglaševanjem in novicami je zabrisana, zabrišimo jo še bolj.
Benettonove kampanije so del trenda, po katerem oglaševalci poskušajo zavzeti kulturni prostor v promocijske namene. Vidijo se v poslu proizvajanja kulture. Neodvisni komentar bi tako nastradal na račun komercialnih interesov. Nastala bi nepopravljiva škoda, če bi se korporacije rutinsko mešale v resne javne debate.
Shopping on planet irony
Devedeseta so bila desetletje ironije. Ironija je postala orodje, ki se ga je dalo uporabiti povsod. Postala je rutina, vsakodnevni odnos, stanje biti, družbeni default. Vseobsegajoča oblika psihološke obrambe. Če si jo uporabil, so sporne družbene teme izpadle lahotno. Razširila se je na vse plasti realnosti: revije, filme, tv, osebne odnose, modo, oglaševanje in oblikovanje. Kdor je ni imel, je bil kratkomalo čudak.
Eno vodilnih podjetij, ki je uporabljalo ironijo, je bil italjanski Diesel. Dieselovi prvi oglasi, narejeni skupaj z švedsko agencijo Paradiset, so ponujali direktno, ironično satiro na trditev oglaševanja, da skozi potrošnjo ponuja boljše življenje. Pri kampaniji „for successful living“ je bila njihova pozicija še ostrejša. Nek oglas, na katerem je bila gromozanska cigareta, je svetoval kako pokaditi 145 cigaret na dan. Spet drugi je učil otroke, kako se uporablja orožje. „Teaching kids to kill helps them deal directly with reality.“
V naslednjih letih je Diesel postregel še s parado nevarnih častilcev sonca, sadističnimi zobozdravniki, prašiči kanibali, nunami v jeansu in Kristusovem drugem prihodu v obliki malega zelenega možiclja v letelčem krožniku. Diesel je imel prav toliko ironije, kot so jo imeli njegovi kupci, za katere je bila vsaka tema: politika, religija, družina, ljubezen, okolje, zgodovina primerna za odtrgano postmoderno zabavo.
1998 je lansiral serijo oglasov fotografiranih v severni koreji: v revni ulici moški pokriva sebe in otroka z kartonasto škatlo, nad njim na zidu pa je plakat izmišljene potovalne agencije Lucky Tours z pripisom Escape Now.
Jasno, da gre pri tem oglasu za nek družbeni komentar, mogoče o globalizaciji, ampak problem pri takem oglaševanju, kot ga delata Diesel in Benetton je vedno isti: oglaševanje je najmanj primeren medij za javno debato o takih temah. Kaj točno želi Diesel sporočiti?
Nek kritik je napisal, da ta nova oblika šoka operira na globji plasti, kot jo sam oglaševalec dojema. Tako oglaševanje pretvarja naša čustva o trpljenju, pravici, pohlepu in ekscesu v komoditeto. Tako se ta čustva izgubijo. Ironija, če ji lahko tako rečemo, je krožna, samopremagujoča. Vse spremeni v farso in zamegli teme, ki potrebujejo najčistejšo obliko misli. Dieselov proces oblikovanja je prav tako postmoderen, kot je oglaševanje. Podobe, oblike, vzorci, ki so imeli nekoč in nekje nek lokalni pomen, so zmešani v nove kombinacije. Že od začetka so pri Dieselu želeli, da je Diesel podjetje, ki deluje na globalni ravni ( zato ima to italjansko podjetje ime v angleščini). „globalizacija, tudi če obžalovanja vredna, je prihodnost“. Njihovi oglasi so do globalizacije posmehljivi in šaljivi, obenem pa so sami njen del. Njihov odgovor na to protislovje je, da vsak prevrednoti temo na najbolj osebni ravni in jim na besedo zaupa. In vrednote na katerih stojijo so, kot pravijo, popolnoma tradicionalne. Na podjetje gledajo kot na obliko javne službe.
Ironiji so sedaj, kot kaže, dnevi šteti, saj ironija ne osvetljuje problemov, ampak jih zamegli. Čas bi že bil za spremembo tona v Dieselovem oglaševanju. Diesel pravi da ne.
Moje mnenje:
Mislim, da je moč takih oglasov Diesla in Benettona precenjena.
Uporaba družbeno spornih tem, neprimernih za oglaševanje, v reklamnih kampanijah z namenom šokiranja ne prisili gledalce v prav nikakršno globoko razmišljanje o teh temah. Šokira jih ali užali.
Ti oglasi so kvečjemu satira na resnejšo temo, debata o sami taki tematiki pa bi morala potekati drugje.
Posameznik, ki je o določeni temi dovolj informiran, bo na oglas gledal kot le na to, kar je- oglas, ki prodaja jeans, na sporočilo oglasa le na to, kar je -šala in na beden poskus Diesla, da bi dvignil prah in prodal na ta račun več hlač.
Res je da Diesel brez vesti izkorišča vsako družbeno sporno tematiko. Če pa ima tako moč, kot se mu pripisuje v tekstu, da s svojim komentarjem lahko zamegli pomembnejša družbena vprašanja in jih celo razvrednoti, ter zmede ljudi ali jih naredi apatične, je problem spet nekje drugje – v ljudeh. In mislim tudi, da prav tako nima take moči, da nas z pomočjo ironije uči distance do takšnih tem, saj distanciramo se že sami in njegov trenutek nastopi ravno takrat ko se s to temo srečamo v obliki Dieselovega ali Benettonovega oglasa. Večji problem vidim v Benettonovi kampaniji, ker mu primankuje ironija. Ker se lahko gre psevdo novinarstvo, ki res ni daleč od „komercialnega“ novinarstva, a je še ena grožnja neodvisnemu novinarstvu.
Janez Plešnar
Sentenced to buy
Tekst se začne z vprašanjem avtorjeve osemletne hčerke :” kaj to pomeni ?” ob Benettonovem billboardu, ki prikazuje afroameričana obsojenega na smrt. Ko ji avtor poskuša odgovoriti, se sam zave kakšno veliko moč ima ulično oglaševanje. Zave se tudi absurdne ideje, da taka trgovina z obleklami, kot je Benetton lahko nosi takšno sporočilo.
Dotično reklamno kampanijo so pripravljali dve leti, proizvedla pa je grozljiv in impresiven dokument o smrtni kazni. Novinar Ken Shulman je intervjual 25 ljudi, moških in žensk obsojenih na smrt. Nastali so osebni portreti izmučenih ljudi, razžrtih z vestjo in strahom, ki so sprejeli neizbežno.
In kaj ima vse to opraviti z oblačili?
Takrat, ko si ne bomo več mogli postaviti tega vprašanja bomo v težavah, saj bo meja med oglaševanjem in novicami zabriasna.
Olivero Toscani, ki je sam fotografiral zapornike, ovrže take namige in razloži, da tak dokument v novem neprimernem kontekstu z nalepljenim Benettonovim logotipom pritegne pozornost gledalca in ga prisili, da o teh temah razmišlja. Pravi še, da je večina uredništev pod vplivom oglaševanja, od katerega služi. Meja med oglaševanjem in novicami je zabrisana, zabrišimo jo še bolj.
Benettonove kampanije so del trenda, po katerem oglaševalci poskušajo zavzeti kulturni prostor v promocijske namene. Vidijo se v poslu proizvajanja kulture. Neodvisni komentar bi tako nastradal na račun komercialnih interesov. Nastala bi nepopravljiva škoda, če bi se korporacije rutinsko mešale v resne javne debate.
Shopping on planet irony
Devedeseta so bila desetletje ironije. Ironija je postala orodje, ki se ga je dalo uporabiti povsod. Postala je rutina, vsakodnevni odnos, stanje biti, družbeni default. Vseobsegajoča oblika psihološke obrambe. Če si jo uporabil, so sporne družbene teme izpadle lahotno. Razširila se je na vse plasti realnosti: revije, filme, tv, osebne odnose, modo, oglaševanje in oblikovanje. Kdor je ni imel, je bil kratkomalo čudak.
Eno vodilnih podjetij, ki je uporabljalo ironijo, je bil italjanski Diesel. Dieselovi prvi oglasi, narejeni skupaj z švedsko agencijo Paradiset, so ponujali direktno, ironično satiro na trditev oglaševanja, da skozi potrošnjo ponuja boljše življenje. Pri kampaniji „for successful living“ je bila njihova pozicija še ostrejša. Nek oglas, na katerem je bila gromozanska cigareta, je svetoval kako pokaditi 145 cigaret na dan. Spet drugi je učil otroke, kako se uporablja orožje. „Teaching kids to kill helps them deal directly with reality.“
V naslednjih letih je Diesel postregel še s parado nevarnih častilcev sonca, sadističnimi zobozdravniki, prašiči kanibali, nunami v jeansu in Kristusovem drugem prihodu v obliki malega zelenega možiclja v letelčem krožniku. Diesel je imel prav toliko ironije, kot so jo imeli njegovi kupci, za katere je bila vsaka tema: politika, religija, družina, ljubezen, okolje, zgodovina primerna za odtrgano postmoderno zabavo.
1998 je lansiral serijo oglasov fotografiranih v severni koreji: v revni ulici moški pokriva sebe in otroka z kartonasto škatlo, nad njim na zidu pa je plakat izmišljene potovalne agencije Lucky Tours z pripisom Escape Now.
Jasno, da gre pri tem oglasu za nek družbeni komentar, mogoče o globalizaciji, ampak problem pri takem oglaševanju, kot ga delata Diesel in Benetton je vedno isti: oglaševanje je najmanj primeren medij za javno debato o takih temah. Kaj točno želi Diesel sporočiti?
Nek kritik je napisal, da ta nova oblika šoka operira na globji plasti, kot jo sam oglaševalec dojema. Tako oglaševanje pretvarja naša čustva o trpljenju, pravici, pohlepu in ekscesu v komoditeto. Tako se ta čustva izgubijo. Ironija, če ji lahko tako rečemo, je krožna, samopremagujoča. Vse spremeni v farso in zamegli teme, ki potrebujejo najčistejšo obliko misli. Dieselov proces oblikovanja je prav tako postmoderen, kot je oglaševanje. Podobe, oblike, vzorci, ki so imeli nekoč in nekje nek lokalni pomen, so zmešani v nove kombinacije. Že od začetka so pri Dieselu želeli, da je Diesel podjetje, ki deluje na globalni ravni ( zato ima to italjansko podjetje ime v angleščini). „globalizacija, tudi če obžalovanja vredna, je prihodnost“. Njihovi oglasi so do globalizacije posmehljivi in šaljivi, obenem pa so sami njen del. Njihov odgovor na to protislovje je, da vsak prevrednoti temo na najbolj osebni ravni in jim na besedo zaupa. In vrednote na katerih stojijo so, kot pravijo, popolnoma tradicionalne. Na podjetje gledajo kot na obliko javne službe.
Ironiji so sedaj, kot kaže, dnevi šteti, saj ironija ne osvetljuje problemov, ampak jih zamegli. Čas bi že bil za spremembo tona v Dieselovem oglaševanju. Diesel pravi da ne.
Moje mnenje:
Mislim, da je moč takih oglasov Diesla in Benettona precenjena.
Uporaba družbeno spornih tem, neprimernih za oglaševanje, v reklamnih kampanijah z namenom šokiranja ne prisili gledalce v prav nikakršno globoko razmišljanje o teh temah. Šokira jih ali užali.
Ti oglasi so kvečjemu satira na resnejšo temo, debata o sami taki tematiki pa bi morala potekati drugje.
Posameznik, ki je o določeni temi dovolj informiran, bo na oglas gledal kot le na to, kar je- oglas, ki prodaja jeans, na sporočilo oglasa le na to, kar je -šala in na beden poskus Diesla, da bi dvignil prah in prodal na ta račun več hlač.
Res je da Diesel brez vesti izkorišča vsako družbeno sporno tematiko. Če pa ima tako moč, kot se mu pripisuje v tekstu, da s svojim komentarjem lahko zamegli pomembnejša družbena vprašanja in jih celo razvrednoti, ter zmede ljudi ali jih naredi apatične, je problem spet nekje drugje – v ljudeh. In mislim tudi, da prav tako nima take moči, da nas z pomočjo ironije uči distance do takšnih tem, saj distanciramo se že sami in njegov trenutek nastopi ravno takrat ko se s to temo srečamo v obliki Dieselovega ali Benettonovega oglasa. Večji problem vidim v Benettonovi kampaniji, ker mu primankuje ironija. Ker se lahko gre psevdo novinarstvo, ki res ni daleč od „komercialnega“ novinarstva, a je še ena grožnja neodvisnemu novinarstvu.
Janez Plešnar
Monday, November 03, 2008
Alternative by design? (Obey the giant)
RAZMIŠLJA: KAJA KISILAK
Odlomek se ukvarja z vprašanjem vizualne kulture v devetdesetih, oblikovanja kot alternative same sebi. Kaj in kako je prišlo do oblikovalskega jezika, ki je postmoderen, komercialen, uporniški in pasiven hkrati.
Osredotoči se na nastanek in razvoj zloglasne ameriške alternativne rock n' roll revije Ray Gun, in jo primerja z nastankom MTV-ja. Analizira nov odnos do umetnosti, glasbe in oblikovanja ter posledično do stila življenja, ki so ga revija in nekateri mediji s svojim izrazito eksperimenalnim stilom sčasoma izoblikovali.
Avtor začne s primerom oglasa za Britansko vojsko, ki je zelo podoben Ray Gun-ovskemu stilu, ki je konec koncev zrcalil moderen vizualni aspekt tistega časa. Kar pa sproži veliko dilemo že v samem pomenu oglasa. Poleg tega, da je sporočilo oglasa nejasno, pa je narejeno na način oblikovanja, značilnega za revijo, ki je takrat predstavljala svetu v in izven oblikovalskih krogov nekaj radikalnega, subverzivnega, revolucionarnega, inovativnega, skratka v vseh pogledih nekaj prelomnega. Postavi se vprašanje, kdaj smo prišli do tega, da je množičnim občilom postalo popolnoma sprejemljivo, da lahko tako nerevolucionarna organizacija, kot je vojska, prevzame tak model oglaševanja.
Za Ray Gun je bilo značilno, da je imela apokaliptične poglede na prihodnost komuniciranja. Tako se je na primer na naslovnicah več številk revije pojavil stavek End of print. Pogosto je bila predmet analiziranja ali je medijska navzočnost ali oblikovalski konstrukt. Vizualna kultura v takratnih medijih je spodbujala direktorja revije Davida Carsona, da je oblikoval podobo brez predhodne zgodovine, postmoderno, nekaj na kar drugi oblikovalci sploh niso znali pomisliti.
Davida Carsona avtor opiše kot komercialnega dediča predanosti dekonstrukciji. Načrtno krši strokovne pojme pravilnega oblikovanja, sledijo mu številni sošolci Crambrookške Akademije.
Kot kulturni fenomen pa ima Ray Gun še pomembnejšega predhodnika – MTV. Gledan s tega vidika, konec koncev sploh ni tako radikalen, saj vzame oblikovno vsebino televizijskega vmesnika in jo poskuša namestiti na statični medij - tisk. Ta vsebina temelji na temu da gledalca ali bralca zadovoljuje.
Bralci Ray Guna so pripadali generaciji MTV-ja, naučili so se sprejemati informacije veliko hitreje, morale so biti takšne, kot na televiziji – intenzivne in razburljive. Na stopnji onstran besed (beyond words), mimo racionalnega, logičnega direktno v del možganov, ki “razume brez razmišljanja”. Najmočnejši poziv gledalcem je čustveni. Bob Pittman, predstavnik MTV-ja je v intervjuju razložil:“Če otrokom MTV-ja vzbudiš čustva, da pozabijo na logiko, si zmagal...”
MTV-jev cilj je bil podati nekaj več, kot kvaliteto življenja, v nekem smislu “weird edge”. Dobro oblikovan studio, posebni veejayji, ki se ne držijo skripte, delajo napake, ker to izpade realno, vse je naključno sestavljeno skupaj v neko verigo dogodkov. Podobno je bilo z Ray Gun-om, nastopili so neformalno, spontano (kot da bi stresel fotografije po strani), izjava na prvih naslovnicah bila “Alternative by design”. Tipografija z negativni leadingom, ročno napisanimi naslovi, novi fonti, izrazito surov, oster izraz črk in pogosto tako razbite besede, da je bilo branje oteženo. Vse skupaj je bilo postavljeno v kaotičnih kompozicijah, ki je celoti dajalo abstraktni pridih.
Ray Gun je bil drugačen, obljubljal je ne korporativno, samo ekspresivno in svobodno življenje. Vendar pa je bil “Raw by choice” tako intenziven, da je popolnoma prekril uredniško vsebino. Carson je imel, obratno kot je ponavadi, izrazito glavno besedo, tako da je pogosto sporočilo bilo nek osebni pogled oblikovalca, ne pa uredniški izdelek. Postal je primer, kaj lahko eksperimentalna umetnost doseže, če se ji da možnost. Oblikovanje Ray Guna je postalo vsebina, tako pasivno v svoji osnovi, kot na MTV-ju. Ko pa je želel postaviti Rock 'n' roll višje in izraziti politično agendo: Še vedno verjamemo, da glasba in glasbeniki lahko spremenijo svet; pa mu je zaradi zgoraj navedenega zmanjkalo “trdne podlage”.
Tudi pred odhodom Carsona, je revija začela sprejemati mirnejši, čist, tih, reflektiven način oblikovanja, takratni art direktor Robert Hales je dejal da imajo novo zaprisego k vsebini in berljivosti revije. To da bi revija zmogla rešiti napetost med svojo formo in vsebino, je vprašljivo. Larry McCaffey je označil revijo za Avant-Pop, saj združuje pop umetnostni pogled potrošniške dobrine, množična občila z avantgardnim duhom subverzije in poudarkom na radikalni inovaciji.
Je produkt sobivanja umetnostne avantgarde in popularne masovne kulture.
Percepcija MTV-ja je shizofrenično zanikanje racionalnega, liberalno humanističnega diskurza, ki ustvarja nihilistično, amoralno okolje, ki odvrača pozornost od resnih življenjskih problemov.
Priporočam branje tega teksta vsem, ki vas ta tema zanima. Tekst je zelo kompleksen. Menim, da se nas ta tema vseh kar konkretno dotika, saj smo vsi pod vplivom takih medijev. Mislim da ker stremijo k temu, da gledalcu vzbujajo fiktivna čustva, za doseganje gledanosti in hkrati pasivnosti povzročajo probleme, pogoste pri mladih danes. To je občutek praznine, kateri ne najdejo vzroka.
Kaja
Sunday, November 02, 2008
V boj z roboti
Na zadnjem predavanju smo analizirali del spletne kampanje predsedniškega kandidata Obame. Posebej dobro mu je uspelo aktivno vplesti svoje privržence v različne ravni direktne konfrontacije s svojim konkurentom. Zanimivo je sodelovanje javnosti v direktnem komunikacijskem boju proti lažem, ki jih o Obami širi njegov konkurent Mccain.
Mccain je med drugim plačal podjetje za odnose z javnostmi, ki zanj izvaja avtomatične robotske telefonske klice. Zanimivo je to, da je isto podjetje v preteklosti izvajalo kampanjo proti Mccainu. Tukaj je še televizijski spot na to temo:
Mccain je med drugim plačal podjetje za odnose z javnostmi, ki zanj izvaja avtomatične robotske telefonske klice. Zanimivo je to, da je isto podjetje v preteklosti izvajalo kampanjo proti Mccainu. Tukaj je še televizijski spot na to temo:
Monday, October 27, 2008
»Introduction to communication studies« (Shanon and Weaver's model)
RAZMIŠLJA: TIMON LEDER
Obnova
Fiske v prvem poglavju knjige, naslovljenem Komunikacijska teorija, začne z Matematično teorijo komuniciranja, ki sta jo 1949. leta osnovala matematika Shannon in Weaver. Ta naj bi bila eden glavnih izvorov komunikologije.
Teorija je vzklila iz želje avtorjev, da bi naredila komunikacijske kanale kar se da učinkovito uporabljene. Z drugimi besedami, kot zaposlena pri Bell Telephone Laboratories v ZDA sta želela razviti sistem, s pomočjo katerega bi lahko preko telefonskih kablov in radijskih valov prenesli največje možno število informacij v najkrajšem času. Poleg tega sta želela razviti način merjenja zmožnosti prenosa podatkov po kateremkoli komunikacijskem kanalu.
Čeprav sta se posvetila problemu predvsem s tehničnega, matematičnega vidika, trdita, da je teorija aplikativna na celotno vprašanje človeške komunikacije.
Razvila sta preprost linearni model komunikacije, ki je razviden iz zgornje sheme. V besedi je proces takšen: vir je nekdo, ki sprejema odločitev o tem, katero sporočilo iz niza možnosti bo poslal; izbrano sporočilo oddajnik zakodira v signal, kateri preko kanala s signalom pride do prejemnika, ki sporočilo odkodira za cilj. (Fiske da za primer govorca, ki preko slušalke po telefonskem kablu pošlje sporočilo do slušalke sogovorca.)
Čeravno sta se Shanon in Weaver lotila problema komunikacije predvsem zaradi tehničnih omejitev, sta vendarle prepoznala še drugi dve stopnji problemov:
- stopnja A (tehnični problemi): natančnost prenosa komunikacijskih simbolov
- stopnja B (semantični problemi): natančnost podajanja želenega pomena s prenesenimi simboli
- stopnja C (problemi učinkovitosti): učinkovitost vpliva prejetega pomena na željeno reakcijo
Semantične probleme je sicer enako lahko prepoznati, kot tehnične, a jih je težje rešiti, ker je pojem semantike veliko obširnejši (obsega vse od pomena ene besede do pomena slike ZDA v filmskem tedniku za Rusa). Avtorja teorije upoštevata tudi pomen, ki ga vsebuje sporočilo, ter predvidita, da bi izboljšan sistem kodiranja povečal semantično točnost.
Stopnja učinkovitosti naj se po njuno ne bi nanašala na idejo, da je komuniciranje zgolj manipulacija in propaganda; pomenila naj bi kakršenkoli učinek komunikacije. (Kot primer navedeta čustveni odziv na umetniško delo.)
Pravita, da stopnje niso medsebojno neodvisne, ter da je model aplikativen na vse tri, čeprav v svoji osnovi izvira samo iz prve stopnje. Bistvo preučevanja komunikacije na vseh treh stopnjah je v razumevanju tega, kako izboljšati natančnost in učinkovitost procesa.
Če se vrnem k prejšnjemu primeru telefonskega pogovora, se že pri tej enostavni situaciji pojavi omejitev, ki Shanona in Weaverja za njun namen ni zanimala. Nekateri deli modela lahko delujejo več kot enkrat. V primeru telefonskega pogovora so lahko oddajnik tudi govornikova usta, signal so zvočni valovi, kanal je zrak, prejemnik pa je ista slušalka, ki je bila prej oddajnik. (Fiske omeni še Gerbnerjev model, ki naj bi bolje obravnaval podvajanje stopenj procesa.)
Enako omejitev njunega modela Fiske predstavi tudi na stopnji šuma. Ker sta bila osredotočena na tehnične probleme, sta najbolj razdelala šum prav na teh področjih. Torej, kot kakršnokoli motnjo znotraj kanala, kar je pri telefonskem pogovoru popačenje ali hreščanje v telefonski žici.
Ampak, ker sta ga splošno definirala kot »vse, kar je dodano signalu med njegovim oddajanjem in sprejemanjem, pa vir tega ni hotel«, sta morala koncept šuma razširiti na semantično stopnjo problemov. (Šum so lahko tudi misli nepozornega sogovornika.) Zato razlikujeta med semantičnim in tehničnim šumom in predlagata umestitev novega dela v procesu komunikacije: »semantični sprejemnik«, ki bi moral bili med tehničnim sprejemnikom in ciljem.
Šum, ne glede na njegov izvor, vedno zmede namen sporočevalca (vira) in omeji količino informacij na enoto časa, ki so lahko poslane. Da bi premostila težave, ki jih je povzročil šum, sta razvila nadaljne osnovne koncepte.
Tako razširita osnovni koncept informacije, ki je enako kot vse ostalo baziran na tehnični ravni komunikacije. Tehnično je informacija samo merilo predvidljivosti signala; drugače rečeno je to število izbir, ki so sporočevalcu na voljo. Gre za golo kodo brez vsebine. Uporabita izbiro s 50-odstotno predvidljivostjo, pri kateri sta možnosti samo dve; ena je drugi nasprotna, pomenita 'da' ali 'ne'. Informacija, ki jo vsebuje katerikoli od teh signalov, je enaka.
Enota, ki jo določa izbira med dvema možnostima, se na kratko imenuje 'bit' ('binary digit'). To je način, na katerega delujejo računalniki in po mnenju nekaterih psihologov tudi naši možgani.
Ta princip nas od kateregakoli vprašanja pripelje do odgovora s serijo podrejenih vprašanj in 'da/ne' odgovorov. (Fiske za primer navede oceno starosti neke osebe, za katero preletimo serijo binarnih izbir: je star ali mlad; če je mlad, ali je že odrasel ali ne; če… vse dokler ne dobimo točne starosti.) Avtor knjige pravi, da smo v omenjenem primeru z lahkoto preko stopnje A prešli na stopnjo B. Vemo tudi točno število vprašanj oz. bitov, ki smo jih potrebovali za odgovor na pomensko vprašanje.
Kakorkoli, ključna razlika med semantično in tehnično stopnjo komunikacije je v tem, da lahko na tehničnem nivoju predvidimo število bitov za zapis omejenega števila informacij (npr. črk abecede), ki jih potem sestavljamo v katerokoli vprašanje. Vendar isto ne velja za semantično stopnjo komunikacije. Število bitov do kateregakoli možnega odgovora ni določljivo.
Fiske še enkrat poudari, da je bil za Shanona in Weaverja pri oblikovanju telefonskega sistema kritični faktor število signalov, ki jih ta lahko prenaša. To, kaj ljudje preko njega povejo, jima niti ni bilo pomembno.
Poglavje zaključi z vprašanjem, kako uporabna je lahko tako mehanična teorija pri širšem preučevanju komuniciranja.
Moje mnenje
Verjetno imam premalo znanja na področjih psihologije in komunikologije, da bi znal smiselno ovrednotiti uporabnost zgornjega modela. Se mi pa zdi vredno razmisliti o dveh vprašanjih, ki ju odpira Matematična teorija komunikacije.
Prvo se je porodilo ob misli, če je res nemogoče določiti omejeno število bitov, ki nas pripelje do kateregakoli odgovora na področju današnjega oglaševanja. Ali ni mogoče prav s spektaklom in močnimi stereotipi v oglaševanju »smrt avtorja« pripeljala do te stopnje, da so začeli oglaševalci (brez ozira na tematiko in namembnost sporočila) vedno znova izbirati med istim omejenim številom pristopov za prenos sporočila.
Preko tega bi se navezal še na šum, ki ga po mojem pri omenjeni banalizaciji ustvarja sam oblikovalec. Kako je lahko tako močno vlogo oblikovanja prevzela surova estetskost, če pa s takim početjem izkrivljamo izvirno poslanstvo oblikovanja. To naj bi omogočalo še lažje razumevanje kompleksnih sporočil, danes pa dela prav nasprotno. Z ignoriranjem etike in družbene odgovornosti, ter z nerazumevanjem sporočila tega brez kakršnekoli logike vizualno olepšuje. S takim početjem nehote povzroča še dodatni šum, ki je že v osnovi dovolj velik zaradi moteče količine oglasov v okolju.
Obnova
Fiske v prvem poglavju knjige, naslovljenem Komunikacijska teorija, začne z Matematično teorijo komuniciranja, ki sta jo 1949. leta osnovala matematika Shannon in Weaver. Ta naj bi bila eden glavnih izvorov komunikologije.
Teorija je vzklila iz želje avtorjev, da bi naredila komunikacijske kanale kar se da učinkovito uporabljene. Z drugimi besedami, kot zaposlena pri Bell Telephone Laboratories v ZDA sta želela razviti sistem, s pomočjo katerega bi lahko preko telefonskih kablov in radijskih valov prenesli največje možno število informacij v najkrajšem času. Poleg tega sta želela razviti način merjenja zmožnosti prenosa podatkov po kateremkoli komunikacijskem kanalu.
Čeprav sta se posvetila problemu predvsem s tehničnega, matematičnega vidika, trdita, da je teorija aplikativna na celotno vprašanje človeške komunikacije.
Razvila sta preprost linearni model komunikacije, ki je razviden iz zgornje sheme. V besedi je proces takšen: vir je nekdo, ki sprejema odločitev o tem, katero sporočilo iz niza možnosti bo poslal; izbrano sporočilo oddajnik zakodira v signal, kateri preko kanala s signalom pride do prejemnika, ki sporočilo odkodira za cilj. (Fiske da za primer govorca, ki preko slušalke po telefonskem kablu pošlje sporočilo do slušalke sogovorca.)
Čeravno sta se Shanon in Weaver lotila problema komunikacije predvsem zaradi tehničnih omejitev, sta vendarle prepoznala še drugi dve stopnji problemov:
- stopnja A (tehnični problemi): natančnost prenosa komunikacijskih simbolov
- stopnja B (semantični problemi): natančnost podajanja želenega pomena s prenesenimi simboli
- stopnja C (problemi učinkovitosti): učinkovitost vpliva prejetega pomena na željeno reakcijo
Semantične probleme je sicer enako lahko prepoznati, kot tehnične, a jih je težje rešiti, ker je pojem semantike veliko obširnejši (obsega vse od pomena ene besede do pomena slike ZDA v filmskem tedniku za Rusa). Avtorja teorije upoštevata tudi pomen, ki ga vsebuje sporočilo, ter predvidita, da bi izboljšan sistem kodiranja povečal semantično točnost.
Stopnja učinkovitosti naj se po njuno ne bi nanašala na idejo, da je komuniciranje zgolj manipulacija in propaganda; pomenila naj bi kakršenkoli učinek komunikacije. (Kot primer navedeta čustveni odziv na umetniško delo.)
Pravita, da stopnje niso medsebojno neodvisne, ter da je model aplikativen na vse tri, čeprav v svoji osnovi izvira samo iz prve stopnje. Bistvo preučevanja komunikacije na vseh treh stopnjah je v razumevanju tega, kako izboljšati natančnost in učinkovitost procesa.
Če se vrnem k prejšnjemu primeru telefonskega pogovora, se že pri tej enostavni situaciji pojavi omejitev, ki Shanona in Weaverja za njun namen ni zanimala. Nekateri deli modela lahko delujejo več kot enkrat. V primeru telefonskega pogovora so lahko oddajnik tudi govornikova usta, signal so zvočni valovi, kanal je zrak, prejemnik pa je ista slušalka, ki je bila prej oddajnik. (Fiske omeni še Gerbnerjev model, ki naj bi bolje obravnaval podvajanje stopenj procesa.)
Enako omejitev njunega modela Fiske predstavi tudi na stopnji šuma. Ker sta bila osredotočena na tehnične probleme, sta najbolj razdelala šum prav na teh področjih. Torej, kot kakršnokoli motnjo znotraj kanala, kar je pri telefonskem pogovoru popačenje ali hreščanje v telefonski žici.
Ampak, ker sta ga splošno definirala kot »vse, kar je dodano signalu med njegovim oddajanjem in sprejemanjem, pa vir tega ni hotel«, sta morala koncept šuma razširiti na semantično stopnjo problemov. (Šum so lahko tudi misli nepozornega sogovornika.) Zato razlikujeta med semantičnim in tehničnim šumom in predlagata umestitev novega dela v procesu komunikacije: »semantični sprejemnik«, ki bi moral bili med tehničnim sprejemnikom in ciljem.
Šum, ne glede na njegov izvor, vedno zmede namen sporočevalca (vira) in omeji količino informacij na enoto časa, ki so lahko poslane. Da bi premostila težave, ki jih je povzročil šum, sta razvila nadaljne osnovne koncepte.
Tako razširita osnovni koncept informacije, ki je enako kot vse ostalo baziran na tehnični ravni komunikacije. Tehnično je informacija samo merilo predvidljivosti signala; drugače rečeno je to število izbir, ki so sporočevalcu na voljo. Gre za golo kodo brez vsebine. Uporabita izbiro s 50-odstotno predvidljivostjo, pri kateri sta možnosti samo dve; ena je drugi nasprotna, pomenita 'da' ali 'ne'. Informacija, ki jo vsebuje katerikoli od teh signalov, je enaka.
Enota, ki jo določa izbira med dvema možnostima, se na kratko imenuje 'bit' ('binary digit'). To je način, na katerega delujejo računalniki in po mnenju nekaterih psihologov tudi naši možgani.
Ta princip nas od kateregakoli vprašanja pripelje do odgovora s serijo podrejenih vprašanj in 'da/ne' odgovorov. (Fiske za primer navede oceno starosti neke osebe, za katero preletimo serijo binarnih izbir: je star ali mlad; če je mlad, ali je že odrasel ali ne; če… vse dokler ne dobimo točne starosti.) Avtor knjige pravi, da smo v omenjenem primeru z lahkoto preko stopnje A prešli na stopnjo B. Vemo tudi točno število vprašanj oz. bitov, ki smo jih potrebovali za odgovor na pomensko vprašanje.
Kakorkoli, ključna razlika med semantično in tehnično stopnjo komunikacije je v tem, da lahko na tehničnem nivoju predvidimo število bitov za zapis omejenega števila informacij (npr. črk abecede), ki jih potem sestavljamo v katerokoli vprašanje. Vendar isto ne velja za semantično stopnjo komunikacije. Število bitov do kateregakoli možnega odgovora ni določljivo.
Fiske še enkrat poudari, da je bil za Shanona in Weaverja pri oblikovanju telefonskega sistema kritični faktor število signalov, ki jih ta lahko prenaša. To, kaj ljudje preko njega povejo, jima niti ni bilo pomembno.
Poglavje zaključi z vprašanjem, kako uporabna je lahko tako mehanična teorija pri širšem preučevanju komuniciranja.
Moje mnenje
Verjetno imam premalo znanja na področjih psihologije in komunikologije, da bi znal smiselno ovrednotiti uporabnost zgornjega modela. Se mi pa zdi vredno razmisliti o dveh vprašanjih, ki ju odpira Matematična teorija komunikacije.
Prvo se je porodilo ob misli, če je res nemogoče določiti omejeno število bitov, ki nas pripelje do kateregakoli odgovora na področju današnjega oglaševanja. Ali ni mogoče prav s spektaklom in močnimi stereotipi v oglaševanju »smrt avtorja« pripeljala do te stopnje, da so začeli oglaševalci (brez ozira na tematiko in namembnost sporočila) vedno znova izbirati med istim omejenim številom pristopov za prenos sporočila.
Preko tega bi se navezal še na šum, ki ga po mojem pri omenjeni banalizaciji ustvarja sam oblikovalec. Kako je lahko tako močno vlogo oblikovanja prevzela surova estetskost, če pa s takim početjem izkrivljamo izvirno poslanstvo oblikovanja. To naj bi omogočalo še lažje razumevanje kompleksnih sporočil, danes pa dela prav nasprotno. Z ignoriranjem etike in družbene odgovornosti, ter z nerazumevanjem sporočila tega brez kakršnekoli logike vizualno olepšuje. S takim početjem nehote povzroča še dodatni šum, ki je že v osnovi dovolj velik zaradi moteče količine oglasov v okolju.
Monday, October 20, 2008
Douglas Kellner: Media Cultutre and the Triumph of the Spectacle
RAZMIŠLJA:GORAN IVAŠIČ
V svojem eseju Douglas Kellner razmišlja o spektaklu kot glavnem organizacijskem principu danšnje družbe, ekonomije, politike, kulture in vsakdanjega življenja. Vse bolj, pravi, se spektakel uporablja kot sredstvo promocije, reprodukcije in kroženja ter prodajanja dobrin. Medijska kultura razvija vedno bolj dovršene spektakle, da bi si pridobila večje, širše občinstvo in povečala svoj dobiček. Novi mediji, ki združujejo radijo, filme, TV novice, zabavo, cyber prostor,... pa postajajo igrišča kjer se odvija spektakel tehnokulture. Informacija in zabava sta se združili v eno ("infotainment").
Pri svoji analizi stanja se naslanja na delo francoskega teoretika Guya Deborda, ki je bil v 60-ih letih eden od vodilnih članov skupine Situationist International, katere miselnost je v veiki meri sprožila dogajanja v maju 1968, ko so študenti zavzeli pariško Sorbono, kmalu za tem pa je 10 miljonov francoskih delavcev napovedalo stavko. Debord v svojem delu The Society of Spectacle (1967) pravi, da je spektakel vsota naprednega kapitalizma, množičnih medijev in vlad, ki imajo željo po spektaklih. Spektakel, po njegovo, naredi vse kar je nekoč resnično obstajalo le za svojo lastno reprezentacijo. Biti spremeni v imeti in imeti v pojavljati se. V trenutku ko postane pojavljati se glavna vrednota, bo spektakel zaključil svojo kolonizacijo družabnega življenja. Spektakel je po Debordu družbeni odnos med ljudmi, ki je posredovan preko slik. Torej se namesto čutne zaznave, ki je na prvem mestu v realnem svetu, s spektaklom izpostavlja predvsem čutilo vida, najbolj abstrakten človeški čut.
Kellner se strinja; medijska kultura senzacionalistično predstavlja vse aspekte življenja in tako ne samo zavzema vse večje dele vsakdanjika, ampak tudi ponuja material za sanjanje, oblikovanje misli in obnašanja, ter končno identitet. Spektakel postaja tako prepleten z realnostjo, da ga je težko prpoznati. Neil Gabler celo trdi, da igramo glavno vlogo v svojih, kakor jih označi, "življenčkih" ("lifies"). Naše občinstvo so vrstniki, pri pisanju scenarija pa se zgledujemo po kulturi množičnih medijev in smo tako lastni stilisti in pisci šal. Zabava je tako močan imperativ, da je postala vodilo naših družbenih izkušenj in delovanja.
Ker si je za vzorec vzel zahodno, predvsem Ameriško kulturo konca 20. in 21. stoletja, Kellner navaja specifične primere poseganja spektakla v različna področja. Ekonomije, kjer je pomembno biti zabaven in spektakularen tako za množice, če so del tvojega poslovnega načrta, kot tudi na sestankih in predstavitvah. Filma, ki je s Hollywoodom lahko definicija spektakla, saj je bil tu uporabljan že v samem začetku in so se razvijali novi prijemi senzacije in zabave. Napovedniki so nasičeni z rezi v hitrem tempu in vse več filmov je polnih z vse več posebnimi učinki, ki včasih nimajo druge funkcije kot animirati gledalca. V umetnosti se prav tako pojavlja spektakel, saj ponekod stojijo zbirke umetnin v stavbah, ki jih s pompoznostjo nadglašuejo (The Frank Ghery Guggenheim, Bilbao - Španija), spet drugje se razstave postavljajo po ključu zanimivosti in zabavnosti (Made in California: Art, Image and identity, 1900-2000; kjer med drugimi visi tudi naslovnica playboya z dekleti iz Obalne straže), gledališke predstave pa se ukvarjajo s temami množične kulture in izrabljajo zvočne in svetlobne učinke. Glasbena scena je postala glavno pogorišče spektakla, kjer so video spoti, distribucija in senzacionalizem postali nujni za večji uspeh. MTV pa vodi smer razvoja mainstream scene. Tudi visoka moda tako rekoč temelji na spektaklu, ki pomaga določiti kaj je in in out, ter poganja kolesje potrošnike družbe. Prav tako so logiki spektakla in tabloidizaciji podvržene televizijske novice; politični škandali, na pogled neskončna kulturna vojna in sedaj že nekaj časa trajajoča vojna proti terorizmu. Že samo fraze kot so "Breaking News!" in "This just in!" govorijo o drži, ki jo imajo novinarske hiše. Nekateri prispevki, ki so predvajani ob boku katastrof in ekonomskih poročil pa so naravnost neumni (npr. na CNN o mački, ki ima na dlaki podobo Jezusa). Posamezniki se vključujejo v igro spektakla, kjer funkcionirajo kot organizacije, saj imajo za seboj ljudi in mehanizme, ki jih postavljajo in ohranjajo na položaju zvezdnikov (najboljši primer je Madona). Športni dogotki so posneti z dramatičnimi načini montaže, grafičnimi prikazi in kupi maskot, navijačic in oznamčenih izdelkov na igrišču. Športniki so zvezde. Olimpijske igre, Super Bowl, Svetovni nogometni pokal in NBA so rituali, ki slavijo najglobje družbene vrednote zahoda: tekmovanje, zmago, uspeh in denar. Celo hrana je postala predmet spektakla. Izgled in okus sta postala pomembnejša od kvalitete in način predstavljanja nekatere hrane je instanten in pompozen..
Problem pri tem je, po Kellnerju, da spektakel zavaja občinstvo in ga uvaja v pomene novega sveta, sveta zabave, informacije in potrošnje. Odtujenost ljudi je naredil za udobno, družbeno sprejemljivo in splošno. Debord pravi: "Spektakel zatemni preteklost, z prihodnostjo jo združi v nerazločljivo tvar, nekakšno sedanjost brez konca, na tak način spektakel preprečuje posamezniku, da bi videl družbo spektakla kot trenutek v zgodovini, ki se ga lahko z revolucijo sprevrže,". (Guy Dabord, The Society of Spectacle, 1967)
Jaz se strinjam. Spektakel se je prikradel v neslutena področja našega življenja. Informacije, ki so nam dostopne, so tako mnogoštevilne, da bi bile za človeka iz 19. stoletja šok. Hitrost in število zunanjih dražljajev, ki jih sprejemejo naši možgani so nas prisilili v izključevanje informacij in njihovo presejanje. Spektakel je tako eden od načinov priteganja naše pozornosti. Obdani z njim, dvigujemo prag odziva in če stvari, ki bi se nam drugače zdele zabavne, ne zadostujejo vse višjim kriterijem, so dolgočasne. Zabavnost nekaterih potrošniških dobrin (kot so filmi, videoigre, glasba,...) je postala tako privlačna, da ji pogovor ali sprehod v naravi pri nekaterih težko konkurirata. Prav tako so slaba konkurenca nesenzacionalistično zastopane informacije. Mediji, ki so vzpostavili sistem spektakla imajo sedaj dovršen način podajanja zgodb, novic ipd. in lahko izbirajo svojo realnost. V kateri je vse več okrasja in vse manj vsebine. Bolj drzno se lahko postavlja v ospredje korporativna agenda, bolj prepričljivo se lahko posreduje laž. Kultura zabave je naravnana tako da, morda nehote, odvzema mentalni prostor in razvoj posamezniku. Nadomešča in ispodriva namreč učenje, iskanje in odkrivanje, raziskovanje. Menim pa tudi, da je spektakel sam sebi sovažnik. Prenasičenost bi znala pripeljati do točke, ko bo postal absurden (na nekih področjih je že kr blizu, sploh u ameriki) in z nekaj pameti se mu je moč ne le upirati ampak dobiti popoln odpor do njega. Prav tako ga je lahko spregledati. Vsekakor pa ga moramo sprejemati kot dejavnik, ki bo ostal z nami vse do konca civilizacije, tu je že od pamtiveka.
BONUS: šale na račun senzacionalističnih novic http://www.theonion.com , video morte video
V svojem eseju Douglas Kellner razmišlja o spektaklu kot glavnem organizacijskem principu danšnje družbe, ekonomije, politike, kulture in vsakdanjega življenja. Vse bolj, pravi, se spektakel uporablja kot sredstvo promocije, reprodukcije in kroženja ter prodajanja dobrin. Medijska kultura razvija vedno bolj dovršene spektakle, da bi si pridobila večje, širše občinstvo in povečala svoj dobiček. Novi mediji, ki združujejo radijo, filme, TV novice, zabavo, cyber prostor,... pa postajajo igrišča kjer se odvija spektakel tehnokulture. Informacija in zabava sta se združili v eno ("infotainment").
Pri svoji analizi stanja se naslanja na delo francoskega teoretika Guya Deborda, ki je bil v 60-ih letih eden od vodilnih članov skupine Situationist International, katere miselnost je v veiki meri sprožila dogajanja v maju 1968, ko so študenti zavzeli pariško Sorbono, kmalu za tem pa je 10 miljonov francoskih delavcev napovedalo stavko. Debord v svojem delu The Society of Spectacle (1967) pravi, da je spektakel vsota naprednega kapitalizma, množičnih medijev in vlad, ki imajo željo po spektaklih. Spektakel, po njegovo, naredi vse kar je nekoč resnično obstajalo le za svojo lastno reprezentacijo. Biti spremeni v imeti in imeti v pojavljati se. V trenutku ko postane pojavljati se glavna vrednota, bo spektakel zaključil svojo kolonizacijo družabnega življenja. Spektakel je po Debordu družbeni odnos med ljudmi, ki je posredovan preko slik. Torej se namesto čutne zaznave, ki je na prvem mestu v realnem svetu, s spektaklom izpostavlja predvsem čutilo vida, najbolj abstrakten človeški čut.
Kellner se strinja; medijska kultura senzacionalistično predstavlja vse aspekte življenja in tako ne samo zavzema vse večje dele vsakdanjika, ampak tudi ponuja material za sanjanje, oblikovanje misli in obnašanja, ter končno identitet. Spektakel postaja tako prepleten z realnostjo, da ga je težko prpoznati. Neil Gabler celo trdi, da igramo glavno vlogo v svojih, kakor jih označi, "življenčkih" ("lifies"). Naše občinstvo so vrstniki, pri pisanju scenarija pa se zgledujemo po kulturi množičnih medijev in smo tako lastni stilisti in pisci šal. Zabava je tako močan imperativ, da je postala vodilo naših družbenih izkušenj in delovanja.
Ker si je za vzorec vzel zahodno, predvsem Ameriško kulturo konca 20. in 21. stoletja, Kellner navaja specifične primere poseganja spektakla v različna področja. Ekonomije, kjer je pomembno biti zabaven in spektakularen tako za množice, če so del tvojega poslovnega načrta, kot tudi na sestankih in predstavitvah. Filma, ki je s Hollywoodom lahko definicija spektakla, saj je bil tu uporabljan že v samem začetku in so se razvijali novi prijemi senzacije in zabave. Napovedniki so nasičeni z rezi v hitrem tempu in vse več filmov je polnih z vse več posebnimi učinki, ki včasih nimajo druge funkcije kot animirati gledalca. V umetnosti se prav tako pojavlja spektakel, saj ponekod stojijo zbirke umetnin v stavbah, ki jih s pompoznostjo nadglašuejo (The Frank Ghery Guggenheim, Bilbao - Španija), spet drugje se razstave postavljajo po ključu zanimivosti in zabavnosti (Made in California: Art, Image and identity, 1900-2000; kjer med drugimi visi tudi naslovnica playboya z dekleti iz Obalne straže), gledališke predstave pa se ukvarjajo s temami množične kulture in izrabljajo zvočne in svetlobne učinke. Glasbena scena je postala glavno pogorišče spektakla, kjer so video spoti, distribucija in senzacionalizem postali nujni za večji uspeh. MTV pa vodi smer razvoja mainstream scene. Tudi visoka moda tako rekoč temelji na spektaklu, ki pomaga določiti kaj je in in out, ter poganja kolesje potrošnike družbe. Prav tako so logiki spektakla in tabloidizaciji podvržene televizijske novice; politični škandali, na pogled neskončna kulturna vojna in sedaj že nekaj časa trajajoča vojna proti terorizmu. Že samo fraze kot so "Breaking News!" in "This just in!" govorijo o drži, ki jo imajo novinarske hiše. Nekateri prispevki, ki so predvajani ob boku katastrof in ekonomskih poročil pa so naravnost neumni (npr. na CNN o mački, ki ima na dlaki podobo Jezusa). Posamezniki se vključujejo v igro spektakla, kjer funkcionirajo kot organizacije, saj imajo za seboj ljudi in mehanizme, ki jih postavljajo in ohranjajo na položaju zvezdnikov (najboljši primer je Madona). Športni dogotki so posneti z dramatičnimi načini montaže, grafičnimi prikazi in kupi maskot, navijačic in oznamčenih izdelkov na igrišču. Športniki so zvezde. Olimpijske igre, Super Bowl, Svetovni nogometni pokal in NBA so rituali, ki slavijo najglobje družbene vrednote zahoda: tekmovanje, zmago, uspeh in denar. Celo hrana je postala predmet spektakla. Izgled in okus sta postala pomembnejša od kvalitete in način predstavljanja nekatere hrane je instanten in pompozen..
Problem pri tem je, po Kellnerju, da spektakel zavaja občinstvo in ga uvaja v pomene novega sveta, sveta zabave, informacije in potrošnje. Odtujenost ljudi je naredil za udobno, družbeno sprejemljivo in splošno. Debord pravi: "Spektakel zatemni preteklost, z prihodnostjo jo združi v nerazločljivo tvar, nekakšno sedanjost brez konca, na tak način spektakel preprečuje posamezniku, da bi videl družbo spektakla kot trenutek v zgodovini, ki se ga lahko z revolucijo sprevrže,". (Guy Dabord, The Society of Spectacle, 1967)
Jaz se strinjam. Spektakel se je prikradel v neslutena področja našega življenja. Informacije, ki so nam dostopne, so tako mnogoštevilne, da bi bile za človeka iz 19. stoletja šok. Hitrost in število zunanjih dražljajev, ki jih sprejemejo naši možgani so nas prisilili v izključevanje informacij in njihovo presejanje. Spektakel je tako eden od načinov priteganja naše pozornosti. Obdani z njim, dvigujemo prag odziva in če stvari, ki bi se nam drugače zdele zabavne, ne zadostujejo vse višjim kriterijem, so dolgočasne. Zabavnost nekaterih potrošniških dobrin (kot so filmi, videoigre, glasba,...) je postala tako privlačna, da ji pogovor ali sprehod v naravi pri nekaterih težko konkurirata. Prav tako so slaba konkurenca nesenzacionalistično zastopane informacije. Mediji, ki so vzpostavili sistem spektakla imajo sedaj dovršen način podajanja zgodb, novic ipd. in lahko izbirajo svojo realnost. V kateri je vse več okrasja in vse manj vsebine. Bolj drzno se lahko postavlja v ospredje korporativna agenda, bolj prepričljivo se lahko posreduje laž. Kultura zabave je naravnana tako da, morda nehote, odvzema mentalni prostor in razvoj posamezniku. Nadomešča in ispodriva namreč učenje, iskanje in odkrivanje, raziskovanje. Menim pa tudi, da je spektakel sam sebi sovažnik. Prenasičenost bi znala pripeljati do točke, ko bo postal absurden (na nekih področjih je že kr blizu, sploh u ameriki) in z nekaj pameti se mu je moč ne le upirati ampak dobiti popoln odpor do njega. Prav tako ga je lahko spregledati. Vsekakor pa ga moramo sprejemati kot dejavnik, ki bo ostal z nami vse do konca civilizacije, tu je že od pamtiveka.
BONUS: šale na račun senzacionalističnih novic http://www.theonion.com , video morte video
Saturday, October 11, 2008
Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resisttance to theory in design criticism history and practice. By Matthew Soar
RAZMIŠLJA: TANJA KOMADINA
Predstavitev
Ko se je Matthew Soar poglobil v odnos med »akademskim« in »pravim« jezikom, se je ze takoj na začetku pojavila težava s samima terminoma. Trčil je v zakoreninjene predsodke in stereotipe. V najslabšem primeru se namreč termin »akademski jezik« uporablja kot nekaj slabšalnega, nekaj kar služi le deskreditiranju tistih, ki akademskega jezika ne razumejo.
Avtorica Janet Wolff v svoji knjigi The Social Production of Art trdi, da mediji popularizirajo napačno mnenje, da je edini »pravi« jezik tisti, ki ga razumejo vsi.
Umetnost, kultura, politika in družba so tako kompleksni pojmi, da jih nikakor ne moremo zreducirati le na dve primarni izbiri, črno ali belo - da ali ne. Prav zato potrebujemo ustrezen jezik, ki je zmožen obravnave tako široke tematike.
Fraze kot so »resnični jezik«, »akademski jezik« in »zdrava pamet« so plod globoko zakoreninjenih stereotipov, ki jih širijo okrog večinoma mediji.
O tem pripoveduje tudi šala, ki gre nekako takole: glavna naloga učenja specialističnega jezika je ta, da ti odvzame sposobnost enostavnega in razumljivega govorjenja.
Teorija se moti? Mar ne?
M. Soar je preobrat v svojem razmišljanju doživel ob branju Williamsove knjige, kjer je avtor izpostavil misel, da pri oglaševanju ne gre za osebno izražanje. Kar pomeni, da v oglasih ne moremo prepoznati posameznika kot individuma, oz. njegovih prepričanj in osebnih nazorov. Oglaševanje je sestavljeno iz sklopa splošno poznanih »kulturnih kod«, ki nam omogočajo masovno komuniciranje. Ustvarjalci smo tako pravzaprav obsojeni na večno zbiranje in ponovno sestavljanje ze obstoječih kod. Iz česar tudi izhaja ideja o »smrti avtorja« (Bartez 1981). »Smrt avtorja« si ne smemo interpretirati napačno. To nikakor ne pomeni, da je kreativa nepotrebna, pač pa, da ustvarjalci vseeno nismo tako zelo originalni, kot si včasih želimo, da bi bili.
Teorija kot orozje in obramba
»Teory jocks« imenujemo ljudi, ki s pridom uporabljajo teorijo kot orožje, oziroma način kako prelisičiti in ponižati sogovornika. Ni pa nujno, da se teorija vedno uporablja le v radikalne in nepoštene namene. Lahko je tudi način strateške obrambe.
Težka znanost proti mehki znanosti
Težka znanost, kot sta medicina ali fizika, se lahko pohvali s konkretnimi in preverljivimi rezultati. Uspešni operaciji srca ali vesolskim poletom pač ne moremo oporekati. Posledično se nam zapleteni jezik, ki ga uporabljajo znanstveniki, zdi popolnoma sprejemljiv in celo logičen. Oni so vendar nad povprečnimi ljudmi! Ko se doktor v TV seriji Urgenca, za trenutek iz višav svojega strokovnega poslanstva spusti med običajne »kmetavze« in z velikim naporom, v laičnem jeziku razloži prej slišane bleščeče žargonske izraze, se nam to ne zdi nič neneavadnega ali nesprejemljivega. Je celo frajersko in kul.
Povsem druga pesem je, ko se strokovni jezik uporablja v »mehki znanosti«. Ta se večinoma ukvarja z mentalnimi procesi, ki so ze v svojem bistvu bližji običajnim ljudjem. Prav ta splošna familjarnost (ki daje včasih tudi zavajajoc občutek, da o neki temi vemo več kot je to dejansko res) je razlog, da ljudi težje prepričamo s strokovnimi izrazi. Se več, velikokrat z njihovo uporabo dosežemo ravno nasproten učinek: diskreditacijo.
Tu pa pridemo do bistva konflikta »trde znanosti« z »mehko znanostjo«: sprejemanje žargona neke stroke je odvisno od spoštovanja, ki ga ljudje gojimo do nje.
Pa je zgornje razmišljanje pravilno?
Problem je, da takšno poenostavljeno črno-belo obravnavanje podpihujejo tudi mediji. Primer iz Urgence smo ze spoznali. Na drugi strani pa imamo recimo film Funny face (ZDA, 1957), kjer je akademski govor (ki ga pooseblja napihnjen francoski bitnik) predstavljen kot lažno tuj in nevreden zaupanja. Ni treba poudarjati, da na koncu zmaga laik, oz. neintelektualec, v podobi plesočega modnega fotografa Freda Astaira.
Eden glavnih razlogov zakaj je tudi večina oblikovalcev skeptičnih do teorije in žargona je nerazumljivost semiotike, oz. obskurno napisane literature, ki jo obravnava.
Treba pa je vedeti, da semiotika ni bila nikoli mišljena kot oblikovalsko orodje.
Akademski stereotipi
Kot smo ugotovili, se ni treba ravno naprezati, da bi v ameriski popkulturi zasledili populistične ideje o akademikih kot pretencioznih klovnih, ki veliko govorijo a malo povedo. Problem je, da mediji stereotipe predstavljajo kot splošno sprejeta dejstva in resnice, čeprav gre pravzaprav le za nadomestke realnih informacij.
Ko pa se enkrat stereotip uveljavi, se ga je zelo težko znebiti. Vsi poznamo vsaj enega: da oblikovalci ne berejo J
Težava je, da nove ideje akademikov težko in redko pridejo do medijev, saj so ponavadi premalo senzacionalne in napihnjene, da bi se jih splačalo postaviti pod žaromete. Kot je poudaril filozof Jacques Derrida: »edino kar dandanes ni primerno za televizijo, radio in časopise, so intelektualci, ki zapravljajo nas cas. Čas pa je tisto, kar mediji ne smejo trošiti- ne svojega ne našega« (Derrida 1994, 30)
Zakaj je vredno preučevati oblikovanje
Grafično oblikovanje je na dobri poti, da v prihajajočih letih postane kulturno vodilo. Je na visku svojega kreativnega vpliva in njegovega kulturnega in politicnega doprinosa ni mogoče zanikati. Da bi obdržali tako ugodno pozicijo, in celo napredovali, pa se je potrebno neprestano izobraževati in s tem razširiti razumevanje tega kar počnemo.
Pri srkanju vseh mogočih informacij in teorij pa moramo imeti tudi zdravo mero skepticizma.
Zaključek
Če zelimo, da grafično oblikovanje resnično odraste, potrebujemo teorijo, ki ne bo le oblikovalsko orodje, pač pa tudi prepoznaven gradbeni element, ki bo dovolj trden temelj na katerem bo mogoče graditi v prihodnosti.
Moje razmisljanje:
Kadar se spustim na področje, ki me zanima, a o njem ne vem ničesar se ponavadi naprej lotim prebiranja poljudne literature, ker mi je seveda na prvi stopnji razumljivejša. Če pa se želim poglobiti in izvedeti več, mi sčasoma postanejo te informacije premalo, takrat posežem po strokovni literaturi in se spopadem z akademskim jezikom. Zagovarjam, da je ločevanje med poljudnim in strokovnim izrazoslovjem potrebno. Predvsem zato, ker bi v strokovni literaturi poenostavljanje terminov prej otežilo kot olajšalo podajanje informacij. Kmalu bi prišlo do zmešnjave in nerazumevanja kaj hoče kdo povedati, saj bi vsak uporabljal svojo verzijo izrazoslovja (veliko zmede je na primer tudi v slovenskem oblikovalskem prostoru).
Kadar želimo doseči čim več ljudi se mi zdi pomembno, da je pisanje razumljivo čim širšemu krogu bralcev ali poslušalcev, v takšnem primeru ne zagovarjam pretirane uporabe nerazumljivih terminov, ker gre dejansko za manipulacijo. Kadar pa nagovarjamo stroko ali pa nas, ki se šele izobražujemo, pa se mi zdi pomembno, da se uporablja akademski jezik. Tudi sama se včasih težko prebijem čez kakšno literaturo (kaj šele, če je v tujem jeziku:)) a sem prepričana, da več kot jo prebereš, manj težav ti povzroča, ali pa ti jih sploh ne.
Predstavitev
Ko se je Matthew Soar poglobil v odnos med »akademskim« in »pravim« jezikom, se je ze takoj na začetku pojavila težava s samima terminoma. Trčil je v zakoreninjene predsodke in stereotipe. V najslabšem primeru se namreč termin »akademski jezik« uporablja kot nekaj slabšalnega, nekaj kar služi le deskreditiranju tistih, ki akademskega jezika ne razumejo.
Avtorica Janet Wolff v svoji knjigi The Social Production of Art trdi, da mediji popularizirajo napačno mnenje, da je edini »pravi« jezik tisti, ki ga razumejo vsi.
Umetnost, kultura, politika in družba so tako kompleksni pojmi, da jih nikakor ne moremo zreducirati le na dve primarni izbiri, črno ali belo - da ali ne. Prav zato potrebujemo ustrezen jezik, ki je zmožen obravnave tako široke tematike.
Fraze kot so »resnični jezik«, »akademski jezik« in »zdrava pamet« so plod globoko zakoreninjenih stereotipov, ki jih širijo okrog večinoma mediji.
O tem pripoveduje tudi šala, ki gre nekako takole: glavna naloga učenja specialističnega jezika je ta, da ti odvzame sposobnost enostavnega in razumljivega govorjenja.
Teorija se moti? Mar ne?
M. Soar je preobrat v svojem razmišljanju doživel ob branju Williamsove knjige, kjer je avtor izpostavil misel, da pri oglaševanju ne gre za osebno izražanje. Kar pomeni, da v oglasih ne moremo prepoznati posameznika kot individuma, oz. njegovih prepričanj in osebnih nazorov. Oglaševanje je sestavljeno iz sklopa splošno poznanih »kulturnih kod«, ki nam omogočajo masovno komuniciranje. Ustvarjalci smo tako pravzaprav obsojeni na večno zbiranje in ponovno sestavljanje ze obstoječih kod. Iz česar tudi izhaja ideja o »smrti avtorja« (Bartez 1981). »Smrt avtorja« si ne smemo interpretirati napačno. To nikakor ne pomeni, da je kreativa nepotrebna, pač pa, da ustvarjalci vseeno nismo tako zelo originalni, kot si včasih želimo, da bi bili.
Teorija kot orozje in obramba
»Teory jocks« imenujemo ljudi, ki s pridom uporabljajo teorijo kot orožje, oziroma način kako prelisičiti in ponižati sogovornika. Ni pa nujno, da se teorija vedno uporablja le v radikalne in nepoštene namene. Lahko je tudi način strateške obrambe.
Težka znanost proti mehki znanosti
Težka znanost, kot sta medicina ali fizika, se lahko pohvali s konkretnimi in preverljivimi rezultati. Uspešni operaciji srca ali vesolskim poletom pač ne moremo oporekati. Posledično se nam zapleteni jezik, ki ga uporabljajo znanstveniki, zdi popolnoma sprejemljiv in celo logičen. Oni so vendar nad povprečnimi ljudmi! Ko se doktor v TV seriji Urgenca, za trenutek iz višav svojega strokovnega poslanstva spusti med običajne »kmetavze« in z velikim naporom, v laičnem jeziku razloži prej slišane bleščeče žargonske izraze, se nam to ne zdi nič neneavadnega ali nesprejemljivega. Je celo frajersko in kul.
Povsem druga pesem je, ko se strokovni jezik uporablja v »mehki znanosti«. Ta se večinoma ukvarja z mentalnimi procesi, ki so ze v svojem bistvu bližji običajnim ljudjem. Prav ta splošna familjarnost (ki daje včasih tudi zavajajoc občutek, da o neki temi vemo več kot je to dejansko res) je razlog, da ljudi težje prepričamo s strokovnimi izrazi. Se več, velikokrat z njihovo uporabo dosežemo ravno nasproten učinek: diskreditacijo.
Tu pa pridemo do bistva konflikta »trde znanosti« z »mehko znanostjo«: sprejemanje žargona neke stroke je odvisno od spoštovanja, ki ga ljudje gojimo do nje.
Pa je zgornje razmišljanje pravilno?
Problem je, da takšno poenostavljeno črno-belo obravnavanje podpihujejo tudi mediji. Primer iz Urgence smo ze spoznali. Na drugi strani pa imamo recimo film Funny face (ZDA, 1957), kjer je akademski govor (ki ga pooseblja napihnjen francoski bitnik) predstavljen kot lažno tuj in nevreden zaupanja. Ni treba poudarjati, da na koncu zmaga laik, oz. neintelektualec, v podobi plesočega modnega fotografa Freda Astaira.
Eden glavnih razlogov zakaj je tudi večina oblikovalcev skeptičnih do teorije in žargona je nerazumljivost semiotike, oz. obskurno napisane literature, ki jo obravnava.
Treba pa je vedeti, da semiotika ni bila nikoli mišljena kot oblikovalsko orodje.
Akademski stereotipi
Kot smo ugotovili, se ni treba ravno naprezati, da bi v ameriski popkulturi zasledili populistične ideje o akademikih kot pretencioznih klovnih, ki veliko govorijo a malo povedo. Problem je, da mediji stereotipe predstavljajo kot splošno sprejeta dejstva in resnice, čeprav gre pravzaprav le za nadomestke realnih informacij.
Ko pa se enkrat stereotip uveljavi, se ga je zelo težko znebiti. Vsi poznamo vsaj enega: da oblikovalci ne berejo J
Težava je, da nove ideje akademikov težko in redko pridejo do medijev, saj so ponavadi premalo senzacionalne in napihnjene, da bi se jih splačalo postaviti pod žaromete. Kot je poudaril filozof Jacques Derrida: »edino kar dandanes ni primerno za televizijo, radio in časopise, so intelektualci, ki zapravljajo nas cas. Čas pa je tisto, kar mediji ne smejo trošiti- ne svojega ne našega« (Derrida 1994, 30)
Zakaj je vredno preučevati oblikovanje
Grafično oblikovanje je na dobri poti, da v prihajajočih letih postane kulturno vodilo. Je na visku svojega kreativnega vpliva in njegovega kulturnega in politicnega doprinosa ni mogoče zanikati. Da bi obdržali tako ugodno pozicijo, in celo napredovali, pa se je potrebno neprestano izobraževati in s tem razširiti razumevanje tega kar počnemo.
Pri srkanju vseh mogočih informacij in teorij pa moramo imeti tudi zdravo mero skepticizma.
Zaključek
Če zelimo, da grafično oblikovanje resnično odraste, potrebujemo teorijo, ki ne bo le oblikovalsko orodje, pač pa tudi prepoznaven gradbeni element, ki bo dovolj trden temelj na katerem bo mogoče graditi v prihodnosti.
Moje razmisljanje:
Kadar se spustim na področje, ki me zanima, a o njem ne vem ničesar se ponavadi naprej lotim prebiranja poljudne literature, ker mi je seveda na prvi stopnji razumljivejša. Če pa se želim poglobiti in izvedeti več, mi sčasoma postanejo te informacije premalo, takrat posežem po strokovni literaturi in se spopadem z akademskim jezikom. Zagovarjam, da je ločevanje med poljudnim in strokovnim izrazoslovjem potrebno. Predvsem zato, ker bi v strokovni literaturi poenostavljanje terminov prej otežilo kot olajšalo podajanje informacij. Kmalu bi prišlo do zmešnjave in nerazumevanja kaj hoče kdo povedati, saj bi vsak uporabljal svojo verzijo izrazoslovja (veliko zmede je na primer tudi v slovenskem oblikovalskem prostoru).
Kadar želimo doseči čim več ljudi se mi zdi pomembno, da je pisanje razumljivo čim širšemu krogu bralcev ali poslušalcev, v takšnem primeru ne zagovarjam pretirane uporabe nerazumljivih terminov, ker gre dejansko za manipulacijo. Kadar pa nagovarjamo stroko ali pa nas, ki se šele izobražujemo, pa se mi zdi pomembno, da se uporablja akademski jezik. Tudi sama se včasih težko prebijem čez kakšno literaturo (kaj šele, če je v tujem jeziku:)) a sem prepričana, da več kot jo prebereš, manj težav ti povzroča, ali pa ti jih sploh ne.
Sunday, October 05, 2008
Chuck D in Lars Ulrich: »Napster - pro in contra«
RAZMI9ŠLJA: MILAN PLUzAREV
Povzetek intervjua:
»V bistvu, gre za kontrolo!« Lars Ulrich se zavzema za pravico avtorja, ki naj bi imel kontrolo in nadzor nad svojim avtorskim delom in intelektualno lastnino, da le ta ne pade v vode piraterije in nekaznovano pluje po globusu. Konkretno gre za »Napster«, poceni program, ki se ga dobi na internetu, kateri omogoča uporabnikom brezplačno izmenjavo dokumentov, oz. digitalnih zapisov, konkretno – glasbe v mp3 formatu.
Charlie Rose (voditelj):«… občinstvo snema glazbo z radia, hodi na vaše koncerte, in vas snema direktno z videokamerami…? Vi to zagovarjate!«
Lars:«… gre za razliko v kvaliteti zvoka na mediju; npr. originalen cd kupljen v trgovini, bo imel kvaliteto zvoka takšnega kot je na master posnetku.
Torej gre pri originalnem cd-u za prvo generacijo digitalne kopije, katere zvok bo ekvivalenten zvoku na master cd-u! Nimam nič proti temu, da si ljudje doma presnemavajo glazbo, saj gre za bistveno slabšo kvaliteto. Toda, če se originalen master posnetek glazbe v odličnem digitalnem formatu, najde na spletu na voljo vsem – zastonj, to je pa druga zgodba.«
Lars skuša dopovedati, da je snemanje glazbe, brez avtorskega dovoljenja – ilegalno, da je to kar omogoča Napster uporabnikom – ilegalno početje. Zato so se tudi spravili nad Napster po pravni poti. Gre za dojemanje ljudi, katerim se zdi samoumevno »downloudati« intelektualno lastnino enostavno zato, ker jim to tehnologija omogoča!
Chuck D:« …jaz vidim Napster kot verzijo novega radia, kateri ima svoja izhodišča, svoje vodje in svoje kraljestvo. Upravljajo ga kot sami želijo.«
Pravi da se je glazbena industrija do sedaj odločala o umetnikovi usodi, povzpela ga je na vrh stopničk – vrgla ga je stran kot smet. Zdaj se vse to odvija izven moči njihove kontrole, zdaj so ljudje tisti, ki so vzeli sodbo v svoje roke. Danes ljudje niso več samo porabniki tehnologije, temveč so postali njeni uporabniki!
Charlie Rose:» …ja kje se potemtakem konča ta moč ljudstva? Kdaj ima avtor pravico reči: jaz sem delal življensko delo, definiral svojo umetnost, razvijal svoj talent, sproduciral produkt, da bi vsi, ki lahko snamejo zadevo z interneta, imeli pravico do mojega stvarstva brez katerega koli nadomestila…?
Chuck D:« …ko so z radio postaj presnemavali glazbo, so rekli: ukradli bodo glazbenikom kruh, vinilkam bo upadla prodaja, ampak zgodilo se je ravno nasprotno. To je samo pospešilo glazbeno industrijo. Zdaj se dogaja ravno to, da je s tehnologijo glazba na voljo celemu svetu. Za glazbeno industrijo, ki se trudi to ustaviti da ne bi ušlo kontroli (dobičku), se njihove obljube in pogodbe o zaščiti avtorskih pravic zdijo prav smešne, ker sami nikoli ne uspejo izpolniti svojih obljub.« Nadaljuje potem:«… ta fenomen je nemogoče ustaviti, je kot bi razsul vrečko m&m's bonbonov po tleh, ravno takrat, ko si jih pravkar preštel. Vsi se bodo upognili, da bi jih pobrali in ti boš rekel: stojte, ne smete jih pobirati!«
Pomislimo na vse piratske posnetke po svetu in vsa radijska ali tv - predvajanja, ki nikoli ne plačajo glazbo, ki jo predvajajo. Primer - SAZAS, vse postaje, ki predvajajo avtorsko delo so dolžne poravnati obveznosti do avtorja preko SAZAS-a.
V bistvu oba imata prav. Chuck D omenja tudi vse tiste garažne skupine, katere ne bi izpolnile pogojev, ali nimajo te sreče za podpis pogodbe z neko založniško hišo, ampak to naredijo sami – z lastnim videom se promovirajo preko »You Tube-a«, v našem primeru uporabijo Napster. Vesoljnem občinstvu na ogled in posluh, naj ljudje odločajo ali so dobri ali ne. Lars spet pojasni, da nima čisto nič proti takim kateri želijo uporabiti tovrstne medije za samopromocijo, toda dajmo razumeti tudi tiste, ki ne želijo, da se njihov produkt kopira in valja po spletu. Zato je tudi zahteval od Napster-ja, da 300 tisočim uporabnikom prepove dostop do njihove glazbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Kot pravi tudi sam:«…če nimaš dovolj spoštovanja, do tega v kar verjamem in da imam pravico začeti to temo in narediti tisto kar je prav za nas, potem te niti nočem za oboževalca!«
Dostopnost do vseh digitaliziranih podatkov preko spleta, tudi tistih kateri tja niso bili postavljeni s strani avtorja, so problematična. Moramo se zavedati tega in, če že postavimo na vpogled svetu svojo intelektualno lastnino, jo moramo zaščititi pred snemanjem, to nam tehnologija omogoča. Zanimivo je tudi to, da se večini zdi samoumevno, da, če se zadevo da »downloudati«, je to potemtakem tudi dovoljeno. Zavedajoč se kolektivne miselnosti širokih mas, smo potem sami dolžni ukrepati in narediti temu primerne programske opreme, katere bodo onemogočale tovrstno početje, ali pa, kar je bistveno težje; opismenjevati množice, da to kar se zdi samoumevno, lahko škoduje drugemu. Samo to lahko apliciramo na vsa življenska področja. Bojim se, da bi to bila Sizifova bitka… Ampak, kot bi rekel Lars:« …one step at a time.«
Mogoče je zanimiv primer skupine Radiohead z albumom »In Rainbows«, katerega so ponudili na spletu, ceno pa določili po želji kupca - daj kolikor daš! Kar sem uspel zaslediti, so že 10. oktobra lani, ko je album uradno izšel, doživeli neverjetno veliko število obiskov njihove strani, prodali pa vse v hipu. Kaj nam to lahko pove?
V bistvu je to poteza, ki nam da misliti; kot sredstvo distribucije je uporabljen internet, vse ostalo pa… Kaj? Tudi sam ne vem kje je tu računica, ali je to delo po sistemu DIY (do it yourself), ali enostavno klofuta glazbeni industriji, založnikom in trgovcem, ali pa nekaj čisto drugega?
Predvsem pa se vprašam: komu digitalizacija podatkov in njih postavitev na splet koristi, kdo preverja verodostojnost le teh in kdo želi, da mi mislimo, da je v korist vseh nas?
Kdor želi slišati in videti intervju z Larsom in Chuckom v oddaji Charlie-a Rose-a, ga najde na You Tube, pod naslovom: »Napster controversy »
_Milan.
Povzetek intervjua:
»V bistvu, gre za kontrolo!« Lars Ulrich se zavzema za pravico avtorja, ki naj bi imel kontrolo in nadzor nad svojim avtorskim delom in intelektualno lastnino, da le ta ne pade v vode piraterije in nekaznovano pluje po globusu. Konkretno gre za »Napster«, poceni program, ki se ga dobi na internetu, kateri omogoča uporabnikom brezplačno izmenjavo dokumentov, oz. digitalnih zapisov, konkretno – glasbe v mp3 formatu.
Charlie Rose (voditelj):«… občinstvo snema glazbo z radia, hodi na vaše koncerte, in vas snema direktno z videokamerami…? Vi to zagovarjate!«
Lars:«… gre za razliko v kvaliteti zvoka na mediju; npr. originalen cd kupljen v trgovini, bo imel kvaliteto zvoka takšnega kot je na master posnetku.
Torej gre pri originalnem cd-u za prvo generacijo digitalne kopije, katere zvok bo ekvivalenten zvoku na master cd-u! Nimam nič proti temu, da si ljudje doma presnemavajo glazbo, saj gre za bistveno slabšo kvaliteto. Toda, če se originalen master posnetek glazbe v odličnem digitalnem formatu, najde na spletu na voljo vsem – zastonj, to je pa druga zgodba.«
Lars skuša dopovedati, da je snemanje glazbe, brez avtorskega dovoljenja – ilegalno, da je to kar omogoča Napster uporabnikom – ilegalno početje. Zato so se tudi spravili nad Napster po pravni poti. Gre za dojemanje ljudi, katerim se zdi samoumevno »downloudati« intelektualno lastnino enostavno zato, ker jim to tehnologija omogoča!
Chuck D:« …jaz vidim Napster kot verzijo novega radia, kateri ima svoja izhodišča, svoje vodje in svoje kraljestvo. Upravljajo ga kot sami želijo.«
Pravi da se je glazbena industrija do sedaj odločala o umetnikovi usodi, povzpela ga je na vrh stopničk – vrgla ga je stran kot smet. Zdaj se vse to odvija izven moči njihove kontrole, zdaj so ljudje tisti, ki so vzeli sodbo v svoje roke. Danes ljudje niso več samo porabniki tehnologije, temveč so postali njeni uporabniki!
Charlie Rose:» …ja kje se potemtakem konča ta moč ljudstva? Kdaj ima avtor pravico reči: jaz sem delal življensko delo, definiral svojo umetnost, razvijal svoj talent, sproduciral produkt, da bi vsi, ki lahko snamejo zadevo z interneta, imeli pravico do mojega stvarstva brez katerega koli nadomestila…?
Chuck D:« …ko so z radio postaj presnemavali glazbo, so rekli: ukradli bodo glazbenikom kruh, vinilkam bo upadla prodaja, ampak zgodilo se je ravno nasprotno. To je samo pospešilo glazbeno industrijo. Zdaj se dogaja ravno to, da je s tehnologijo glazba na voljo celemu svetu. Za glazbeno industrijo, ki se trudi to ustaviti da ne bi ušlo kontroli (dobičku), se njihove obljube in pogodbe o zaščiti avtorskih pravic zdijo prav smešne, ker sami nikoli ne uspejo izpolniti svojih obljub.« Nadaljuje potem:«… ta fenomen je nemogoče ustaviti, je kot bi razsul vrečko m&m's bonbonov po tleh, ravno takrat, ko si jih pravkar preštel. Vsi se bodo upognili, da bi jih pobrali in ti boš rekel: stojte, ne smete jih pobirati!«
Pomislimo na vse piratske posnetke po svetu in vsa radijska ali tv - predvajanja, ki nikoli ne plačajo glazbo, ki jo predvajajo. Primer - SAZAS, vse postaje, ki predvajajo avtorsko delo so dolžne poravnati obveznosti do avtorja preko SAZAS-a.
V bistvu oba imata prav. Chuck D omenja tudi vse tiste garažne skupine, katere ne bi izpolnile pogojev, ali nimajo te sreče za podpis pogodbe z neko založniško hišo, ampak to naredijo sami – z lastnim videom se promovirajo preko »You Tube-a«, v našem primeru uporabijo Napster. Vesoljnem občinstvu na ogled in posluh, naj ljudje odločajo ali so dobri ali ne. Lars spet pojasni, da nima čisto nič proti takim kateri želijo uporabiti tovrstne medije za samopromocijo, toda dajmo razumeti tudi tiste, ki ne želijo, da se njihov produkt kopira in valja po spletu. Zato je tudi zahteval od Napster-ja, da 300 tisočim uporabnikom prepove dostop do njihove glazbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Kot pravi tudi sam:«…če nimaš dovolj spoštovanja, do tega v kar verjamem in da imam pravico začeti to temo in narediti tisto kar je prav za nas, potem te niti nočem za oboževalca!«
Dostopnost do vseh digitaliziranih podatkov preko spleta, tudi tistih kateri tja niso bili postavljeni s strani avtorja, so problematična. Moramo se zavedati tega in, če že postavimo na vpogled svetu svojo intelektualno lastnino, jo moramo zaščititi pred snemanjem, to nam tehnologija omogoča. Zanimivo je tudi to, da se večini zdi samoumevno, da, če se zadevo da »downloudati«, je to potemtakem tudi dovoljeno. Zavedajoč se kolektivne miselnosti širokih mas, smo potem sami dolžni ukrepati in narediti temu primerne programske opreme, katere bodo onemogočale tovrstno početje, ali pa, kar je bistveno težje; opismenjevati množice, da to kar se zdi samoumevno, lahko škoduje drugemu. Samo to lahko apliciramo na vsa življenska področja. Bojim se, da bi to bila Sizifova bitka… Ampak, kot bi rekel Lars:« …one step at a time.«
Mogoče je zanimiv primer skupine Radiohead z albumom »In Rainbows«, katerega so ponudili na spletu, ceno pa določili po želji kupca - daj kolikor daš! Kar sem uspel zaslediti, so že 10. oktobra lani, ko je album uradno izšel, doživeli neverjetno veliko število obiskov njihove strani, prodali pa vse v hipu. Kaj nam to lahko pove?
V bistvu je to poteza, ki nam da misliti; kot sredstvo distribucije je uporabljen internet, vse ostalo pa… Kaj? Tudi sam ne vem kje je tu računica, ali je to delo po sistemu DIY (do it yourself), ali enostavno klofuta glazbeni industriji, založnikom in trgovcem, ali pa nekaj čisto drugega?
Predvsem pa se vprašam: komu digitalizacija podatkov in njih postavitev na splet koristi, kdo preverja verodostojnost le teh in kdo želi, da mi mislimo, da je v korist vseh nas?
Kdor želi slišati in videti intervju z Larsom in Chuckom v oddaji Charlie-a Rose-a, ga najde na You Tube, pod naslovom: »Napster controversy »
_Milan.
Thursday, October 02, 2008
Dobrodošli/e na našem blogu!
Dobrodošli/e na blogu predmeta "Teorije in prakse medijev in komuniciranja." V prihodnjem študijskem letu bo to virtualni dom naših razprav o temah, ki jih bomo obdelovali na samih predavanjih in tekstih-vaši obvezni literaturi.
Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.
Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu. Na začetnih predavanjih bomo skupaj določili, kdo bo obdelal katero temo, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.
Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ("main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.
Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.
Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.
Veliko uspeha vam želim, dr. Oliver Vodeb
Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.
Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu. Na začetnih predavanjih bomo skupaj določili, kdo bo obdelal katero temo, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.
Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ("main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.
Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.
Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.
Veliko uspeha vam želim, dr. Oliver Vodeb
Wednesday, August 27, 2008
SPREMENJENA IZPITNA ROKA ZA TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA
Zaradi absolventskega izleta- odsotnosti študentov razpisujem nova izpitna roka za September.
Septembrska izpitna roka sta 5.9. in 12.9. ob 15.30 v predavalnici 306. Potrjene izpitne naloge mi morate poslati 2 dni pred izpitnim rokom na katerega se boste prijavili na naslov:
oliver at memefest.org.
Izpitne obveznosti si natančno preberite na http://vodeb.blogspot.com
Za morebitna vprašanja me lahko kontaktirate po elektronski pošti.
Želim vam veliko uspeha pri študiju, dr. Oliver Vodeb
Septembrska izpitna roka sta 5.9. in 12.9. ob 15.30 v predavalnici 306. Potrjene izpitne naloge mi morate poslati 2 dni pred izpitnim rokom na katerega se boste prijavili na naslov:
oliver at memefest.org.
Izpitne obveznosti si natančno preberite na http://vodeb.blogspot.com
Za morebitna vprašanja me lahko kontaktirate po elektronski pošti.
Želim vam veliko uspeha pri študiju, dr. Oliver Vodeb
Monday, August 11, 2008
IZPITNA ROKA ZA SEPTEMBER
Septembrska izpitna roka sta 1.9. in 8.9. ob 15.30 v predavalnici 306.
Potrjene izpitne naloge mi morate poslati 2 dni pred izpitnim rokom na katerega se boste prijavili na mejl oliver at memefest.org. Izpitne obveznosti si natančno preberite spodaj.
Želim vam veliko uspeha pri študiju, dr. Oliver Vodeb
Potrjene izpitne naloge mi morate poslati 2 dni pred izpitnim rokom na katerega se boste prijavili na mejl oliver at memefest.org. Izpitne obveznosti si natančno preberite spodaj.
Želim vam veliko uspeha pri študiju, dr. Oliver Vodeb
Subscribe to:
Posts (Atom)
Posts
