http://www.memefest.org/en/competition/visualcommunicationpractice_2010outlines/
Sodelovanje na Memefestu lahko uvejavite tudi pri izpitu.
http://vodeb.blogspot.com/2008/08/izpitne-obveznosti.html
Friday, January 14, 2011
MEMEFEST- rok za prijavo del je 20.1.2011
Izhodišča za področje vizualna komunikacijska praksa najdete tukaj:
http://www.memefest.org/en/competition/visualcommunicationpractice_2010outlines/
Sodelovanje na Memefestu lahko uvejavite tudi pri izpitu.
http://vodeb.blogspot.com/2008/08/izpitne-obveznosti.html
http://www.memefest.org/en/competition/visualcommunicationpractice_2010outlines/
Sodelovanje na Memefestu lahko uvejavite tudi pri izpitu.
http://vodeb.blogspot.com/2008/08/izpitne-obveznosti.html
Tuesday, January 11, 2011
Jan van Toorn, "Communication design: a social practice«
RAZMIŠLJA: MARIN ŠANTIĆ
Dizajner, predvsem ustvarjalec, konceptualist, ni ločen od praktičnega dela, temveč glede na to, da je oblikovanje mlada stroka, povezuje tradicionalne metode, lastno izkušnjo in prakso z različnimi filozofijami (teorijami). Te filozofije gledamo kot mišljenje, oziroma vsaka stroka ima svoj način mišljenja. Oblikovanje svoje mišljenje še odkriva, ampak nikakor brez prakse, ker sta oblikovalska praksa in mišljenje nerazdvojiva elementa.
Jan van Toorn (v nadeljevanju JvT) razlaga o tem v štiri dele:
I.
V prvem delu JvT razlaga o odnosih sodobne politike, ekonomije in komunikacije do vizualnoga oblikovanja. Oblikovanje je zaradi pomanjkljivosti svojega kritičnega stališča padlo v past, v kateri za javnost oblikuje virtualne podobe. Nima namreč svojega multidimenzionalnega pogleda. Vse stremi k vrhunski estetiki, kar pomeni prikrivanje realne podobe. Kapitalistični pogled na proizvodnjo in prodajo je ustvaril marketing v katerem se oblikovanje prezentira javnosti na drugačen način, kot bi moral. Problem so seveda posledice, enako za kulturo kot za oblikovalsko stroko. Oblikovanje interpretira vse manj in manj, ter počasi postaja samo efekt, zelo kratek efekt. Dejstvo je, da je zaradi individualne estetike oblikovanje do danes sploh uspelo preživeti. Oblikovalska stroka bi torej morala zastaviti določena pravila in odnose do ostalih strok.
II.
V drugem delu JvT razlaga o politiki v kulturni industriji. Medtem ko politika počasi izginja iz ekonomskih in tehnično-znanstvenih sistemov, se pojavlja velika luknja med politiko in moralo. Rešitev naj bi bilo vspostavljanje sistema v katerem se bo lahko javnost dojemala iz več zornih kotov (glede na institucijo). Oblikovanje bi se na ta način osvobodilo in pridobilo večdimenzionalen pogled, v intelektualnem in umetniškem smislu. Ostalo bi pa seveda v službi urejanja kompleksnosti simbolov in njihovih odnosov.
Tukaj je zelo pomembno poudarjanje realnosti skozi z realnostjo provzročenimi metodami. Na ta način bi se izognili prikrivanju, oziroma kamuflaži s pomočjo estetike.
III.
Po mnenju JvT, je vsaka kritika ideologija in ne obstaja hitro razumevanje stvari. Potrebno je poznavanje pravil (agenda) in jezika za interpretiranje ali artikuliranje izkušenj. Operational critique (analitična kritika) med ostalimi pomaga razumeti oblikovalsko delo, oziroma rezultate ali produkte. Zdaj se odpira vprašanje: kako se ta druga mentaliteta transformira v vizualno informacijo v sodobnem času.
V nadaljevanju mi je najbolj zanimiv del: kompleksnost življenskih faktorjev je vir inspiracije. JvT pravi, da nikoli ne stremi k univerzalni utopiji, ampak zagovarja takšen model, kateri se spreminja in prilagaja, da bi lahko obstal. Ta mogoče najbolj ustreza realni podobi sveta. V oblikovanju je torej najbolj pomembna interakcija (dialog) med oblikovalcem in uporabnikom. Oblikovalec torej ni oseba katera vzpostavlja kompromise, ampak vprašanja kot način interpretiranja. Na ta način se zgodi nekaj novega, ali enostavno povedano razvoj.
IV.
Oblikovanje je predvsem kontrola, ne pa samo spontano komuniciranje. Ta kontrola lahko postane problem in zaradi tega se je potrebno osvoboditi kontrole teme in norm, ki so postali standardi v sodobnem času. Politični pristop omogoča, da bralci (uporabniki) začnejo gledati iz različnih zornih kotov. Sporočilo, ki bi ga hotel imeti naročnik, bi se tudi moglo pogledati v širšem pomenskem smislu. Struktura vizualnega dela bi na ta način skozi svojo komplementarno strukturo prikazovala boljšo realnost. Tukaj, seveda, ne gre več za estetiko in harmonijo, ampak zgolj za kritično rekonstrukcijo formalne vizualne tradicije. Problem je ta, da ima vizualna estetika še danes večji pomen od same kvalitete vizualne interpretacije.
Moj komentar:
Vse se mi nekako sliši primitivno, ker sem veliki ljubitelj dobrega oblikovanja, ki počiva na dobri estetiki (in mi niso všeč stvari, ki jih je delal JvT, ampak to je subjektivno). Na koncu bomo kot jamski ljudje puščali samo pragmatične znake za seboj. Seveda, še vedno mislim, da je treba izboljšati realno sliko sveta in da se to ne bo zgodilo z oblikovalsko estetiko.
Strinjam se seveda z avtorjem, da je oblikovanje danes samo efekt. To mi odpira množico vprašanj, kot je recimo odnos med časom in kvaliteto ter estetiko izdelka.
Še ena stvar se mi zdi tukaj pomembna. Oblikovanje po mojem mnijenju ne sme imeti univerzalnega stališče, temveč mora vedno iskati različne ustvarjalske sisteme. Oblikovanje je praksa, risanje in konceptualiziranje mišljenja (“Art is Work”, Milton Glaser). Oblikovalci mislijo tako, da rišejo in ustvarjajo, in to se ne sme spremeniti.
Dizajner, predvsem ustvarjalec, konceptualist, ni ločen od praktičnega dela, temveč glede na to, da je oblikovanje mlada stroka, povezuje tradicionalne metode, lastno izkušnjo in prakso z različnimi filozofijami (teorijami). Te filozofije gledamo kot mišljenje, oziroma vsaka stroka ima svoj način mišljenja. Oblikovanje svoje mišljenje še odkriva, ampak nikakor brez prakse, ker sta oblikovalska praksa in mišljenje nerazdvojiva elementa.
Jan van Toorn (v nadeljevanju JvT) razlaga o tem v štiri dele:
I.
V prvem delu JvT razlaga o odnosih sodobne politike, ekonomije in komunikacije do vizualnoga oblikovanja. Oblikovanje je zaradi pomanjkljivosti svojega kritičnega stališča padlo v past, v kateri za javnost oblikuje virtualne podobe. Nima namreč svojega multidimenzionalnega pogleda. Vse stremi k vrhunski estetiki, kar pomeni prikrivanje realne podobe. Kapitalistični pogled na proizvodnjo in prodajo je ustvaril marketing v katerem se oblikovanje prezentira javnosti na drugačen način, kot bi moral. Problem so seveda posledice, enako za kulturo kot za oblikovalsko stroko. Oblikovanje interpretira vse manj in manj, ter počasi postaja samo efekt, zelo kratek efekt. Dejstvo je, da je zaradi individualne estetike oblikovanje do danes sploh uspelo preživeti. Oblikovalska stroka bi torej morala zastaviti določena pravila in odnose do ostalih strok.
II.
V drugem delu JvT razlaga o politiki v kulturni industriji. Medtem ko politika počasi izginja iz ekonomskih in tehnično-znanstvenih sistemov, se pojavlja velika luknja med politiko in moralo. Rešitev naj bi bilo vspostavljanje sistema v katerem se bo lahko javnost dojemala iz več zornih kotov (glede na institucijo). Oblikovanje bi se na ta način osvobodilo in pridobilo večdimenzionalen pogled, v intelektualnem in umetniškem smislu. Ostalo bi pa seveda v službi urejanja kompleksnosti simbolov in njihovih odnosov.
Tukaj je zelo pomembno poudarjanje realnosti skozi z realnostjo provzročenimi metodami. Na ta način bi se izognili prikrivanju, oziroma kamuflaži s pomočjo estetike.
III.
Po mnenju JvT, je vsaka kritika ideologija in ne obstaja hitro razumevanje stvari. Potrebno je poznavanje pravil (agenda) in jezika za interpretiranje ali artikuliranje izkušenj. Operational critique (analitična kritika) med ostalimi pomaga razumeti oblikovalsko delo, oziroma rezultate ali produkte. Zdaj se odpira vprašanje: kako se ta druga mentaliteta transformira v vizualno informacijo v sodobnem času.
V nadaljevanju mi je najbolj zanimiv del: kompleksnost življenskih faktorjev je vir inspiracije. JvT pravi, da nikoli ne stremi k univerzalni utopiji, ampak zagovarja takšen model, kateri se spreminja in prilagaja, da bi lahko obstal. Ta mogoče najbolj ustreza realni podobi sveta. V oblikovanju je torej najbolj pomembna interakcija (dialog) med oblikovalcem in uporabnikom. Oblikovalec torej ni oseba katera vzpostavlja kompromise, ampak vprašanja kot način interpretiranja. Na ta način se zgodi nekaj novega, ali enostavno povedano razvoj.
IV.
Oblikovanje je predvsem kontrola, ne pa samo spontano komuniciranje. Ta kontrola lahko postane problem in zaradi tega se je potrebno osvoboditi kontrole teme in norm, ki so postali standardi v sodobnem času. Politični pristop omogoča, da bralci (uporabniki) začnejo gledati iz različnih zornih kotov. Sporočilo, ki bi ga hotel imeti naročnik, bi se tudi moglo pogledati v širšem pomenskem smislu. Struktura vizualnega dela bi na ta način skozi svojo komplementarno strukturo prikazovala boljšo realnost. Tukaj, seveda, ne gre več za estetiko in harmonijo, ampak zgolj za kritično rekonstrukcijo formalne vizualne tradicije. Problem je ta, da ima vizualna estetika še danes večji pomen od same kvalitete vizualne interpretacije.
Moj komentar:
Vse se mi nekako sliši primitivno, ker sem veliki ljubitelj dobrega oblikovanja, ki počiva na dobri estetiki (in mi niso všeč stvari, ki jih je delal JvT, ampak to je subjektivno). Na koncu bomo kot jamski ljudje puščali samo pragmatične znake za seboj. Seveda, še vedno mislim, da je treba izboljšati realno sliko sveta in da se to ne bo zgodilo z oblikovalsko estetiko.
Strinjam se seveda z avtorjem, da je oblikovanje danes samo efekt. To mi odpira množico vprašanj, kot je recimo odnos med časom in kvaliteto ter estetiko izdelka.
Še ena stvar se mi zdi tukaj pomembna. Oblikovanje po mojem mnijenju ne sme imeti univerzalnega stališče, temveč mora vedno iskati različne ustvarjalske sisteme. Oblikovanje je praksa, risanje in konceptualiziranje mišljenja (“Art is Work”, Milton Glaser). Oblikovalci mislijo tako, da rišejo in ustvarjajo, in to se ne sme spremeniti.
Monday, January 10, 2011
Memefest Awards- Mapping Socially Responsive Communication Workshop
This might come as a surprise, but most of so called »socially engaged« communication is either not effective or even counterproductive. Why? The main reason is that such communication is conceived in the same way as marketing communication for a product or service. The difference is content, but the perspective from which such communication starts and the dynamics it produces in the public sphere are pretty much the same.
VEČ TUKAJ.
Sunday, January 02, 2011
Richard Dawkins - The Selfish Gene
RAZMIŠLJA : KRISPIN STOCK
Na začetku poglavja o novih podvojevalnikih, v knjigi "Sebični gen" se avtor Richard Dawkins vpraša ali obstaja kakšen dober razlog zaradi katerega naša vrsta izstopa izmed vseh ostalih "naprav za preživetje" (v katera sodijo vsa živa bitja na tem planetu). Odgovor najde v kulturi, pri čem pod pojmom kulture ne misli samo na umetniški vidik, temveč na tisti katerega uporabljajo znanstveniki. Enako kot geni se tudi kultura prenaša iz roda v rod in je tudi pri njej mogoče opaziti značilnosti evoluciji podobnega razvoja.
Čeprav tudi pri nekaterih živalskih vrstah opazimo pojave ki imajo te določene značilnosti kulturne evolucije, so to le izjemnosti. Šele pri ljudeh lahko vidimo česa je vse zmožna kulturna evolucija. V to evolucijo sodi jezik, navade v oblačenju in prehrani, rituali in običaji, umetnost in arhitektura, tehnika in tehnologija, ter številni drugi primeri. Vse to se je razvilo razmeroma nedavno in na način ki spominja, na zelo pohitreno biološko evolucijo, pa čeprav z njo v resnici nima kej dosti skupnega. podobno kot pri biološki evoluciji je razvoj videti usmerjen.
Avtor, čeprav zaprisežen darvinist, trdi da moramo za pravilno razumevanje razvoja sodobnega človeka genom odvzeti primat glavnega dejavnika evolucijskega razvoja. Darvinizem je namreč predobra teorija da bi jo omejili samo na gene. Tisto kar je tako zelo pomembnega pri genih je njihova zmožnost podvajanja. Gen ni natančno določena enota, ampak si ga predstavljamo kot tisti delček kromosoma ki se še dovolj natančno podvaja da ga imamo za enoto, na katero vpliva naravni izbor. V središču teorije o razvoju življenja je zakon ki pravi da se vsaka oblika življenja razvije na osnovi različnega preživetja takšnih ali drugačnih podvojevalnikov. Ne tako daleč v preteklosti se je na našem planetu pojavil nov podvojevalnik. Podvojevalnik človeške kulture. Dawkins ga imenuje Mimem, skrajšano Mem. Geni se po genskem skladu širijo tako, da iz enega v naslednje telo potujejo s pomočjo semenčic in jajčec, memi pa se po memskem skladu širijo tako da iz enih v naslednje možgane potujejo na način, ki bi mu nasplošno lahko rekli oponašanje.
Lahko vzamemo na primer idejo boga. Ni zano gdaj se je v memskem skladu pojavila ideja boga, verjetno se je z neodvisnimi mutacijami razvila večkrat, dejstvo pa je da je že zelo stara. Podvaja se z govorjeno in pisano besedo, ob pomoči glasbe in umetnosti. Dejstvo je da se v naravnem izboru iskaže za zelo stabilno in prisotno v memskem skladu. Evolucijska prednost tega mema leži v njegovi veliki psihološki privlačnosti. Ideja o bogu na da vsaj navidez verjetne odgovore na vsa teška in globoka vprašanja o našem obstoju. Daje nam up da bodo krivice kaznovane v naslednjem življenju, enkako tako pa bodo dobra dela nagrajena. Daje nam občutek višjega smisla naših življenj. Ta efekt je podoben zdravilni moči placeba. V okolju človeške kulture bog dejansko obstaja kot mem z veliko sposobnostjo preživetja.
Memi se nasplošno podvajajo z oponašanjem. Enako kot tudi geni se vsi memi ne podvajajo enako uspešno, nekateri memi so v memskem skladu uspešnejši od drugih. Dogaja se podoben proces kot pri naravnem izboru. Iz tega sledi dejstvo da tudi memi tekmujejo med sabo. Človeški možgani in telo ki ga nadzorujejo, ne morejo sočasno delati več kot ene al kvečjemu nekoliko stvari. Memi med sabo tekmujejo za čas u katerem se mi ukvarjamo z njimi.
Ko umremo za nami ostanejo geni (seveda če smo imeli potomce) in memi. Zgrajeni smo kot vozila genov ustvarjeni za njihov prenos v naslednje generacije. vendar bomo kot taki v treh generacijah pozabljeni. naši otroci in vnuki nam bodo vsaj delno podobni, a z vsako naslednjo generacijo se bo naš genski sklad razpolovil. posamezni geni so sicer nesmrtni, zbirka genov, ki predstavlja vsakega od nas pa je le kratkega veka. Elizabeta II je sicer neposredna potomka Viljema Osvajalca, vendar je skoraj sigurno da v njen ni preostal niti en sam gen znamenitega prednika.
Če pa prispevamo svoj delež svetovni kulturi, recimo s koristno zamislijo, pesmijo, skladbo ali izumom, bo mogoče naš prispevek nedotaknjen obstajal še dolgo po tem ko se bodo naši geni porazgubili po genskem skladu. Do danes je morda - ali pa tudi ne - preživel še kakšen Sokratov gen, a je to dokaj nepomembno. Pomembno je da so memski kompleksi Sokrata, Leonarda, Kopernika in Tesle še vedno živi in zdravi. S prispevanjem človeški kulturi, na lokalni ali svetovni ravni puščamo neizbrisno sled za sabo, ki zagotavlja da je naš obstoj vplival na splošni razvoj človeštva.
Ps. Ker mi ni zneslo pravočasno napisati ta prispevek, se vam vsem opravičujem za zamudo
Na začetku poglavja o novih podvojevalnikih, v knjigi "Sebični gen" se avtor Richard Dawkins vpraša ali obstaja kakšen dober razlog zaradi katerega naša vrsta izstopa izmed vseh ostalih "naprav za preživetje" (v katera sodijo vsa živa bitja na tem planetu). Odgovor najde v kulturi, pri čem pod pojmom kulture ne misli samo na umetniški vidik, temveč na tisti katerega uporabljajo znanstveniki. Enako kot geni se tudi kultura prenaša iz roda v rod in je tudi pri njej mogoče opaziti značilnosti evoluciji podobnega razvoja.
Čeprav tudi pri nekaterih živalskih vrstah opazimo pojave ki imajo te določene značilnosti kulturne evolucije, so to le izjemnosti. Šele pri ljudeh lahko vidimo česa je vse zmožna kulturna evolucija. V to evolucijo sodi jezik, navade v oblačenju in prehrani, rituali in običaji, umetnost in arhitektura, tehnika in tehnologija, ter številni drugi primeri. Vse to se je razvilo razmeroma nedavno in na način ki spominja, na zelo pohitreno biološko evolucijo, pa čeprav z njo v resnici nima kej dosti skupnega. podobno kot pri biološki evoluciji je razvoj videti usmerjen.
Avtor, čeprav zaprisežen darvinist, trdi da moramo za pravilno razumevanje razvoja sodobnega človeka genom odvzeti primat glavnega dejavnika evolucijskega razvoja. Darvinizem je namreč predobra teorija da bi jo omejili samo na gene. Tisto kar je tako zelo pomembnega pri genih je njihova zmožnost podvajanja. Gen ni natančno določena enota, ampak si ga predstavljamo kot tisti delček kromosoma ki se še dovolj natančno podvaja da ga imamo za enoto, na katero vpliva naravni izbor. V središču teorije o razvoju življenja je zakon ki pravi da se vsaka oblika življenja razvije na osnovi različnega preživetja takšnih ali drugačnih podvojevalnikov. Ne tako daleč v preteklosti se je na našem planetu pojavil nov podvojevalnik. Podvojevalnik človeške kulture. Dawkins ga imenuje Mimem, skrajšano Mem. Geni se po genskem skladu širijo tako, da iz enega v naslednje telo potujejo s pomočjo semenčic in jajčec, memi pa se po memskem skladu širijo tako da iz enih v naslednje možgane potujejo na način, ki bi mu nasplošno lahko rekli oponašanje.
Lahko vzamemo na primer idejo boga. Ni zano gdaj se je v memskem skladu pojavila ideja boga, verjetno se je z neodvisnimi mutacijami razvila večkrat, dejstvo pa je da je že zelo stara. Podvaja se z govorjeno in pisano besedo, ob pomoči glasbe in umetnosti. Dejstvo je da se v naravnem izboru iskaže za zelo stabilno in prisotno v memskem skladu. Evolucijska prednost tega mema leži v njegovi veliki psihološki privlačnosti. Ideja o bogu na da vsaj navidez verjetne odgovore na vsa teška in globoka vprašanja o našem obstoju. Daje nam up da bodo krivice kaznovane v naslednjem življenju, enkako tako pa bodo dobra dela nagrajena. Daje nam občutek višjega smisla naših življenj. Ta efekt je podoben zdravilni moči placeba. V okolju človeške kulture bog dejansko obstaja kot mem z veliko sposobnostjo preživetja.
Memi se nasplošno podvajajo z oponašanjem. Enako kot tudi geni se vsi memi ne podvajajo enako uspešno, nekateri memi so v memskem skladu uspešnejši od drugih. Dogaja se podoben proces kot pri naravnem izboru. Iz tega sledi dejstvo da tudi memi tekmujejo med sabo. Človeški možgani in telo ki ga nadzorujejo, ne morejo sočasno delati več kot ene al kvečjemu nekoliko stvari. Memi med sabo tekmujejo za čas u katerem se mi ukvarjamo z njimi.
Ko umremo za nami ostanejo geni (seveda če smo imeli potomce) in memi. Zgrajeni smo kot vozila genov ustvarjeni za njihov prenos v naslednje generacije. vendar bomo kot taki v treh generacijah pozabljeni. naši otroci in vnuki nam bodo vsaj delno podobni, a z vsako naslednjo generacijo se bo naš genski sklad razpolovil. posamezni geni so sicer nesmrtni, zbirka genov, ki predstavlja vsakega od nas pa je le kratkega veka. Elizabeta II je sicer neposredna potomka Viljema Osvajalca, vendar je skoraj sigurno da v njen ni preostal niti en sam gen znamenitega prednika.
Če pa prispevamo svoj delež svetovni kulturi, recimo s koristno zamislijo, pesmijo, skladbo ali izumom, bo mogoče naš prispevek nedotaknjen obstajal še dolgo po tem ko se bodo naši geni porazgubili po genskem skladu. Do danes je morda - ali pa tudi ne - preživel še kakšen Sokratov gen, a je to dokaj nepomembno. Pomembno je da so memski kompleksi Sokrata, Leonarda, Kopernika in Tesle še vedno živi in zdravi. S prispevanjem človeški kulturi, na lokalni ali svetovni ravni puščamo neizbrisno sled za sabo, ki zagotavlja da je naš obstoj vplival na splošni razvoj človeštva.
Ps. Ker mi ni zneslo pravočasno napisati ta prispevek, se vam vsem opravičujem za zamudo
Monday, December 27, 2010
Douglas Rushkoff, Nowhere to hide iz Advertising chapter, Coercion
RAZMIŠLJA: TJAŠA GALE
Vloga oglaševanja je zmesti trgovce (ne le kupce) in ohraniti samosvojo identiteto, avtentično kulturo svojega proizvoda med vso konkurenco.
Tako imenovana generacija X je posvojila anti-chic estetiko, grunge stil, ki ga ni lahko identificirati in uporabljati in nasplošno velja za nekultiviranega in se odmika od vsesplošno lepega. Punk komadi so se začeli pojavljati kot soundtrack v TV-reklamah. Posledica tega je, da so se mladi veliko bolj zavedali zavajajočih reklam, ki oglašujejo izdelke za ‘popolne’ ljudi, temu so se upirali (za razliko do odraslih), distancirali so se od emocionalnih učinkov reklam.
Lorraine Ketch, direktorica Levisove trendy linije Silvertab pravi, da kupci ne marajo neposrednega, agresivnega oglaševanja. Pravi, da zdaj namesto, da bi oglaševali brand, oblikujejo kampanje o oglaševanju samem. Dandanes so mediji kot dvosmerna cesta, portal za izražanje samega sebe. Povečanje produkcije tehnoloških naprav je bistveno spremenilo obliko in funkcijo masovnih medijev, zdaj
je to odprt sistem, medijski prostor. Ogromno je ciničnih predelav del, kritik, in celo parodij. Mediji so kaotičen prostor, kot ocean ali vreme, ne spoštuje več avtoritete. Nasprotno, tisti, ki jo poveličujejo,
so zasmehovani. Mladi gledalci instinktivno zavračajo avtoritativne oglase in se posmehujejo takim, v katerih ljudje hočejo biti kul.
Oglaševalci se zelo dobro zavedajo tega, zato spreminjajo tehnike prepričevanja gledalcev. Če pogledamo mikrobrande - kupci spregledajo pretirane, agresivne kampanje npr. pivovarn, se obrnejo k lokalnim, manjšim, zaradi njihove avtentičnosti, ker jim dajejo občutek pristnosti in povezanosti.
Pojavijo se tudi kvazi mikrobrandi - velike znamke zaradi tega trenda oglašujejo linije proizvodov kot ‘domače’ ipd. Oglaševalci skušajo biti vedno korak pred kaotičnim medijskim prostorom, delajo reklame, ki so težje za
dekonstrukcijo. Veliko plakatov in časopisnih oglasov prikazuje sliko le dela modela, kar dovoljuje kupcu, da se poistoveti z njim. Manj specifična in bolj ikonična prezentacija je ključ do tega, da se bo gledalec identificiral z oglasom. Bolj simplificirana in manj dokončna je ikona, bolj univerzalna je lahko stvar za
identifikacijo. Ena najbolj znanih ikon je Nike kljuka, za katero vsak ve, kaj pomeni, predstavlja takorekoč ideale mladih - moč, hitrost, uspešnost itd.
Oglaševalci vse bolj pogosto uporabljajo ironijo v oglasih, tako ti postajajo satire ali parodije, ki se tudi pogosto ukvarjajo s spodletelimi poskusi konkurence. Z novimi načini dajejo kupcu vedeti, da ga nimajo za neumnega - če razume šalo ali ironijo/cinizem v oglasu, bo tudi dovolj ‘pameten’, da bo stvar kupil
(wink advertising). Ko je bil ta način oglaševanja bolj prepoznan in s tem manj efektiven, so šli še korak naprej in začeli s kampanjami, ki so kritizirale princip oglaševanja samega, npr. Diesel. Namesto popolnih ljudi v idiličnem
okolju so prikazovali nasprotno. Ker ljudje hočejo biti samosvoji, originalni, izvirni, nočejo biti del množice, kot popolne lutke, ki jih oglaševalci povečini oglašujejo, so se skozi zgodovino oglaševanja pricipi le-tega korenito spremenili.
Tudi faza, v kateri je oglaševanje dandanes, je samo ena faza v njegovi zgodovini. Brez prilaganjanja oglasov kupcem, je oglaševanje neefektivno in brezpredmetno, oglaševalci morajo biti stalno korak naprej, ne smejo slediti trendom, temveč jih delati. Najbolj efektivni oglasi so tisti, ki s svojo vsebino ne le
pritegnejo gledalca, temveč ga šokirajo in mu dajo misliti. Oglasi, ki prikazujejo izklesana telesa, popolne in srečne obraze, so spregledani, ker so v večini. Nimajo tistega faktorja, zaradi katerih bi bili nadpovprečni, zbledijo v množici ostalih. Korak naprej so dobro premišljeni, originalni in inteligentni principi
oglaševanja, ob katerih se gledalec zave, da ga oglaševalci nimajo za neumnega. Ob katerih ne bodo del črede, če oglaševani proizvod kupijo, temveč nekaj posebnega. Druga prednost takega oglaševanja je to, da z ironijo in določenim dvomom, npr. tezo, ki je vredna razmisleka in popolno iskrenostjo in ne obljubljanjem
nečesa nemogočega, pusti gledalcu bore malo možnosti, da bi tudi sam podvomil, da proizvod ni vreden nakupa. Vse to je seveda najbolj pomembno pri še neuveljavljenih znamkah, pri tistih, ki so si že uveljavile nek rezime, je oglaševanje postranskega pomena. S tem mislim predvsem na kvantiteto oglasov, saj obstaja kar nekaj znamk s politiko trženja, ki ne vključuje nikakršnega oglaševanja, npr. Zara. Konec
koncev pa se kupec lahko še vedno odloči na najcenejši proizvod v konkurenci.
Vloga oglaševanja je zmesti trgovce (ne le kupce) in ohraniti samosvojo identiteto, avtentično kulturo svojega proizvoda med vso konkurenco.
Tako imenovana generacija X je posvojila anti-chic estetiko, grunge stil, ki ga ni lahko identificirati in uporabljati in nasplošno velja za nekultiviranega in se odmika od vsesplošno lepega. Punk komadi so se začeli pojavljati kot soundtrack v TV-reklamah. Posledica tega je, da so se mladi veliko bolj zavedali zavajajočih reklam, ki oglašujejo izdelke za ‘popolne’ ljudi, temu so se upirali (za razliko do odraslih), distancirali so se od emocionalnih učinkov reklam.
Lorraine Ketch, direktorica Levisove trendy linije Silvertab pravi, da kupci ne marajo neposrednega, agresivnega oglaševanja. Pravi, da zdaj namesto, da bi oglaševali brand, oblikujejo kampanje o oglaševanju samem. Dandanes so mediji kot dvosmerna cesta, portal za izražanje samega sebe. Povečanje produkcije tehnoloških naprav je bistveno spremenilo obliko in funkcijo masovnih medijev, zdaj
je to odprt sistem, medijski prostor. Ogromno je ciničnih predelav del, kritik, in celo parodij. Mediji so kaotičen prostor, kot ocean ali vreme, ne spoštuje več avtoritete. Nasprotno, tisti, ki jo poveličujejo,
so zasmehovani. Mladi gledalci instinktivno zavračajo avtoritativne oglase in se posmehujejo takim, v katerih ljudje hočejo biti kul.
Oglaševalci se zelo dobro zavedajo tega, zato spreminjajo tehnike prepričevanja gledalcev. Če pogledamo mikrobrande - kupci spregledajo pretirane, agresivne kampanje npr. pivovarn, se obrnejo k lokalnim, manjšim, zaradi njihove avtentičnosti, ker jim dajejo občutek pristnosti in povezanosti.
Pojavijo se tudi kvazi mikrobrandi - velike znamke zaradi tega trenda oglašujejo linije proizvodov kot ‘domače’ ipd. Oglaševalci skušajo biti vedno korak pred kaotičnim medijskim prostorom, delajo reklame, ki so težje za
dekonstrukcijo. Veliko plakatov in časopisnih oglasov prikazuje sliko le dela modela, kar dovoljuje kupcu, da se poistoveti z njim. Manj specifična in bolj ikonična prezentacija je ključ do tega, da se bo gledalec identificiral z oglasom. Bolj simplificirana in manj dokončna je ikona, bolj univerzalna je lahko stvar za
identifikacijo. Ena najbolj znanih ikon je Nike kljuka, za katero vsak ve, kaj pomeni, predstavlja takorekoč ideale mladih - moč, hitrost, uspešnost itd.
Oglaševalci vse bolj pogosto uporabljajo ironijo v oglasih, tako ti postajajo satire ali parodije, ki se tudi pogosto ukvarjajo s spodletelimi poskusi konkurence. Z novimi načini dajejo kupcu vedeti, da ga nimajo za neumnega - če razume šalo ali ironijo/cinizem v oglasu, bo tudi dovolj ‘pameten’, da bo stvar kupil
(wink advertising). Ko je bil ta način oglaševanja bolj prepoznan in s tem manj efektiven, so šli še korak naprej in začeli s kampanjami, ki so kritizirale princip oglaševanja samega, npr. Diesel. Namesto popolnih ljudi v idiličnem
okolju so prikazovali nasprotno. Ker ljudje hočejo biti samosvoji, originalni, izvirni, nočejo biti del množice, kot popolne lutke, ki jih oglaševalci povečini oglašujejo, so se skozi zgodovino oglaševanja pricipi le-tega korenito spremenili.
Tudi faza, v kateri je oglaševanje dandanes, je samo ena faza v njegovi zgodovini. Brez prilaganjanja oglasov kupcem, je oglaševanje neefektivno in brezpredmetno, oglaševalci morajo biti stalno korak naprej, ne smejo slediti trendom, temveč jih delati. Najbolj efektivni oglasi so tisti, ki s svojo vsebino ne le
pritegnejo gledalca, temveč ga šokirajo in mu dajo misliti. Oglasi, ki prikazujejo izklesana telesa, popolne in srečne obraze, so spregledani, ker so v večini. Nimajo tistega faktorja, zaradi katerih bi bili nadpovprečni, zbledijo v množici ostalih. Korak naprej so dobro premišljeni, originalni in inteligentni principi
oglaševanja, ob katerih se gledalec zave, da ga oglaševalci nimajo za neumnega. Ob katerih ne bodo del črede, če oglaševani proizvod kupijo, temveč nekaj posebnega. Druga prednost takega oglaševanja je to, da z ironijo in določenim dvomom, npr. tezo, ki je vredna razmisleka in popolno iskrenostjo in ne obljubljanjem
nečesa nemogočega, pusti gledalcu bore malo možnosti, da bi tudi sam podvomil, da proizvod ni vreden nakupa. Vse to je seveda najbolj pomembno pri še neuveljavljenih znamkah, pri tistih, ki so si že uveljavile nek rezime, je oglaševanje postranskega pomena. S tem mislim predvsem na kvantiteto oglasov, saj obstaja kar nekaj znamk s politiko trženja, ki ne vključuje nikakršnega oglaševanja, npr. Zara. Konec
koncev pa se kupec lahko še vedno odloči na najcenejši proizvod v konkurenci.
Monday, December 20, 2010
Predavanje v četrtek 23.12
Prejšnji teden smo se dogovorili, da tukaj na blogu ugotovimo prisotnost na četrtkovem predavanju- tik pred božičem.
Tisti, ki želite priti (lahko si pogledamo drugi del dokumentarca THE NET+ razprava) sporočite pod komentarje.
V sredo popoldne pa vidimo kako in kaj.
Lep pozdrav vsem, dr. Oliver Vodeb
Tisti, ki želite priti (lahko si pogledamo drugi del dokumentarca THE NET+ razprava) sporočite pod komentarje.
V sredo popoldne pa vidimo kako in kaj.
Lep pozdrav vsem, dr. Oliver Vodeb
Sunday, December 12, 2010
Thomas Frank Conquest of Cool
RAZMIŠLJA:NAJA SIMČIČ
Thomas Frank opisuje dogajanje v oglaševanju preteklih let, kako termin ''cool'' navadno upodabljajo kot posameznikovo upiranje proti množični podjetniški kulturi. Oglaševanje je v 40-ih, 50-ih letih temeljilo na tem, da je bilo čimbolj racionalno. V obdobju 30 - 50-ih let je prevladovala masivna birokracija, ki se je poskušala truditi zatirati neke drugačne načine razmišljanja oblikovalcev. Upoštevali in sprejemali so družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi in prilagodljivost, čeprav so že v 30. letih nekateri avtorji kljubovali klientom in živeli pospešeno oz. napredno življenje. V 50. se pojavi težnja po upiranju navadnemu, vendar je to predstavljalo napor zatreti ta industrijski impulz.
V 60. letih se pojavi uporna mladinska kultura, ki je postala ciljna skupina oglaševalskih družb. Cilj jim postane ustvariti želje, govoriti kot upornik. Postali so ustvarjalci novega občutka ''cool'', svoboda je norost (čas hipijev, rock zvezd, umetnikov…). Svet oglaševanja ni bil več birokratski, miren, znanstven ampak artističen, disfunkcionalen, kraj divjih strasti, opojev, občasnega nasilja pa tudi še s stilom klišeja iz 50-ih. Mladostniško razmišljanje se odraža tudi v literaturi, filmu, modi, itd. zaradi česar se pojavi termin ''yung thinking'' kateremu sledijo ne samo najstniki ampak vsi do 35-ih let in še večina starejših. Oglaševalci začnejo poslušati mlade in upoštevati njihov način življenja. Podobe, jezik mladosti so uporabljali na produktih in za širok krog ljudi, ker je mladost privlačna in je bila s tem na voljo; ''yung in spirit''. Mladost, ''cool'' postane nek trend, ki si ga vsak želi. Oglaševanje dobi s tem tudi nek nov izziv, kako zajeti te mladostniške podobe in jezik tako, da ga bodo razumeli tudi starejši. Pomembno je, da je jezik mladih razumljiv ne samo mladoletnikom, ampak vsem ki bi radi ''zaustavili čas'' in, ki si to lahko privoščijo. Na starejšo populacijo je to imelo večji učinek, ker so v bistvu mladi narekovali ta stil mladosti ''new generation''. Ta generacija je stremela k novim stvarem, ki so jih hoteli imeti zdaj. Sprejemajo zastarelo, a hočejo novo, izboljšano verzijo ter stvari, ki so nove in izpopolnjenje. Ta najbolj mladostna in aktivna leta so tudi najbolj potrošniška.
V 60. se razvije tudi neka nova potrošniška logika ''the new movemen'' kjer je pomembno, da ima potrošnik boljše, novo, najnovejše, najlepše, najbolj ''cool'' ne glede na to ali je stvar kvalitetna, važno je, da jo ima zdaj. Posledica tega je veliko izdelkov na trgu, čim hitrejše odkrivanje vedno novejših, raznolikih izdelkov, ki pa nekateri ne dajo toliko na kvaliteto.
Ti oglaševalski trendi se nekako še samo stopnjujejo v 70., 80. letih. Pojavi se tudi pripadnost znamkam, pospešeno potrošništvo ter oglaševanje dobi velik vpliv v medijih. Vse teži k temu, da je v skladu s postavljenimi trendi.
Moje mnenje glede tega je, da ta način oglaševanja kar je ''cool'' traja še danes. Na misel mi je prišla reklama za orto paket s slogani: ''bodi cool''; '' živi po svoje'' ; ''orto u nulo'', kjer uporabljajo jezik in podobe mladih, to kar je ''cool''. Ta se mi zdi odličen primer oglaševalske logike, ki se je razvila v 60. Pojavi se pa mi vprašanje kdo narekuje te ''cool'' trende, ali so to še vedno mladi, ali so to dobro premišljene marketinške poteze, kjer je v prvi vrsti prodaja čim več izdelkov, in s tem načinom, da dajejo potrošnikom občutek, da sami postavljajo trende, da so samosvoji, svobodni (slogan orto paketa: ''živi po svoje''),jim uspeva, gre za prikrito reklamiranje. Potrošnikom ponujajo občutke, da se ti dojemajo kot ''cool''. V resnici pa te stvari narekuje marketing in daje občutek mladini, da jim sledi, posluša ter želi ustreči.
Thomas Frank opisuje dogajanje v oglaševanju preteklih let, kako termin ''cool'' navadno upodabljajo kot posameznikovo upiranje proti množični podjetniški kulturi. Oglaševanje je v 40-ih, 50-ih letih temeljilo na tem, da je bilo čimbolj racionalno. V obdobju 30 - 50-ih let je prevladovala masivna birokracija, ki se je poskušala truditi zatirati neke drugačne načine razmišljanja oblikovalcev. Upoštevali in sprejemali so družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi in prilagodljivost, čeprav so že v 30. letih nekateri avtorji kljubovali klientom in živeli pospešeno oz. napredno življenje. V 50. se pojavi težnja po upiranju navadnemu, vendar je to predstavljalo napor zatreti ta industrijski impulz.
V 60. letih se pojavi uporna mladinska kultura, ki je postala ciljna skupina oglaševalskih družb. Cilj jim postane ustvariti želje, govoriti kot upornik. Postali so ustvarjalci novega občutka ''cool'', svoboda je norost (čas hipijev, rock zvezd, umetnikov…). Svet oglaševanja ni bil več birokratski, miren, znanstven ampak artističen, disfunkcionalen, kraj divjih strasti, opojev, občasnega nasilja pa tudi še s stilom klišeja iz 50-ih. Mladostniško razmišljanje se odraža tudi v literaturi, filmu, modi, itd. zaradi česar se pojavi termin ''yung thinking'' kateremu sledijo ne samo najstniki ampak vsi do 35-ih let in še večina starejših. Oglaševalci začnejo poslušati mlade in upoštevati njihov način življenja. Podobe, jezik mladosti so uporabljali na produktih in za širok krog ljudi, ker je mladost privlačna in je bila s tem na voljo; ''yung in spirit''. Mladost, ''cool'' postane nek trend, ki si ga vsak želi. Oglaševanje dobi s tem tudi nek nov izziv, kako zajeti te mladostniške podobe in jezik tako, da ga bodo razumeli tudi starejši. Pomembno je, da je jezik mladih razumljiv ne samo mladoletnikom, ampak vsem ki bi radi ''zaustavili čas'' in, ki si to lahko privoščijo. Na starejšo populacijo je to imelo večji učinek, ker so v bistvu mladi narekovali ta stil mladosti ''new generation''. Ta generacija je stremela k novim stvarem, ki so jih hoteli imeti zdaj. Sprejemajo zastarelo, a hočejo novo, izboljšano verzijo ter stvari, ki so nove in izpopolnjenje. Ta najbolj mladostna in aktivna leta so tudi najbolj potrošniška.
V 60. se razvije tudi neka nova potrošniška logika ''the new movemen'' kjer je pomembno, da ima potrošnik boljše, novo, najnovejše, najlepše, najbolj ''cool'' ne glede na to ali je stvar kvalitetna, važno je, da jo ima zdaj. Posledica tega je veliko izdelkov na trgu, čim hitrejše odkrivanje vedno novejših, raznolikih izdelkov, ki pa nekateri ne dajo toliko na kvaliteto.
Ti oglaševalski trendi se nekako še samo stopnjujejo v 70., 80. letih. Pojavi se tudi pripadnost znamkam, pospešeno potrošništvo ter oglaševanje dobi velik vpliv v medijih. Vse teži k temu, da je v skladu s postavljenimi trendi.
Moje mnenje glede tega je, da ta način oglaševanja kar je ''cool'' traja še danes. Na misel mi je prišla reklama za orto paket s slogani: ''bodi cool''; '' živi po svoje'' ; ''orto u nulo'', kjer uporabljajo jezik in podobe mladih, to kar je ''cool''. Ta se mi zdi odličen primer oglaševalske logike, ki se je razvila v 60. Pojavi se pa mi vprašanje kdo narekuje te ''cool'' trende, ali so to še vedno mladi, ali so to dobro premišljene marketinške poteze, kjer je v prvi vrsti prodaja čim več izdelkov, in s tem načinom, da dajejo potrošnikom občutek, da sami postavljajo trende, da so samosvoji, svobodni (slogan orto paketa: ''živi po svoje''),jim uspeva, gre za prikrito reklamiranje. Potrošnikom ponujajo občutke, da se ti dojemajo kot ''cool''. V resnici pa te stvari narekuje marketing in daje občutek mladini, da jim sledi, posluša ter želi ustreči.
Friday, November 26, 2010
Naomi Klein: NO LOGO ZNAMKA SE ŠIRI
RAZMIŠLJA: ŠPELA RIHAR
Članek govori o tem, kako so se znamke razširile iz nečesa, kar se je tržilo preko drugih stvari naprimer koncertov in prireditev v nekaj kar sedaj trži koncerte in podobne prireditve. Skratka kako se je vse obrnilo in kako so znamke zrasle in razširile meje svojega dometa oglaševanja in kje se nameravajo ustaviti. Avtorica se spominja, kako so se že kot osemletniki v četrtem razredu primerjali med seboj in drug drugemu gledali logotipe na žepih kavbojk. In nadaljuje s tem kako je iz majhnega logotipa na polo majicah kar naenkrat zadeva preskočila v hodečo billboard tablo z velikimi poudarjenimi logotipi znamk kot so Calvin Klein, Esprit, Roots, Tommy Hilfiger ipd. Naprej opisuje kako je prišlo do preskoka, ko ni bilo dovolj tržiti svojo znamko zgolj v njenem svetu – ampak kako so firme kot npr. Nike, Polo in Tommy Hilfiger v devetdesetih letih prešle na sponzoriranje raznih kulturnih dogodkov in s tem niso samo dodali vrednosti tem dogodkom temveč so širili svoj svet idej in ikonografije. Logo se je spremenil zgolj iz asociacije na znamko v centralno atrakcijo dogodka. Dobra ponazoritev razširjanja meje do koder seže znamka je primer, da ne zadostuje zgolj igrana reklama za Coke vendar preide znamka Coke v nalogo brainstorminga o Coke-ovi naslednji oglaševalski kampanji v učilnico angleškega jezika v osnovni šoli. Tekom članka avtor izpostavi tudi razne primere kako se znamka »šlepa« s pomočjo druge znamke oziroma glasbene skupine in obratno kako zaradi tovrstnega primera pridobi ravno glasbena skupina in kako se videospoti teh skupin začnejo zgledovati po reklamah velikih blagovnih znamk. Na koncu nas postavi pred dejstvo kako se vse obrne in kako naprimer Kanadska pivovarna Molson Breweries spremeni tudi način promoviranja samega kulturnega dogodka, ko preneha napovedovati koncerte glasbenih skupin po imenih ampak ustvari glasbene dogodke tipa Blind Date Concert in se v naslovu pojavi samo ime pivovarne – nastopajočega pa šele na samem kraju kjer nastopa kot presenečenje. Na koncu nas opozori tudi na izvajalce znotraj glasbene industrije, ki nastopajo kot dobro premišljene in (pred)pripravljene znamke, ki bodo zagotavljale uspeh pri ciljnih skupinah (Spice Girls, Backstreet Boys, N'Sync, …) in kako je možno tako iz znamke kot je Gap kot iz glasbene raperske skupine kot je Wu Tang Clan preiti zgolj iz primarne dejavnosti v absurde kot je naprimer Wu Tang Clan pohištvo pri podjetju Nordstrom. Vprašanje, ki nam ga postavi na koncu je le do kje sega pogum določene firme, da zameji obseg svoje znamke.
Moje mnenje pri vsej stvari je to, da je že od nekdaj vse kar preide na neko globalno znano raven plod premišljenega sponzoriranja in dobičkov tako iz promovirane kot iz sponzorske strani. Ni važno ali je vse skupaj paradoksalno združeno – važno je da se povsod obrača denar. Če hočeš kaj biti in veljati se boš prej ali slej nekomu moral prodati drugače po vsej verjetnosti ne boš nikoli svetovno uveljavljen. Samo poglejmo kako sami ustvarjamo CV-je – najpomembnejše je za katere svetovno znane kliente smo že delali in tako ponovno pridemo do dejstva, da gradimo lastno blagovno znamko s pomočjo drugih že močno uveljavljenih.
Članek govori o tem, kako so se znamke razširile iz nečesa, kar se je tržilo preko drugih stvari naprimer koncertov in prireditev v nekaj kar sedaj trži koncerte in podobne prireditve. Skratka kako se je vse obrnilo in kako so znamke zrasle in razširile meje svojega dometa oglaševanja in kje se nameravajo ustaviti. Avtorica se spominja, kako so se že kot osemletniki v četrtem razredu primerjali med seboj in drug drugemu gledali logotipe na žepih kavbojk. In nadaljuje s tem kako je iz majhnega logotipa na polo majicah kar naenkrat zadeva preskočila v hodečo billboard tablo z velikimi poudarjenimi logotipi znamk kot so Calvin Klein, Esprit, Roots, Tommy Hilfiger ipd. Naprej opisuje kako je prišlo do preskoka, ko ni bilo dovolj tržiti svojo znamko zgolj v njenem svetu – ampak kako so firme kot npr. Nike, Polo in Tommy Hilfiger v devetdesetih letih prešle na sponzoriranje raznih kulturnih dogodkov in s tem niso samo dodali vrednosti tem dogodkom temveč so širili svoj svet idej in ikonografije. Logo se je spremenil zgolj iz asociacije na znamko v centralno atrakcijo dogodka. Dobra ponazoritev razširjanja meje do koder seže znamka je primer, da ne zadostuje zgolj igrana reklama za Coke vendar preide znamka Coke v nalogo brainstorminga o Coke-ovi naslednji oglaševalski kampanji v učilnico angleškega jezika v osnovni šoli. Tekom članka avtor izpostavi tudi razne primere kako se znamka »šlepa« s pomočjo druge znamke oziroma glasbene skupine in obratno kako zaradi tovrstnega primera pridobi ravno glasbena skupina in kako se videospoti teh skupin začnejo zgledovati po reklamah velikih blagovnih znamk. Na koncu nas postavi pred dejstvo kako se vse obrne in kako naprimer Kanadska pivovarna Molson Breweries spremeni tudi način promoviranja samega kulturnega dogodka, ko preneha napovedovati koncerte glasbenih skupin po imenih ampak ustvari glasbene dogodke tipa Blind Date Concert in se v naslovu pojavi samo ime pivovarne – nastopajočega pa šele na samem kraju kjer nastopa kot presenečenje. Na koncu nas opozori tudi na izvajalce znotraj glasbene industrije, ki nastopajo kot dobro premišljene in (pred)pripravljene znamke, ki bodo zagotavljale uspeh pri ciljnih skupinah (Spice Girls, Backstreet Boys, N'Sync, …) in kako je možno tako iz znamke kot je Gap kot iz glasbene raperske skupine kot je Wu Tang Clan preiti zgolj iz primarne dejavnosti v absurde kot je naprimer Wu Tang Clan pohištvo pri podjetju Nordstrom. Vprašanje, ki nam ga postavi na koncu je le do kje sega pogum določene firme, da zameji obseg svoje znamke.
Moje mnenje pri vsej stvari je to, da je že od nekdaj vse kar preide na neko globalno znano raven plod premišljenega sponzoriranja in dobičkov tako iz promovirane kot iz sponzorske strani. Ni važno ali je vse skupaj paradoksalno združeno – važno je da se povsod obrača denar. Če hočeš kaj biti in veljati se boš prej ali slej nekomu moral prodati drugače po vsej verjetnosti ne boš nikoli svetovno uveljavljen. Samo poglejmo kako sami ustvarjamo CV-je – najpomembnejše je za katere svetovno znane kliente smo že delali in tako ponovno pridemo do dejstva, da gradimo lastno blagovno znamko s pomočjo drugih že močno uveljavljenih.
Thursday, November 25, 2010
Sunday, November 21, 2010
Sentenced to Buy in Shopping on planet Irony (Rick Poynor)
RAZMIŠLJA:JAKOB BEKŠ
SENTENCED TO BUY
V poglavju "Sentenced to buy" Rick Poynor govori o oglasni kampanji italijanskega proizvajalca oblacil United Colors of Benetton z naslovom "We, on Death Row" (Mi, v vrsti za smrt). Kampanja (katere stroški so bili ocenjeni na 20 milijonov dolarjev) v seriji oglasov prikazuje portrete 26 ameriških obsojencev na smrt (25 moških in ena ženska), ob fotografijah pa so napisana njihova imena, rojstni datum, zlocin, za katerega so bili obsojeni ter nacin usmrtitve. Oglas vsebuje tudi napis "Sentenced to death" in obvezni Benettonov znak.
Snovalca kampanje, kreativni direktor Oliver Toscani in novinar Ken Shullman pravita, da z delom nista imela namena opravicevati zlocinov obsojencev, pac pa sta želela, da jih javnost opazi ter v njihovih strmecih oceh najde clovecnost, da jih sprejme kot (so)ljudi. Zaporniki so obicajno namrec prikazani v zaporniških oblekah, neurejeni, z izgledom, ki sugerira njihovo ocitno krivdo. Prav zato so zaporniki tu predstavljeni preko serije elegantnih Toscanijevih portretov, ki na velikih billboardih v opazovalcih/mimoidocih vzbujajo obcutke prek socutja do zgroženosti. Prav oglasi na billboardih, pravi Poynor, so nevdomno bolj ucinkoviti od ostalih oglaševalskih sredstev (npr. casopis, internet...), ki jih je veliko lažje prezreti.
Odziv na kampanjo, predvsem v državah s smrtno kaznijo (ZDA), je bil buren. Nekateri kritiki so menili, da Benetton povelicuje obsojence in iz njih dela žrtve, drugi so opozarjali, da je obcutljivo temo uporabil zato, da je zaslužil. V odgovor je Toscani izjavil: »Zaslužil bi tako ali drugace. Moja pa je bila odlocitev ali bom kamero usmeril v nekaj zanimivega ali nekaj neumnega.« Dodal je še, da ce se novinar osredotoci na nek resen problem, mu nihce ne ocita, da skuša zgodbo prodati medijem. Ko to stori oglaševalec, je to neokusno, vzbuja proteste.
A Toscani je šel predalec – s svojo kampanjo je povzrocil bes v ZDA, posebej pri sorodnikih žrtev portretiranih zlocincev. V nekaterih veleblagovnicah so umaknili s polic vse Benettonove izdelke, zapirali so Benettonove trgovine, v 12 državah so oglase prepovedali, sledile so civilne tožbe. (Oglasna kampanja je tudi povzrocila okrepitev oglaševalskih omejitev: ASA Advertising Standards Authority je predlagala, da jim dajo 'sporni' oglaševalci svoje oglase predhodno na vpogled.) Posledicno je Toscani zapustil Benetton, kjer je 16 let ustvarjal provokacije. Se je pa s svojim delom, ki ocitno še sedaj odmeva, zapisal v zgodovino oglaševanja.
Je uporaba tovrstne socialne tematike v komercialne namene sporna? Ali obstaja povezava med smrtno kaznijo in Benettonovimi pisanimi puloverji? Gre za ocitno protislovje med vsebino in osnovnim namenom oglasa (= privabiti kupce). Kot pravi Poynor, je nujno, da se po tem nenehno vprašujemo, kajti sicer se lahko zabriše meja med oglaševanjem in novinarstvom. Kot pravi Toscani pa pojav takšne tematike v nekem drugacnem (komercialnem) kontekstu pritegne pozornost gledalcev, ki so sicer že vajeni in ostajajo neprizadeti ob grozotah iz dnevnih porocil.
Kampanja ne oglašuje produkta, pac pa skozi kontroverzne podobe kriticno promovira socialno problematiko. To je Benettonova tradicija, odkar sodeluje z Oliverjem Toscanijem, ki je iz oglasov odstranli oblacila in se osredotocil na prikazovanje kontroverznih tem kot so AIDS, rasizem, vojna, religija, navsezadnje tudi smrtna kazen. Prodaja je bila po teh oglasnih akcijah izredno uspešna. Zgodnji oglasi so prikazovali etnicno mešane modele v pisanih, raznolikih puloverjih – rasno harmonijo - in so pritegnili svetovne kupce.
Toscanijeve kampanje so del trenda, v katerem oglaševalci poskušajo vkljuciti dileme kulturnega prostora kot sredstvo za 'zagon' svojih znamk. Ce se ta trend razvije, pravi Poynor, bodo veliki oglaševalci snovali kulturo. Kajti, ce bi mnogi oglaševalci sledili Toscanijevemu zgledu, bi Benetton izgubil prednost, ekskluzivnost oglaševalskega pristopa, predvsem pa bi se zabrisale drobne razlike med neodvisnim mnenjem in komercialnimi interesi, kar bi privedlo do izkorišcanja resnih tematik s strani korporacij za lastne komercialne koristi.
Osebno mislim, da gre pri konkretnem primeru Toscanijeve kampanje za popoln primer izkorišcanja perecih tematik za promocijo znamke Benetton. Gre le za ustvarjanje imidža, da se Benetton zaveda vseh problemov in tematik, ki jih izpostavljajo njihove kampanje, hkrati pa prikrivanje dejstva, da glede njih ne storijo nicesar konkretnega in da jim gre le za podobo znamke. To, da se doticne tematike pojavljajo v drugacnem kontekstu kot so ga gledalci navajeni, njihovega odnosa do teh tematik po mojem ne bo drasticno spremenilo. Ce so ljudje neobcutljivi na grozote iz dnevnih porocil, zakaj bi bilo pri oglaševalskih kampanjah drugace? Drznil bi si celo trditi da vsakršna uporaba tovrstnih tematik znotraj komercialnega diskurza te tematike apriori banalizira in relativizira ter jih oropa potenciala za dejanske družbene spremembe. Vsem je namrec jasno, da smrtna kazen in Benettonove pisane obleke nimajo nic skupnega, hkrati pa tudi vemo, da vsi oglasi nekaj "prodajajo", zato lahko iz vsega verjetno potegnemo zakljucek, da nam Benetton kljub vsej Toscanijevi filozofiji prek teh oglasov "prodaja" videz socialno-kriticne/cutece znamke.
SHOPPING ON PLANET IRONY
Rick Poynor devetdeseta leta 20. stoletja opisuje kot leta ironije. Ironija je bila trend tega casa, kar se je manifestiralo tudi v oglaševanju.
Ironijo kot pristop k oglaševanju je uporabila italijanska modna hiša Diesel v svoji prvi globalni oglasni kampanji Successful Living. Gre za serijo oglasov, ki ironicno prikazujejo 'žanrske' podobe, na temo družine, politike, religije... Serija plakatov (kreativni direktor Joakim Jonason) tako prikazuje sadisticne zobozdravnike, parado zagorelih castilcev sonca, Kristusovo vrnitev na Zemljo v obliki majhnega zelenega vesoljca, generale v plenicah, kanibalske prašice... Eden za drugim so prihajali ti 'nori' oglasi, katerih namen je bilo težko dešifrirati, razen tega, da jim je prakticno vsaka tema (družina, ljubezen, zgodovina, okolje) prirocen material za 'zabavo brez obveznosti', kot njihovim kupcem.
Leta 1998 je Diesel lansiral serijo sedmih oglasov, ki prikazujejo inserte iz težkega življenja v Severni Koreji v nasprotju z svetom, ki ga ponujajo oglasi. Gre, kot trdi Poynor, za ene najbolj nenavadnih in problematicnih podob tistega casa. Eden od oglasov prikazuje ulicno sceno in beraca z otrokom. Na stavbi zraven njiju visi oglas (oglas v oglasu), ki prikazuje srecen zahodni par, oblecen v Diesel, in oglašuje izmišljeno potovalno agencijo Lucky Tours, z geslom: » Pobegnite zdaj!« Ocitno gre za komentar, smešenje neizogibne invazije globalizacije, ki preko blagovnih znamk sili svojo mentaliteto v druge kulture in pogosto popolnoma ignorira dogajanje v teh državah (ironija je, da prav to pocne tudi Diesel kot globalna znamka). Vprašanje, ki se tu poraja je, da je oglaševanje pravzaprav najmanj primeren medij za izvrševanje tovrstnih javnih diskusij (glej Benetton). Gre za obliko shockvertisinga, ki naj bi zbujalo dolocena obcutja (trpljenje, pravicnost...) vendar pa v komercialnem kontekstu vse potisne na nivo farse, šale. Ironija zastre pogled na tisto, kar je resnicno pomembno.
Drug oglas prikazuje skupino ali družino prašicev, ki sedijo okoli praznicno obložene mize, katere center je tudi sam prašic kot jed. Ob strani stoji 'Diesel'' oseba, jih opazuje tem se pri tem ocitno zabava. Plakat se je pojavil v casu božicnih, novoletnih praznovanj leta 1995. In poudarja, odseva koncept požrešnosti, kot enega izmed sedmih grehov. Simbolicno pokaže, kako ljudje v tem casu ''žremo kot svinje''. Pecena svinja kot jed ilustrira kanibalizem, samozadovoljitev, ceprav na racun drugih, kot posledica kapitalizma, kjer se rojevajo in krepijo vedno nova nasprotja: revšcina-bogastvo, dobri-slabi, clovek-žival. Diesel oseba ima pregled nad dogajanjem, ga opazuje in simbolicno predstavlja družbo na splošno, ki opazuje izbrance (skupina prašicev) in njihovo vedenje (kanibalizem - pohlep, požrešnost). Ta oseba je zunaj tega izbranega kroga, kar izraža tako z obnašanjem kot z obleko, kar sugerira Diesel kot podjetje, ki porabnikom ponuja drugacnost, samozavedanje in družbeno zavedanje hkrati.
Podjetje Diesel je prepleteno z ironijo, kot pravi Poynor. ''Skrivajo'' svoje italijansko poreklo in svojo lokalnost, obenem pa se preko angleškega prenosnika (ime Diesel!) predstavljajo svetu – ker si želijo delovati, vplivati, biti poznani globalno. A kljub temu, da svojo željo - biti globalna blagovna znamka - odkrito priznavajo, se v oglaševanju postavljajo proti globalizaciji kot velikemu sodobnemu problemu.
Diesel: ''We want to discuss more important things than just what we're selling. And we want to show that this is a company that is concerned about more than just dollars." Kot prej omenjeni Benetton, bi tudi oni radi delovali 'iskreni' in zavedni oglaševalci – a (ironicno) vseeno ne toliko zavedni, da ne bi zapravljali milijone dolarjev za kaj drugega kot oglaševanje. Kot pri Benettonu gre tudi tu za ustvarjanje imidža blagovne znamke, ceprav z uporabo nekoliko drugacnih sredstev. Tovrstna oglaševalska ironija in cinizem na žalost doprinašata le k dodatni relativizaciji problematik ter ne pripomoreta k družbenim spremembam ali ustvarjanju pogojev zanje. Prav tako tovrsten pristop ne odpira možnosti za širši diskurz o obravnavanih tematikah, ker le-te ostajajo hermeticno zaprte znotraj konteksta samega oglaševanja.
SENTENCED TO BUY
V poglavju "Sentenced to buy" Rick Poynor govori o oglasni kampanji italijanskega proizvajalca oblacil United Colors of Benetton z naslovom "We, on Death Row" (Mi, v vrsti za smrt). Kampanja (katere stroški so bili ocenjeni na 20 milijonov dolarjev) v seriji oglasov prikazuje portrete 26 ameriških obsojencev na smrt (25 moških in ena ženska), ob fotografijah pa so napisana njihova imena, rojstni datum, zlocin, za katerega so bili obsojeni ter nacin usmrtitve. Oglas vsebuje tudi napis "Sentenced to death" in obvezni Benettonov znak.
Snovalca kampanje, kreativni direktor Oliver Toscani in novinar Ken Shullman pravita, da z delom nista imela namena opravicevati zlocinov obsojencev, pac pa sta želela, da jih javnost opazi ter v njihovih strmecih oceh najde clovecnost, da jih sprejme kot (so)ljudi. Zaporniki so obicajno namrec prikazani v zaporniških oblekah, neurejeni, z izgledom, ki sugerira njihovo ocitno krivdo. Prav zato so zaporniki tu predstavljeni preko serije elegantnih Toscanijevih portretov, ki na velikih billboardih v opazovalcih/mimoidocih vzbujajo obcutke prek socutja do zgroženosti. Prav oglasi na billboardih, pravi Poynor, so nevdomno bolj ucinkoviti od ostalih oglaševalskih sredstev (npr. casopis, internet...), ki jih je veliko lažje prezreti.
Odziv na kampanjo, predvsem v državah s smrtno kaznijo (ZDA), je bil buren. Nekateri kritiki so menili, da Benetton povelicuje obsojence in iz njih dela žrtve, drugi so opozarjali, da je obcutljivo temo uporabil zato, da je zaslužil. V odgovor je Toscani izjavil: »Zaslužil bi tako ali drugace. Moja pa je bila odlocitev ali bom kamero usmeril v nekaj zanimivega ali nekaj neumnega.« Dodal je še, da ce se novinar osredotoci na nek resen problem, mu nihce ne ocita, da skuša zgodbo prodati medijem. Ko to stori oglaševalec, je to neokusno, vzbuja proteste.
A Toscani je šel predalec – s svojo kampanjo je povzrocil bes v ZDA, posebej pri sorodnikih žrtev portretiranih zlocincev. V nekaterih veleblagovnicah so umaknili s polic vse Benettonove izdelke, zapirali so Benettonove trgovine, v 12 državah so oglase prepovedali, sledile so civilne tožbe. (Oglasna kampanja je tudi povzrocila okrepitev oglaševalskih omejitev: ASA Advertising Standards Authority je predlagala, da jim dajo 'sporni' oglaševalci svoje oglase predhodno na vpogled.) Posledicno je Toscani zapustil Benetton, kjer je 16 let ustvarjal provokacije. Se je pa s svojim delom, ki ocitno še sedaj odmeva, zapisal v zgodovino oglaševanja.
Je uporaba tovrstne socialne tematike v komercialne namene sporna? Ali obstaja povezava med smrtno kaznijo in Benettonovimi pisanimi puloverji? Gre za ocitno protislovje med vsebino in osnovnim namenom oglasa (= privabiti kupce). Kot pravi Poynor, je nujno, da se po tem nenehno vprašujemo, kajti sicer se lahko zabriše meja med oglaševanjem in novinarstvom. Kot pravi Toscani pa pojav takšne tematike v nekem drugacnem (komercialnem) kontekstu pritegne pozornost gledalcev, ki so sicer že vajeni in ostajajo neprizadeti ob grozotah iz dnevnih porocil.
Kampanja ne oglašuje produkta, pac pa skozi kontroverzne podobe kriticno promovira socialno problematiko. To je Benettonova tradicija, odkar sodeluje z Oliverjem Toscanijem, ki je iz oglasov odstranli oblacila in se osredotocil na prikazovanje kontroverznih tem kot so AIDS, rasizem, vojna, religija, navsezadnje tudi smrtna kazen. Prodaja je bila po teh oglasnih akcijah izredno uspešna. Zgodnji oglasi so prikazovali etnicno mešane modele v pisanih, raznolikih puloverjih – rasno harmonijo - in so pritegnili svetovne kupce.
Toscanijeve kampanje so del trenda, v katerem oglaševalci poskušajo vkljuciti dileme kulturnega prostora kot sredstvo za 'zagon' svojih znamk. Ce se ta trend razvije, pravi Poynor, bodo veliki oglaševalci snovali kulturo. Kajti, ce bi mnogi oglaševalci sledili Toscanijevemu zgledu, bi Benetton izgubil prednost, ekskluzivnost oglaševalskega pristopa, predvsem pa bi se zabrisale drobne razlike med neodvisnim mnenjem in komercialnimi interesi, kar bi privedlo do izkorišcanja resnih tematik s strani korporacij za lastne komercialne koristi.
Osebno mislim, da gre pri konkretnem primeru Toscanijeve kampanje za popoln primer izkorišcanja perecih tematik za promocijo znamke Benetton. Gre le za ustvarjanje imidža, da se Benetton zaveda vseh problemov in tematik, ki jih izpostavljajo njihove kampanje, hkrati pa prikrivanje dejstva, da glede njih ne storijo nicesar konkretnega in da jim gre le za podobo znamke. To, da se doticne tematike pojavljajo v drugacnem kontekstu kot so ga gledalci navajeni, njihovega odnosa do teh tematik po mojem ne bo drasticno spremenilo. Ce so ljudje neobcutljivi na grozote iz dnevnih porocil, zakaj bi bilo pri oglaševalskih kampanjah drugace? Drznil bi si celo trditi da vsakršna uporaba tovrstnih tematik znotraj komercialnega diskurza te tematike apriori banalizira in relativizira ter jih oropa potenciala za dejanske družbene spremembe. Vsem je namrec jasno, da smrtna kazen in Benettonove pisane obleke nimajo nic skupnega, hkrati pa tudi vemo, da vsi oglasi nekaj "prodajajo", zato lahko iz vsega verjetno potegnemo zakljucek, da nam Benetton kljub vsej Toscanijevi filozofiji prek teh oglasov "prodaja" videz socialno-kriticne/cutece znamke.
SHOPPING ON PLANET IRONY
Rick Poynor devetdeseta leta 20. stoletja opisuje kot leta ironije. Ironija je bila trend tega casa, kar se je manifestiralo tudi v oglaševanju.
Ironijo kot pristop k oglaševanju je uporabila italijanska modna hiša Diesel v svoji prvi globalni oglasni kampanji Successful Living. Gre za serijo oglasov, ki ironicno prikazujejo 'žanrske' podobe, na temo družine, politike, religije... Serija plakatov (kreativni direktor Joakim Jonason) tako prikazuje sadisticne zobozdravnike, parado zagorelih castilcev sonca, Kristusovo vrnitev na Zemljo v obliki majhnega zelenega vesoljca, generale v plenicah, kanibalske prašice... Eden za drugim so prihajali ti 'nori' oglasi, katerih namen je bilo težko dešifrirati, razen tega, da jim je prakticno vsaka tema (družina, ljubezen, zgodovina, okolje) prirocen material za 'zabavo brez obveznosti', kot njihovim kupcem.
Leta 1998 je Diesel lansiral serijo sedmih oglasov, ki prikazujejo inserte iz težkega življenja v Severni Koreji v nasprotju z svetom, ki ga ponujajo oglasi. Gre, kot trdi Poynor, za ene najbolj nenavadnih in problematicnih podob tistega casa. Eden od oglasov prikazuje ulicno sceno in beraca z otrokom. Na stavbi zraven njiju visi oglas (oglas v oglasu), ki prikazuje srecen zahodni par, oblecen v Diesel, in oglašuje izmišljeno potovalno agencijo Lucky Tours, z geslom: » Pobegnite zdaj!« Ocitno gre za komentar, smešenje neizogibne invazije globalizacije, ki preko blagovnih znamk sili svojo mentaliteto v druge kulture in pogosto popolnoma ignorira dogajanje v teh državah (ironija je, da prav to pocne tudi Diesel kot globalna znamka). Vprašanje, ki se tu poraja je, da je oglaševanje pravzaprav najmanj primeren medij za izvrševanje tovrstnih javnih diskusij (glej Benetton). Gre za obliko shockvertisinga, ki naj bi zbujalo dolocena obcutja (trpljenje, pravicnost...) vendar pa v komercialnem kontekstu vse potisne na nivo farse, šale. Ironija zastre pogled na tisto, kar je resnicno pomembno.
Drug oglas prikazuje skupino ali družino prašicev, ki sedijo okoli praznicno obložene mize, katere center je tudi sam prašic kot jed. Ob strani stoji 'Diesel'' oseba, jih opazuje tem se pri tem ocitno zabava. Plakat se je pojavil v casu božicnih, novoletnih praznovanj leta 1995. In poudarja, odseva koncept požrešnosti, kot enega izmed sedmih grehov. Simbolicno pokaže, kako ljudje v tem casu ''žremo kot svinje''. Pecena svinja kot jed ilustrira kanibalizem, samozadovoljitev, ceprav na racun drugih, kot posledica kapitalizma, kjer se rojevajo in krepijo vedno nova nasprotja: revšcina-bogastvo, dobri-slabi, clovek-žival. Diesel oseba ima pregled nad dogajanjem, ga opazuje in simbolicno predstavlja družbo na splošno, ki opazuje izbrance (skupina prašicev) in njihovo vedenje (kanibalizem - pohlep, požrešnost). Ta oseba je zunaj tega izbranega kroga, kar izraža tako z obnašanjem kot z obleko, kar sugerira Diesel kot podjetje, ki porabnikom ponuja drugacnost, samozavedanje in družbeno zavedanje hkrati.
Podjetje Diesel je prepleteno z ironijo, kot pravi Poynor. ''Skrivajo'' svoje italijansko poreklo in svojo lokalnost, obenem pa se preko angleškega prenosnika (ime Diesel!) predstavljajo svetu – ker si želijo delovati, vplivati, biti poznani globalno. A kljub temu, da svojo željo - biti globalna blagovna znamka - odkrito priznavajo, se v oglaševanju postavljajo proti globalizaciji kot velikemu sodobnemu problemu.
Diesel: ''We want to discuss more important things than just what we're selling. And we want to show that this is a company that is concerned about more than just dollars." Kot prej omenjeni Benetton, bi tudi oni radi delovali 'iskreni' in zavedni oglaševalci – a (ironicno) vseeno ne toliko zavedni, da ne bi zapravljali milijone dolarjev za kaj drugega kot oglaševanje. Kot pri Benettonu gre tudi tu za ustvarjanje imidža blagovne znamke, ceprav z uporabo nekoliko drugacnih sredstev. Tovrstna oglaševalska ironija in cinizem na žalost doprinašata le k dodatni relativizaciji problematik ter ne pripomoreta k družbenim spremembam ali ustvarjanju pogojev zanje. Prav tako tovrsten pristop ne odpira možnosti za širši diskurz o obravnavanih tematikah, ker le-te ostajajo hermeticno zaprte znotraj konteksta samega oglaševanja.
Sunday, November 14, 2010
Alternative by design? (Rick Poynor)
RAZMIŠLJA: MARTIN MEJAK
krepki tekst je moje razmišljanje, ločeno od članka avtorja, kar ni, je avtorjeva razlaga.
Rick Poynor v članku Alternative by design? opisuje grafični slog, ki se je pojavil v začetku devetdesetih, slog "gunge estetike", "trashy" anti slog, ki namenoma ne upošteva pravil oblikovanja in tipografije. Raziskuje vplive in razvoj tega stila v dveh bolj opaznih medijih, MTVju in reviji Ray Gun. /Ker je ta slog le ekshibicionističen trend, ki so ga za svojega (za kratek čas) vzeli, oziroma so bili zanj najbolj dovzetni po večini le mladi, sta bila MTV in Ray Gun popolna nosilca, ker sta primera komercialnih izdelkov, ki se obračajo po najnovejših trendih, in jih prirejajo za svoje mlajše občinstvo./
Začne z oglasom za britansko vojsko iz leta 1996 agencije Saatchi&Saatchi, ustvarjenem v tem stilu, ki naj bi ga v oblikovalskem svetu in zunaj njega še pred par leti označili za "revolucionarnega", "inovativnega" in "subverzivnega" /Zaradi razlogov navedenih zgoraj, in zaradi pomankanja prave substance, ter predhodnikov, naprimer ovitkov vinilk punk skupin v 70ih, konstruktivizma v prvi polovici prejšnjega stoletja itd. ga nikakor ne bi mogel opisati kot revolucionarnega./ in se vpraša, kako da se sedaj pojavi v oglasu za organizacijo, ki je tako NErevolucionarna, NEsubverzivna.
Poynor nadaljuje: MTVjev cilj, že od prvih promocij, je bil da ima vse na njihovi postaji, kot je temu pravil takratni programski direktor, "weird edge". Ampak njihov začetek, leta 1981, tega mota ni kazal. Izgled je bil tog, urejen, preveč podoben konvencionalni televiziji. Po reorganizaciji so svetle, "umetne" luči zamenjali za slabo osvetljavo, teleprompterje (trotlbobne) so ukinili, in VJem so naročili naj improvizirajo okoli scenarija. "Rabili so nekaj časa" je napisal Steven Levy za Rolling Stone, "a dobili so kar so hoteli od vsega začetka - dobro zdizajniran studio, ki zgleda kot nekaj vrženo vkup, v naprej spisane pogovore, ki zvenijo izmišljeni na mestu, in jasno definiran format, ki deluje kot naključno zaporedje dogodkov..." /Kot vemo, so že davno spremenili smer, ker le so skrbno premišljeno podjetje, in četudi je bila ta spontanost popolnoma lažna, je težko držati avtoriteto (kar so v očeh glasbene industrije postali, in si z vrsto VMAjev in drugih prireditev to utrdili) in občutek profesionalnosti na nekem področju s takim izgledom, ne glede na trende./
Ray Gunu pa je to uspelo takoj ob splovitvi leta 1992. Bil je visoko oblikovan objekt - "Alternative by design" je bil njihov moto - z izgledom nefomalnosti in divje spontanosti, kot da je bila aktovka dadaističnih pesmi, čačk in družinskih fotografij potresena čez strani, ki so se prijele kjer so padle. Nisi potreboval diplome v oblikovanju (čeprav jo je veliko bralcev imelo, oziroma so bili na poti da jo dobijo), da bi cenil brutalen užitek s katerim tipografija v reviji prekrši vsako od tako imenovanih pravil. Tipografske napake, negativni razmaki, ročno napisani naslovi, čudne popačene tipografije, dotikajoči se stolpci, popolnoma raztegnjene ali skupaj zbite besede... Leta 92 se je Ray Gun v izgledu popolnoma razlioval od vsega v trafikah, tudi od svoje direktne konkurence. Poleg izgleda pa je imel Ray Gun še en cilj. "We still believe that music and the people who make it can change the world. Have to, in fact. Because if we don't, no one else will." /Že po takih razmišljanjih lahko vidimo naivnost avtorjev, ki so te izdelke ustvarjali./ Take retorike ni bilo že od 60ih. Te poglede je ob koncu svojega dela tam, ironično zavrnil tudi oblikovalec revije David Carson sam: "Graphic design will save the world right after rock & roll does." Tukaj vidimo vzporednice s kritiko MTVja, in njihovih gledalcev, ki jih je Rolling Stone opisal tako: "Unlike the activist Sixties rock coalition, the MTV coalition is essentially passive. Their function is to sit still, watch the commercials and buy the products, not change the world."
Nato Poynor povdari kako Ray Gun nima nobene prave vsebine, in ko se želijo oddaljiti od te estetike in pridobiti na avtoriteti, nimajo ničesar več za povedati. Zaključi z mislijo da je bila njihova dilema enaka, kot jo ima mnogo umetnikov, ki iščejo mesto odpora v kulturi, ki lahko vzame in skomercializira vse kar ji vržemo naproti. /Moje mnenje tukaj je, da če bi res hoteli odpor, se ne bi tega lotili (samo) z vizualnim izgledom (in to glasbene revije poleg vsega). Ali v tem nikoli niso bili iskreni, ali so sami sebi lagali, ali pa so bili popolnoma naivni in neumni./
Nimam nič proti trendom, nekim novim formam, ki so drugačne samo zato da so drugačne (ljudje smo pač nagnjeni h temu, ker nam hitro (vedno hitreje) postane dolgčas) če so le iskrene v tem kar so, ampak sem pa kritičen do nekih trenutnih popularnih trendov, katerih predstavniki se imajo za znanilce neke nove dobe, ki bo spremenila svet. Seveda je pa tega vedno manj, ker jih nihče več ne bi jemal resno.
krepki tekst je moje razmišljanje, ločeno od članka avtorja, kar ni, je avtorjeva razlaga.
Rick Poynor v članku Alternative by design? opisuje grafični slog, ki se je pojavil v začetku devetdesetih, slog "gunge estetike", "trashy" anti slog, ki namenoma ne upošteva pravil oblikovanja in tipografije. Raziskuje vplive in razvoj tega stila v dveh bolj opaznih medijih, MTVju in reviji Ray Gun. /Ker je ta slog le ekshibicionističen trend, ki so ga za svojega (za kratek čas) vzeli, oziroma so bili zanj najbolj dovzetni po večini le mladi, sta bila MTV in Ray Gun popolna nosilca, ker sta primera komercialnih izdelkov, ki se obračajo po najnovejših trendih, in jih prirejajo za svoje mlajše občinstvo./
Začne z oglasom za britansko vojsko iz leta 1996 agencije Saatchi&Saatchi, ustvarjenem v tem stilu, ki naj bi ga v oblikovalskem svetu in zunaj njega še pred par leti označili za "revolucionarnega", "inovativnega" in "subverzivnega" /Zaradi razlogov navedenih zgoraj, in zaradi pomankanja prave substance, ter predhodnikov, naprimer ovitkov vinilk punk skupin v 70ih, konstruktivizma v prvi polovici prejšnjega stoletja itd. ga nikakor ne bi mogel opisati kot revolucionarnega./ in se vpraša, kako da se sedaj pojavi v oglasu za organizacijo, ki je tako NErevolucionarna, NEsubverzivna.
Poynor nadaljuje: MTVjev cilj, že od prvih promocij, je bil da ima vse na njihovi postaji, kot je temu pravil takratni programski direktor, "weird edge". Ampak njihov začetek, leta 1981, tega mota ni kazal. Izgled je bil tog, urejen, preveč podoben konvencionalni televiziji. Po reorganizaciji so svetle, "umetne" luči zamenjali za slabo osvetljavo, teleprompterje (trotlbobne) so ukinili, in VJem so naročili naj improvizirajo okoli scenarija. "Rabili so nekaj časa" je napisal Steven Levy za Rolling Stone, "a dobili so kar so hoteli od vsega začetka - dobro zdizajniran studio, ki zgleda kot nekaj vrženo vkup, v naprej spisane pogovore, ki zvenijo izmišljeni na mestu, in jasno definiran format, ki deluje kot naključno zaporedje dogodkov..." /Kot vemo, so že davno spremenili smer, ker le so skrbno premišljeno podjetje, in četudi je bila ta spontanost popolnoma lažna, je težko držati avtoriteto (kar so v očeh glasbene industrije postali, in si z vrsto VMAjev in drugih prireditev to utrdili) in občutek profesionalnosti na nekem področju s takim izgledom, ne glede na trende./
Ray Gunu pa je to uspelo takoj ob splovitvi leta 1992. Bil je visoko oblikovan objekt - "Alternative by design" je bil njihov moto - z izgledom nefomalnosti in divje spontanosti, kot da je bila aktovka dadaističnih pesmi, čačk in družinskih fotografij potresena čez strani, ki so se prijele kjer so padle. Nisi potreboval diplome v oblikovanju (čeprav jo je veliko bralcev imelo, oziroma so bili na poti da jo dobijo), da bi cenil brutalen užitek s katerim tipografija v reviji prekrši vsako od tako imenovanih pravil. Tipografske napake, negativni razmaki, ročno napisani naslovi, čudne popačene tipografije, dotikajoči se stolpci, popolnoma raztegnjene ali skupaj zbite besede... Leta 92 se je Ray Gun v izgledu popolnoma razlioval od vsega v trafikah, tudi od svoje direktne konkurence. Poleg izgleda pa je imel Ray Gun še en cilj. "We still believe that music and the people who make it can change the world. Have to, in fact. Because if we don't, no one else will." /Že po takih razmišljanjih lahko vidimo naivnost avtorjev, ki so te izdelke ustvarjali./ Take retorike ni bilo že od 60ih. Te poglede je ob koncu svojega dela tam, ironično zavrnil tudi oblikovalec revije David Carson sam: "Graphic design will save the world right after rock & roll does." Tukaj vidimo vzporednice s kritiko MTVja, in njihovih gledalcev, ki jih je Rolling Stone opisal tako: "Unlike the activist Sixties rock coalition, the MTV coalition is essentially passive. Their function is to sit still, watch the commercials and buy the products, not change the world."
Nato Poynor povdari kako Ray Gun nima nobene prave vsebine, in ko se želijo oddaljiti od te estetike in pridobiti na avtoriteti, nimajo ničesar več za povedati. Zaključi z mislijo da je bila njihova dilema enaka, kot jo ima mnogo umetnikov, ki iščejo mesto odpora v kulturi, ki lahko vzame in skomercializira vse kar ji vržemo naproti. /Moje mnenje tukaj je, da če bi res hoteli odpor, se ne bi tega lotili (samo) z vizualnim izgledom (in to glasbene revije poleg vsega). Ali v tem nikoli niso bili iskreni, ali so sami sebi lagali, ali pa so bili popolnoma naivni in neumni./
Nimam nič proti trendom, nekim novim formam, ki so drugačne samo zato da so drugačne (ljudje smo pač nagnjeni h temu, ker nam hitro (vedno hitreje) postane dolgčas) če so le iskrene v tem kar so, ampak sem pa kritičen do nekih trenutnih popularnih trendov, katerih predstavniki se imajo za znanilce neke nove dobe, ki bo spremenila svet. Seveda je pa tega vedno manj, ker jih nihče več ne bi jemal resno.
Wednesday, November 10, 2010
Fiske; introduction to communication studies Shannon and Weaver's model
RAZMIŠLJA:SEBASTIJAN ŽETKO*
Komunikacijska študija Shannona in Weaverja se je razvijala med drugo svetovno vojno v telefonskem laboratoriju Bell v ZDA.
Njun primarni cilj raziskovanja je bila učinkovitost komuniciranja, skozi takrat glavna komunikacijska medija; telefon in radio.
Kot inžinirja, sta imela temu primeren tudi pristop; ukvarjala sta se namreč z učinkovitostjo prenosa podatkov, vendar, kot sama zatrjujeta, je njun model aplikativen na širšo množico človeškega komuniciranja.
Njun osnoven model komuniciranja je predstavljen kot tehnično-linearni binarni proces komunikacije, kar je poželo vrsto kritik; vendar sta iz tehnično-analitičnega vidika vseeno vspostavila dokazljivo preverjliv model komuniciranja, ki se je izkazal za delujočega.
Teorije so tudi, da naj bi naravno možgani delovali po binarnem sistemu; torej po principu da/ne ...
Če zadevo predstavim z banalnim primerom; vidim podobo, je to človek? (da), moški? (ne), torej je ženska; stara? (ne), torej je mlajša; je morda najstinca? (da), ima roza lase? (da) ima uhan v nosu? (da), to mora zagotovo biti Eva.
Za vsako stopnjo odločanja z da/ne se šteje kot en bit.
Vseeno pa seveda padajo kritike, da semantično dojemanje ni tako izčiščeno, saj imajo veliko vlogo kulturni dejavniki, ki pa jih sistem kot sam ne upošteva. Kulturni dejavnik ima na samo sporočilno vrednost lahko večjo težo kot sporočilo samo.
Njun model zajema predvsem tri stopnje:
a) Kako natančno se prenašajo obstoječi komunikacijski simboli (prvotni motvi za razvoj modela)
b) Kako natančno želeni simboli podajo želen pomen (problematika kulturnega relativizma)
c) Kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka (problematika kulturnega in individualnega relativizma)
Kakorkoli že, v osnovi je model sestavljen iz petih ključnih elementov komuniciranja in sicer:
1. Vir informacij
2. Oddajnik
3. Kanal (radio, televizija, človeški glas, likovna kompozicija ipd.)
4. Sprejemnika, ki interpretira oz. rekonstruira »signal«
5. Cilj kjer sporočilo prispe
Obstaja tudi vedno prisoten, vendar zelo relativiziran, (6.) ti. faktor šuma, ki vedno vpliva negativno na sprejemnika oz. interpretatorja informacije v smislu deformacije informacije.
Kot otroci smo se takšen komunikacijski šum učili skozi igro »telefončki«; kjer je vsak »kanal« (torej otrok) deloval kot »noise source« oziroma izvor šuma, kar se je izražalo kot popačena informacija.
Sicer Shannon in Weaver trdita, da čeprav njun model izvira iz stopnje a), je ravno tako učinkovit na stopnji b) in c), kar je pa iz mojega vidika malce sporno zaradi prej omenjenih kulturnih in osebnih relativizacij.
Sprejemnik si bo vedno informacijo interpretiral na svoj način, četudi je komunikacijski prenos še tako učinkovit.
Kar nas pripelje do zaključka, da je način prenosa nujno pogojen z vsebino prenosa, oddajnika in interpretatorja informacije in posledično, absolutnega komunikacijskega modela ni; sploh če gledamo na komunikacijo iz vidika manipulacije (ko nekomu nekaj rečeš manipuliraš reakcijo).
Shannon in Weaver sta postavila odlično tehnično shemo komuniciranja, ki pa ne upošteva določenih socialnih faktorjev komuniciranja zaradi v štartu pretirano tehnično osnovane sistematizacije podatkov; je pa tukaj prisoten paradoks, da česarkoli se lotimo sistemsko, ignoriramo manjše faktorje, ki so vedno relativizirani glede na oddajnika in sprejemnika oz. interpretatorja informacij (socialno-kulturno okolje ipd.) in zatorej model ne more bit absolutno aplikativen.
Kaj mislite vi?
PS: Se opravičujem če sem zmedeno spisal; malce sem se spozabil in sem vse skupaj napisal v eni rundi.
Wednesday, November 03, 2010
Media Culture and the Triumph of the Spectacle, Douglas Kellner
RAZMIŠLJA: SARA MUŠIČ*
Kellner v eseju razglablja o prežetosti sodobne družbe z medijskim spektaklom, ki postaja eden glavnih organizacijskih principov ekonomije, politike, družbe, kulture in vsakdanjega življenja. Ekonomija spektakel izkorišča za promocijo, reprodukcijo, kroženje in prodajo dobrin.
Postaja ekonomija zabave. Množični mediji se združujejo v spektakel tehnokulture, kjer zabava in novice postanejo eno (infotainment). Politični in družbeni konflikti; vse je le zabavna predstava množičnih medijev. Umori, teroristični napadi, škandali medijskih, športnih in političnih zvezd ter nasilje vsakodnevnega življenja pa proizvajajo nove vsebine za fantazme, sanje in želje, ki bistveno vplivajo na posameznikove misli in dejanja ter tako sooblikujejo družbo, njene osnovne vrednote in s tem posameznika in njegov odnos do samega sebe.
Kellner ob razvijanju lastnega predstavi koncept družbe spektakla kot ga je zasnoval francoski teoretik Guy Debord s svojo skupino Situationist International, ki močno vpliva na sodobne teorije družbe in kulture. Ko opisuje družbo ujeto v neskončno produkcijo in potrošnjo podob, dobrin in dogodkov pravi:
„When the real world changes into simple images, simple images become real beings and effective motivations of a hypnotic behavior.“
V družbi spektakla je videz vse. Tako vid postane najpomembnejše človekovo čutilo, ker je tudi najbolj abstraktno in tako sovpada s splošno abstrahirano sodobno družbo .
Po Debordu je spektakel orodje sprave in depolitizacije, je trajna opijska vojna, ki poneumlja družbene subjekte. Povezan je s konceptom ločitve in pasivnosti za pokorno uživanje spektakla. Tako človeka postavi v vlogo neudelženega, neaktivnega,neživega gledalca obsojenega na potrošnjo in uživanje v spektaklu, ki ga posledično odtujuje od lastnega kreativnega potenciala in razvijanja lastne domišljije.
Ekonomija spektakla je ekonomija zabave, kjer se posel in zabava zlijeta v eno. Če si zabaven si opažen. Korporacije tako tekmujejo v tem, katera bo dovolj zabavna, da bi pritegnila gledalčevo pozornost. In merila so čedalje višja. Ljudi marsikaj, kar bi jih nekoč nasmejalo, danes dolgočasi. So pač marsičesa vajeni. Tako otopele pa je potrošnike čedalje težje navdušiti. Tega se zaveda tudi politika, ki postaja vedno bolj igriva, skoraj simpatična.
McDonald's, Nike, Microsoft, Madonna, Michael Jordan, olimpijske igre, Super Bowl, NBA Championships, športni stadioni, Beckham in Posh, Hollywood, Spiderman, Survivor, Big brother, vsakdanje življenje, vojna proti terorizmu, moda, arhitektura, glasba, hrana, erotika, računalniške igre,... medtem ko se medijski spektakel širi, pa se na obzorju pojavlja megaspektakel, interaktiven, novi virtualen spektakel ciberprostorov.
Kje in kdaj se ta burleska konča, se sprašujem.
Aplavz predstavi, katere glavna igralka je ideja brez vsebine! Škoda le, da je ta senzacionalni šov svojo fetišizacijo podobe pripeljal tako daleč, da kreira družbeno realnost. Dober primer prodajanja zgolj ideje o nečem je po mojem mnenju Coca-Cola Zero. Srhljivo, ko lahko v lep papir zaviješ prazen nič, to prodaš milijonom in poleg celo diktiraš kako naj milijoni mislijo, čutijo in reagirajo. A kaj hočemo, show must go on.
In res, neskončna predstava kar traja. Ob čemer najbolj skrbi dejstvo, da kod del spektakla dojemamo tudi resne probleme, kar pa naenkrat ni več tako simpatično in zabavno. Zatopljeni smo v svoje skrbi, utrujeni od strahu in frustracij, nenehne gonje za užitkom ter občutkov krivde, ker v bistvu ne znamo uživati in smo ob vsem, kar je na voljo še vedno nesrečni.
Ujeti v začaran krog, kjer zaradi obilice vsebinsko bolj ali manj praznih stvari in nasičenosti sporočil o teh stvareh in drugih nefizičnih produktih, stvari in njih oglaševanje postajajo vedno bolj provokativne, celo nasilne, samo zato, da bi bilo v tej množici razpoložljivega opaženo. Stiska, ki jo človek ob tem občuti se jasno kaže v boleznih sodobnega človeka, v depresiji, raznih tesnobah, paranojah... ko je užitek presežen nastopi bolečina.
Resnica boli, a hkrati prinaša ključno spoznanje, da zadovoljevanje zunanjih potreb, torej umetno privzgojenih želja nikoli ne bo prineslo zadovoljstva.
Kellner v eseju razglablja o prežetosti sodobne družbe z medijskim spektaklom, ki postaja eden glavnih organizacijskih principov ekonomije, politike, družbe, kulture in vsakdanjega življenja. Ekonomija spektakel izkorišča za promocijo, reprodukcijo, kroženje in prodajo dobrin.
Postaja ekonomija zabave. Množični mediji se združujejo v spektakel tehnokulture, kjer zabava in novice postanejo eno (infotainment). Politični in družbeni konflikti; vse je le zabavna predstava množičnih medijev. Umori, teroristični napadi, škandali medijskih, športnih in političnih zvezd ter nasilje vsakodnevnega življenja pa proizvajajo nove vsebine za fantazme, sanje in želje, ki bistveno vplivajo na posameznikove misli in dejanja ter tako sooblikujejo družbo, njene osnovne vrednote in s tem posameznika in njegov odnos do samega sebe.
Kellner ob razvijanju lastnega predstavi koncept družbe spektakla kot ga je zasnoval francoski teoretik Guy Debord s svojo skupino Situationist International, ki močno vpliva na sodobne teorije družbe in kulture. Ko opisuje družbo ujeto v neskončno produkcijo in potrošnjo podob, dobrin in dogodkov pravi:
„When the real world changes into simple images, simple images become real beings and effective motivations of a hypnotic behavior.“
V družbi spektakla je videz vse. Tako vid postane najpomembnejše človekovo čutilo, ker je tudi najbolj abstraktno in tako sovpada s splošno abstrahirano sodobno družbo .
Po Debordu je spektakel orodje sprave in depolitizacije, je trajna opijska vojna, ki poneumlja družbene subjekte. Povezan je s konceptom ločitve in pasivnosti za pokorno uživanje spektakla. Tako človeka postavi v vlogo neudelženega, neaktivnega,neživega gledalca obsojenega na potrošnjo in uživanje v spektaklu, ki ga posledično odtujuje od lastnega kreativnega potenciala in razvijanja lastne domišljije.
Ekonomija spektakla je ekonomija zabave, kjer se posel in zabava zlijeta v eno. Če si zabaven si opažen. Korporacije tako tekmujejo v tem, katera bo dovolj zabavna, da bi pritegnila gledalčevo pozornost. In merila so čedalje višja. Ljudi marsikaj, kar bi jih nekoč nasmejalo, danes dolgočasi. So pač marsičesa vajeni. Tako otopele pa je potrošnike čedalje težje navdušiti. Tega se zaveda tudi politika, ki postaja vedno bolj igriva, skoraj simpatična.
McDonald's, Nike, Microsoft, Madonna, Michael Jordan, olimpijske igre, Super Bowl, NBA Championships, športni stadioni, Beckham in Posh, Hollywood, Spiderman, Survivor, Big brother, vsakdanje življenje, vojna proti terorizmu, moda, arhitektura, glasba, hrana, erotika, računalniške igre,... medtem ko se medijski spektakel širi, pa se na obzorju pojavlja megaspektakel, interaktiven, novi virtualen spektakel ciberprostorov.
Kje in kdaj se ta burleska konča, se sprašujem.
Aplavz predstavi, katere glavna igralka je ideja brez vsebine! Škoda le, da je ta senzacionalni šov svojo fetišizacijo podobe pripeljal tako daleč, da kreira družbeno realnost. Dober primer prodajanja zgolj ideje o nečem je po mojem mnenju Coca-Cola Zero. Srhljivo, ko lahko v lep papir zaviješ prazen nič, to prodaš milijonom in poleg celo diktiraš kako naj milijoni mislijo, čutijo in reagirajo. A kaj hočemo, show must go on.
In res, neskončna predstava kar traja. Ob čemer najbolj skrbi dejstvo, da kod del spektakla dojemamo tudi resne probleme, kar pa naenkrat ni več tako simpatično in zabavno. Zatopljeni smo v svoje skrbi, utrujeni od strahu in frustracij, nenehne gonje za užitkom ter občutkov krivde, ker v bistvu ne znamo uživati in smo ob vsem, kar je na voljo še vedno nesrečni.
Ujeti v začaran krog, kjer zaradi obilice vsebinsko bolj ali manj praznih stvari in nasičenosti sporočil o teh stvareh in drugih nefizičnih produktih, stvari in njih oglaševanje postajajo vedno bolj provokativne, celo nasilne, samo zato, da bi bilo v tej množici razpoložljivega opaženo. Stiska, ki jo človek ob tem občuti se jasno kaže v boleznih sodobnega človeka, v depresiji, raznih tesnobah, paranojah... ko je užitek presežen nastopi bolečina.
Resnica boli, a hkrati prinaša ključno spoznanje, da zadovoljevanje zunanjih potreb, torej umetno privzgojenih želja nikoli ne bo prineslo zadovoljstva.
Thursday, October 28, 2010
Predstavitev vaših študentskih del
Tole objavljam izjemoma, ker poznam projekt in ljudi, ki ga vodijo in menim, da gre za dobro stvar. Arte TV je najboljša evropska TV postaja na področju kulture in umetnosti. V kratkem bodo lansirali spletni portal, ki bo neke vrste Youtube za umetnost, dizajn itd... Znotraj tega projekta odpirajo možnost predstavitve najboljših študentov. V praksi to pomeni: če ste za kak vaš študijski projekt dobili oceno 10 in ga želite predstavit, pišite na spodnji naslov. Objava pomeni na spletnem portalu, kolikor vem, pa bodo vsebine prenašali tudi na TV. Ob tem, da pokažete svoja dela velikemu in zanimivemu občinstvu, lahko zaslužite na hitro 300 eur, kar pa ni slaba žepnina. Če kar koli še ni jasno ...vprašajte.
A new ARTE website is coming soon : Arte Creative.
This platform has three main pillars : user-generated content (selected artists and young talents, who have the possibility of creating and animating their own channel), partnerships (with universities, festivals, museums, art groups…) as well as journalistic pieces for the web (web series, interviews, news…).
For this new platform we are working on a project called “Die Streberprämie” / “Striver Bonus”. To show our support for young talents at art schools Arte Creative will be offering these “Striver Bonuses” to students who can prove that they received top marks or an award or a prize for one of their recent creations (with a photo for example). The student can exhibit his or her work (video/photo, audio etc …) on the Arte Creative « Striver Bonus » channel and be awarded 300 euros. Each week, a new student will be selected to exhibit his or her work, along with a short descriptive text and the proof that the work received top marks.
Therefore, we are looking for art students who would be interested in this project and would like to particpate. If you have read this far, its sounds like you are interested, so why don’t you write us an email (st-multimedia@arte.tv) or give us a call ?
Our main focus is videos, but we are open to all kinds of art – graphic design, paintings, sculpture, photography, new medias, you name it !
We are waiting for your emails and calls, so hurry up !
(We speak English, German and French)
Miranda Beckloff-Fritsch
Arte Creative
ARTE G.E.I.E.
4, Quai du Chanoine Winterer
CS 20035, F-67080 Strasbourg Cedex
Postfach 1980, D-77679 Kehl am Rhein
Tel. +33 3 88 14 23 76
Fax. +33 3 88 14 24 60
Email : st-multimedia@arte.tv
A new ARTE website is coming soon : Arte Creative.
This platform has three main pillars : user-generated content (selected artists and young talents, who have the possibility of creating and animating their own channel), partnerships (with universities, festivals, museums, art groups…) as well as journalistic pieces for the web (web series, interviews, news…).
For this new platform we are working on a project called “Die Streberprämie” / “Striver Bonus”. To show our support for young talents at art schools Arte Creative will be offering these “Striver Bonuses” to students who can prove that they received top marks or an award or a prize for one of their recent creations (with a photo for example). The student can exhibit his or her work (video/photo, audio etc …) on the Arte Creative « Striver Bonus » channel and be awarded 300 euros. Each week, a new student will be selected to exhibit his or her work, along with a short descriptive text and the proof that the work received top marks.
Therefore, we are looking for art students who would be interested in this project and would like to particpate. If you have read this far, its sounds like you are interested, so why don’t you write us an email (st-multimedia@arte.tv) or give us a call ?
Our main focus is videos, but we are open to all kinds of art – graphic design, paintings, sculpture, photography, new medias, you name it !
We are waiting for your emails and calls, so hurry up !
(We speak English, German and French)
Miranda Beckloff-Fritsch
Arte Creative
ARTE G.E.I.E.
4, Quai du Chanoine Winterer
CS 20035, F-67080 Strasbourg Cedex
Postfach 1980, D-77679 Kehl am Rhein
Tel. +33 3 88 14 23 76
Fax. +33 3 88 14 24 60
Email : st-multimedia@arte.tv
Tuesday, October 26, 2010
“Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resistance to theory in graphic design critisism, history and practise” – By Matthew Soar
RAZMIŠLJA ALJAŽ VESEL:
PDF eseja: http://www.aiga.org/resources/content/1/2/9/8/documents/soar_lecture.pdf
Esej predstavlja vsebino predavanja, ki ga je Matthew Soar februarja 2001 predstavljal na “Looking Closer: AIGA Conference in Design History and Criticism”.
Namen predavanja je bil v osnovi definirati prepad med “akademskim govorom” in “resničnim jezikom”, vendar pa se avtorju med razmišljanjem o temi posvetilo, da problem leži globlje – v odnosu med teorijo in prakso, predvsem na področju grafičnega oblikovanja.
“Akademski govor” ponavadi razumemo kot posmehljiv izraz, ki ga anti-intelektualci uporabljajo za razvrednotenje vsakršnega izražanja, ki ga povprečen laik ne more takoj popolnoma razumeti.Izraža torej ne ravno konstruktivno stališče, da nihče ne sme reči ničesar, česar ne bi vsi razumeli.Izraz “resnični govor” pa ima, nasprotno, prizvok avtentičnosti in avtoritete, zveni razumno,utemeljeno in jasno. Izraza torej nista objektivna, prvi je negativno, drugi pozitivno zaznamovan.
Soar nadaljuje, da odpor proti pretencioznemu akademskemu govoru še ne pomeni odpor proti teoretičnosti nasploh. Trdi celo, da imamo vsi svoje teorije, ne glede na to, kako realne ali neakademske so. Nato našteje nekaj oblikovalcev, ki so se ukvarjali s teorijo, in akademike, ki so se ukvarjali s prakso, ter zaključi, da je teorija pomemben del vske stroke in da je ne smemo enačiti z nebulozami “akademskega govora”.
Teorija se na prvi pogled vseeno zdi bolj samoumevna pri t.i. trdih znanostih (npr. fiziki, medicini),za katere so značilne konkretne metode in izmerljivi rezultati. Izrazi “rocket science” in “brain surgery” so pojem za najzahtevnejše človeške dejavnosti, medicinske serije, polne strokovnega izrazoslovja (House, Grey's Anatomy) nam celo servirajo po televiziji kot zabavo. Pri trdih znanostih
se nam vsem zdi samoumevno, da se prakso podpre s teorijo. Oblikovanje pa spada med t.i. mehke znanosti (kot tudi npr. družboslovje), kjer je prepad med teorijo in prakso nekoliko večji. Oblikovalci imamo morda pogosto nekakšen predsodek pred
teorijo, tudi na našem oddelku ALUO so teoretični predmeti vrednoteni kot manj pomembni,predvsem v zgodnejših letnikih. Podoba oblikovanja v očeh javnosti je, ker je oblikovanje relativno mlada stroka, dokaj nejasna. Precejšen del javnosti v nas vidi prej dekoratorje, kot pa reševalce problemov. Rešitev je v izogibanju nerazumljivemu akademskemu govoričenju, vseeno pa bo potrebna zdrava mera razumno argumentirane teorije, če želimo, da oblikovanje kot stroka pridobi na kredibilnosti in osvesti javnost o pomembni funkciji vizualnega komuniciranja v družbi.
PDF eseja: http://www.aiga.org/resources/content/1/2/9/8/documents/soar_lecture.pdf
Esej predstavlja vsebino predavanja, ki ga je Matthew Soar februarja 2001 predstavljal na “Looking Closer: AIGA Conference in Design History and Criticism”.
Namen predavanja je bil v osnovi definirati prepad med “akademskim govorom” in “resničnim jezikom”, vendar pa se avtorju med razmišljanjem o temi posvetilo, da problem leži globlje – v odnosu med teorijo in prakso, predvsem na področju grafičnega oblikovanja.
“Akademski govor” ponavadi razumemo kot posmehljiv izraz, ki ga anti-intelektualci uporabljajo za razvrednotenje vsakršnega izražanja, ki ga povprečen laik ne more takoj popolnoma razumeti.Izraža torej ne ravno konstruktivno stališče, da nihče ne sme reči ničesar, česar ne bi vsi razumeli.Izraz “resnični govor” pa ima, nasprotno, prizvok avtentičnosti in avtoritete, zveni razumno,utemeljeno in jasno. Izraza torej nista objektivna, prvi je negativno, drugi pozitivno zaznamovan.
Soar nadaljuje, da odpor proti pretencioznemu akademskemu govoru še ne pomeni odpor proti teoretičnosti nasploh. Trdi celo, da imamo vsi svoje teorije, ne glede na to, kako realne ali neakademske so. Nato našteje nekaj oblikovalcev, ki so se ukvarjali s teorijo, in akademike, ki so se ukvarjali s prakso, ter zaključi, da je teorija pomemben del vske stroke in da je ne smemo enačiti z nebulozami “akademskega govora”.
Teorija se na prvi pogled vseeno zdi bolj samoumevna pri t.i. trdih znanostih (npr. fiziki, medicini),za katere so značilne konkretne metode in izmerljivi rezultati. Izrazi “rocket science” in “brain surgery” so pojem za najzahtevnejše človeške dejavnosti, medicinske serije, polne strokovnega izrazoslovja (House, Grey's Anatomy) nam celo servirajo po televiziji kot zabavo. Pri trdih znanostih
se nam vsem zdi samoumevno, da se prakso podpre s teorijo. Oblikovanje pa spada med t.i. mehke znanosti (kot tudi npr. družboslovje), kjer je prepad med teorijo in prakso nekoliko večji. Oblikovalci imamo morda pogosto nekakšen predsodek pred
teorijo, tudi na našem oddelku ALUO so teoretični predmeti vrednoteni kot manj pomembni,predvsem v zgodnejših letnikih. Podoba oblikovanja v očeh javnosti je, ker je oblikovanje relativno mlada stroka, dokaj nejasna. Precejšen del javnosti v nas vidi prej dekoratorje, kot pa reševalce problemov. Rešitev je v izogibanju nerazumljivemu akademskemu govoričenju, vseeno pa bo potrebna zdrava mera razumno argumentirane teorije, če želimo, da oblikovanje kot stroka pridobi na kredibilnosti in osvesti javnost o pomembni funkciji vizualnega komuniciranja v družbi.
Monday, October 18, 2010
Chuck D in Lars Ulrich: "Napster pro in contra"
RAZMIŠLJA: Janko Mandić
V pogovorno oddajo je Charlie Rose pred desetimi leti povabil Larsa Ulricha (soustanovitelja in bobnarja Metalice) in Chuck D-ja (soustanovitelja Public Enemy, rapersko legendano), da bi spregovorili o pogledih na novo ustvarjeno in hitro razvijajočo in popularno iniciativo Napster, ki jo je leto prej ustanovil Shawn Fanning, študent bostonske Univerze, prvi streamer, ki je omogočal brezplačno iskanje in downloadanje datotek prek spleta. Danes je tovrstno piratsvo vsakdanja praksa, prek torentov si lahko z lahkoto brezplačno prenesemo filme, glasbo, knjige, softwear, etc. Tema je še vedno aktualna, industrija in zakonodaja se očitno še vedno ni prilagodila. Izgleda, da so ljudje vzeli stvari v svoje roke, kot pravi komad od Public Enemy »Power to the People«. Menim, da je tako tudi prav, saj rešitve, ki jih ponuja trg niso vedno po meri ljudi, ali pa so zastarele in iniciative kot je Napster predstavljajo alternativno rešitev in idejo za prihodnost. Digitalizacija glasbe in ostalih medijev je povzročila upad prodaje originalnega nosilca zvoka in glasbe, zaslužek od prodanih cdjev današnjim izvajalcem vsekakor ne zagotavlja dovolj dohodka. Potem, ko je Napster leta 2002 bankrotiral se je glasbena industrija počasi začela prilagajat novem mediju in posredovanju glasbe in ostalih datotek, primer za to je Apple, ki z iTunes, iPod-om in iPhone-om, mreži vedno več potrošnikov. Še vedno pa ostaja dobro organizirana piratska mreža.
Video oddaje najdete na tem linku.
Metallica je zahtevala naj Napster onemogoči downloadanje njihove glasbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Ulrich pravi, da želijo vzpostavit nadzor nad kopiranjem originalnih posnetkov. Očitno jim to ni uspelo. Vložili so tožbe proti Napsterju, čeprav Urlich trdi, da sploh ne gre za denar. Rose opozori, da lahko ljudje že od 60ih let dalje snemajo glasbo z radijskih postaj, na magnetofonske trakove in kasete. Ulrich odgovori, da ga moti predvsem dejstvo, da lahko z interneta, uporabniki dobijo originalne master posnetke, iste kvalitete kot je album. To pa je, po njegovem, sporno z vidika intelektualne oz. avtorske lastnine. Seveda pa se piratsvo pozna tudi na njihovem zaslužku. Chuck D na drugi strani zagovarja Napster in razvoj tehnologije, meni, da Napster pomaga neuveljavljenim avtorjem, da s pomočjo spleta predstavijo svoje delo, brez pomoči založb in investitorjev. Ulrich se s tem strinja in predlaga možnost izbire, ali se glasba pojavi na spletu ali ne. Chuck D pa doda, da širjenje glasbe prek spleta prej vpliva na povečanje prodaje, kot upad, kajti večina oboževalcev potem še raje kupi original ali pa gre na nastop. Gre za neke vrste samorastočo propagando. Ulrich meni, da za ljudmi, ki ustvarjajo Napster in podobne stvari, stojijo investitorji, ki čakajo, da postane stvar dobičkonosna in želijo zaslužit na račun avtorjev, čeprav niso vložili nič v produkcijo njihovega dela.
Ulricha po mojem mnenju moti, da niso del novega medija, ker se njihovi založniki niso pravočasno odzvati na novosti. S spleta zloadana glasba je v večini za zasebno neprofitno rabo, ki je lahko tudi inspiracija za druge ustvarjalce. Recimo, po novem Metallica spodbuja k objavljanju priredb njihovih komadov na njihovem kanalu na You Tubu. Všeč mi je, kako gleda na zadevo Chuck D, ki pravi, da gre za neko novo obliko radia. Pravi, da je glasbena industrija v zadnjem času preveč skomercializirala in je izpodrinila alternativno umetniško avtorsko delo, saj so avtorji in njihovo delo pod velikim vplivom založb. Pojav je zdaj že prisoten pri vseh oblikah avtorskega dela, tako tudi kraja intelektualne lastnine. Zato so nova pravila in oblike uporabe te lastnine nujna. Za korektno uporabo tuje intelektualne lastnine so se pojavile nove oblike varovanja avtorskega dela. Na primer Creative Commons, kjer avtor lahko svobodno in natančno opredeli kako naj se njegovo delo uporablja. Če si predstavljam, da piratsvo ne bi obstajalo, in odmislim ves softwear, muziko in filme, ki sem jih zloadal in uporabljal, lahko rečem, da bi bilo moje življenje precej drugačno. Menim, da neomejen, od financ neodvisen dostop do podatkov in njihova uporaba vodi k hitrejšemu razvoju človeka in človeštva.
V pogovorno oddajo je Charlie Rose pred desetimi leti povabil Larsa Ulricha (soustanovitelja in bobnarja Metalice) in Chuck D-ja (soustanovitelja Public Enemy, rapersko legendano), da bi spregovorili o pogledih na novo ustvarjeno in hitro razvijajočo in popularno iniciativo Napster, ki jo je leto prej ustanovil Shawn Fanning, študent bostonske Univerze, prvi streamer, ki je omogočal brezplačno iskanje in downloadanje datotek prek spleta. Danes je tovrstno piratsvo vsakdanja praksa, prek torentov si lahko z lahkoto brezplačno prenesemo filme, glasbo, knjige, softwear, etc. Tema je še vedno aktualna, industrija in zakonodaja se očitno še vedno ni prilagodila. Izgleda, da so ljudje vzeli stvari v svoje roke, kot pravi komad od Public Enemy »Power to the People«. Menim, da je tako tudi prav, saj rešitve, ki jih ponuja trg niso vedno po meri ljudi, ali pa so zastarele in iniciative kot je Napster predstavljajo alternativno rešitev in idejo za prihodnost. Digitalizacija glasbe in ostalih medijev je povzročila upad prodaje originalnega nosilca zvoka in glasbe, zaslužek od prodanih cdjev današnjim izvajalcem vsekakor ne zagotavlja dovolj dohodka. Potem, ko je Napster leta 2002 bankrotiral se je glasbena industrija počasi začela prilagajat novem mediju in posredovanju glasbe in ostalih datotek, primer za to je Apple, ki z iTunes, iPod-om in iPhone-om, mreži vedno več potrošnikov. Še vedno pa ostaja dobro organizirana piratska mreža.
Video oddaje najdete na tem linku.
Metallica je zahtevala naj Napster onemogoči downloadanje njihove glasbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Ulrich pravi, da želijo vzpostavit nadzor nad kopiranjem originalnih posnetkov. Očitno jim to ni uspelo. Vložili so tožbe proti Napsterju, čeprav Urlich trdi, da sploh ne gre za denar. Rose opozori, da lahko ljudje že od 60ih let dalje snemajo glasbo z radijskih postaj, na magnetofonske trakove in kasete. Ulrich odgovori, da ga moti predvsem dejstvo, da lahko z interneta, uporabniki dobijo originalne master posnetke, iste kvalitete kot je album. To pa je, po njegovem, sporno z vidika intelektualne oz. avtorske lastnine. Seveda pa se piratsvo pozna tudi na njihovem zaslužku. Chuck D na drugi strani zagovarja Napster in razvoj tehnologije, meni, da Napster pomaga neuveljavljenim avtorjem, da s pomočjo spleta predstavijo svoje delo, brez pomoči založb in investitorjev. Ulrich se s tem strinja in predlaga možnost izbire, ali se glasba pojavi na spletu ali ne. Chuck D pa doda, da širjenje glasbe prek spleta prej vpliva na povečanje prodaje, kot upad, kajti večina oboževalcev potem še raje kupi original ali pa gre na nastop. Gre za neke vrste samorastočo propagando. Ulrich meni, da za ljudmi, ki ustvarjajo Napster in podobne stvari, stojijo investitorji, ki čakajo, da postane stvar dobičkonosna in želijo zaslužit na račun avtorjev, čeprav niso vložili nič v produkcijo njihovega dela.
Ulricha po mojem mnenju moti, da niso del novega medija, ker se njihovi založniki niso pravočasno odzvati na novosti. S spleta zloadana glasba je v večini za zasebno neprofitno rabo, ki je lahko tudi inspiracija za druge ustvarjalce. Recimo, po novem Metallica spodbuja k objavljanju priredb njihovih komadov na njihovem kanalu na You Tubu. Všeč mi je, kako gleda na zadevo Chuck D, ki pravi, da gre za neko novo obliko radia. Pravi, da je glasbena industrija v zadnjem času preveč skomercializirala in je izpodrinila alternativno umetniško avtorsko delo, saj so avtorji in njihovo delo pod velikim vplivom založb. Pojav je zdaj že prisoten pri vseh oblikah avtorskega dela, tako tudi kraja intelektualne lastnine. Zato so nova pravila in oblike uporabe te lastnine nujna. Za korektno uporabo tuje intelektualne lastnine so se pojavile nove oblike varovanja avtorskega dela. Na primer Creative Commons, kjer avtor lahko svobodno in natančno opredeli kako naj se njegovo delo uporablja. Če si predstavljam, da piratsvo ne bi obstajalo, in odmislim ves softwear, muziko in filme, ki sem jih zloadal in uporabljal, lahko rečem, da bi bilo moje življenje precej drugačno. Menim, da neomejen, od financ neodvisen dostop do podatkov in njihova uporaba vodi k hitrejšemu razvoju človeka in človeštva.
Friday, October 15, 2010
Dobrodošli/e!
Dobrodošli/e na blogu predmeta "Teorije in prakse medijev in komuniciranja." V prihodnjem študijskem letu bo to virtualni dom naših razprav o temah, ki jih bomo obdelovali na samih predavanjih in tekstih-vaši obvezni literaturi.
Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.
Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu. Na začetnih predavanjih bomo skupaj določili, kdo bo obdelal katero temo, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.
Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ("main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.
Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.
Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.
Veliko uspeha vam želim, Oliver Vodeb
Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.
Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu. Na začetnih predavanjih bomo skupaj določili, kdo bo obdelal katero temo, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.
Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ("main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.
Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.
Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.
Veliko uspeha vam želim, Oliver Vodeb
Friday, August 06, 2010
IZPITNA ROKA: SEPTEMBER
IZPITNI ROK ZA PREDMET :
TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA
Izpitna roka bosta v sredo 1.9 ob 15.30 v naši predavalnici in ponedeljek 13.9 prav tako v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit na spletni strani predmeta. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje dva dni pred izpitnim rokom na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb
TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA
Izpitna roka bosta v sredo 1.9 ob 15.30 v naši predavalnici in ponedeljek 13.9 prav tako v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit na spletni strani predmeta. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje dva dni pred izpitnim rokom na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb
Tuesday, June 15, 2010
Izpitni rok
IZPITNI ROK ZA PREDMET :
TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA
Izpitni rok bo v četrtek 1.7.2010 ob 15.30 v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit na spletni strani predmeta. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje dva dni pred izpitnim rokom na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb
PS: v obvestilu je napačno pisalo, da bo izpit v ponedeljek 1.7. Pravilno je: četrtek 1.7.
TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA
Izpitni rok bo v četrtek 1.7.2010 ob 15.30 v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit na spletni strani predmeta. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje dva dni pred izpitnim rokom na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb
PS: v obvestilu je napačno pisalo, da bo izpit v ponedeljek 1.7. Pravilno je: četrtek 1.7.
Wednesday, May 19, 2010
Kam z oblikovalci?
V ponedeljek bo javnosti odprt blog nove sodelovalne odprtokodne blagovne znamke Openwear, ki je eden izmed rezultatov evropskega projekta Edufashion.
Dober tekst, ki vsebuje tudi linke na rezultate raziskav je danes objavil naš sodelavec dr. Adam Arvidsson. Eno izmed vprašanj, na katere iščemo odgovor z našim projektom je zaposljivost oblikovalcev v ustvarjalnih, predvsem modnih industrijah. Naša teza je, da je edina možnost rešitve problema sprememba logike modne industrije.
Subscribe to:
Posts (Atom)
Posts
