A Dispute between Chuck D and Lars Ulrich

Razmišlja: Luka Umek


Članek je povzetek televizijskega soočenja dveh glasbenikov na Charlie Rose Showu; Chuck D-ja (soustanovitelja reperskih pionirjev Public Enemy) in Larsa Ulricha (bobnarja in soustanovitelja skupine Metallica). Oba sta tipična predstavnika nasprotujočih si mnenj o fenomenu Napster. To je računalniški program, ki ga je razvil 19-letni študent Shawn Fanning. Preko interneta je težko našel priljubljene pesmi in si jih izmenjeval z drugimi ljudmi, kar ga je spodbudilo k programiranju. Shawn je uporabil samo bistvo interneta (izmenjava podatkov je prav razlog za nastanek interneta v poznih šestdesetih letih, ko ga je razvila vojska Združenih držav Amerike). Posebnost programa je bila, da se je pesmi iskalo preprosto in po kriterijih, ter izmenjava datotek je potekala tako, da so se registrirani uporabniki za posamezno datoteko povezali med seboj (Peer2Peer). V letu 1999 so bile glasbene datoteke mp3 že razvite do te mere, da je bil kvaliteten zvočni posnetek stisnjen v razmeroma majhno datoteko. To je tudi botrovalo razmahu množičnega prenašanja datotek med uporabniki Napsterja.

Chuck D, meddrugim tudi ustanovitelj portala Rapstation.com, podpira Napster in izmenjavo datotek. Je mnenja, da je glasbena industrija v zadnjih 15 letih preveč manipulirala z usodami glasbenikov. V Napsterju vidi priložnost, da se umetniki, predvsem neznani, predstavijo svetovni publiki. Hkrati poudari, da se je že v zgodovini pojavljala skrb za "krajo" glasbenih posnetkov - 1967 se pojavij radijo FM, ki je predvajali že zelo kakovostne posnetke, sledil je izum kasetnih snemalnikov. Chuck D pravi, da je razvoj te tehnologije le podkrepil glasbeno industrijo. Umetniki bi se morali tehnologijam prilagajali. Razmere primerja igranju baseballa v deževnem vremenu. Takrat so tla spolska in gibanje po igrišču mora biti temu primerno.
Lars poudarja, da bi rad imel nadzor nad svojim avtorskim delom, ki je na voljo na spletu. Oziroma, da bo kot avtor lahko določal, kje se bo dalo njegovo glasbo kupiti. Ne moti ga, če oboževalci snemajo zvočne zapise njihovih koncertov ali si posnamejo njihovo pesem preko radija; vsekakor pa ne dopušča, da si pridobijo kvalitetno digitalno kopijo preko interneta zastonj. Skozi celoten intervju poudarja, da njegov boj ni v povezavi z denarjem. Zanimiva je njegova reakcija na zgodbo Chuck D-ja, ko razlaga, da mulci v Sillicon Valley zastonj razvijajo nove programe za izmenjavo datotek, Lars pa odvrne, da v Ameriki nihče ne naredi nič zastonj.

Po mojem mnenju se s to izjavo vseeno pokaže, da je njegova glavna motivacija v tej borbi denar.
Od tega intervjuja je preteklo približno pet let, kar nam nudi možnost, da vidimo kako je vplivalo na potek dogodkov. Napster še vedno deluje (tržni delež med P2P programi se je precej zmanjšal, saj je njegovo delovanje spremenjeno tako, da lahko pesem poslušate zastonj trikrat, potem jo morate kupiti). Datoteke se še vedno izmenjujejo med uporabniki interneta (kot je napovedal Larsa - tudi filmi, ki so se v zadnjih letih množično razmnožili preko DVD na DIVX formate). Kazza, eMule, Limewire, torrent datoteke so načini, kako do najnovejših glasbenih albumov in holivudskih filmov zastonj. Razmeram in tehnologiji so se najbolje prilagodili oz. so si jih prikrojili v podjetju Apple. Preko programa iTunes so vzpostavili t.i. MusicStore že v 21-ih državah, kjer prodajajo pesmi legalno za 0.99$ oz. 0.99€ (le te se potem uporablja skupaj z iPodom - do sedaj prodanih že 38 milijonov iPodov). Slednji primer se mi zdi primeren, saj si uporabnik kupi samo tiste pesmi, ki so mu všeč in mu ni potrebno plačati celotnega albuma.

Popolna zajezitev digitalnega internetnega piratstva je po mojem mnenju nemogoča. Aktualni odziv na piratstvo v Sloveniji je takšen, da je v veljavo stopil zakon, ki je podražil vse medije, ki lahko nosijo avtorsko gradivo (CDR, DVD, trdi diski, video kasete ...). Iz tega denarja bodo šli procenti avtorjem preko agencij za avtorske pravice. Žal je v Sloveniji ta princip zgrešen, saj gre tukaj za majhne naklade in prodaja zgoščenk predstavlja glasbenikom zgolj promocijo. Glavni vir denarja so koncerti. V ZDA je seveda stanje obratno. S prodajo plošč in promocijskega materiala se služi veliko, turneje pa služijo promociji plošče.
Osebno v tem, da se uporablja datoteke zastonj in za osebno rabo, ne vidim problema. V glasbeni industriji vlada poplava izvajalcev. S strani internetnega piratstva so najbolj na udaru tisti, ki zasedajo vrhove lestvic. Avtorji, v katere glasbena industrija vlaga največ in služijo ogromno denarja. Kolikor se je povečal pretok datotek po interetu in število glasbenikov, se je žal zmanjšala življenjska doba in kvaliteta vsebin.


video: Kako Larsa Ulricha vidijo po njegovem boju z Napsterjm.
http://www.youtube.com/watch?v=VIuR5TNyL8Y

vir:
http://ntrg.cs.tcd.ie/undergrad/4ba2.02-03/p4.html
http://www.apple.com/pr/library/2006/oct/18results.html
http://www.rapstation.com/promo/lars_vs_chuckd.html