Jan van Toorn: Communication design: A social practice

RAZMIŠLJA: VASJA STOJANOVSKI

V uvodu Jan van Toorn ozavesti v bralcu, da obstaja več vrst mišljen med drugim tudi oblikovalsko, ki ga ločuje od arhitekturnega. Oblikovalec razmišlja v tesni povezavi z prakso, poleg tega pa svojo inspiracijo lahko dobi na cesti, pri različnih mislecih ali v različnih medijih. Na splošno izpostavi, da je težko vzporejati oblikovalsko mišlenje z arhitekturnim mišlenjem katero stremi k formalnim rešitvam, medtem ko gre pri oblikovalskem za reševanje konceptualnih problemov, ki nemorejo podjarmiti formalnih informacij. Navede, da se oblikovalec povzdigne, da osnuje socialno vlogo discipline in primarno opravičuje strategije in metode, ki imajo praktičen namen. To razmejevanje bo poizkušal predstaviti v štirih delih.

PRVI DEL

Gre za poizkus razumeti svet v širšem in globjem pomenu v navzočnosti »prave eksistence demokracije« in njene konsekvence do vizualnega objavljanja emancipatorne intenzije.

Kapitalizem je ljudi organiziral kot potrošnike komoditet in storitev. To imamo za tehnično znanstveni napredek. Znanje in informacija sta na ta način postala komoditeta. Kulturna industrija je ustvarila globalno javno sfero, ki pa nima nobenega porostora za diskurz o socijalnih in kulturnih konsekvencah, s tem da so »demokratično« kontrolirane s trani njihovih aktivistov in participacij. Vse forme komunikacija so narejene konstantno in površinsko deloma tudi zaradi pomankanja odnosa do socialno kulturnega stanja profesionaljega posredovanja,katera se je izgubila. Zapuščena nam je zgolj politično kulturna akcija, katera realno nadomešča z virtualnim. Neizpodbitno je dejstvo, da je diferenca med realnostjo in pa tem kar nam je predstavljeno s pomočjo oblikovanja, ki nas bonbardira z fragmentarnimi impresijami, ki so tako fascinantne, da nam zameglijo in odvrnejo od pogleda o realnosti. To je splošno sporočilo kulturne industrije.

Zgodovina je bila nedvomno pisana v terminih oblikovanja. Kot je zapisal Gest Selle: to je enako kot če bi atraktivno obikovanje postalo pomembnejše, bi se v socialnem, kulturnem okolju in okoljskem tveganju povečal pritisk trga. Zato je oblikovanje tako zelo pomembno in je pomembno bolj kot kadarkoli. Pisec postavi oblikovanje kot zelo pomembno vlogo saj igra kritično vlogo v svetu sanj dobrin. Oblikovanje je dolžno vse zasluga za tako pomembnost in uspeh pripisati ekonomiji, tehnično znanstvenemu razvoju in politiki. To je tesni povezavi z ustvarjanjem zabavne industrije, virtualnih integracij potrošnika, socialno reguliranem mehanizmu trga, politike in storitev. Obkroženi in regulirani smo zaradi poznavanja vseh potrošniških potreb. Oblikovanje pa dostikrat proglasijo za avtonomno aktivnost, ki postaja bolj in bolj estetska legitimizacija splošne ideologije.

Svobodna volja je oblikovalca postavila v obzir, ker je oblikovanje posledično rezultat interaktivne tržne moči. Ljudje so postali obsedeni z zunanjim videzom izdelka. Seveda lahko sledimo Hein van Haaren-u, ki je na oblikovanje gledal zgolj kot na estetsko prakso, vendar je oblikovanje, ki je tako povezano z zgodovino, ki se nenehno spreminja in gre neizbežno naprej. Socijalna funkcija oblikovanja v razmerju kulturne politike, je postala še bolj nevtralna. Interpretira vse manj in manj in postal bolj in bolj efektiven. Kompleksnost časa in spreminjajoča delovna razmerja tehnološke revolucije je prisilila vizualne producente, da so prevzeli uredniško in direktorsko odgovornost. To sproži nelahka vprašanja o vsebini in kvaliteti menjave o kaj in kako v simbolni produkciji. Pisec zaradi tega verjame v Michael Speaks-ov nagovor o tem kaj je arhitektura dala oblikovanju: govori o tem, da je arhitektura predolgo predstavljala čas in bi bilo potrebno, da prevzame odgovornost o spreminjanju le tega. Povdarja, da to ne bo mogoče, dokler ne bo odbila moraliziranje do afirmacij, precenjevanje dobrega in slabega in kaj vzdržuje in kaj ovira življenje. Na koncu prvega dela poda mnenje, da je profesija vedno obdržala interes zaradi njene pomembnosti v socialno kulturnem kontekstu. Navede še izjavo Pierre Bourdien-a, da ljudje vedno spontano mislijo in da biti resen in preveč temeljit je dolgočasno. Doda še da nezavedni pogledi na intelektualno delo lahko osvobodijo energijo zadovoljstva in hkrati simbolično energijo.

DRUGI DEL

Nanaša se na politično dimenzijo dela v kulturni industriji - o intelektualnem posredovanju pod vpljivom informacijske ekonomije in spodleteli oblubi demokracije.

Politika izgine iz ekonomije in tehično znanstvenih sistemov novejših oligarhij parlamenta, komerciale in servisa industrije. To se je pokazalo v vsakodnevni diskrepanci družbe. Težko je bilo postaviti program prioritet, zaradi dolgo trajajočih trendov. Ni bilo potrebno vzpoztaviti nove prioritete, ampak zahteva rešitev vsesplošno konzervativnega, potlačenega, neodvisno in protislovno političnega diskurza, kar je naredilo konec modernim idealom agore. Eno najbolj pomembnih pogojev je obstoj javnih prizorišč v katerih je politične debate socialnih prioritet obogatijo. Pomembno je investirati v medij kot socialni prostor. V tem primeru je javna sfera zopet našla funkcijo, da je tak prostor potreben ne le zaradi drugačnega razmišljanja ampak tudi zaradi emocionalnih in poznavalen proces, ki je neodvisen od institucionalnih sistemov. To je reakcija na ohranitev naših svoboščin ob moči neliberalnih aligarhov in njihovih sistemov ki resnično grozijo obema javnima dimenzijama socialnim izkustvom in prostoru individualne avtonomije.Poizkuša prebiti okvire s pomeni konstruktivne socialne odgovornosti v kateri je možno vzpostaviti prostor starim socialnim idejam.

V piščevem videnju lahko oblikovanje odigra pomembno vlogo v tem razvoju, zaradi direktne funkcije v vizualni produkciji. Seveda mora imeti v oziro pozabljeno socialno kulturno razmišljanje in ukrepanje. To vsebuje mnogodimenzionalni pogled sveta, ki je širši kot sedanji. Intelektualno in artistično oblikovanje so bo moralo osvoboditi enodimenzionalnosti. Razviti je potrebno polnopomensko orodje za naš simbolični odnos do komplekstnosti življenja. Kot je rekel Edvard Said: Čas je da prenehamo z iskanjem resničnosti, da bi popravili dialektično nasprotja in s tem spreminjati multidimenzionalnost kot matrico za naše misli in dejanja. Navaditi se bo potrebno na kompleksnejšo kartografijo, kot novo ali bol prizemljeno načelo urejenosti.

Oblikovanje kot marketinški produkt je nevarno privlačen. Vizualna produkcija mora zadostiti pogoju, ki omogoča drugačne pogoje za bolj pomenjskimi povezavami v resnični svet. V vsakem primeru gre za intelektualno oddajanje v pragmatičnem odnosu z pogoji družbe in produkcije. Posredovanje je vezano na interpretacijo sporočil preko katerih obstoji. Tako vizualno posredovanje pa ne preživi vladajoči operaciji, ki kreira indentitete splošnih informacij. Politična pozicija išče izraze v oblikovanju za politična dejanja. Sledi mu kritični upor in pride skupaj z omejujočo ideološko interpretacijo določb. Te določitve se ukvarjajo z iskanjem in iskanjem povezav med realnostjo in odnosom produkcije, ter ustanovljenega simboličnega reda na eni strani in resnično, kritično interpretacijo posredovanja na drugi strani. To pomeni hojo po ozki vrvi med analizo in domišlijo, kombinacijo praktičnega razumevanja in etike, katera na novo definira oblikovanje kot dialogično formo.

Opomba: tretji in četrti del še sledita

MOJE MNENJE

Vsi mi si moramo stremeti k prizadevanju o ohranitvi naše stroke in dokazovati, da nam je poznavanje komplekstnosti in teoretične podlage našega dela na prvem mestu. Izključiti moramo, da rešujemo naše naloge zgolj likovno in se bistveno usmeriti v kreiranje izdelkov, ki so poglobljeni v svoji teoretski osnovi konceptualnih namir. Edino na ta način nebomo dopustili, da bo naš izdelek deloval banalno in nepremišljeno in posledično nebomo dopustili, da se stroka razvodeni in postane banalna in nestrokovna. S piscem se popolnoma strinjam, da je potrebno pri svojem oblikovalskem delu v obzir vzeti tudi socialno kulturno raven, še bolj pa sem za to, da s svojimi vizualnimi in teoretskimi akcijami vzpodbudimo politiko, da bi ravnala odločneje in po pameti tudi na tem področju, saj se je kapitalistični sistem očitno ruši sam vase. Dejstvo je, da več kot zaslužiš manj povdarjaš socialistično idejo urejanja – politiki kateri imajo moč za spremembe, zaslužijo veliko. Neizpodbitno dejstvo, da imajo moč tudi večje družbe in združenja, ki lahko javno povedo, kaj jih moti – oblikovalska stroka se širi. Potrebno bi bilo vzbuditi zavest o pomembnosti in odgovornosti stroke, ker ji le ta po mojem opazovanju močno pada. Kot je omenil pisec moraliziranje ni dobro za kreativne rešitve vendar sem vseeno mnenja, da mora biti odgovornost prva luč vsakega človeškega dejanja.