Naslednji tekst

Ker si nihče ni izbral Fiskejevega teksta je naslednji tekst, ki ga bomo obravnavali na blogu:
Rick Poynor »Alternative by design?« Prispevek naj bo poslan na moj mejl do nedelje 27.11, do 20h. Oliver Vodeb

Douglas Kelner, »Media spectacle«

Razmišljata: Sara Jassim in Neja Engelsberger

Za francoskega teoretika Guya Deborda spektakel združuje in razlaga raznolike kulturne fenomene, ki se manifestirajo s pomočjo medijev in cilja na potrošniško družbo. Spektakel je svetovni nazor, pogled na svet ter se predstavi kot nedosegljiv, pozitiven, suveren. Poslužuje se spektakelske vizualne prezence,zato, ker je vid kot pravi Debord najbolj abstrakta in misticirana korespondenca generalne predstave o sedanjem svetu.

Avtor članka Debordovo abstraktno pojmovanje spektakla razširi in ga definira z navajanjem različnih primerov oz. kulturnih fenomenov v sodobni druzbi in predstavi zgodovinski prerez dogajanja in razvoja spektakla, (ki je se je odražal skozi zgodovino v Antiki, Rimu-Kruha in iger, ..) .

Avtor-Kellner trdi, da so medijski spektakli tisti fenomeni medijske kulture, ki poosebljajo osnovne vrednote sodobne družbe. S svojo ekstravagantno in zavajujočo medijsko prezenco, močno izoblikujejo in vplivajo na misel in akcijo. Za Deborda je ravno spektakel orodje za depolitizacijo in pasivizacijo in po njegovem konceptu spektakla je spektakel integralno povezan z konceptom separacije, pasivizacije in če je vsesplošno prisoten in vsestransko konzumiran, aktivno oblikuje naše življenje. S tem ko je subjekt ne loči med potrošnjo in produkcijo ter pasivizacijo in separacijo, je odtujen od svoje potencialnosti za kreativnost in domišljijo. Se pravi, če konkretiziram Debordovo teoretsko plat spektakla, lahko povzamem, da se družba spektakla širi predvsem skozi neobremenjene kanale potrošnje, storitev in zabave, ki jih diktira puhla oglaševalska srenja. Le ta je šla že tako daleč, da se pojem spektakla udomačil v sferah našega vsakdanjega življenja. Tako kot Debord pravi, da je spektakel tisti moment , ko je potrošnja zapolnila vse pore našega vsakdanjega življenja. Debord predstavi tudi alternativo spektakla in sicer z projektom, oz. konceptom Situacionalistov, kjer indviduum sam oblikuje oz. (samo)regulira tok, aktivnost svojega življenja.

Ekonomija spektakla.

Spektakelska kultura se je kot ze receno, razsirila na vsa podrocja vsakdanjega zivljenja. Ce zelijo komercialna podjetja prosperirati na vedno bolj konkurencnem trziscu, morajo vkljucevati zabavno noto. Ta t.i. FUN FACTOR se pravtako odraza v oglasevanju, delovnem okolju, internetnih straneh...ce skrajsam, ponuditi je treba vedno vec zabave, zaposliti potrosnika in posledicno iz njega izvleci kar najvec denarja Naslednji nujni korak podjetja je, da ostane vedno na oceh, da je s svojo prepoznavno podobo vseskozi prisotno. PR, MARKETING in OGLASEVANJE tu igrajo kljucno vlogo. ZVEZDNISTVO in ZVEZDE, ki so nekaksne ikone te medijske kulture postajajo trademarki, ki prodajajo svoj produkt in podobo, ter pomenijo spet nek dodaten prepricevalni element, ki potrosniku diktira njegov okus, stil, obnasanje in s svojo vzviseno prezenco naredi potrosnika pasivnega in ubogljivega. Znotraj "kulture spektakla" se kot ze povedano spektakel zajeda in kaze v raznoraznih oblikah in podrocjih. Tudi FILM(zlasti holivudski), ki je v svojo formo in stil inkorporiral spektakel ter z vrhunsko tehnologijo in posebnimi efekti dosegel najvecjo popularnost, se sicer ze od nekdaj kaze v spremljavi nedosegljivega sanjskega holivudskega sveta glamurja, publicitete, mode in uspeha. V zelji po vkljucevanju, potrosnik sledi blagovnim znamkam, ki se prikrito pojavljajo v filmu kot posledica (oglasevalske strategije)"product placementa". Tudi TELEVIZIJA ze od svojih zacetkov dalje pomeni promotorja potrosniskega spektakla, njegovih life-style artefaktov, sportnih, politicnih in zabavnih spektaklov, senzacionalnih novic in oddaj (od nekoc popularnih X-files, do vse bolj navzocih reality showov, kjer so se njegovi protagonisti pripravljeni kakorkoli ponizati zavoljo pet minutne prisotnosti v medijskem spektaklu). Tudi podrocja kot so arhitektura, GLEDALISCE, MUZEJI ne ostanejo nedotaknjni, celo HRANA dobiva spektakelsko, vcasih celo fetisisticno podobo, kjer stoji njen vizualni aspekt na prvem mestu. Centralna domena spektakla je ze od nekdaj MODA, njeni kreatorji pa postajajo prave zvezde. Potrosniskemu svetu vseskozi diktira kaj je in in kaj je out. V ta namen pogosto izrablja medijske osebnosti; tu gre omeniti se GLASBO, ki s spektakularnimi videospoti, koncerti in erotiko podaja smernice stila, mode, lepote in osebnosti. EROTIKA sama pa je tako ali tako glavna sestavina oglasevanja, pa naj gre za jogurt, pivo ali pa mobino telefonijo. Nenazadnje se spektakel odraza se na video in racunalniskih igricah, ki s tekmovalnim in nasilnim tonom spektakelsko nagovarjajo najstnike. Spektakelskih oblik se posluzuje nenazadnje tudi terorizem, ki vsakdanje stvari transformira v orodja za spektakularni teror.

V prebranem članku, kjer avtor podrobneje analizira vpliv in način medijske prezence različnih kulturnih fenomenov in jih predstavi z konkretnimi primeri, bi lahko dodali analizo drugega avtorja. To je D. Ruschoff, avtor knjige Coercion, kjer v poglavju Spectacle, z igrivo kritiko distance nazorno opiše fenomen športnih spektaklov. Športni dogodki še zdaleč niso več prostor, kjer lahko zgolj podpiraš borben, športni duh,

ampak ,je spektakel korporativnih logov, reklamnih oglasov, oznamčenih nagradnih iger, ter razno raznih sublimnih načinov vsiljevanja. To se odraža tudi v našem prostoru, ko smo vsi zgroženo navijali za našo -mercatorjevo Joli ali pa trepetali za Telekomovim Humarjem. A to so zgolj najbolj očitne oglaševalske strategije.

Zgoraj navedeni primeri razlagajo kako je medijski spektakel zavzel vsa področja, od ekonomije, kulture, vsakdana do politike in vojne. Pričujoči tekst služi k objasnjevanjui razvoja spektakla in k vzpostavitvi kritične teorije trenutnega časa, ki nam razlagajo trenutna stanja v družbi, o medijski kulturi v ameriki in o potrošniški družbi. Z analizo kontradiktornih in obratnih spektaklov, pa dobimo vpogled, kako se nek kulturni fenomen preobrazi iz statusnega simbola v ciljno tarčo protikorporacijskih gibanj.

Chuck D in Lars Ulrich »Napster- pro in contra«

Razmišlja: LEON VIDMAR

V ameriški kontaktni oddaji, imenovani Charlie Rose show, se je odvijala razprava med dvema najslavnejšima zagovornikoma svojih stališč, Chuck D-jem in Lars Ulrich-om. Prvi je raper skupine Public Enemy, ki podpira široko popularno spletno stran Napster, drugi pa bobnar legendarne Metallice, ki strani nasprotuje.

Napster omogoča prosto izmenjavo popularne glasbe na internetu, se pravi, lahko originalne digitalne posnetke prekopira vsak in to zastonj. To je posledično pripeljalo Napster do neskončnih tožb s strani umetnikov in glasbene industrije, ki hočejo stran ukiniti. Med drugimi jih toži tudi Metallica, ki vztraja, da Napster prepreči dostop več kot 300.000 »fanom«, ki so si »download-ali« njihovo glasbo.

Lars Ulrich-u gre predvsem za to, da ima glasbenik (umetnik) kontrolo nad uporabo svojih originalnih del po internetu. Moti ga nespoštovanje intelektualne lastnine. Meni namreč, da dandanes uporabnik interneta ne upošteva avtorskih pravic. Le-ta je prepričan, da vse kar pride skozi njegov računalnik, je njegova lastnina. Zaradi takšne zlorabe umetnik izgubi marsikaterega kupca. Ulrich se ne osredotoča toliko na denar, ki ga ob tem izgubi, temveč bolj na podporo s strani oboževalca. Kajti s tem, ko poslušalec kupi njegov cd, pokaže spoštovanje do njegovega dela in dejansko poplača na nek način njegov trud. Tako pa se je zaradi Napsterja izoblikovala mentaliteta ljudi, da imajo pravico do brezplačnega izdelka samo zato, ker jim tehnologija to omogoča. S tem pa se bo način trženja popolnoma spremenil. Poudarja, da so za Napsterjem investitorji, ki bodo s to storitvijo pridobili ogromen znesek denarja. Toda, mar ni bolj logično, meni Ulrich, da umetnik profitira za svoje ustvarjanje?

Edino, s čimer se strinja s svojim nasprotnikom je to, da Napster omogoča še neuveljavljenim glasbenikom, da se jih sliši. Meni tudi, da bi lahko Napster najprej vprašal vse glasbenike, če želijo sodelovati pri tej storitvi.

Chuck D pa gleda na Napster kot na novo verzijo radia. Leta 1967, ko je nastal FM radio, je bilo veliko polemike okoli tega, da bodo glasbeniki ob prodajo svojih plošč, še posebej ko so prišli na tržišče radio-kasetofoni. Vendar do tega nikakor ni prišlo, ampak je celo pospešilo prodajo. Chuck D je prepričan, da se bo podobno zgodilo tudi sedaj. Zaradi napredka tehnologije se spreminja in globalizira način izmenjave, distribucije in prikazovanja glasbe. S tem imajo možnost tudi tisti, ki nimajo založbe, da se jih sliši po celem svetu in ti bodo popolnoma izkoristili to možnost. Kajti glasbena industrija je imela že od nekdaj kontrolo nad umetnikovo usodo. Ona je odločala, kaj se bo poslušalo preko medijev. Zdaj pa se je to spremenilo. Moč je prešla nazaj k ljudstvu, le-to odloča kaj bo poslušalo. Toda kljub temu, da imajo možnost dobiti glasbo brezplačno, pa je Chuck D prepričan, da bodo vseeno podpirali glasbenika s tem, da bodo tudi kupili njegov izdelek. Predvsem pa poudarja to, da se temu novemu načinu nima smisla upirati, ga ukinjati, temveč se mu je treba prilagoditi, ga spraviti sebi v prid.

Na nek način se strinjam z obema. Namreč nekako zaščititi intelektualno delo se mi zdi pravilno. Menim, da bi moral Napster dovoliti »downloadanje« glasbe, ampak ne originalnih digitalnih posnetkov, ampak posnetek slabše kvalitete. Če pa bi želel poslušalec imeti original, bi moral zanj odšteti določen znesek. S tem bi pokazal podporo avtorju. Prednost »downloadanja« se mi zdi predvsem v tem, kar zagovarjata oba zgoraj omenjena, in to je, da se lahko neuveljavljeni avtorji sploh predstavijo svetu, brez podpore založbe. Tudi takšni, ki nimajo kapitala, da bi vlagali v promocijo. Prav tako se mi zdi predvsem pozitivna stran Napsterja in njemu podobnim stranem v tem, da lahko navaden smrtnik pride do skoraj katerekoli posnete glasbe na svetu. S tem ima možnost tako velike izbire, kakršne ni imel še nikoli prej.

Živimo v svetu, ki se spreminja in razvija hitreje kot kadarkoli prej. Za preživetje na tem svetu se je potrebno prilagajati, da bi ga lahko kasneje z majhnimi koraki spremenili.

Theory is a Good Idea by Matthew Soar

Razmišlja: KATARINA GOLTEZ

Najprej naj začnem, da je težje. Težje kot je videti na prvi pogled in predvsem ni tako splošno. Že ko prebereš sam naslov veš o čem bo tekla beseda in vse skupaj se ti zdi nekako samoumevno. Če pa se spraviš v podrobnosti (tu jih je bilo le par strani), ugotoviš da je analiza in razčlenjevanje stvari precej zahtevnejše delo, sploh če želiš biti nadvse korekten. In prav tako je s samim oblikovanjem. Lahko se stvari lotiš (iz strani oblikovalca) precej na splošno, torej dobiš neko 'nalogo' in jo začneš graditi na prvih asociacijah ki ti padejo na pamet. Vendar kdo si, da bi sodil? Oziroma, ali veš dovolj, da smeš ustvariti nekaj brez 'prave' podlage?

Prave? Pravilno? Kaj je pravzaprav sploh pravilno? Sam avtor pove, da je na področjih kot so umetnost, politika, kultura težko govoriti o tem kaj je prav in kaj ne. Grafično oblikovanje je precej resnejše in predvsem odgovornejše delo kot si nek posameznik mogoče predstavlja. Pa ne zaradi vsega likovnega znanja in obvladanja določenih orodij kot so računalnik in grafični programi itd. Ni zgolj asociativno induvidualno izražanje neke ideje oz. raje informacije temveč je pravzaprav vzgajanje družbe in ustvarjanje kulture v nekem prostoru. Predvsem v današnjem prostoru, ki je zasičen z neštetimi 'nepomembnimi' informacijami.

Vendar bi tu izpostavila še eno vprašanje: kaj pravzaprav je grafični oblikovalec? Predpostavljam, da je osnovna motivacija posameznika, da postane oblikovalec, predvsem neka likovna ali pač izrazna nadarjenost, ki pa v večini primerov (lahko se motim) izvira iz samega sebe. Torej izražanja sebe. Lahko pa ima le svoj način izražanja. Vprašanje je: koliko se je obliovalec 'dolžan' ukvarjati s teorijo nasploh ali je pač le kreativec, ki zna upravljati z določenimi orodji in likovni jezik. Pa vendar je tudi likovni jezik osnovan na percepciji človeka in s tem družbe. Trenutno obstoječe, ki pa se je razvila iz preteklosti oz. preteklih obdobij. Torej je nujno potrebno, če želi biti konsistenten v času in prostoru v katerem deluje, da le tega dobro pozna. Tu govorim predvsem o semiotiki, ki jo posameznik/oblikovalec že pozna in jo hkrati spoznava in odkriva skozi čas, glede na modo, trende ipd.

Mislim, da je v prvi vrsti najpomembnejša vrednota oblikovalca ali pač avtorja, izoblikovano mnenje. Etika, morala. Kdorkoli se misli ukvarjati z mediji MORA imeti izoblikovane vrednote in verovanja. Le ta pa ne more biti izoblikovana iz principov, strahu ali celo zato, da bi imeli le lastno korist ali potrditev. Vrednote se oblikujejo na podlagi lastnih izkušenj in okolice, družbe in kulture. In tu je potrebno precej vedenja in hkrati teroije v smislu argumentacije pro in contra. Kajti šele z širino lahko zreduciraš stvari na manjše segmente, za katerimi stojiš in ki s časoma oblikujejo osebnost. Saj kot sem že omenila, grafično oblikovanje ni zgolj vizualizacija in podajanje neke informacije, temveč predvsem danes na njem sloni cela prihodna kultura. Ki pa je sestavljena iz ljudi, družbe, ki absorbira pač tisto kar jim ponudiš in po večini ne ocenjuje kakovosti temveč bolj inovativnost ter ne išče znanja temveč informacije. In če bomo v medijih dopuščali takšno posploševanje se lahko upravičeno sprašujemo, kakšne bodo (in so že) vrednote in s tem kakovost življenja.

In grafični oblikovalci, kot nekakšni katalizatorji med naročnikom (torej kapitalistom) in ciljno skupino oz. družbo, ne smemo dopuščati, da se za ceno profita še naprej 'poneumlja' maso ljudi.

Malo naivno verjetno, vendar upanje umre zadnje.