Razmišlja: LEON VIDMAR
V ameriški kontaktni oddaji, imenovani Charlie Rose show, se je odvijala razprava med dvema najslavnejšima zagovornikoma svojih stališč, Chuck D-jem in Lars Ulrich-om. Prvi je raper skupine Public Enemy, ki podpira široko popularno spletno stran Napster, drugi pa bobnar legendarne Metallice, ki strani nasprotuje.
Napster omogoča prosto izmenjavo popularne glasbe na internetu, se pravi, lahko originalne digitalne posnetke prekopira vsak in to zastonj. To je posledično pripeljalo Napster do neskončnih tožb s strani umetnikov in glasbene industrije, ki hočejo stran ukiniti. Med drugimi jih toži tudi Metallica, ki vztraja, da Napster prepreči dostop več kot 300.000 »fanom«, ki so si »download-ali« njihovo glasbo.
Lars Ulrich-u gre predvsem za to, da ima glasbenik (umetnik) kontrolo nad uporabo svojih originalnih del po internetu. Moti ga nespoštovanje intelektualne lastnine. Meni namreč, da dandanes uporabnik interneta ne upošteva avtorskih pravic. Le-ta je prepričan, da vse kar pride skozi njegov računalnik, je njegova lastnina. Zaradi takšne zlorabe umetnik izgubi marsikaterega kupca. Ulrich se ne osredotoča toliko na denar, ki ga ob tem izgubi, temveč bolj na podporo s strani oboževalca. Kajti s tem, ko poslušalec kupi njegov cd, pokaže spoštovanje do njegovega dela in dejansko poplača na nek način njegov trud. Tako pa se je zaradi Napsterja izoblikovala mentaliteta ljudi, da imajo pravico do brezplačnega izdelka samo zato, ker jim tehnologija to omogoča. S tem pa se bo način trženja popolnoma spremenil. Poudarja, da so za Napsterjem investitorji, ki bodo s to storitvijo pridobili ogromen znesek denarja. Toda, mar ni bolj logično, meni Ulrich, da umetnik profitira za svoje ustvarjanje?
Edino, s čimer se strinja s svojim nasprotnikom je to, da Napster omogoča še neuveljavljenim glasbenikom, da se jih sliši. Meni tudi, da bi lahko Napster najprej vprašal vse glasbenike, če želijo sodelovati pri tej storitvi.
Chuck D pa gleda na Napster kot na novo verzijo radia. Leta 1967, ko je nastal FM radio, je bilo veliko polemike okoli tega, da bodo glasbeniki ob prodajo svojih plošč, še posebej ko so prišli na tržišče radio-kasetofoni. Vendar do tega nikakor ni prišlo, ampak je celo pospešilo prodajo. Chuck D je prepričan, da se bo podobno zgodilo tudi sedaj. Zaradi napredka tehnologije se spreminja in globalizira način izmenjave, distribucije in prikazovanja glasbe. S tem imajo možnost tudi tisti, ki nimajo založbe, da se jih sliši po celem svetu in ti bodo popolnoma izkoristili to možnost. Kajti glasbena industrija je imela že od nekdaj kontrolo nad umetnikovo usodo. Ona je odločala, kaj se bo poslušalo preko medijev. Zdaj pa se je to spremenilo. Moč je prešla nazaj k ljudstvu, le-to odloča kaj bo poslušalo. Toda kljub temu, da imajo možnost dobiti glasbo brezplačno, pa je Chuck D prepričan, da bodo vseeno podpirali glasbenika s tem, da bodo tudi kupili njegov izdelek. Predvsem pa poudarja to, da se temu novemu načinu nima smisla upirati, ga ukinjati, temveč se mu je treba prilagoditi, ga spraviti sebi v prid.
Na nek način se strinjam z obema. Namreč nekako zaščititi intelektualno delo se mi zdi pravilno. Menim, da bi moral Napster dovoliti »downloadanje« glasbe, ampak ne originalnih digitalnih posnetkov, ampak posnetek slabše kvalitete. Če pa bi želel poslušalec imeti original, bi moral zanj odšteti določen znesek. S tem bi pokazal podporo avtorju. Prednost »downloadanja« se mi zdi predvsem v tem, kar zagovarjata oba zgoraj omenjena, in to je, da se lahko neuveljavljeni avtorji sploh predstavijo svetu, brez podpore založbe. Tudi takšni, ki nimajo kapitala, da bi vlagali v promocijo. Prav tako se mi zdi predvsem pozitivna stran Napsterja in njemu podobnim stranem v tem, da lahko navaden smrtnik pride do skoraj katerekoli posnete glasbe na svetu. S tem ima možnost tako velike izbire, kakršne ni imel še nikoli prej.
Živimo v svetu, ki se spreminja in razvija hitreje kot kadarkoli prej. Za preživetje na tem svetu se je potrebno prilagajati, da bi ga lahko kasneje z majhnimi koraki spremenili.
Posts
8 comments:
Vsem bi se rad opravicil za enodnevno zamudo...
Vloga Napsterja in podobnih "distributerjev" je zelo podobna vlogam e-mule, ilegalnih satelitskih providerjev, ipd., je pa po drugi strani najbolj razvpit primer vzpodbujanja open source - gnu - gpl- copyleft ideologije.
Po prvi strani je stvar zelo nedopustna (politično, zakonodajno,...), kar je odraz dosedanje tržne mentalitete sodobne družbe, ki naj bi bila odprta do novosti.
Dokler se ta komercialna družba ne sreča z ideologijo, ki je sposobna povsem izničiti dobiček, kot sredstvo.
Na tej točki se pokaže preskok, ki je ena od možnih alternativ razvoja prihodnjih kulturnih, umetniških in celo produkcijskih medijskih orodij za širjenje idej, inovacij in celo produktov.
Ko se na drugi strani srečamo z vrednotami, ki jih ponuja ta ideoogija, ne samo z koriščenjem njenih produktov, ampak tudi z možnostmi našega sodelovanja, dobimo posebno vrsto odnosa do komuniciranja na ta način. Lahko bi se izrazil "plemenito".
Trenutno tudi mi sami uporabljamo ta produkt (blog).
Omogočenje sodelovanja v kreiranju Komunikacijskega prostora samo z dostopom do spleta je lep primer omogočanja družbenega komuniciranja.
Vendar pa ne moremo pričakovati ponovnega socializma (ki ga ideja, po mojem mnenju, izraža).
Uravnovešena simbioza obeh pa bi nam predvsem v izobraževalnem spektru prišla prav, kaj pravite?
Stalisci obeh vpletenih avtorjev sta razumljivi in logicni, mislim pa, da ni dvoma o tem, katero je bolj korektno v moralnem smislu. Vsak avtor, kar ze samo ime pove, ima vse pravice do svojega avtorskega dela, ne glede na to, koliko je uveljavljen, iskan in koliko je cena njegovega dela. O tem se po mojem mnenju sploh ne da polemizirati - ce se avtor z objavo svojega dela ne strinja, to ne sme biti objavljeno in za krsitev tega ni opravicila oz. za krsitev obstaja kazen. To je navadna kraja na malo bolj abstrakten nacin.
Za neuveljavljene avtorje je Napster seveda dobro pomagalo na glasbeni poti, a oni tako niso prizadeti kar se tice avtorskih pravic, saj se z objavo svojih del strinjajo. Za te avtorje bi se vedno lahko obstajala stran, kjer bi bila na razpolago njihova glasba.
S pojavom interneta smo res malo izgubili obcutek za intelektualno lastnino (saj druge na internetu tako ni). Dostop do enormne kolicine informacij, ki jih ljudje posredujejo bolj ali manj prostovoljno, nas je milo receno zmedel, a mislim, da se nam bo scasoma izostril obcutek za te stvari - konec koncev tudi tisti, ki ravnodusno downloadamo, prispevamo k zlorabi interneta in jezi oskodovanih - v bistvu smo komaj kaj boljsi od Napsterja. Sicer pa upam, da se bo nasel pravi nacin za moralno korektno obvladovanje te mnozice podatkov.
Saj vemo, vse se vraca, vse se placa.
v polemiki, ki jo je sprožilo soočanju v sodenem procesu med napsterjem in tožečo stranjo- vseh petih največjih založnikov glasbe na svetu je bilo glavno vprašanje ali je napster dejansko oškodoval glasbeno industrijo
ali ne.
raziskave, ki so jih na sodišču predložili tožniki in s katerimi so želele podpreti svoje stališče, da je treba napster ukiniti, so kazale, da so trgovine s cd-ji, ki so bile v bližini univerzitetnih in srednješolskih campusov (populacija, ki je največ uporabljala napster)začele prodajati manj cd-jev. pri tem pa so zanemarile dejstvo, da se je spremenila KULTURA POTROŠNJE glasbe, saj se je povečala prodaja cd-jev preko interneta.
argumentom o prekletstvu napsterja, ki bi ga naj prinesel nad glasbeno industijo pa tudi ni v prid empirično dejstvo, da je v času (leto 2000), ko je zadeva z napsterjem dosegla vrhunec, glasbena industrija beležila največje dobičke- beri dobiček od prodaje cd-jev je bil največji v vsej zgodovini!
v razmislek...
No kaj naj recem, če že vsi tukaj tako lepo razpravlajo. Naj samo kot dejstvo navedem, da je proizvodna cena enega ploščka tri dolarje (kitajska ruls), da od tega sam avtor dobi zelo malo dolarjev za avtorske pravice, velika vecina pa ostane mnogoboštvenemu založniku.
No ja, kaj je zdej tuki fer in do koga, jaz bi rekla daunloudajte in se veselite v glasbi dolker se lahko, le ta seveda ne bo tako kakovostna, ampak za silo bo...kar se pa pravih fanov tice, le ti dobro vedo, da še vedno obstajajo plošče in stereo tehnika, ki bo po kakovosti vedno prednjačila pred katerokoli digitalno veščino.
Pa lepo poslusanje "GLASBE".
Mogoce je Napster res oskodoval avtorje,ki so ga tozili, mogoce pa tudi ne. Obe trditvi sta samo ugibanje, ker dejanski podatki na zalost niso na razpolago. Zato se ne ena ne druga stran prakticno sploh ne bi smeli sklicevati na ta "dejstva". Imajo pa oskodovanci vso pravico braniti in kar se da najbolje zascititi svoje delo.
Tudi jaz mislim, da je postala v zadnjem casu glasba zelo draga in da je srz problema kopiranja in downloadanja v tem, da si zalozbe jemljejo prevelike deleze. Tako res najljubse cd-je kupis, za ostalo pa se znajdes.
Preteklost kaže, da vsaka tehnološka sprememba nekomu škodi, drugemu koristi. Fenomen internetnega spleta, katerega produkt je tudi Nepster, to le potrjuje. Menim, da prodaja zgoščenk ne zagotavlja dobička avtorju, ampak je glavni razlog le tega predvsem njihova prepoznavnost.
Poraja se mi vprašanje, koliko avtorji dejansko zaslužijo s prodajo zgoščenk in koliko z drugim medijskim izpostavljanje (koncerti, televizijski natopi …). Nepster je seveda založniške hiše občutno oškodoval, vendar je pa za nekatere avtorje po mojem mnenju koristen, saj je marsikateri od njih preko njega dodatno zaslovel. Menim, da je pomembno v glasbenem svetu biti dostopen povsod in poceni. To dokazujejo tudi brezplačni kompresirani ter kvalitetni posnetki (mp3) avtorskih del, ki jih lahko ljudje dobijo na dosti uradnih avtorskih straneh. (primer: Sidharta)
Hitrost dostopnosti, informacije, kultura,...
Ponujanje kulture- glasbe na trgu, ki očitno mora obtajati, da glasbene in kulturne industrije ne bi propadale. V 19. stoletju, v fevdalni družbi, so bili umetniki, avtorji svojih del iz strani politike v akademijskih institucijah zaščiteni, ker so jim te pripadale kot dediščina. Umetniki so tako ohranjali nekaj neodvisnosti. Kmalu pa se je davek pretvoril v kupno moč in so začeli sodobni literarni in glasbeni založniki skrbeti za avtorje. Ko so se estetski strokovnjaki vključili v to poslovno življenje, je umetnike na nek način začela prikrajševati. Kmalu, v času med vojnama smo ugotovili kako lepo se kultura trži, če znamo privabiti občinstvo, torej kultura mora biti družbeno všečna in predvsem zabavna, mora vzbujati določeno ugodje in naj bo uporabno vredna in dovolj kvalitetna, da ji bo trg v večji meri naklonjen. Torej je tudi glasba v večini namenjena potrošništvu in dejstvo je, da tehnika danes pridobiva oblast nad družbo, ta pa je tudi ekonomsko najmočnejša. Ves svet gre skozi filter kulturne industrije, pravi filozof W. Adorno in njegovi argumenti o centralnem nadzoru, ki vlada svetu, mi daje nov vpogled v družbeno situacijo, kjer si lastimo kulturo, po najhitrejšem postopku in najbolj poceni, če je to le mogoče. Koliko „umetnikov“ pa danes ustvarja resnično za golo umetnost in kolikim je v prvem interesu denar, ta kupna moč, všečnost in popularnost? Sistem je takšen, da skoraj niti ni izbire. Za svoje preživetje se moramo tržiti in zaradi prisiljenega iskanja interesov se od sebe v večji meri oddaljujemo, če se razumemo kaj s tem mislim? V kolikšni meri je ta družba zlagana? Vem sicer, da ravno zaradi bombandiranja medijskega prostora, postaja družba vsebolj pazljiva in previdnejša ampak sprašujem se kolikšno vlogo imamo posamezniki v vsem tem? Posamezniki torej težko spreminjamo sisteme, smo pa vseeno en procent v njih in s svojim načinom mišljenja in vpogleda v situacijo, v tem primeru- Napsterja lahko s tem svojim kančkom % prispevamo k tej tehtnici odločitve- PRO, CON, ki sčasoma že postaja večji del družbene odločitve. So pa na čelu sistema gotovo posamezniki, ki imajo zopet tržne interese. Sama priznavam kulturo kot nekaj s čemer se v družbi ne bi smelo manipulirati in jo drajsati in ponavljati v nedogled zgolj zaradi pridobivanja denarja. Nič nimam proti denarju imam pa proti napačno ovrednotenju umetnosti, ki se spreminja v „PLEH“ in ni čudno, da si jo lahko normalni ljudje danes poberemo dol z interneta. Sicer si pa ne predstavljam, da bi družba danes lahko funkcionirala drugače. Zato pa je zanimivo imeti možnost razmišljanja v tej smeri. Morda bi lahko bolj opredelila svoje mnenje o problemu Napsterja, kot pa da samo opisujem svoj vpogled na splošno situacijo. Če sem v finančni stiski, si glasbo rajši pridobim zastonj, če je le mogoče pa si jo kupim in z veseljem prispevam avtorju za kreativnost.
Post a Comment