Andrew Boyd: Truth is a Virus: Meme Warfare and the Billionaires for Bush (or Gore)

RAZMIŠLJA: MOJCA KLEIBENCETL


Meme – inkubator za načrtno širjenje in obvladovanje množic

Andrew Boyd nas v svojem članku z naslovom Truth is a Virus: Meme Warfare and the
Billionaires for Bush (or Gore) bežno vpelje v razna bolj ali manj aktivistična dogajanja na področju (multi)medijev, sociologije in psihologije, ki jih zaokroži s podrobnejšo
predstavitvijo svojega lastnega projekta, tekst pa »začini« še z nekaterimi citati in povzetki iz svojega kaj klavrnega spektra literature (4 enote), ki jo je za pričujoče pisanje uporabil.

Sprva se navduši nad idejo resnice kot virusa, ki jo nato razvija skozi svoje pisanje, uvede pa tudi pojem meme, na katerega naveže svoja razmišljanja. Da gre za star koncept, nas opomni pod črto, čeprav bi si bralec želel vsaj osnovnih informacij o teoriji Richarda Dawkinsa, sicer biologa, ki je meme definiral kot enoto oz. kulturno informacijo (npr. kulturno prakso, idejo, koncept ...), ki se verbalno ali predstavitveno prenaša iz enega v drugi (raz)um. Meme je tako lahko misel, ideja, teorija, praksa, navada, pesem, ples, občutek; pa tudi koncept kot je rasa ali ljubezen, itd. Kasnejših definicij je seveda več, vse pa se v grobem strinjajo v tem, da je meme pravzaprav »kopija« koncepta iz biologije, namreč gena1.
»Medijski virusi se širijo skozi podatkovne sfere na enak način, kot se biološki skozi telo ali skupnost,« Boyd povzema Rushkoffa, ko razlaga način delovanja novodobnih
(multi)medijskih »virusov«. Kri in zrak zamenjajo medijske mreže, princip ostaja isti.
Praktično smo v postmodernem svetu, ki nas obkroža, okuženi že, ko se zbudimo, ko
opravljamo vsakdanje reči, delamo, nakupujemo, se sprehajamo ... ves čas nas »bombardirajo« informacijske mreže (če naštejemo samo najbolj očitne: radio, TV, internet; se pravi vse avdiovizualno); s svojimi geni oz. »memi« se nas lotijo in podzavestno vplivajo na to, kako živimo, celo na to, kako percepiramo realnost. Ta ideja je pravzaprav podobna konceptu, ki ga je Roland Barthes podedoval od (post)strukturalistov, in ki se imenuje mitologija (po Marxovem konceptu bi jo lahko imenovali tudi ideologija). Nič ni univerzalno, ujeti smo v jezik, ki nas producira, bi dejal Barthes. Ali, če dodamo stavku meme-spin: ujeti smo v meme, ki nas določa(jo). Pri tem se moramo zavedati, da so kulturni kodi samo kulturne konvencije, ki pa bi lahko bile tudi drugačne. Pomembno vlogo pri mitologijo oz. v našem primeru »memologiji« pa odigra tudi komponenta družbene moči.
V kulturi specifična srečanja različnih mem tvorijo nove (nad)meme in le-te tako postanejo
ključni elementi družbenega življenja (preko organizacije smisla tvorijo zemljevide pomenov, po katerih se posamezniki ravnamo).


Ta organizacija smisla pa se seveda ne dogaja poljubno, temveč na način, ki odraža moč v danem zgodovinskem obdobju. Meme, in z njimi naša kultura, so zato družbeno spremenljive in se praviloma spreminjajo v skladu s širšimi družbenimi premiki, ki odražajo in legitimizirajo različne oblike moči. Mitologija torej ne briše, ampak reducira kompleksno zgodovino na eno samo funkcijo. Biti čokoladna tortica je možno na vsaj 100 načinov, po mitologiji pa samo na en, naturaliziran. Mitologija zakrije interese skupin v ozadju in izključi vse druge interpretacije, sebe pa postavi kot nekaj nujnega, samoumevnega, normalnega.
Čeprav se morda zdi, da je meme vse kaj drugega kot tak, po merilih sodobne družbe
presežen »naci-koncept«, pa bi lahko trdili, da je ideologija vendarle prisotna tudi danes –
tukaj in zdaj – le da je zapakirana v privlačnejši celofan, ki se ga lahko ponudi tudi demokracijam. Boydov projekt Billionaires for Bush (or Gore) množici ponuja že izdelano
instant platformo, ki si jo lahko po svojih željah (navidezna demokracija!) prilagaja in tako
v meme-inkubatorju, ki so ga ustvarili tvorci te specifične ideje, množica opravlja delo, ki
bi ga sicer ti isti tvorci, če bi delali za katero izmed korporacij ali organizacij, drago plačali.
Enostavno povedano, gre torej za »nateg množice«, ki se zadovolji z glodanjem kosti – a
ne kakršne koli – temveč kosti ideologije, ki so jo producirali njeni začetniki. Ta ideologija,
ki se končnemu uporabniku sicer zdi popolnoma svobodna in neobremenjena, pa nujno
zastopa neke interese (posameznika, skupine, itd). Retorično vprašanje, ki se postavlja, je
zato naslednje: ali se takšno delovanje razlikuje od tistega, proti kateremu v svojem bistvu
Boydov projekt pravzaprav protestira? Seveda se ne; še več, je še bolj problematično.
Memegibanja namreč nimajo klasične organizacijske strukture, temveč so (vsaj tista, ki jih
omenja avtor članka) predvsem anarhistične narave. V tem smislu za njih akterje ne veljajo
pravice, ki so si jih tisti, ki delujejo v klasičnih organizacijsko-korporacijskih strukturah
skozi leta pridobili. V memegibanjih ni sindikatov in socialnih predpostavk, ki bi se jih
njeni voditelji morali in mogli držati. Lik voditelja pa vendar obstaja tudi v memesvetu, le
da je v nekaterih primerih bolj razpršen in ni skoncentriran na eno osebo, kot morda v
korporaciji (čeprav se tudi današnji memeliki radi pohvalijo z vodstveno funkcijo »svoje«
memeideje). Meme lahko tako postane dober izgovor za načrtno širjenje ideologije in
obvladovanje množic, ki je v taki preobleki sprejemljivo tudi za naše stoletje.
Andrewu Boydu, ki se v samem začetku članka zato tako navdušuje nad idejo resnice, ki se
širi kot virus, v memešali preko aktualnih propagandnih sporočil našega največjega
ponudnika internetnih storitev sporočamo, da »svet ni [samo] eden – svetova sta dva«.
Resnica torej vedno ni le ena sama.


-------------------
1 Več o samem razvoju in nastanku meme-ideje glej Richard Dawkins: The Selfish Gene (1976); Daniel
Denett: Consciousness Explained (1991) in Darwin's Dangerous Idea: Evolution and the Meanings of
Life (1995). Navezava z biologijo je očitna.