Chuck D in Lars Ulrich »Napster- pro in contra«

RAZMIŠLJA: AJDA RAJNER



Soočenje Chucka D (soustanovitelj Public Enemy,raperska legendana in aktivist) in Larsa Ulricha (soustanovitelj in bobnar Metalice) v televizijski ameriški pogovorni oddaji Charlie Rosea je dobrih devet let po svojem nastanku še vedno dokaj aktualno, čeprav je Napster že davno pokojen. Napster je umotvor 19 letnega Shawna Fanninga, ki je ga sprogramiral na bazi peer to peer deljenja datotek med registriranimi uporabniki programa in je omogočal iskanje in zastonj downloadanje glasbe po preprostih kriterijih. Kvaliteta zapisa glasbenih datotek in dostopnost medija je povzorčila množično downloadanje avtorskega glasbenega dela, ter poplavo tožb oškodovanih glasbenikov in velikih glasbenih založb.
Chuck D je goreč podpornik Napsterja in ga vidi kot svojevrsten nov hibrid radia. Meni, da je glasbena industrija zadnjih petnajstih let podlegla komercializaciji in izpodrinila avtorsko umetniško delo, saj so glasbeniki večinsko manipulirani s strani računovodij in odvetnikov. Napster vidi kot idealen medij in odskočno desko za neuveljavljene in neznane umetnike za neodvisno in cenovno dostopnejšo samopromocijo. Omenja, da se je v preteklosti že pojavljala skrb o kraji glasbenih posnetkov, ko se leta 1967 pojavi prvi FM radio in kasneje prvi kasetni snemalniki. Tehnološki razvoj je seveda samo še okrepil in povečal donose glasbene industrije. Meni, da se mora umetnik novim medijem in tehnologiji enostavno prialgoditi in s pridom uporabiti.
Lars poudarja, da je njegova prioriteta nadzor nad lastnim avtorskim delom na svetovnem spletu oziroma da kot avtor odoloča kje bo nejgova glasba dostopna in ne želja po zaslužku. Metalica je svoje oboževalce spodbujala, da na njihovih koncertih snemajo izvedbe pesmi, ob možnosti downloadanja visoko kvalitetnih zvočnih zapisov preko spleta pa je proti Napsterju takoj vložila tožbo in zahtevala, da se več kot 300 tisočim oboževalcem njihove skupine prepreči dostop do datotek njihovega glasbenega dela. Sporna je visoka kvaliteta zvočnega zapisa, primerljiva z masterjem originalnega cd-ja, ki jo lahko vsak uporabnik zastonj shrani na svoj računalnik. Lars meni, da je tako krajo avtorskega dela nujno onemogočiti preden se iz glasbene industrije razširi še na literaturo, film, fotografijo, ipd.. Čeprav Lars v celotnem intervjivu poudarja, da njegov boj ni povezan z denarjem ob Chuck Djevi omembi ‘mulcev iz silikonske doline’, ki ravnokar razvijajo nove zastonj programe za izmenjavo datotek in kvalitetnejše oblike zvočnega zapisa odvrne, da v Ameriki nihče ničesar ne naredi zastonj, da Napster vsekakor ni ‘dobrodelni dogodek za vse človeštvo’, temveč last investitorjev, ki čakajo na parvi moment, ko bo program postal profitabilen.

Vsekakor po prebranem zapisu dobim občutek, da srž spora na žalost ni kraja intelektualne lastnine temveč, jeza ob izgubi potencialnega tržnega deleža novega dobičkonosnega medija s strain Metalice in glasbenih založb. Od leta 2002, ko je Napster uradno bankrotiral, se je glasbena industrija precej uspešno prilagodila novemu mediju in načinu konzumiranja glasbe. Dober primer je Apple, ki z softwerom, iTtunes, in hardverom iPod, o/zasvaja vedno večje množice potrošnikov. Digitalizacija glasbe je vplivala na precejšen upad prodaje originalnega nosilca zvoka in glasbe, zaslužek od prodanih cdjev današnjim izvajalcem vsekakor ne zagotavlja omembe vrednega dohodka. Večinski zaslužek današnjega glasbenika izhaja iz raznih fenovskih artiklov in seveda turnej, koncertov ali povezovanja z drugimi industrijami, npr. sodelovanja z modno in filmsko industrijo. Piratstvo je glasbeni industriji takorekoč koristilo in ji odprlo nov trg v svetovnem spletu z pojavom raznih spletnih glasbenih knjižnic, trgovin in radijskih postaj, kjer lahko vsakdo brez ali proti plačilu zmerne mesečne naročnine/članarine, postane lastnik zavidanja vredne spletne kolekcije glasbe. Menim, da je tu bolj zanimivo kako se je glasbena industrija evolvirala in prilagodila, ter obdržala monopol tudi na spletu, kjer preko vseh uporabniško generiranih vsebin spremlja pulz in ustvarja želje potrošnikov.
Vsekakor pa ta pojav ni omejen samo na glasbeno industrijo temveč se širi na vse avtorske produkcije, kraja intelektualne lastnine je v oblikovalskem svetu še vse preveč pogosta. Kot alternative za korektnejšo uporabo in razpolaganje z tujo intelektualno lastnino so se pojavile nove oblike licenciranja avtorskega dela. Naprimer Creative commons, ki avtorju omogoča bolj natančno in svobodno opredelitev želja in svoboščin, ki jo dovoljuje javnosti ob uporabi njegovega dela.
Mislim, da uporaba glasbenih datotek namenjna neprofitni zasebni rabi ni škodljiva, temveč koristna, saj generira, navdihuje nova avtorska dela, kar je smoterno saj bogati celotno družbo. Vsekakor je podobno mnenje formiral tudi Lars Ulrich, saj se je lani preko You Tuba 'veselo' zahvaljeval oboževalcem skupine Metalica in jih pozdravljal na ‘user friendly chanell’ ter, jih pozival k javnemu objavljanju njihovih izvedb pesmi Metalice, kar se že sliši precej podobno stališču ki ga je Chuck D zagovarjal v pričujočem soočenju leta 2000 .
Viri:
Lars Ulrich of Metallica Thanks YouTube Fans
http://www.youtube.com/watch?v=Dl2qocBpM1U&feature=player_embedded


http://ntrg.cs.tcd.ie/undergrad/4ba2.02-03/p4.html

http://creativecommons.org/