RAZMIŠLJA: AJDA RAJNER
Soočenje Chucka D (soustanovitelj Public Enemy,raperska legendana in aktivist) in Larsa Ulricha (soustanovitelj in bobnar Metalice) v televizijski ameriški pogovorni oddaji Charlie Rosea je dobrih devet let po svojem nastanku še vedno dokaj aktualno, čeprav je Napster že davno pokojen. Napster je umotvor 19 letnega Shawna Fanninga, ki je ga sprogramiral na bazi peer to peer deljenja datotek med registriranimi uporabniki programa in je omogočal iskanje in zastonj downloadanje glasbe po preprostih kriterijih. Kvaliteta zapisa glasbenih datotek in dostopnost medija je povzorčila množično downloadanje avtorskega glasbenega dela, ter poplavo tožb oškodovanih glasbenikov in velikih glasbenih založb.
Chuck D je goreč podpornik Napsterja in ga vidi kot svojevrsten nov hibrid radia. Meni, da je glasbena industrija zadnjih petnajstih let podlegla komercializaciji in izpodrinila avtorsko umetniško delo, saj so glasbeniki večinsko manipulirani s strani računovodij in odvetnikov. Napster vidi kot idealen medij in odskočno desko za neuveljavljene in neznane umetnike za neodvisno in cenovno dostopnejšo samopromocijo. Omenja, da se je v preteklosti že pojavljala skrb o kraji glasbenih posnetkov, ko se leta 1967 pojavi prvi FM radio in kasneje prvi kasetni snemalniki. Tehnološki razvoj je seveda samo še okrepil in povečal donose glasbene industrije. Meni, da se mora umetnik novim medijem in tehnologiji enostavno prialgoditi in s pridom uporabiti.
Lars poudarja, da je njegova prioriteta nadzor nad lastnim avtorskim delom na svetovnem spletu oziroma da kot avtor odoloča kje bo nejgova glasba dostopna in ne želja po zaslužku. Metalica je svoje oboževalce spodbujala, da na njihovih koncertih snemajo izvedbe pesmi, ob možnosti downloadanja visoko kvalitetnih zvočnih zapisov preko spleta pa je proti Napsterju takoj vložila tožbo in zahtevala, da se več kot 300 tisočim oboževalcem njihove skupine prepreči dostop do datotek njihovega glasbenega dela. Sporna je visoka kvaliteta zvočnega zapisa, primerljiva z masterjem originalnega cd-ja, ki jo lahko vsak uporabnik zastonj shrani na svoj računalnik. Lars meni, da je tako krajo avtorskega dela nujno onemogočiti preden se iz glasbene industrije razširi še na literaturo, film, fotografijo, ipd.. Čeprav Lars v celotnem intervjivu poudarja, da njegov boj ni povezan z denarjem ob Chuck Djevi omembi ‘mulcev iz silikonske doline’, ki ravnokar razvijajo nove zastonj programe za izmenjavo datotek in kvalitetnejše oblike zvočnega zapisa odvrne, da v Ameriki nihče ničesar ne naredi zastonj, da Napster vsekakor ni ‘dobrodelni dogodek za vse človeštvo’, temveč last investitorjev, ki čakajo na parvi moment, ko bo program postal profitabilen.
Vsekakor po prebranem zapisu dobim občutek, da srž spora na žalost ni kraja intelektualne lastnine temveč, jeza ob izgubi potencialnega tržnega deleža novega dobičkonosnega medija s strain Metalice in glasbenih založb. Od leta 2002, ko je Napster uradno bankrotiral, se je glasbena industrija precej uspešno prilagodila novemu mediju in načinu konzumiranja glasbe. Dober primer je Apple, ki z softwerom, iTtunes, in hardverom iPod, o/zasvaja vedno večje množice potrošnikov. Digitalizacija glasbe je vplivala na precejšen upad prodaje originalnega nosilca zvoka in glasbe, zaslužek od prodanih cdjev današnjim izvajalcem vsekakor ne zagotavlja omembe vrednega dohodka. Večinski zaslužek današnjega glasbenika izhaja iz raznih fenovskih artiklov in seveda turnej, koncertov ali povezovanja z drugimi industrijami, npr. sodelovanja z modno in filmsko industrijo. Piratstvo je glasbeni industriji takorekoč koristilo in ji odprlo nov trg v svetovnem spletu z pojavom raznih spletnih glasbenih knjižnic, trgovin in radijskih postaj, kjer lahko vsakdo brez ali proti plačilu zmerne mesečne naročnine/članarine, postane lastnik zavidanja vredne spletne kolekcije glasbe. Menim, da je tu bolj zanimivo kako se je glasbena industrija evolvirala in prilagodila, ter obdržala monopol tudi na spletu, kjer preko vseh uporabniško generiranih vsebin spremlja pulz in ustvarja želje potrošnikov.
Vsekakor pa ta pojav ni omejen samo na glasbeno industrijo temveč se širi na vse avtorske produkcije, kraja intelektualne lastnine je v oblikovalskem svetu še vse preveč pogosta. Kot alternative za korektnejšo uporabo in razpolaganje z tujo intelektualno lastnino so se pojavile nove oblike licenciranja avtorskega dela. Naprimer Creative commons, ki avtorju omogoča bolj natančno in svobodno opredelitev želja in svoboščin, ki jo dovoljuje javnosti ob uporabi njegovega dela.
Mislim, da uporaba glasbenih datotek namenjna neprofitni zasebni rabi ni škodljiva, temveč koristna, saj generira, navdihuje nova avtorska dela, kar je smoterno saj bogati celotno družbo. Vsekakor je podobno mnenje formiral tudi Lars Ulrich, saj se je lani preko You Tuba 'veselo' zahvaljeval oboževalcem skupine Metalica in jih pozdravljal na ‘user friendly chanell’ ter, jih pozival k javnemu objavljanju njihovih izvedb pesmi Metalice, kar se že sliši precej podobno stališču ki ga je Chuck D zagovarjal v pričujočem soočenju leta 2000 .
Viri:
Lars Ulrich of Metallica Thanks YouTube Fans
http://www.youtube.com/watch?v=Dl2qocBpM1U&feature=player_embedded
http://ntrg.cs.tcd.ie/undergrad/4ba2.02-03/p4.html
http://creativecommons.org/
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Posts
7 comments:
Znanje, umotvori, umetnine, ideje, izumi ipd. bi po mojem mnenju morali prosto krožiti in biti last človeštva, ter s tem bogatiti kulturo in civilizacijo.
Seveda brez pozabe avtorja in z vsem spoštovanjem do le tega. Torej brez kraje in slabonamernega okoriščanja s tujim.
Ustvarjalnemu delu, umetnini postaviti ceno in ga prodati se mi načeloma zdi do le tega podcenjujoce, precenjujoče, v bistvu neprevedljivo - lost in translation.
Kje so dobrohotni meceni?
Strinjam se z Ano. Če nekaj dobiš zastonj, še ne pomeni, da si ukradel. Kraja bi pomenila, če bi svoje ime postavil na mesto avtorjevega. Dokler konzumiraš delo/ izdelek pod avtorjevim imenom, ni s tem nič narobe, če za to nič ne plačaš, je, k večjemu, še boljše, saj postaviš pod vprašaj dejansko namero tega dela. Mp3 je v vsakem primeru še vedno kompresiran format, kar pomeni, da bo poslušalec prej ali slej plačal vstopnino za lokalni koncert, kupil CD, DVD, vinilko ali majico oz. kupil karto za velik koncert. Končalo se bo pri denarju.
Enkrat so se člani nekega banda spravili name, češ, da ne spoštujem njihove glasbe, ker sem jim za koncert ponudila premalo denarja...
Dol s takimi.
To je kar pereča tema. Po eni strani kraja, po drugi strani pa popularizacija novih nepoznanih skupin. Kršenje avtorskih pravic se pojavlja v veliko razlčnih industrijah in sam menim, da avtorsko pravico kršiš, ko posežeš v delo ali pa ga uporabljaš za lasten zaslužek. To lahko primerjam z našimi pravicami, s tem pravicami oblikovalcev. Dokler bo nekdo uporabljal tvoje delo na način, da te spozna, torej izve zate in se prepriča o tvojem delu in kvaliteti, je vse skupaj le pozitivno. Ko pa tvoj izdelek spremeni in je viden javnosti, ali pa ga po možnosti izmakne nekomu drugemu in ga uporabi za svoj dobiček, pa pride do strogega kršenja pravil. Seveda avtorje v tem primeru varuje zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, ki je dobro zastavljen, pomankljivost celega sistema pa je, da moraš sam opaziti kršitev in sprožiti potopek.
Če se vrnemo na tematiko glasbe, menim da sem in tja prenešeni mp3 ne škodi nikomur, saj veča prepoznavnost skupine in prepričuje poslušalce v nakup plošče ali obisk koncerta. Težava nastane ko pride do velikih prenosov glasbenih datotek, v namen snemanja piratskih cd-jev in prodaje le-teh. Tu je spet osebni zaslužek, brez dela pogače za avtorja. Enako se dogaja ob javnih predvajanjih radijev v lokalih, ali glasbe s cd-jev in lp-jev v nočnih klubih. Za to pa naj bi skrbel SAZAS ... vsaj pri nas. No mislim, da imajo ustvarjalci kakršnekoli "umetnosti" kar visoko podporo sistema, ki jih ščiti na vsakem koraku, seveda pa se vedno najde kak genij, za katerega je najprej mišljeno da bo povzročil propad sistema, slej ko prej pa se izkaže, da je prinesel marsikaj novega, s tem mislim razne možnosti za zaslužek, okoli katerega se V VEČINI tako ali tako vrti svet!
Poleg tega kar je rekel Jure, da pride do problema, ko se ideja ukrade in se z njo okoristi, se mi zdi problematična še meja kdaj je neko delo ukradeno, kopirano in kdaj ne. Koliko od le tega se lahko skopira in kaj se lahko spremeni...? Pa spet kaj se lahko zaščiti do katere mere? Ta glavna absurdost tega je sevede T-mobil, ki je želel kot svojo zaščititi magento...
Jure, omenil si SAZAS. To je šele problem, ko organizacija, ki naj bi skrbela za red, skrbi za to, da sama pobere kar nejveč kar lahko.... brez pojasnil, saj so edini in po vrh vsega še NEPROFITNI...
V primeru obeh (T-mobil in SAZAS) gre, po mojem mnenju, za egocentrizem, za totalno nerazumevanje kulture, za kapitalistično usmerjeno mišljenje, ki vidi samo finančni dobiček, se okorišča na vse načine in ne vrne ničesar oz. da minimum.
Seveda je ta konflikt nastal zaradi neurejenosti in takrat napačne rabe avtorskih pravic, jeza s strani Ulricha je upravičena, Chuck D pa tudi zagovarja svoje po mojem mnenju dobro stališče.
Mislim da je na problem treba pogledati širše, po mojem nenju gre za to da v vsakem primeru, ne glede na to, kakšno stališče kdo zavzame in na katerem področju umetnosti funkcionira, vedno na koncu avtor - umetnik pričakuje neko lastno korist, naj bo to denar, ugled, v končni fazi lahko tudi samo odziv publike s katero se ukvarja, itd...
Verjamem, da potem ko je zraven prakse zaščitenih pravic copyrighta pričelo funkcionirati gibanje copyleft in open source (v računalništvu) nastalo še kar nekaj idej o tem kako bi se avtorstvo lahko začelo gibati neobremenjeno in s tem ponudilo opcijo uporabe del v javnem smislu kot se je institucionaliziral Creative Commons(CC).
Vredno bi bilo poudariti da je politika CC zelo široka, ima 6 različnih sistemov licensiranja avtorskih del, za katerimi stoji obilica načinov omejevanj in tudi neomejevanj uporabe le teh.
Ob temu imam pomislek da bo verjetno nastala še kakšna alternativa tem orodjem, zato nisem prepričan da bo v naši "demokraciji" prišlo do nekakšne univerzalne rešitve problema, kajti dokler je polje moči naše družbe tako razpršeno, da je vedno potrebnih več polov med katerimi poteka nenehen boj za prevlado, v vseh razlikah usmeritev intelektov, je nesmiselno pričakovati, da bo nekoč nastopila veleumna ideja, kateri bi vsi, brez izjeme, lahko pritrdili.
Mogoče tukaj nastopi problem labilnosti in odvisnosti vsakega posameznika od družbenih ureditev. Tudi po zgodovinski plati je človek družabno bitje, ki se je od nekdaj prilagajal hierarhičnim načelom okolja.
Moj osebni strah je ta, da se bomo znašli v kaosu različnih ureditev avtorske politike, posledica pa bo ta, da se bo ogromno odličnih avtorjev izgubilo v samem procesu dokazovanja lastne kvalitete, in se bo moč kulture še naprej šibila, nekaj podobnega, kot se sedaj dogaja z našim izobraževalnim sistemom.
Torej, ali potrebujemo nov družbeni red?
In kakšen nam bi bolj koristil?
Tak ki bo še bolj toleranten in odprt do razlik, ali pa bi moral biti bolj restriktiven in usmerjen?
Ali naj se še naprej ukvarjamo z ustvarjanjem orožja proti monetarnemu sistemu, ki mu sedaj na nobenem področju ne kaže dobro, po drugi strani pa smo vsi v veliki odvisnosti od njega?
Post a Comment