RAZMIŠLJA: ALJAŽ VINDIŠ
20. julija 1969 je človek stopil na Luno. Konvergenca znanja je rezultirala v največjem
znanstvenem in tehnološkem dosežku v zgodovini človeštva. Na drugem nebesnem telesu
smo pustili stopinje, a le zato, ker naša radovednost iz roda v rod hodi po poti nenehnega
raziskovanja, zapisovanja rezultatov in njihovega preverjanja. Kakor “trde” znanosti, kot
Soar med drugim imenuje fiziko in medicino, saj producirata merljive rezultate, se
nenehnega raziskovanja, beleženja rezultatov in njihovega preverjanja poslužujejo tudi
“mehke” znanosti, nemerljive, med katere uvršča oblikovanje. Poizkuse v laboratorijih
zamenjajo zgodovinske avantgarde, znanstvene razprave pa kritično pisanje umetnostnih
zgodovinarjev in teoretikov oblikovanja. A kakor v “trdih” znanostih, prihaja tudi pri
“mehkih” do polarizacije, na eni strani zagovornikov trde teorije (academic speak), na
drugi poiskusa in napake (common sense). Ob tem se zdi, da govorijo vsak v svojo smer,
pri tem pa ne sprevidijo, da govorijo isto, le v različnih jezikih. Oboje je enako pomembno
in vzročno povezano. Še večjo napako naredijo, ko v vsej svoji vnemi spregledajo laično
javnost, ki razume “po domače”. Neprevedljiv žargon sicer vzpostavlja občutek
spoštovanja, hkrati pa predstavlja priročno etiketo, kadar želimo zaradi nerazumevanja ali
nasprotovanja teoriji diskreditirati njenega zagovornika. “Ne filozofiraj” je zagotovo že kdaj
naletel na naša ušesa. Laična javnost s takšno etiketo diskreditira strokovno javnost, kadar
se počuti nemočno v interakciji z njo. Takšen odnos škodi strokovni javnosti, katere člani
ostajo na svojih bregovih, namesto da bi zgradili most med njima. Soar navede več
primerov, kjer tak most ni bil vzpostavljen in kjer je bil, ter kako različnim rezultatom je bil
priča.
Sklepam lahko, da je trenuten, površen, morda celo podcenjujoč odnos laične
javnosti do oblikovanja in oblikovalcev naša lastna krivda. Rešitev iskati tako v teoriji, kot
v praksi, predvsem pa v jasni, jedrnati komunikaciji z laično javnostjo.
Kot oblikovalec sem že ničkolikokrat obsedel za izdelkom, v izčrpnem iskanju rešitve, ko
mi je v glavo šinila misel s katerega od teoretičnih predavanj, ki sem jo v trenutku
konzumacije sicer pospravil na oddelek za pogrešljive misli. Nenehno spoznavam, da je
teorija (likovna teorija, umetnostna zgodovina, teorija medijev in komuniciranja in
nenazadnje filozofija), resnično dobra reč, a dobra le takrat, kadar je v kontekstu in se
dokaže kot neizpodbitna. Kot takšna, mi omogoča hitrejše, bolj samozavestno, predvsem
pa bolj bogato delo. Dobre ideje tako ne podležejo slabi izvedbi in obratno. Ob vsem na
koncu profitira naročnik, ki dobi boljši izdelek, in javnost, ki ji je izdelek namenjen. Pod
pogojem seveda, da uspem izdelek zagovoriti “po domače”. Teorija je vsekakor dobra ideja.
Povezava na PDF eseja:
http://www.aiga.org/resources/content/1/2/9/8/documents/soar_lecture.pdf
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Posts
3 comments:
Meni osebno se zdi, da je v tekstu izredno lepo prikazal sporočilo o skrivanju in "šlepanju" za akademizmom in stereotipi o njem, za to kar nekajkrat uporabi besedo bollocks, posebaj zanimivo takrat ko govori o tem v kontekstu oblikovanja, ki si je sposodilo semiotiko v ta namen. Tukaj se mi zdi vredno razmisliti, kot opisuje, o tem kaj teorija dejansko je, in kako jo obravnavati.
kot dodatek:
Med branjem predzadnjega odstavka mi je zbudil sum, da vendar tudi on na enak način, s tradicijo cinizma v "oblikovalščini" (v predhodnem tekstu), poizkuša pridobiti na kredibilnosti. Sicer povsem sprejemljivo, glede na njegovo izvorno okolje (družbeno kot tudi strokovno) in pa na namen celega članka.
Da se nekoga obtožuje, ker ima pač večji besedni zaklad (in ga uporablja ob “filozofiranju“) je bedarija. Prav tako je bedarija zavijati že stokrat povedano v akademizemske nakladancije in jih (straho)spoštovati, ter zraven preslišati kmetavzarja, ki pove nekaj bistvenega, ker to pove simpl.
Čimširše znanje, stalno učenje in napredovanje na področju na katerem deluješ in tudi izven njega, se mi zdi najpomembnejša reč in menim, da bi posamezniki morali stalno stremeti k temu.
Brez poznavanja zgodovine, “pravil“ in teorije je težko bit zares kvaliteten (čeprav obstaja tudi drug pristop - neznosna lahkost nevednosti, ki lahko pripelje, do krasnih rezultatov).
Teorija je torej krasna reč, posebej s prakso povezana (in tega bi na ALUO lahko imeli več, čeprav nekaj malega že je, ampak morda prepozno).
Mnogo teorije, kateri z kompleksnostjo vsebine verjetno narašča tudi kompleksnost jezika je torej cool. Neumno pa se mi zdi vihanje finih nosov akademikov nad smehom, kurci, pirom in ostalimi življenskimi stvarmi.
Mislim, je vsaka stroka že po naravi osnovana na določenih teoretskih predpostavkah, torej bi se naj tudi od posameznikov, ki se znotraj določene stroke praktično udejstvujejo, pričakovalo, da so z njeno teoretsko podlago seznanjeni in jo tudi uporabljajo v korist lastnemu delu. Poznavanje teorije lahko da le-temu dodano vrednost, tako z upoštevanjem kot z zavračanjem njenih načel. Saj vsi vemo, da moramo pravila, zato da bi jih lahko kršili, prej poznati. Mislim, da bi teorija morala sodelovati predvsem v kreativnem procesu nastajanja posamezne rešitve, ki pa jo moramo na primeren, po potrebi (v večini primerov) laičen način predstaviti naročniku.
Je pa res, da smo na določenih področjih brez teoretske podlage bosi, oblikovanje pa daje veliko možnosti tudi tistim, ki je nimajo. Prav zato se tu pojavlja veliko število "samooklicanih", ki velikokrat stroki ne koristijo. Se pa seveda strinjam, da lahko tudi neznosna lahkost nevednosti pripelje do čudovitih rezultatov.
Post a Comment