Alternative by design, Rick Poynor (OBEY the giant)

RAZMIŠLJA: ANJA ŠLIBAR

Alternativa v oblikovanju - moden oblikovalski podpis 1990tih

Novembra 1992, je dizajnerski jezik napovedal notranjost in zunanjost dizajna kot radikalno, revolucionarno, inovativno in v vseh pogledih izstopajočo prenovo.

Ray Gun: Ameriška alternativna rock-and-roll revija, ki je raziskovala eksperimentiranje s tipografijo, produkt pa je bil kaos in abstrakten stil, ne vedno berljiv, toda zelo izstopajoč po izgledu in oster v oglaševanju. Ray Gun je spremenil dizajn, ki prej ni bil primeren za revije, v unikaten, čudaški, z razmetano tipografijo, surovo, vznemirljivo, neujemajočo se skupino vseh raznih komponent.

Zanikanje zgodovine je smiselno le v obdobjih, kot je postmodernizem (kamor spada tudi Ray Gun). To je bolj pomembno pri možnostih kreativnih predhodnikov kot pri iskanju določenih vplivov (čeprav bi se jih dalo izslediti). Tu ni prostora za natančno preiskovanje grafičnega oblikovanja 1980ih ampak bi dala smisel le temeljita preiskava.Urednik Ray Gun-a Carson je bil z večih strani obtožen proizvanja umetnosti le zaradi izgleda dizajna samega.

Ray Gun je tako postal komercialen dedič dekonstrukcije, narečja in namernega neupoštevanja profesionalnih pojmov pravilnega dizajna.

Kot kulturni fenomen ima Ray Gun še toliko bolj izstopajočega predhodnika v obliki MTV. Print se bori, da bi sledil in tekmoval z računalnikom in televizijskimi ekrani. Kar je tako radikalnega v dizajnu nima niti pol toliko notranje moči kot jo imajo televizijske naprave.

Rezultat Ray Gun-a je bil zadovoljen gledalec MTV-ja. Bralci Ray Gun-a so pripadali MTV generaciji, rasli so skupaj z njim kot otroci in kot najstniki, njihovi možgani so bili preusmerjeni in zmanipulirani, toda bili so bolj zmožni procesirati veliko več informacij kot prejšnje generacije, ki so jih sicer lahko obravnavale toda niso pa se mogle z njimi sprijazniti.

Velika vzporednica je med Ray Gun-om in MTV-jem je predvsem v tem, da so vedno znova pritegnili svoje gledalce in bralce. David Bryne je dejal, da je delo Carsona na nivoju komuniciranja nad besedam. To preskoči center logike ter treznega razmišljanja in gre neposredno v del možganov kjer se razume brez kakršnega koli razmišljanja.

Dvanajst let pred tem pa je odgovorni za MTV podobno razložil kako vzdržujejo gledanost: "Naša ciljna publika so otroci televizije, ki so rasli skupaj s televizijskimi ekrani ter rock in rollom. Največji odziv, ki ga lahko dobimo pri gledalcih je čustvene narave. Če osvojiš njihova čustva in jih pripraviš do tega da pozabijo na logiko, jih imaš v rokah.

Cilj MTV-ja je bil že od začetka promocije, da ponudijo kvaliteto "večjo od življenja". Toda začeli so napačno in po ponovnem premisleku so svetle studijske luči zamenjali za "bedno" osvetljavo, voditelje pa so samo usmerili s parimi besedami tako, da so sami vodili oddajo. Če so naredili napake, ni bilo s tem nič narobe, še celo zaželjeno je bilo, saj je to izgledalo bolj resnično. Trajalo je nekaj časa in MTV je dobil kar je hotel, studio ki je izgledal povsem navadno, nekaj "skupaj vrženega" brez kakršnega koli truda.

Ray Gun pa je to naredil že na samem začetku. Bil je oblikovan objekt, alternativa dizajna, pojavil se je popolnoma informalno in skoraj nevarno spontano, kot dadaistične pesmi prepletene z družinskimi fotografijami vrženimi na kup, tam kamor so padle. Za to nisi potreboval diplome iz dizajna (čeprav so jo bralci imeli), da bi užival v brutalni tipografiji, ki je prekršila vsa pravila knjig. Ročno napisani naslovi, čudno pokvarjeni fonti, kolone teksta ki trčijo druga v drugo. Črke tako daleč stran, da si moral sam sestaviti skupaj besedo, medtem ko so bile druge tako tesno skupaj, da je bil tekst popolnoma zabrisan in neberljiv.

Na začetku je imel Ray Gun probleme kot publikacija zaradi tega, ker je bilo zelo težko brati tako oblikovane tekste. Direktor Nail Feinemen je to opisal kot: "Raw by choice. Immediate by necessity. Alternative by design."

Če bi imel Ray Gun nekaj popolnoma novega in alternativnega reči o glasbenikih, ki so bili v senci bolj izstopajočih mainstream zvezd, bi se to manj zadevalo dizajna samega kot koncepta ali pisanja samega. Velikokrat je bil Ray Gun deležen pozornosti ne zaradi vsebine, zgodovine ali glasbe ampak zaradi dizajna samega. Pa če so to bili akademiki, teoretiki grafičnega obllikovanja ali le navadni laiki. Ray Gun je bila visoka javna demonstracija. Toda to ni trajalo dolgo, saj so se ljudje strinjali z izjavo: "Graphic design will save the world right after rock-and-roll does."

Ray Gun-ova zapeljiva igra je začela iskati globji smisel v sredini 90ih. Po odhodu Carsona (po 30izvodih) so začeli z bolj tihim dizajnom, z novo enostavnostjo. Simplistiko. Layouti so bili bolj čisti. Ko so temperaturo dizajnerjev ohladili, so vzpodbudili rast izgleda revije kot avtoritete.

Ray Gun se je zapisal kot avant-pop produkt. Še vedno je označen kot produkt koevolucije artistične avantgarde in mass kulture, rock glasbe tv, filmov in oglaševanja. Tako, da so si 1980ih s prihodom MTV-ja izmenjevali informacije, modne trende, reprezentacije karakterjev in arhetipe pripovedovalcev.

Mnogo formalnih strategij avant-popa je bilo predstavljenih v Ray Gun-u že od začetka: zbiranje raznovsrtnih idej, principi kolaža, improviziranje, kombinacije textur, zapeljiv način oglaševanja, surrealizem ter vpliv punka in MTV-ja. Predstavljeno skupaj kot čustven in estetski učinek na kreativno umetnost.

Ray Gun-u je mogoče uspelo biti alternativen v dizajnu, toda dizajn ni bil nikoli uporabljen kot inštrument opozicije ali kritike in tudi mogoče nikoli ne bi mogel biti uporabljen na tak način.

Lahko je izstopati in kršiti pravila, sčasoma pa postane težko obvladljivo in se hitro lahko zaplete. Zgubiti smisel pa ni namen oblikovanja. Dejstvo, da je nekomu uspelo uspeti brez upoštevanja pravil je razveseljujoče in pohvalno, saj ljudje ne sprejmejo vsega kar se jim ponudi. Toda gledano na uporabo le tega še naprej ni obetavno. Verjamem, da nekateri ljudje imajo toliko moči, da lahko kršijo pravila in se zanašajo na svoje občutke in lastno znanje in tako proizvedejo nekaj estetskega, toda ne vsakič, mogoče se to posreči enkrat ali dvakrat. Obdobje ni minilo kar samo od sebe.