Fiske, »Introduction to communication studies« (Shannonov in Weaverjev model)

RAZMIŠLJA: MONIKA KLOBČAR

Komunikacija je, širše gledano, vsaka interakcija z drugo osebo oziroma proces pošiljanja in sprejemanja sporočil ali znakov, pri katerem so vključena tudi naša čutila.

Komunikacijski proces je tako posplošeno sestavljen iz oddajnika, odposlanega sporočila in sprejemnika, gre torej za na videz enostaven prenos sporočil.

Ne moremo zanikati, da je komuniciranje prenos sporočil. To tudi nazorno prikaže Shannonova in Weaverjeva Matematična teorija komuniciranja, ki je jasen primer šole procesa in velja za eno glavnih semen, iz katerih je vzklila komunikologija.

Shannonovo in Weaverjevo delo je nastalo leta 1949 med drugo svetovno vojno v Bell Telephone Laboratories v ZDA, njun namen pa je bilo ugotoviti, kako bi kar najučinkoviteje uporabili oziroma izrabili komunikacijske kanale (poglavitni kanali so bili zanju telefonski kabel in radijski valovi).

S svojo teorijo sta se približala problemu, kako poslati maksimalno količino informacij po določenem kanalu in kako izmeriti zmožnost prenosa informacij za katerikoli kanal. Kljub tehničnemu in matematičnemu pristopu trdita, da je njuna teorija uporabna tudi za celotno vprašanje človeškega komuniciranja.


Your browser may not support display of this image.

Shannonov in Weaverjev osnovni model komunikacije opredeljuje komuniciranje kot preprost linearni proces (skica zgoraj). Če ga na hitro opišem, je Vir tisti, ki sprejema odločitve in se odloči, katero sporočilo poslati. To sporočilo potem Oddajnik spremeni v Signal, ki je prek Kanala poslan k Prejemniku. Med oddajanjem in sprejemanjem pa je signalu dodan šum, ki ga lahko označimo za karkoli, kar oteži natančno dekodiranje predvidenega signala (na primer hreščanje v telefonski žici).

Shannon in Weaver očitno prezreta, da nekateri deli zgoraj navedenega modela lahko delujejo več kot enkrat. Na primer, kot navaja Fiske, pri telefonskem sporočilu govornikova usta oddajajo signal v slušalko, ki je v tem trenutku prejemnik in nemudoma postane oddajnik, ko pošlje signal nazaj v slušalko.

Čeprav sta se Shannon in Weaver preučevanja komunikacije lotila zgolj zaradi tehničnih omejitev, sta opozorila tudi na druge stopnje problemov:

Stopnja A predstavlja tehnični problem – kako natančno se lahko prenašajo komunikacijski simboli.

Stopnja B je semantični problem – kako natančno preneseni simboli podajo želeni pomen.

Stopnja C je problem učinkovitosti – kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka.

Najlažje je rešiti tehnične probleme. Ko pa pridemo do semantičnih, pa jih je sicer lahko prepoznati, vendar veliko težje rešiti. Fiske pravi, da segajo od pomena besed do pomena, ki ga ima lahko za Rusa slika ZDA v filmskem tedniku. Shannon in Weaver upoštevata, da je pomen vsebovan v sporočilu, zatorej sklepata, da bi se z izboljšanjem sistema kodiranja povečala semantična točnost. Vendar pa v tem primeru, pravi Fiske, delujejo tudi kulturni dejavniki, ki jih model ne specificira.

Stopnja učinkovitosti naj se po njuno ne bi nanašala na idejo, da je komuniciranje zgolj manipulacija in propaganda, pomenila naj bi namreč kakršenkoli učinek komunikacije. Kot primer navedeta čustveni odziv na umetniško delo.

Trdita, da so navedene stopnje med seboj odvisne in da njun model, čeprav je izpeljan iz stopnje A, enako dobro deluje na vseh. Bistvo preučevanja komuniciranja na vsaki od stopenj je v razumevanju tega, kako lahko izboljšamo natančnost in učinkovitost procesa.

Če se vrnemo na njun model komuniciranja, Fiske opozori na problem pri opredelitvi šuma, ki sta ga Shannon in Weaver zaradi osredotočenosti na zgolj tehnične probleme, tudi s tega vidika obravnavala. Se pravi kot motnje znotraj tehničnega kanala. Če pa pojem šuma razširimo, gre tudi za vsako popačenje pomena, ki se zgodi v komunikacijskem procesu, pa ga vir ni predvidel in vpliva na prejem sporočila ali njegov cilj. Tako govorimo o semantičnem šumu (na primer misli, ki so bolj zanimive od predavateljevih besed, ali neudoben stol na predavanju).

Avtorja sta koncept šuma sicer morala razširiti na semantično stopnjo problemov, saj sta ga splošno definirala kot »vse, kar je dodano signalu med njegovim oddajanjem in sprejemanjem, pa vir tega ni želel«.

Avtorja tako razlikujeta med semantičnim šumom na stopnji B in tehničnim šumom na stopnji A in predlagata, da bi moral biti med tehnični sprejemnik in cilj vstavljen okvir z imenom ”semantični sprejemnik”.

Premagovanje težav s šumom ju je vodilo k nekaterim nadaljnjim osnovnim konceptom.

Shannon in Weaver osnovni koncept informacije razširita in se pri tem osredotočita samo na tehnično raven komunikacije.

Tehnično gledano je Informacija število izbir, ki so nam na voljo. Na tej stopnji je informacija merilo predvidljivosti signala, gola koda brez vsebine.

Se pravi, da imamo kodo, ki je sestavljena iz dveh signalov (enega ali dveh bliskov žarnice), tako ima informacija 50-odstotno predvidljivost. Možnosti imamo samo dve – ‘da’ ali ‘ne’.

Za merjenje informacij lahko uporabimo enoto ‘bit’ ('binary digit'), sistem, ki je temelj računalniškega jezika. Številni psihologi so mnenja, da na tak način delujejo naši možgani

(na primer, če želimo ugotoviti starost nekoga, preletimo serijo binarnih izbir: ali je star ali mlad; če je mlad, ali je odrasel ali ni, ali je najstnik ali ni, ali hodi v šolo ali ne; če ne hodi v šolo, ali že hodi ali je dojenček).

Fiske je mnenja, da smo v tem primeru zdrsnili na stopnjo B, saj imamo že opraviti s pomenskimi kategorijami.

Semantični sistemi niso tako natančno definirani, kot so signalni sistemi na tehnični stopnji, zato je tak način merjenja informacij na stopnji B irelevanten. Ni dvoma, da črka, pravi Fiske, vsebuje pet bitov informacij (če se držimo zgoraj omenjenega sistema), vendar pa je merjenje pomena na tak način dvomljivo.

Za Shannona in Weaverja je bil pri oblikovanju telefonskega sistema največji problem število signalov, ki jih lahko prenaša. Kaj dejansko ljudje sporočajo, je brez pomena.

Avtor knjige se sprašuje, kako uporabna je lahko teorija s tako mehanično osnovo pri širšem proučevanju komuniciranja.





Menim, da je Shannonov in Weaverjev model teorije komuniciranja preveč ozko usmerjen,

saj na celoten problem komuniciranja gleda le iz tehničnega in matematičnega vidika, zanemari pa ostale pomembne sekvence, kot so kulturne vrednote, posameznikove čustvene in psihološke dimenzije, lastna interpretacija informacij in še bi lahko naštevala.

Človek po mojem mnenju ne deluje ”samo” kot računalnik z ‘da’ in ‘ne’, ampak so v njem prisotne tudi druge dimenzije, s tem pa se poveča tudi možnost napak.

Če izhajam iz tega, je njuna interpretacija šuma vprašljiva, saj naj bi se vir le-tega pojavljal v kanalu, med oddajanjem in sprejemanjem. Zaradi njunega tehničnega ozadja zanemarita, da največkrat do napak – šuma – prihaja pri samem Viru informacij. Vir informacij – lahko je govorec, oblikovalec – se dostikrat ne trudi jasno oblikovati sporočila in tako sam ustvarja šum. V tem primeru nam Shannonov in Weaverjev močan in izkoriščen pretok informacij ne pomaga dosti.

Pri problemu šuma je sicer potrebno, da odpravimo napake na stopnji A, vendar je obravnavanje šuma samo na tej stopnji premalo. Popolnoma razumljivo je, da sta se Shannon in Weaver problema lotila samo s tehničnega vidika, saj sta bila na tem področju podkovana. Vendar pa je trditev, da je teorija primerna za uporabo tudi na celotnem vprašanju človeškega komuniciranja, pretirana.

Večji problem vidim pri podajanju informacij. Ko podajamo informacije (lahko v obliki plakata, besedila ali govora), moramo težave na stopnji A in B predvideti in temu primerno čimbolj jasno oblikovati sporočilo.

Komunikacijska pot pa se po mojem mnenju s tem ne konča pri prejemniku (in tako pride do cilja), temveč kot sporočevalec pričakujemo tudi neko povratno informacijo, oziroma odziv prejemnika. Vsak podajalec informacij tako pričakuje odobravanje, neodobravanje ali ignoriranje. Komunikacijska pot tako ni linearna, ampak dvosmerna.