RAZMIŠLJA ALJAŽ VESEL:
PDF eseja: http://www.aiga.org/resources/content/1/2/9/8/documents/soar_lecture.pdf
Esej predstavlja vsebino predavanja, ki ga je Matthew Soar februarja 2001 predstavljal na “Looking Closer: AIGA Conference in Design History and Criticism”.
Namen predavanja je bil v osnovi definirati prepad med “akademskim govorom” in “resničnim jezikom”, vendar pa se avtorju med razmišljanjem o temi posvetilo, da problem leži globlje – v odnosu med teorijo in prakso, predvsem na področju grafičnega oblikovanja.
“Akademski govor” ponavadi razumemo kot posmehljiv izraz, ki ga anti-intelektualci uporabljajo za razvrednotenje vsakršnega izražanja, ki ga povprečen laik ne more takoj popolnoma razumeti.Izraža torej ne ravno konstruktivno stališče, da nihče ne sme reči ničesar, česar ne bi vsi razumeli.Izraz “resnični govor” pa ima, nasprotno, prizvok avtentičnosti in avtoritete, zveni razumno,utemeljeno in jasno. Izraza torej nista objektivna, prvi je negativno, drugi pozitivno zaznamovan.
Soar nadaljuje, da odpor proti pretencioznemu akademskemu govoru še ne pomeni odpor proti teoretičnosti nasploh. Trdi celo, da imamo vsi svoje teorije, ne glede na to, kako realne ali neakademske so. Nato našteje nekaj oblikovalcev, ki so se ukvarjali s teorijo, in akademike, ki so se ukvarjali s prakso, ter zaključi, da je teorija pomemben del vske stroke in da je ne smemo enačiti z nebulozami “akademskega govora”.
Teorija se na prvi pogled vseeno zdi bolj samoumevna pri t.i. trdih znanostih (npr. fiziki, medicini),za katere so značilne konkretne metode in izmerljivi rezultati. Izrazi “rocket science” in “brain surgery” so pojem za najzahtevnejše človeške dejavnosti, medicinske serije, polne strokovnega izrazoslovja (House, Grey's Anatomy) nam celo servirajo po televiziji kot zabavo. Pri trdih znanostih
se nam vsem zdi samoumevno, da se prakso podpre s teorijo. Oblikovanje pa spada med t.i. mehke znanosti (kot tudi npr. družboslovje), kjer je prepad med teorijo in prakso nekoliko večji. Oblikovalci imamo morda pogosto nekakšen predsodek pred
teorijo, tudi na našem oddelku ALUO so teoretični predmeti vrednoteni kot manj pomembni,predvsem v zgodnejših letnikih. Podoba oblikovanja v očeh javnosti je, ker je oblikovanje relativno mlada stroka, dokaj nejasna. Precejšen del javnosti v nas vidi prej dekoratorje, kot pa reševalce problemov. Rešitev je v izogibanju nerazumljivemu akademskemu govoričenju, vseeno pa bo potrebna zdrava mera razumno argumentirane teorije, če želimo, da oblikovanje kot stroka pridobi na kredibilnosti in osvesti javnost o pomembni funkciji vizualnega komuniciranja v družbi.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Posts
8 comments:
Zdaj ko berem ta tekst mi pada na pamet farmaceut ki pokušava razjasnit prijatelju neki proces nastanka neke mase...recimo kako se dve formuli stikata in tko. Pa dejmo to razložit: "A veš, une dve modre žogice povezane nekom vezom pa še temu ko zapiha z une strani pa mal sagreje z te strani pa dobimo uno modro tekučino"...in tko naprej.
Seveda da razumevanje navznoter same struke posega za nekim formalnim besedilom. To besedilo se mi zdi ni pogoj samo za dobro teorijo, ampak morda za lažje in hitrejše razumevanje, ter seveda za razvoj.
Ampak tuki me moti en detajl - Zakaj vedno oblikovanje posplošimo za celo javnost?
Naj ostane en način pogovora ala Muhovič, in naj bo teorija jasna samo določeni ciljni skupini - akademski skupini ki ne glede na vse pokušava struko razvijati naprej in raziskovati njene odnose z ostalimi.
Če se bo gdo znašel na drugačen način, zakaj pa ne?
A javnost nas ne razume, če govorimo - bomo risali!!!
Moje mnenje je da negativne konotacije vezane za pojem "akademskega govora" niso nastale le kot rezultat normalnega upora manj izobraženih nerazumljivemu jezikovnem zlogu, temveč tudi kot reakcija na uporabo istega da bi se prodala "megla" lažnega in prenapihnjenega inktelektualizma. Mislim da smo vsi v času svojega (še posebej akademskega) šolanja bili v situaciji da poslušamo kako predavatelj uporablja sicer redko uporabljane sinonime ali fraze in daje vtis da je snov zelo zapletena in "intelektualna" v resnici pa, če se obdelano snov očisti besednega kiča dobimo zelo enostavne ali celo banalne misli.
Tak način govora zasledimo pogosto tudi v medijih če pogledamo (ali poslušamo) kako oddajo kjer "nastopajo" raznorazni samovšečni akademiki ali "intelektualci" ter politiki.
Prisoten je tudi v primitivnih družbah v obliki "magičnega govora" ki ga uporabljajo razni vrači - ki v primitivni družbi veljajo za modrece in/ali intelektualce. Moje mnenje je da je to nekakšen kodni sistem s katerim se "ščiti" položaj "intelektualcev" v družbi.
Kar se tiče teoretične podlage v oblikovanju imamo pa predvsem problem tranzicije družbe in naglega usvajanja zahodnih modelov. Na hrvaškem npr. marketinška agencija "Bruketa i Žinić" ima že pomodni in skoraj celebrity status in se kot primer oblikovalcev omenja že v domačih serijah. Obenem pa večina laikov ko jim poveš da se ukvarjaš z oblikovanjem reče: "Ah vem, ti si un k ma Meka..."
To je posledica tega da zavest o oblikovanju ne prodira na domači trg skozi stroko in teorijo temveč skozi medije in marketing. Naš problem je že ta da je strokovni jezik področja s katerim se ukvarjamo okrnjen in nerazvit zaradi česa pogosto uporabljamo tuje (predvsem anglosaksonske) izraze, kar povzroča dodatno zmedo in vtis da se enostavno radi preseravamo.
Kot pozitiven primer bi omenil popolnoma novo slovensko besedo "zalivka" izum oblikovalca Tomata Koširja.
Marin, v članku se, kakor sem jaz dojel, zagovarja stališče, da naj stroka ima svoje strokovne izraze ipd., ampak da naj bi se le-ti "očistili" komunikacijskega balasta, ki služi bolj kot ne obrambi teorije same in ohranjanja mističnosti, sicer splošno družbeno dokaj zavrženega, intelektualizma, ki nosi raznorazne (negativne) stereotipe.
Kot je reku Soar, plastičen primer ameriške kulture če nekomu rečeš "dont be so academic" ima to negativno akonotacijo, če se lepo izrazim, bulšitanja; medtem ko bi fraza "you're so real" verjetno dosegla raven komplimenta.
Sicer pa kot je Krispin načel, so korenine problemov v samih temeljih družbe, ki ima tendenco dezinformiranja javnosti, oz. prirejenega informiranja, zavoljo lažjega ustvarjanja družbene zavesti. V tem primeru zahodnjaške potrošniške družbe, ki na samega posameznika vpliva begajoče in so stereotipi odlične oprijemljive biljke; tako za holywoodski film (ki je odličen vzgajatelj družbe in gojitelj stereotipov), kot vsakodnevne debate.
In ko že govorimo o korelaciji temeljov s končno strukturo se, kakor se to v naravi tako rado dogaja, prenese vzorec tovrstnega vzročno-posledičnega delovanja tudi na oblikovanje.
Vsaka stvar, da dobro stoji rabi dobre temelje in posledično rabimo pri oblikovanju dober koncept in razumevanje (temelnjih težav danega problema oblikovanja), da ga lahko apliciramo na rešitev.
Za to je pa potrebna teorija, ki deluje z roko v roki s prakso, ki je VEDNO odraz teorije, bodisi zavedne (racionalne) ali nezavedne (instinktivne). Tako, zopet kot je rekel Soar, vsi teoritiziramo.
Jaz mislim, da je problem bolj v zavedanju teorije ali ignoriranju le-te.
Artikulacija teorije, je pa zopet umetnost sama zase, ki nikoli ne more obstati kot teorija sama, ali kot aktulaziacija sama, deluje v nujnem so-delovanju, katerega lahko v širšem ali ožjem obsegu priznavamo. Lahko nekaj rečemo, da nam je všeč (in stem instinktivno pretehtamo zakaj nam je všeč), ali pa aktivno obdelamo podatke (in povemo zakaj nam je nekaj všeč z nadaljno argumentacijo).
Da ne dolgovezim v neskončnost; teorija je "razkrinkanje" prakse, aktivno razumevanje prakse in nujno potrebna za DOBRO prakso.
Problematika elitiziranja intelektualizma je pa čisti naravni mehanizem defenzive z nečem kar je neznano in se (posledično) sliši "močno"; ko je nekdo napaden se brani. Bodisi z mišicami ali pa z besedami. In spet smo pri vzroku.
lp,
s.
Mislim da v časih teorija lahko postavi - odpre - nove vidike ki jih praksa nikoli ne bi.
Lih kar smo se danas Aljaž, Krispin in Jaz pogovarjali o tem kako recimo marketing (ekonomija) nikoli ne bi sprejeli mnenje nas oblikovalcev, če oni že imaju določene statistične številke, ali raziskave katere potrdijo odnos med investicijo in dobičem. Oziroma, mi oblikovalci vsakem problemu pristopamo saj z 50% (če ne več) moralnosti, oziroma etike. Ekonomija tega ne pozna.
In zdaj da bi mi lahko prodrli v področje ekonomije in zagovarjali svoje mnenje, seveda rabimo nek način da to naredimo, in to je velikim delom teorija. Mi kot posamezniki ne moremo prit tja in rečt: "poslušite ekonomisti, narobe mislite", ker nas po tem čaka cel njihov sistem dokazil, marketinške teorije, in ostalih dokazil ki so njihov uveljavljena teorija. Mi jo pa žal nimamo in zaradi tega imamo slabši status v družbi. Ker drugač bi teorija in znanost vse uno kar je trenutno problem v odnosih oblikovanja in družbe že zdavni uredila.
Mal sem zašel zdaj z teme, ampak sem se hotel nadovezat na komentar kar ga piše Seba.
Okej, če gledamo stvar izključno iz ekonomskega vidika in če pustimo čisto emperične sklepe (katerih se ljudje ne moremo otrest sicer; ampak če govorimo o ekonomski teoriji ...) vse skupaj stoji na statistiki.
In če vzamemo to statistiko, kot sredstvo za utemeljevanje našega dela, lahko tudi v jeziku ekonomistov prikažeš pomembnost dobrega oblikovanja.
Gre se samo za rabo komunikacijskih mehanizmov za prikazovanje, tistega, kar je tebi resnica. Tudi oblikovalske rezultate lahko prevedemo v statistike in tako uporabimo "njihovo orožje nam v korist".
Nič ni absolutno; tudi statistika ekonomistev.
Ne smemo postati samo podaljšek ekonomističnih mehanizmov.
Refleksija je seveda nujna, da stvar vidimo z distance in s tem dosežemo večjo profesionalnost.
Tako je pomembno, da stroka razglablja o lastnem delu, o praksi, da le-tej postavi temelje, kot pravi Sebastian. Na kakšen način se razglablja ni toliko pomembno kot to, da se vsi vpleteni razumemo. Nek akademski govor je bržkone potreben, saj kadar se o čem razglablja je potrebno ozavestit kaj, kar je s preprostim ali ti. resničnim jezikom težko ubesediti. Seveda pa obstaja nevarnost, da zapademo v globine intelektualiziranja, ki presega funkcijo dialoga in refleksije in katerega cilj je zgolj merjenje moči in hranjenje lastnega ega. Da zaključim, Teorija je Dobra ideja, je temelj dobre prakse.
LP, sara
Kot je omenil Krispin, da profesorji uporabljajo redke uporabljene fraze, se mi pogosto zgodi, da česa ne razumem oz. prvič slišim, a se mi zdi da bi morali znotraj stroke se tudi mi mlajše generacije oblikovalcev pogovarjati bolj strokovno in ne utemeljevati izdelkov ipd.. z besedami meni je to lepo in podobne nebuloze, ker kaj je sploh lepo? No, da ne zaidem iz teme, mislim da bi tudi ljudi morali navaditi in jim razširjati besedni zaklad in ne da se pogovarjamo na sejah, konferencah ali pa nenazadnje na sestankih kot da smo v grobo rečeno v hlevu, kjer vsak muka po svoje. Tudi, če rišemo oz. oblikujemo to še ne pomeni, da bi potem morali uporabljati splošen jezik, ker naj bi bilo oblikovanje za vse ljudi pa vsi vemo, da je v teoriji tako v praksi ni tako, ker večkrat povprečni gledalec ne razume oziroma noče razumeti že preprostega vizualnega sporočila, kaj šele da bi se vsaj potrudil malo razmišljati in se učiti. Ne pravim da moramo zdaj govoriti v nekih kodekih, v oblikovalskem jeziku, ki ga noben ne razume, vendar ohranimo vsaj nek odstotek akademskosti...
Post a Comment