Razmišljata: Sara Jassim in Neja Engelsberger
Za francoskega teoretika Guya Deborda spektakel združuje in razlaga raznolike kulturne fenomene, ki se manifestirajo s pomočjo medijev in cilja na potrošniško družbo. Spektakel je svetovni nazor, pogled na svet ter se predstavi kot nedosegljiv, pozitiven, suveren. Poslužuje se spektakelske vizualne prezence,zato, ker je vid kot pravi Debord najbolj abstrakta in misticirana korespondenca generalne predstave o sedanjem svetu.
Avtor članka Debordovo abstraktno pojmovanje spektakla razširi in ga definira z navajanjem različnih primerov oz. kulturnih fenomenov v sodobni druzbi in predstavi zgodovinski prerez dogajanja in razvoja spektakla, (ki je se je odražal skozi zgodovino v Antiki, Rimu-Kruha in iger, ..) .
Avtor-Kellner trdi, da so medijski spektakli tisti fenomeni medijske kulture, ki poosebljajo osnovne vrednote sodobne družbe. S svojo ekstravagantno in zavajujočo medijsko prezenco, močno izoblikujejo in vplivajo na misel in akcijo. Za Deborda je ravno spektakel orodje za depolitizacijo in pasivizacijo in po njegovem konceptu spektakla je spektakel integralno povezan z konceptom separacije, pasivizacije in če je vsesplošno prisoten in vsestransko konzumiran, aktivno oblikuje naše življenje. S tem ko je subjekt ne loči med potrošnjo in produkcijo ter pasivizacijo in separacijo, je odtujen od svoje potencialnosti za kreativnost in domišljijo. Se pravi, če konkretiziram Debordovo teoretsko plat spektakla, lahko povzamem, da se družba spektakla širi predvsem skozi neobremenjene kanale potrošnje, storitev in zabave, ki jih diktira puhla oglaševalska srenja. Le ta je šla že tako daleč, da se pojem spektakla udomačil v sferah našega vsakdanjega življenja. Tako kot Debord pravi, da je spektakel tisti moment , ko je potrošnja zapolnila vse pore našega vsakdanjega življenja. Debord predstavi tudi alternativo spektakla in sicer z projektom, oz. konceptom Situacionalistov, kjer indviduum sam oblikuje oz. (samo)regulira tok, aktivnost svojega življenja.
Ekonomija spektakla.
Spektakelska kultura se je kot ze receno, razsirila na vsa podrocja vsakdanjega zivljenja. Ce zelijo komercialna podjetja prosperirati na vedno bolj konkurencnem trziscu, morajo vkljucevati zabavno noto. Ta t.i. FUN FACTOR se pravtako odraza v oglasevanju, delovnem okolju, internetnih straneh...ce skrajsam, ponuditi je treba vedno vec zabave, zaposliti potrosnika in posledicno iz njega izvleci kar najvec denarja Naslednji nujni korak podjetja je, da ostane vedno na oceh, da je s svojo prepoznavno podobo vseskozi prisotno. PR, MARKETING in OGLASEVANJE tu igrajo kljucno vlogo. ZVEZDNISTVO in ZVEZDE, ki so nekaksne ikone te medijske kulture postajajo trademarki, ki prodajajo svoj produkt in podobo, ter pomenijo spet nek dodaten prepricevalni element, ki potrosniku diktira njegov okus, stil, obnasanje in s svojo vzviseno prezenco naredi potrosnika pasivnega in ubogljivega. Znotraj "kulture spektakla" se kot ze povedano spektakel zajeda in kaze v raznoraznih oblikah in podrocjih. Tudi FILM(zlasti holivudski), ki je v svojo formo in stil inkorporiral spektakel ter z vrhunsko tehnologijo in posebnimi efekti dosegel najvecjo popularnost, se sicer ze od nekdaj kaze v spremljavi nedosegljivega sanjskega holivudskega sveta glamurja, publicitete, mode in uspeha. V zelji po vkljucevanju, potrosnik sledi blagovnim znamkam, ki se prikrito pojavljajo v filmu kot posledica (oglasevalske strategije)"product placementa". Tudi TELEVIZIJA ze od svojih zacetkov dalje pomeni promotorja potrosniskega spektakla, njegovih life-style artefaktov, sportnih, politicnih in zabavnih spektaklov, senzacionalnih novic in oddaj (od nekoc popularnih X-files, do vse bolj navzocih reality showov, kjer so se njegovi protagonisti pripravljeni kakorkoli ponizati zavoljo pet minutne prisotnosti v medijskem spektaklu). Tudi podrocja kot so arhitektura, GLEDALISCE, MUZEJI ne ostanejo nedotaknjni, celo HRANA dobiva spektakelsko, vcasih celo fetisisticno podobo, kjer stoji njen vizualni aspekt na prvem mestu. Centralna domena spektakla je ze od nekdaj MODA, njeni kreatorji pa postajajo prave zvezde. Potrosniskemu svetu vseskozi diktira kaj je in in kaj je out. V ta namen pogosto izrablja medijske osebnosti; tu gre omeniti se GLASBO, ki s spektakularnimi videospoti, koncerti in erotiko podaja smernice stila, mode, lepote in osebnosti. EROTIKA sama pa je tako ali tako glavna sestavina oglasevanja, pa naj gre za jogurt, pivo ali pa mobino telefonijo. Nenazadnje se spektakel odraza se na video in racunalniskih igricah, ki s tekmovalnim in nasilnim tonom spektakelsko nagovarjajo najstnike. Spektakelskih oblik se posluzuje nenazadnje tudi terorizem, ki vsakdanje stvari transformira v orodja za spektakularni teror.
V prebranem članku, kjer avtor podrobneje analizira vpliv in način medijske prezence različnih kulturnih fenomenov in jih predstavi z konkretnimi primeri, bi lahko dodali analizo drugega avtorja. To je D. Ruschoff, avtor knjige Coercion, kjer v poglavju Spectacle, z igrivo kritiko distance nazorno opiše fenomen športnih spektaklov. Športni dogodki še zdaleč niso več prostor, kjer lahko zgolj podpiraš borben, športni duh,
ampak ,je spektakel korporativnih logov, reklamnih oglasov, oznamčenih nagradnih iger, ter razno raznih sublimnih načinov vsiljevanja. To se odraža tudi v našem prostoru, ko smo vsi zgroženo navijali za našo -mercatorjevo Joli ali pa trepetali za Telekomovim Humarjem. A to so zgolj najbolj očitne oglaševalske strategije.
Zgoraj navedeni primeri razlagajo kako je medijski spektakel zavzel vsa področja, od ekonomije, kulture, vsakdana do politike in vojne. Pričujoči tekst služi k objasnjevanjui razvoja spektakla in k vzpostavitvi kritične teorije trenutnega časa, ki nam razlagajo trenutna stanja v družbi, o medijski kulturi v ameriki in o potrošniški družbi. Z analizo kontradiktornih in obratnih spektaklov, pa dobimo vpogled, kako se nek kulturni fenomen preobrazi iz statusnega simbola v ciljno tarčo protikorporacijskih gibanj.
Posts
19 comments:
Skoraj vse, kar nas danes obdaja je del velikega skupnega spektakla, za keterim stoji kot ze vse vecne case denar, (kot pravi star rek, sveta vladar). Vladar je torej isti samo razmere so se spremenile in zaradi njih tudi sredstva (s skupnim imenom spektakel). Ta isce vedno nove in nove nacine, da bi ostal prikrit, neprepoznan, kajti ko je razkrinkan je njegova moc manjsa. »Zlorabil« je ze skorajda vse. Tudi prijaznost, ljubezen, dobroto; vrednote, ki so zaradi skomercializiranih dobrodelnih akcij in osladnih druzinskih reklamnih spotov ter podobnih akcij malo manj »vrednotne«.
Spektakel je kisik vodilnih. Brez spektakla ljudje, ki vladajo, ne bi vladali, uspesna podjetja bi bila veliko manj uspesna, nekaterih pa sploh ne bi bilo. Samo ta jezik obstaja za dosego sirse publike v danasnjem casu.
Spektakel je v resnici krut boj za obstanek, za nadvlado, ki za lastne cilje zlorablja »malega« cloveka. In to je tisto, kar se mi zdi pri vsej stvari najbolj »narobe«. Spektakel (seveda s tem mislim tiste, ki ga kreirajo in ne kar nekega spektakla) nesramno ponizuje preprostega cloveka. Ima ga za ovco, ki bo enkrat sledila credi, drugic pa postala uporniska in se credi uprla (vse po predvidenem scenariju). Clovek, ki obcudujoce opazuje popolneze v oglasih in jih potem hote ali nehote v zivljenju posnema, je za kreatorje spektakla navadna ovca. Pa to se ni najhujse. Zaradi spektakla, ki ga iz lastnih koristoljubnih namenov zrezira pescica ljudi, se pocutijo ljudje bolj ali manj lepi, bolj ali manj pametni in kar je se najbolj pomembno in aktualno bolj ali manj varni. Seveda cim manj varni. Zato, da bodo koncno doumeli, da potrebujejo nekoga, ki jih bo scitil, branil in vodil. In da bodo spet ubogljive ovce. Pri tem so seveda najboljsa reklama teroristicni napadi, nesrece, kraje, umori … mediji pa poskrbijo, da vse skupaj izgleda zelo resnicno in zelo hudo… Manifestacij spektakla pa je se neskonco mnogo.
Spektakel je cista manipulacija. Clovek zaradi spektakla izgublja svobodo, pa se tega velikokrat sploh ne zaveda. Mislim, da je prav zavedanje resitev za cloveka kot posameznika. Prepoznati razlicne forme spektakla in se zavedati, da je to le igra, pri kateri lahko velikokrat o svojem delezu in meri vpletenosti odlocamo sami. Velikokrat bi bilo dovolj samo prepoznati igro in ostanek casa posvetiti stvarem, ki imajo resnicno vrednost in nas obogatijo.
Kdo se zmore dandanes kaj zmeniti brez mobitela, kdo dan prezivi da se ne bi vsaj enkrat usedel na internet, kdo se se spomni igranja skrivalnic in kdo se kaj kupi, ce to resnicno potrebuje.
Vedno znova prihajam do zakljucka kaj se bomo ucili in naucili pri predmetu Teorije medijev in komuniciranja preko vseh teh clankov in predavanj – to da je nasa celotna civilizacija na psu, da si nismo sposobni vzeti casa zase, da se nismo sposobni v toku druzbe ustaviti in uzivati v trenutku, se postaviti sami zase in vcasih reci tudi ne.
Dobro saj je verjetno v tem trenutku brezveze sanjariti o nekem idealu zivljenja, dejstvo je to da smo dandanes ze vsi dokaj podlegli vsem mogocim zvodnikom in velicini globalizacije.
Kaj vse bi vam prislo na misel, ce vam tale trenutek recem, da posedujete neomejeno kolicino denarja in si lahko koncno v zivljenu kupite karkoli zelite? Kar hocete?
Ce ste se dokaj podlegli sistemu bo vas spisek verjetno dokaj dolg in verjetno osredotocen predvsem na materjalne dobrine, kajti naj vam povem da se custvenih zal ne da kupiti.
In tako potem obstajajo v nasi druzbi ljudje, ki ga imajo in si z njim lahko privoscijo karkoli, vklucno s pompoznim spektaklom medijev (glejte me to sem jaz in trenutno sem IN kakrsen sem, zato mi morate sledit) in tisti, ki ga nimajo v neomejenih kolicinah in zaradi tega z svojo duso sledijo nedosegljivemu spektaklu - idealu.
Lahko bi rekli, da samo na nek nacin prisli do cascena vsemogocnega, nedotakljivega...skoda je edino to, da pred 2005-mi leti je bil ta vsemogocni samo eden, danes pa jih je skorajda neskoncno stevilo.
Irena, namen in cilji predmeta, kot ste slišali v uvodnem predavanju so:
razvijanje kritičnega razumevanja vloge oblikovanja in oblikovalcev v kompleksnih komunikacijskih in medijskih okoljih ter osvojitev analitičnega teoretskega aparata, ki je potreben za analizo komunikacijskih okolij, družbeno kulturnih implikacij komuniciranja ter za učinkovito in odgovorno oblikovanje. Predmet podaja znanja, teoretične argumente in praktične izkušnje za senzibiliziranje študentov/k za pomembna problemska polja in ustvarjanje kritične refleksije. Zaradi hitro se spreminjajočega komunikacijskega okolja polaga posebno pozornost na aktualnost in učinkovitost komunikacijskih praks in na preučevanje trenutnega stanja komuniciranja ter njegovih družbeno kulturnih implikacij.
Kako boste pristopili k podanemu znanju pa je odvisno od vas.
Lahko ga zavrnete, lahko ga pa uporabite za globje razumevanje medijskega in komunikacijskega okolja in lastnih oblikovalskih/komunikacijskih praks.
S svojim delovanjem, kot oblikovalci namreč niste nikoli nevtralni.
Irenci (na kratko):
Mislim, da ne smemo metati tehnologije, osebnih problemov in fenomena spektakla v isti kos.
Hvala bogu, da gremo na internet. Ce smo iskalci pravih, ZA NAS VAZNIH informacij nas spektakel prizadane v veliko manjsi meri, kakor bi njegovi producenti zeleli (glej: prejsnje predavanje!).
Ko preberes nekaj taksnih tekstov, to vsekakor pripomore k razumevanju te spektakularne masinerije, katere del smo. Torej, beremo, se ucimo, da smo analiticno podkrepljeni in tako lazje razumemo svoje okolje in se nanj kriticno in argumentirano tudi odzivamo (ali se vsaj trudimo). Ta text je natanko to, kar meni osebno pomeni RELEVANTNO informacijo.
...povzemam: tudi ce je "nasa civilizacija na psu"...nam ni treba biti:)
In kaj ce bi imela enormno kolicino denarja?
Nic lazjega, kupila bi si - svobodo. Ustvarjala in izobrazevala bi se. Brez tega mi ziveti ni!;)
Trik v tem kaksna je nasa vloga v vedenju, spoznavanju, analiziranju in zavedanju strategij in komunikacijskih pristopov uporabljenih v sodobni druzbi je tudi v tem, da jih lahko v praksi napovemo, predvidimo in ponavljamo ali pa smo bolj lucidni in jih spreminjamo. To pa ni tako enostavno. Se posebej ce govorimo o spektaklu, ki ima skozi diskusijo, ki se je ob tem vzpostavila izkljucno negativno konotacijo. Kar pa je posledica kriticne distance pripadnikov generacije X (kamor bi lahko vkljucila veliko stevilo nas samih), tistih ki ne podlezemo tržno usmerjenim komunikacijskim pristopom vsiljevanja. Eden izmed mnozice nacinov vsiljevanja pa je vsekakor spektakel.
V 90-ih je iz maloštevilčne množice nadebudnih plesalcev nastal kulturni fenomen rejva. Rejv je nastal iz potrebe po anonimnosti, intimi ter želji po medsebojni komunikaciji, ki slabi zaradi vsesplošne prisotnosti medijev. Pa tudi v tem primeru tribal enotnosti in povezanosti je -spolosno receno- pogoltni pankapitalistični aparat represivno pristopil k alernativnemu načinu socializacije in ga je v svoji samodestruktivni zmožnosti do ponovne vzpostavitve (Interpretirano po Kreftovih predavanjih- o razvoju poznih kapitalizmov)privzela in ga je, kot nam je znano, zacela mastno trziti, komercializirati.
Tako je jasno, da vsi skupaj ne vemo kako sploh pristopiti k druzbeno odgovorni komunikaciji, ali pa kot v tem primeru k pozitivni strani spektakla samega. Menim , da je v njem VELIK pozitiven in dobronameren potencial, ki je bil skozi zgodovino zlorabljen, zgolj zaradi egoizma t.i. aparata moči. (npr.: Hitlerjevi spektakularni govori ali dandanasnje demagoške strategije korporacij se ne razlikujejo, temvec je v njih najti same vzporednice.)
Verjamem, da je etika in 100%odgovornost v tej načrtno nestimulirani družbi utopija. Ta pa je potrebna, ravno zato, da se iz problema, ki se zdi nerešljiv, ustvari neka alternativna, nova optimalna rešitev. In če zaključim to razpravico in jo ponovno navežem na temo medijskega spektakla, pravim, da ni samo slab,a da se ga je potrošniška družba v svoji konvencionalni-bleščeči in nastopaško suvereni obliki že naveličala, ker agresivno in očitno vsiljuje. Zato poglejmo iz druge-SVETLEJŠE plati: Kaj je v poplavi opaznega najbolj opazno- NEOPAZNO!
To misel(ki pa poudarjam ni zrasla na mojem zelniku,jo pa razvijam dalje)ponujam tistim, ki iscete alternativne pristope komuniciranja. Zaenkrat je se čudno verjeti,da, bi si neopaznost priborila status kulturnega fenomena in se spektakularno razvila v svetovni nazor in tak pristop je napacen. Za tiste, ki verjamemo v making of a (better) difference in z subverzivnimi, sublimnimi, radikalnimi in aktivističnimi pristopi po koščkih vplivamo in soustverjamo proces neke kontrakulture, ki pa nikakor ni nemočna. Neopazno bo spodkopavala sistem na tistih mestih, ki ga sam zanemarja. Vsa razmišljanja so odprta za interpretacijo in ker nimam neomejene vsote denarja, ki bi mi kupila svobodo, (le-ta meni pomeni čas, ki si ga kupim zase in ga vložim v ustvarjanje) bom usmerila cilj v znanje, ki mi v tem trenutku pomeni edino resnično svobodo. In prav je tako.
halo anybody any comments!!!!
dejmo se pogovarjat
a ma kdo kako idejo kako pozitivno prispevat k boljsi situaciji tu pri nas na podrocju oblikovanja
zakaj smo vsi tako presrani, dejmo se pogovarjat!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
jst mam idejo, a bi se sou kdo z mano eno druzbeno odgovorno realnost????
samo ideja! vprasanje za vas kaj vam to pomeni????
in da bo v kontekstu spektakla, a ma kdo kako pozitivno misel o njem?????????????
ajde
Spektakel naj bi torej aktivno oblikoval naša življenja. Kamorkoli grem, kjerkoli sem, skoraj se ne morem več izogniti temu “teatru”, kjer nastopamo, se zabavamo, smo potrošniki,... Zato hočem vedeti več o vsem tem skupaj in razmišljat o nekih rešitvah, ki ne bi bile v osnovi tako kričeče, oziroma nasilno in bleščeče vsiljevana, da vabi k potrošništvu, ali čemurkoli že. Sara, strinjam se s tabo, ko praviš:
“ ..., da se iz problema, ki se zdi nerešljiv, ustvari neka alternativna, nova optimalna rešitev... Kaj je v poplavi opaznega najbolj opazno- NEOPAZNO!”
Kako in na kakšen način si lahko neopaznost pribori status kulturnega fenomena? To se mi zdi nekakšen zametek k razmisleku, kako na nek način tudi pristopati k družbeno odgovorni komunikaciji, oziroma razmišljati o temu, da je potrebno biti previden, ne vsiljiv in prikazati stvar čim bolj takšno kakršno je, brez dodajanja iluzij in ponujanja dodatnih idealističnih pogledov in pristopov,... Če smo oblikovalci vizualnih komunikacij posredniki med naročniki in potrošniki imamo še kako posebno funkcijo, ker moramo prisluhniti obema stranema. Morda res ni čudno zakaj je prišlo do vsega tega razvrata, če lahko temu tako rečem, kajti morda je bolj ugodno iskati rešitve samo na eni strani- v tem primeru naročnikovi. Torej, ponujati izdelke in storitve, jih kupcem približati in jih narediti čimbolj spektakularne in popolne (seveda s tem razmišljamo tudi na strani potrošnikov- v svoje dobro), hkrati mora biti poleg element nedostopnega, da izdelek ali storitev ob pridobitvi dobi večjo vrednost. To se vidi na primer tudi na primeru MTV kulture, ko gre za izbiro talentov, kjer je iskanje razlik med sebi podobnimi za nadvlado in zmago na glasbenem trgu- zmagovalce osreči, nekatere onesreči, a jim daje zagon, jih usmerja, saj se počutijo pripadniki določenemu stilu, so usmerjeni, se podrejajo, kaj vse bi naredili, samo da bi bili cool? Kaj vse delajo „naročniki“, da vodijo svoje ovčke. Do katere mere je vse to sploh še prav? Kje je tista meja, ko prepoznamo ali je ponujanje t. i. Kulture vsiljevanje, ki ima v ozadju določene namene, bodisi tržne in usmerjene v narekovanje „novih“ trendov, si pridobivati potrošnike,... Kako in na kakšen način osveščati, bom rekla MLADE, da bi bili bolj zavestni v tej spektakularni kulturi. Kaj nam ta kultura pravzaprav v resnici prinaša? Poleg občutkov navideznega ugodja? Zato me zanima ta misel- NEOPAZNO, ki čez čas tudi postane opazno, znak coola in smo v začaranem krogu.
Sara pravi:„Vzpostavitev kritične teorije trenutnega časa, ki nam razlagajo trenutna stanja v družbi, o medijski kulturi v ameriki in o potrošniški družbi“. Res je potrebno razvijati kritične teorije v komunikacijskem okolju in se naučiti biti družbeno odgovoren v tem smislu. Kaj pa je dober recept za to? Zaenkrat znam bolj postavljati vprašanja glede tega, kot pa soliti pamet, sem pa odprta za kakšno debato in vzpostavljati kakšne zanimive vpoglede na to temo.
zdravo vsi!
kar se zdi meni meddrugim zanimivo je opazovati vzporednice med oblikovanjem, kulturnimi vzorci oblikovalcev in spektaklom.
npr: imamo dve celostni podobi za dva enaka izdelka.
eno je podoba za velikega narocnika, ki napravi veliko nacionalno oglaševalsko kampanjo.
druga je podoba za majhnega narocnika, ki prodaja svoj izdelek samo v svojem kraju.
obe celostni podobi sta iz oblikovalskega vidika enako dobri.
katera celostna podoba bo v koncni fazi predstavljala za oblikovalca/ko večjo referenco in zakaj?
--------------------------------
drug primer. imamo dva plakata. spet, oba sta enako dobro oblikovana. prvi dobi nagrado na nekem tekmovanju, recimo festivalu, ki je s svojim oglaševanjem prisoten v vseh množičnih medijih. razstavlja v ugledni galeriji, ki je trenutno najbolj in...itd...
drugi plakat pa je uporabljen za manjso komunikacijsko kampanjo, ki je dobra in korektna, a o njej se ne pise veliko.
kateri plakat bo za avtorja vecja referenca?
kateri plakat bo veljal za boljšega, tudi v krogih oblikovalcev?
-----------------------------
še en primer:
oblikovalec napravi jumbo plakat za velikega slovenskega naročnika. napravljen je slabo. zelo slabo je oblikovan in komunikacijsko je sporen. res pa je, da je objavljen kar na 200 jumbo plakatnih mestih po vsej sloveniji.
drugi oblikovalec se ukvarja z oblikovanjem plakata za brucovanje na aluo. plakat je izvrsten, domišljen, ljudi, ki ga vidijo navda z veseljem in veliko njih pride na brucovanje.
katero izmed teh dveh oblikovalskih del bo veljalo za boljse? katero bo bilo bolj prestižno?
avtor katerega dela bo bil bolj "cool", bolj priznan?
zakaj?
Odg na vpr (:
Prvi primer:
ODG: Obe nalogi naj bi bili iz oblikovalskega vidika enako dobri- V končni fazi bo za oblikovalca/ko predstavljala večjo referenco tista naloga, ki je bila opravljena za velikega naročnika. Zato, ker velikega naročnika pozna več ljudi, več kampanij, manjši pa je bolj ali manj poznan v svojem kraju. Čeprav sta v osnovi obe referenci pomembni, vendrar v tem primeru pa naj bi bil večji tisti.
--------------------------------
Drugi primer:
ODG: Za avtorja bo večja referenca tisti plakat, ki je objavljen v ugledni galeriji, ker naj bi šle “dobre” stvari skozi ta filterski sistem v svetu kulturne industrije in na ta način je izpostavljeno bolj opazno, več ljudi je seznanjeno s tem in zato predstavlja večjo referenco. Plakat, ki bo veljal za boljšega tudi v krogih oblikovalcev, pa je odvisno od njihove lastne ocene, ki pa naj bi bila kritična. Torej ni vse kar je v uglednih galerijah dobro? In so tudi dobri izdelki o katerih se ne piše veliko?
Vendar, nagrada je nagrada. Čemu v resnici? Zaradi spektakularnih namenov?
-----------------------------
Tretji primer:
ODG: Za boljši plakat bo veljal tisti, ki je bil bolje in korektno narejen, ne glede na to ali visi na jumbo ali na Aluo. Tudi tisti oblikovalec bo bolj priznan, ki bolje opravi svoje delo. V tem primeru, tisti iz Aluo.”
--------------------------------
Torej ne glede na to ali oblikovalec/ka dela za velike ali majhne kampanije, naj dela dobro in korektno. Začne se z majhnimi referencami.
Zastavljam VPR: Kakšen je procent dobrih slovenskih oblikovalcev, ki naj bi dobro in korektno izpostavljali svoje vizualno komunikacijske sposobnosti? Sprašujem za oglaševalske kampanije jumbo plakatov. Če se primerjamo z ostalimi- recimo evropskimi državami?
Koliko podlegamo kulturi spektakla? Evropa je pod vplivom Ameriške strategije, ampak v kakšni meri? Še vedno mislim, da bi morali biti pod manjšim vplivom. Kam to pelje? Ali sploh so ljudje, ki se s tem ubadajo, oziroma v kakšnem procentu lahko govorimo o njih?
Spektakel se predstavi kot nekaj neizmerno pozitivnega in je kot tak nesporen in nedosegljiv. "Kar se vidi je dobro, kar je dobro se vidi, " to je vse kar reče. Od drugega pričakuje držo pasivnega sprejemanja. To zahtevo dejansko doseže že s svojo suvereno pojavo, s svojim monopolom v svetu videza. (Debord, 1999, 12#, str. 32)
Prejšnje iztočnice sem napisal za to, ker je oblikovanje tisto, ki participira v svetu videza. Bolj kot participira v svetu videza nereflektirano manj so pomembni substanca, vsebina, oblikovalska /komunikacijska kakovost.
Rada, strinjam se z napisanim, čeprav dvomim, da je to odslikava dejanskega stanja in praksa večine.
Oblikovanje se bo konstituiralo kot stroka takrat, ko bo v veliko večji meri kot sedaj vzpostavilo lastne kriterije, ki pa bodo analitični, oprti na teorijo.
Predvsem pa bodo kriteriji lastne stroke in ne kriteriji spektakla.
Substanca in ne samo vizualnost. Podoba je namreč dobra takrat, ko ima substanco.
Sara: "da bo v kontekstu spektakla, a ma kdo kako pozitivno misel o njem?????????????"
Problem spektakla oz. spktaklov je predvsem v tem, da so konstanta, da se ne prenehajo, da sami sebe rojevajo.
Začeti s spektaklom - recimo zaradi želje po tem da nas vidi veliko ljudi pa nosi v sebi prav to nevarnost.
Vprašanje za nas se mi potem zdi- ali lahko komuniciramo/oblikujemo izven režimov spektakla in ob tem kljub temu dosežemo/nagovorimo veliko ljudi?
Kaj menite?
Oliverju:
Pozitivni spektakel, v smislu, da bi zelel napravit neko vidno predstavitev ali odmevno prireditev s pomocjo spektakla in ta spektakel nebi suvereno zavajal, ampak bi recimo vkljuceval udelezence in bi bil v bistvu dobronameren...v smislu, da bi povezoval, ter siril pozitivno idejo na spektakularen nacin, z tehnologijo, nacinom prezence, nagovorom, ki pa nebi bil samozadosten in nebi vplival-vsebinsko na predstavo in vidik udelezenca...
vrjetno pa v praksi vsak spektakularen projekt za v svoji prezenci, ki je blesceca zavaja....
ne vem, kako pa drugace opazno zastavit nek projekt, z pozitivnimi namerami...
in pa sledece:
Sama se zavestno upiram obcemu mnenju, da tisto, ki je uveljavljeno, kar je prejelo prestizne nagrade, tisto je dobro. Ampak tako smo navajeni in od nas je odvisno kako lociti in sicer z znanjem, s katerim argumentiramo, kaj je dobro in kaj ni, kako pa dobre oblikovalske resitve, ki niso spektakularno prezentirane in v obcijavnosti niso dovolj odmevne vrniti spostovanje, pa ne vem...any clues...
jst zaenkrat ravnam po intuiciji, ampak, tudi to je zgreseno
oliverju:
zakaj predstavlja uporaba spektakla nevarnost, kaj je narobe pri tem da se pod vplivom spektakla pocutimo del necesa velikega in pomembnega?
oliju
npr juliette lewis in njen glasbeni nastop, kako bi ga opredelil- je suveren, agresiven, samozavesten, glasen, nastopaski.... kao holcarsko spektakularen,a z veliko filinga...ampak mene preprica, pa ne vem ali zato, ker je drugacen, ali ker je spektakularen in ce sploh to je???
"Raba" spektakla je verjetno nevarna v smislu, da nas na svoj nacin (Debord, ki ga navaja Oliver) pasivizira s svojo nastopasko, vzviseno prezenco; povzroci, da brez poglabljanja in torej prave substance in oblikovalske in komunikacijske kakovosti skonzumiramo kar nam ponudi in v to verjamemo, nam je kul...
...verjetno je spektakel do neke mere opravicljiv, toda ne v tej definiciji, kjer videz nadomesti vsebino in kjer je njegov namen pasivizirati svojega obcudovalca- potrosnika. Torej,ce bi startali iz drugega konca in najprej osnovali bistvo...v Sarinem primeru nek dobronameren projekt, mislim, da bi si lahko privoscila tudi bolj blesceco podobo, saj imas vse ostalo osmisljeno...bistvo mora pa igrati vseeno sama substanca...
Podoba je namrec dobra takrat, ko ima substanco...(Oliver)
Mislim, da preden se vprasamo ali lahko komuniciramo izven meja spektakla se moramo vprasati do katere mere sega spektakel... torej ali bo dobra, utemeljena vsebina dovolila doloceno mero spektakelske prezence...ali je tudi to (sploh to) spektakel..? Ali je to dobri ideji dovoljeno, ali to dobra ideja sploh potrebuje?
Pred dnevi sem brala intervju z Zoranom Predinom... z naslovom: Turbokapitalizem je kastriral razmisljanje...
...torej turbo poneumlja nekako tako kot spektakel pasivizira...
...celo pisec kvalitetnih besedil se pritozuje nad tem, da je posluha za kvaliteto vedno manj...tu se mi zdi bistveni problem spektakla...ker s svojo "nevsebino" vzgaja v tej (zame napacni) smeri...
Sara: na vprasanje: "zakaj predstavlja uporaba spektakla nevarnost:"
sta ze z Nejo dali sami odgovor v vajinem priespevku:
"Avtor-Kellner trdi, da so medijski spektakli tisti fenomeni medijske kulture, ki poosebljajo osnovne vrednote sodobne družbe. S svojo ekstravagantno in zavajujočo medijsko prezenco, močno izoblikujejo in vplivajo na misel in
akcijo. Za Deborda je ravno
spektakel orodje za depolitizacijo in pasivizacijo in po njegovem konceptu spektakla je spektakel integralno povezan z konceptom separacije, pasivizacije in če je vsesplošno prisoten in vsestransko konzumiran, aktivno oblikuje naše življenje. S tem ko je subjekt ne loči med potrošnjo in produkcijo ter pasivizacijo in separacijo, je odtujen od svoje potencialnosti za kreativnost in domišljijo."
... je pa tudi neja zelo dobro Navezala v svojem zadnjem komentarju.
Glede tega dela vprasanja, Sara: "kaj je narobe pri tem da se pod vplivom spektakla pocutimo del necesa velikega in pomembnega?"
Problem je v tem, če je nasa povezanost z nečim "velikim in pomembnim" plod spektakla. S povezanostjo samo po sebi ni nič narobe. Obratno le ta je pomembna in je nekaj k čemu stremimo vsi. Nekateri preko medčloveških odnosov, drugi preko svojega dela tretji preko religije. Da pa ne bom poenostavljal- povezanost z "nečim velikim in pomembnim" ima lahko različne kvalitete in dimenzije, tako, da je tukaj potrebno razlikovati.
Glede Juliette Lewis: Potrebno bi bilo razdelati njen nastop oz video ali kar koli ze in le to analizirati
s teorijo spektakla tako, da bi lahko sploh soločili katere so tiste dimenzije, ki so pri njej spektaklske. Stvari namreč ne gre kar enostavno opredelit za nekaj...
Lahko poskusimo?
Pomembna vprašanja je izpostavila Neja:"Mislim, da preden se vprasamo ali lahko komuniciramo izven meja spektakla se moramo vprasati do katere mere sega spektakel... torej ali bo dobra, utemeljena vsebina dovolila doloceno mero spektakelske prezence...ali je tudi to (sploh to) spektakel..? Ali je to dobri ideji dovoljeno, ali to dobra ideja sploh potrebuje?"
Poskusite povezati, kar smo do sedaj povedali na predavanjih o javnosti, javnem prostoru komuniciranja, institucionalizaciji komuniciranja družbeni konstrukciji realnosti, komunikološki šoli semiotike in procesa, ter kulturni analizi množičnega komuniciranja in oglaševanja skupaj. Spomnite se tudi Rushkoffovega dokumentarca. Poskusite izluščiti značilnosti spektaklskega komuniciranja in ga opazovati iz zgoraj navedenih perspektiv, pri tem pa uporabite teorijo medijskega spektakla.
Glede Predina, turbokapitalizem, kot ga opisuje v intervjuju temelji na kulturi medijskega spektakla...
Oblikovanje, ki ne temelji na spektaklu ni zgolj stvar etike, osebnega prepričanja in svetovnega nazora. To vprašanje je v temelju povezano s vprašanjem kakovosti v oblikovanja. Eno in drugo je povezano. Za oblikovanje, ki oplaja naše okolje in ob tem dosega svoj cilj tj. da komunicira, da sporoča to zaradi česar je napravljeno je potrebno veliko znanja in uvida. Veliko več, kot za oblikovanje na ravni spektakla. Zato ta problem predstavlja velik oblikovalski izziv. Tako študijski, teoretski kot praktičen.
Oliver:”Vprašanje za nas se mi potem zdi- ali lahko komuniciramo/oblikujemo izven režimov spektakla in ob tem kljub temu dosežemo/nagovorimo veliko ljudi?”
Kako dosegati komunikacijo udeležencev (kulturnih prireditev) ali uporanikov brez režimov spektakla? Danes funkcionira vse na ta način, da so za “pomembne” dogodke potrebne najave, da vemo, da stvar sploh obstaja, da se je udeležimo, v njej sodelujemo, bodisi na festivalu Life ali otvoritvi Grafičnega bienala ali gledališki predstavi Alamuta ali koncertu Ethnodeliye,... Torej neka najava dogodka- ali spektakla mora biti najavljena, mora biti oglaševana, slišana- ali tudi to že spada v ta sistem spektakla? Na koliko ravni se deli spektakel? Gotovo je nekaj bolj spektakularno, nekaj manj,... Torej obstaja za nas neka zdrava mera tega absorbiranja. Enostavno smo tudi mi velik del tistih, ki soustvarjamo spektakel, vendar na kakšen način in čemu v namen? Tudi sama sem v to vpletena, včasih se moram promovirat, da sploh obstajam in razmišljam o temu, kako neko stvar skomunicirati, da ne bi izpadla spektakularna, bi dosegla svoj namen. Seveda je potrebno imeti vedno vizijo namena pred seboj, a ta se dostikrat primerja z že obstoječimi, podobnimi dogodki, ki hrepenijo po spektaklu. Tudi v alternativi najdemo spektakle,... Sama osebno menim, da lahko veliko ljudi nagovorimo šele takrat, ko jih vključimo v sistem. Naj gre za sodelovanje ali soustvarjanje nečesa. Takrat zainteresirane spodbudimo k razmišljanju v tej smeri in jih lahko nagovorimo, oziroma s tem oni nagovarjajo sebe in druge in tako se ustvarja mreža neke komunikacije. Mogoče to tudi mi na nek način sedaj počnemo, kar je zanimivo zato, ker imamo vsi možnost izraziti svoje misli in vpoglede na določeno temo (by the way- fino bi bilo imeti se eno stran za RAZNO, kar se mene tiče- da bi lahko razpravljali tudi o drugih temah, ki se nas tičejo).
Srinjam se z Nejo, ki je navedla: "Raba" spektakla je verjetno nevarna v smislu, da nas na svoj nacin (Debord, ki ga navaja Oliver) pasivizira s svojo nastopasko, vzviseno prezenco; povzroci, da brez poglabljanja in torej prave substance in oblikovalske in komunikacijske kakovosti skonzumiramo kar nam ponudi in v to verjamemo, nam je kul...”
To, da nas nekaj pasivizira, a hkrati napačno vključi, ker ne želimo biti pasivni,... Zanimivo bi bilo narediti preizkus na uporabnikih “coola”, s tem, da bi jim predstavili na primer anti McDonald, oziroma zdrava prehrana brez emulgatorjev. No, zamislimo si, da bi na nekakšen način želeli opozoriti na nezdravo prehrano, ki je polna raznovrstnih emulgatorjev. Kako bi to naredili, da stvar ne bi bila spektakularna in bi dosegla svoj namen?
Če SPRITE promovira na ta način, da povabi HipHop-arje na dogodek promocije in ker imajo mladi radi to zvrst glasbe, ker opozarja na socialne stiske, kjer se sami počutijo domače, postane ta pijača primerna njihovemu imigu,... s tem je kampanija dosegla veliko, saj si je pridobila potrošnike in je izpadla cool, saj se je tudi spustila na njihov nivo. In kako bi sedaj spromovirali zdrav način prehranjevanja, da te potem ne napade tisoč drugih živilskih industij, ki živijo od tega, da prodajajo ‚strup’ in ljudje zaradi tega zmešanega metabolizma čez čas začenjajo obolevati (malo potenciram, ampak to se dogaja),... so nato predpisani Medicini, kjer ti predpišejo še hujše strupe- tablete, pomirjevala,... polne Emulgatorjev, na katerih danes sloni ne samo Ameriška potrošja, ampak skoraj vsi- ‚civiliziranci’. Nato te predpišejo kakšni Umobolnici in tam dobiš spet nekakšna pomirjevala in ker v svoji okolici nisi imel nikogar, ki bi se znal s tabo samo pogovarjati in razumeti tvojo stisko, si sedaj obsojen na propad.
Torej, na kakšen način opozoriti na ta začaran krog? Ali bi sploh kdo želel biti opozorjen ali smo že tako pasivizirani, da ne rzumemo več kakovosti, a se kljub vsemu igramo neke vzvišene prezence, a hkrati pojma nimamo kam pes taco moli in iščemo načine kako nasititi volka, da bo koza ostala cela.
Torej, še vedno se sprašujem ali je sploh možno nekaj NEspektakularno spromovirati, če pa je PROMOCIJA pravzaprav del spektakla, oziroma to je. (?) Ampak komunikacija ni promocija, vsaj ne vedno. In če smo ob promocijo, dobimo manj potrošnikov, kot sicer,... Torej je že cel sistem v katerem živimo narobe usmerjen. Namesto, da bi iskali znotraj sebe iščemo izven sebe in se ne nasitimo in hrepenimo po idealizmu in napačno razumljeni estetiki in smo vodeni. Kako se reče tej dobi v kateri živimo?
Radovednica,...
Spektakel ima negativno konotacijo, vzrok za to je osebno občutenje njegove nadvlade (»močno izoblikujejo in vplivajo na misel in akcijo«, Debord). Osebno zavedanje lastne potrošnje in deležnosti spektakla kot porabnika, je priznavanje samemu sebi tujo nadvlado. Fenomen tega zame je, da se tega večina dobro zaveda in da smo znova in znova del tega. Kaže se, da kljub negativnemu zavedanju spektakla je njihova prisotnost naraščajoča, še večja pa je intenzivnost.
Vendar mislim, da za nas kot oblikovalce je spektakel seveda pozitiven. Počasi se (v večini) fakultativno izobraževanje izteka. Treba bo v kruti svet, željni bomo/smo posla in konec koncu smo kreatorji vizualnega dela spektakla. Večji kot bo spektakel večja nam bo referenca. Kakšen je odnos kvalitete grafično komunikacijskega izdelka do velikosti naročnika? Menim, da na žalost v veliko prednost velikosti naročnika. Če bi bilo drugače, bi bila vizualna kultura, vsaj Slovenije, na višji ravni. Tako pa na žalost velika podjetja najemajo, v večini, velike in uveljavljene agencije, katerih kvaliteta trpi zaradi množične produkcije. Naslednje posle bodo dobili zaradi prejšnjega, se pravi na referenci velikega, oziroma seveda dobrih prijateljev…( slovenska politika).
Se pravi, da na nek način želimo tudi oblikovalci biti del tega spektakla, se bojujemo celo za najbolj globalne (ti po mojem prinesejo največ negativnosti) naročnike, ki ustvarjajo najodmevnejše spektakle.
Gasper je odlicno povedal.
Se mi zdi, da bi bilo težko dosežt večjo množico ljudi brez nekega večjega spektakla, glede na to kako se obnaša. Večina je zelo navdušena nad raznimi spektakli in nimajo občutka manipulacije. Ampak vedno je obstaja neka pot. Če bi nam uspelo prepričati potrošnike, da ni vse zlato, kar se sveti in bi jim tako nekak odprli oči...ja in potem se postavi še vprašanje o naročniku, kdo bi bil pripravljen podpirat take projekte? Glede na to, da se gre vsem za dobiček.
Ali lahko ostane nek nespektakel sploh NEspektakel? Če za sabo potegne veliko množico, katere del bi naenkrat radi postali vsi...ali ni to potem spet v spektakel?
Množični nespektakel, ali obstaja?
Post a Comment