PEOPLE'S COMMUNICATION CHARTER

Razmišlja: Miha ARTNAK

Komunikacija je osnova zivljenju vsem posameznikom in druzbi. Vsi ljudje so upraviceni do sodelovanja v komunikaciji in odlocanju o komunikacijah znotraj ali med druzbami. Vecina ljudi na svetu nima tehnoloskih virov za prezivetje in komunikacije. Vec kot polovica jih ni opravila niti enega telefonskega klica. Komercializacija medijev in koncentriranost lastnistva medijev zavira mnozice in ni uspela doprinesti kulturnemu izrazanju in jezikovni potrebi po demokraciji. Masivni mediji skodujejo polarizirani druzbi, iziivajo konfikte in vzbujajo strah in nezaupanje, posledicno naredijo ljudi obcutljive in odvisne. Stereotipi narobe predstavljajo vse nas in stigmatizirajo vse tiste, ki so najbolj obcutljivi. Zatorej, obravnavajo ta porocilo kot definicijo komunikacijskih pravic in dolznosti v pregled v demokraticnih drzavah in internacionalnim zakonom.' (People's communication charter)

Porocilo govori o izboljsanju komunikacije in upostevanju dejstva, da vpliva na nas in nacin zivljenja. Zatorej so podpisali to porocilo z namenom, da preden gre stvar v javnost in z njo komunicira, se uposteva sledece stvari. Vse ljudi je treba spostovati. Vsi ljudje lahko sodelujejo pri komunikaciji in imajo dostop do vseh informacij, v jeziku, ki ga razumejo. Omejitve dostopa morajo biti samo, kadar gre za splosno dobro. Torej morajo biti ljudje pismeni, imeti kriticno zavedanje do medijev, razumeti se na racunalnke ipd. To zahteva po institucijah, ki to nudijo. Zasciteni morajo biti novinarji in dostop do informacij jim mora biti omogocen. Vsi ljudje morajo prav tako imeti pravico do kulturne identitete in dediscine. Veliko pozornost naj se nameni tudi otrokom. Pri komuniciranju z njimi se jih ne sme poneumljati, izkoriscati ali jim kakorkoli skodovati. Morajo jim nuditi kvalitetne kulturne in/ali zabavne materiale v njihovem jeziku. Ljudje morajo imeti svoje pravice tudi v kiber svetu in pravico do zasebnosti. Brez nadzorov in vdiranj v zasebost. Najpomembnejse se mi zdi clanek o zavajanju ljudi. To je potrebno prepreciti, se posebej, ce je stvar skodljiva ljudem, naravi ali splosnemu dobrem. Tudi nasilje je treba prikazati kakrsno je in njegove posledice in ga ne predstavljati kot clovesko ali zabavljasko. Se posebej ne vojne in predsodkov. Ne sme se ponizevati ljudi na podlagi rase, spola, razreda, etnicnosti, jezika, spolne usmerjenosti ali pshicne/fizicne kondicije. S tem se akumulira sovrazna nastrojenost, kot jo lahko vidimo pri nas z odnosi s Hrvasko. Za enega izmed povodov krivim medije, ki porocajo o hrvaskih ribicih, in hrvaske medije, ki porocajo o slovenskih. Scasoma se cuti napetost skoraj vsakic, ko se jih omeni. Vendar zalostna ugotovitev pa je to, da se vecina sosedov ne mara med seboj. Tudi z Avstrijci imamo probleme; ne pozabimo na vecne sovraznike Irsko in Anglijo, Palestino in Izrael. In mediji se v imenu ljudstva branijo kar se zgodi tudi na nasprotni strani, kar vodi v zacaran krog. Preko televizije sem spoznal nekaj kar imenujem 'pasivni rasizem'. Izkusenj s crnci in azijci v Sloveniji nimamo ravno veliko, tako da vecino kar vemo o njih, je preko medijev. Osebno sem mnenja, da se ustvarjajo preveliki stereotipi, kar skoduje medsebojnemu odnosu. Se posebej v casu vojne, ko si clovek ne more vec predstavljati Arabca brez kancka strahu. In mi to vse spremljamo preko medijev in si ustvarjamo mnenja na podlagi prezentacij in ne lastnih izkusenj.

'V dogovoru s podpisanimi, nacionalni in internacionalni mehanizmi bodo organizirani tako, da izdajo ta Porocilo, da ga razdeli v cimvec drzav in v mednarodne zakone; nadzor in ocenitev predstave drzav in medijev po nacrtu teh standardov; prejemanje pritozb zaradi krsitev, ustvariti procese za dobrodosle kritike, razvoj in modifikacije tega Porocila.'

Kot se skrbi za naravo okolice, clovekove pravice, mir in varnost je po drugi strani informacijski pretok prav tako del odgovornosti prebivalcev. PCC ne bo nikoli koncan; je dinamicne odprte narave in se temu procesu lahko celo prikljucite. Zanimivo dejstvo je, da je z internetom ta teorija blizje realizaciji, ker je najbolj zanesljiv vir dandanes. Ce bi bil v vsakem domu, bi bilo zavajanja bistveno manj. Mislim, da se postopoma zavedamo, kaj nas poneumlja in kaj nam lahko koristi. Vendar kot student se vcasih vprasam ali se me oglasi ne dotaknejo zaradi tega, ker sam se nisem polni potrosnik v smislu neodvisnosti. Vem, da imidz se vzdrzuje(na podlagi komunicaranja), vendar ko ti ga zacnejo vsiljevati razni E+ in Direkt, se vprasam, kako da jih ljudje ne spregledajo. Priznam, da ko sem bil mlajsi sem zelo rad prebiral rumeni tisk. Morda je bilo veselje tudi vecje, ker ga ni bilo v izobilju. V danasnji poplavi pa se mi upira. Stvari se nam pocasi upirajo, ne sprejemamo vsega. In tako se izoblikujejo alternativni radii, casniki, protesti, nastopi, street art ipd. Mnozica sama opozarja na probleme. In vedno je. PCC je dokaz.