Razmišlja: Luka Umek
Članek je povzetek televizijskega soočenja dveh glasbenikov na Charlie Rose Showu; Chuck D-ja (soustanovitelja reperskih pionirjev Public Enemy) in Larsa Ulricha (bobnarja in soustanovitelja skupine Metallica). Oba sta tipična predstavnika nasprotujočih si mnenj o fenomenu Napster. To je računalniški program, ki ga je razvil 19-letni študent Shawn Fanning. Preko interneta je težko našel priljubljene pesmi in si jih izmenjeval z drugimi ljudmi, kar ga je spodbudilo k programiranju. Shawn je uporabil samo bistvo interneta (izmenjava podatkov je prav razlog za nastanek interneta v poznih šestdesetih letih, ko ga je razvila vojska Združenih držav Amerike). Posebnost programa je bila, da se je pesmi iskalo preprosto in po kriterijih, ter izmenjava datotek je potekala tako, da so se registrirani uporabniki za posamezno datoteko povezali med seboj (Peer2Peer). V letu 1999 so bile glasbene datoteke mp3 že razvite do te mere, da je bil kvaliteten zvočni posnetek stisnjen v razmeroma majhno datoteko. To je tudi botrovalo razmahu množičnega prenašanja datotek med uporabniki Napsterja.
Chuck D, meddrugim tudi ustanovitelj portala Rapstation.com, podpira Napster in izmenjavo datotek. Je mnenja, da je glasbena industrija v zadnjih 15 letih preveč manipulirala z usodami glasbenikov. V Napsterju vidi priložnost, da se umetniki, predvsem neznani, predstavijo svetovni publiki. Hkrati poudari, da se je že v zgodovini pojavljala skrb za "krajo" glasbenih posnetkov - 1967 se pojavij radijo FM, ki je predvajali že zelo kakovostne posnetke, sledil je izum kasetnih snemalnikov. Chuck D pravi, da je razvoj te tehnologije le podkrepil glasbeno industrijo. Umetniki bi se morali tehnologijam prilagajali. Razmere primerja igranju baseballa v deževnem vremenu. Takrat so tla spolska in gibanje po igrišču mora biti temu primerno.
Lars poudarja, da bi rad imel nadzor nad svojim avtorskim delom, ki je na voljo na spletu. Oziroma, da bo kot avtor lahko določal, kje se bo dalo njegovo glasbo kupiti. Ne moti ga, če oboževalci snemajo zvočne zapise njihovih koncertov ali si posnamejo njihovo pesem preko radija; vsekakor pa ne dopušča, da si pridobijo kvalitetno digitalno kopijo preko interneta zastonj. Skozi celoten intervju poudarja, da njegov boj ni v povezavi z denarjem. Zanimiva je njegova reakcija na zgodbo Chuck D-ja, ko razlaga, da mulci v Sillicon Valley zastonj razvijajo nove programe za izmenjavo datotek, Lars pa odvrne, da v Ameriki nihče ne naredi nič zastonj.
Po mojem mnenju se s to izjavo vseeno pokaže, da je njegova glavna motivacija v tej borbi denar.
Od tega intervjuja je preteklo približno pet let, kar nam nudi možnost, da vidimo kako je vplivalo na potek dogodkov. Napster še vedno deluje (tržni delež med P2P programi se je precej zmanjšal, saj je njegovo delovanje spremenjeno tako, da lahko pesem poslušate zastonj trikrat, potem jo morate kupiti). Datoteke se še vedno izmenjujejo med uporabniki interneta (kot je napovedal Larsa - tudi filmi, ki so se v zadnjih letih množično razmnožili preko DVD na DIVX formate). Kazza, eMule, Limewire, torrent datoteke so načini, kako do najnovejših glasbenih albumov in holivudskih filmov zastonj. Razmeram in tehnologiji so se najbolje prilagodili oz. so si jih prikrojili v podjetju Apple. Preko programa iTunes so vzpostavili t.i. MusicStore že v 21-ih državah, kjer prodajajo pesmi legalno za 0.99$ oz. 0.99€ (le te se potem uporablja skupaj z iPodom - do sedaj prodanih že 38 milijonov iPodov). Slednji primer se mi zdi primeren, saj si uporabnik kupi samo tiste pesmi, ki so mu všeč in mu ni potrebno plačati celotnega albuma.
Popolna zajezitev digitalnega internetnega piratstva je po mojem mnenju nemogoča. Aktualni odziv na piratstvo v Sloveniji je takšen, da je v veljavo stopil zakon, ki je podražil vse medije, ki lahko nosijo avtorsko gradivo (CDR, DVD, trdi diski, video kasete ...). Iz tega denarja bodo šli procenti avtorjem preko agencij za avtorske pravice. Žal je v Sloveniji ta princip zgrešen, saj gre tukaj za majhne naklade in prodaja zgoščenk predstavlja glasbenikom zgolj promocijo. Glavni vir denarja so koncerti. V ZDA je seveda stanje obratno. S prodajo plošč in promocijskega materiala se služi veliko, turneje pa služijo promociji plošče.
Osebno v tem, da se uporablja datoteke zastonj in za osebno rabo, ne vidim problema. V glasbeni industriji vlada poplava izvajalcev. S strani internetnega piratstva so najbolj na udaru tisti, ki zasedajo vrhove lestvic. Avtorji, v katere glasbena industrija vlaga največ in služijo ogromno denarja. Kolikor se je povečal pretok datotek po interetu in število glasbenikov, se je žal zmanjšala življenjska doba in kvaliteta vsebin.
video: Kako Larsa Ulricha vidijo po njegovem boju z Napsterjm.
http://www.youtube.com/watch?v=VIuR5TNyL8Y
vir:
http://ntrg.cs.tcd.ie/undergrad/4ba2.02-03/p4.html
http://www.apple.com/pr/library/2006/oct/18results.html
http://www.rapstation.com/promo/lars_vs_chuckd.html
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Posts
9 comments:
Ko želim napisati karkoli v zvezi, ne vem, kako začeti. Ker sem skozi leta dobil občutek, da je bilo že vse povedano, a ne samo to. Problem je zaradi različnih interesov na nek način nerešljiv.
Sam sem sicer mnenja, da je rešljiv, ampak "moja" verzija je le še eden od pogledov, ki gotovo nekomu ni po godu (lahko sklepam, da bi ga mučila manjša teža denarnice). Po drugi strani ne moremo kriviti samo založbe, ki so nenazadnje sprejele nov sistem Napsterja. Po treh poslušanjih bolj ali manj veš, ali ti je pesem všeč. A ljudje je še vedno ne kupijo.
Ljudje hočejo glasbo zastonj. Še posebej pa jo hočejo zastonj takrat, ko ni več vezana na materijo nosilca.
Če pogledamo širše vidimo, da se ta sindrom pojavlja tudi drugje. Kar ne moreš držati v roki, nima vrednosti - ko imaš izbiro. Na primer ljudje, ki nimajo visokih zahtev po kvalitetnem zvoku. Za vstopnice koncerta ne plačajo, ampak ga poslušajo iz bližnjih stolpnic oziroma pred koncertnim objektom (pomislimo na Križanke).
Če niste oglaševalska agencija poskusite zaračunati idejo za ime ali slogan. Debeli pogledi. Če ne drugega takrat, ko poveste ceno. (Zakaj za boga bi plačal milijon za besedo, ki obstaja v slovarju?!)
Še posebej je to razumljivo takrat, ko upoštevamo, da ima večina ljudi pri najboljših idejah/melodijah/besedilih občutek, da bi jih lahko sami napisali. Pravzaprav so nekateri v to kar prepričani. Kako potem od takega človeka pričakovati, da se bo odpovedal delu svojega zaslužka za nekaj, kar bi se itak lahko sam spomnil.
Sistem Napsterja je danes na nek način pošten. Polsušaš zastonj in ugotoviš, ali ti je všeč in če ti je, kupiš.
Da ustvarjalci morajo od nečesa živeti vemo. A se tega popolnoma ne zavedamo! (No, oblikovalci najbrž že; z "mi" mislim na posplošeno družbo.) Opravičujem se kadilcem, ker jih jemljem za primer: V našem kulturnem prostoru vsi vemo, da je kajenje zdravju kadilca in ljudi okoli njega škodljivo. A ljudje še vedno kadijo. Eden od (večih) razlogov je, da jim to ugaja (četudi je zdravje v naši kulturi vrednota).
Danes se večina ljudi že zaveda, da je pridobivanje glasbe s p2p programi kraja intelektualne lastnine. A kaj naredimo, ko pridemo domov? Družbena vrednota (ne kradi) se umika temu, kar nam bolj ugaja - ker tako ali tako nas nihče ni videl.
Tega se založbe zavedajo in zato so tako agresivne. Če bi družba prišla do sprejetja dogovora o vzajemnem spoštovanju pogojev, bi najbrž tudi založbe delovale bolj sproščeno.
Mimogrede. Nekje sem zasledil podatek, da tudi velike skupine največji del zaslužka pridobijo prav iz koncertov in prodaje pravic za izdelke, oglase itd., ne od cd-jev (pri teh založba pobere velik delež, koncerte pa običajno organizira management v sodelovanju s specializiranim logističnim podjetjem). Kar v grobem pomeni, da skupinam ilegalno prejeta glasba niti ne škodi tako zelo. Zaslužek je manjši, reveži pa še vedno niso. Kogar pa najbolj udari takšno početje so založbe in prav te bijejo zloglasno bitko. Še več. Glasbeniki, ki so na strani tega boja so običajno povezani (lastniško, finančno) z založbami in Lars Ulrich eden od teh. V lasti ima založbo Music Company.
Kuhinja.
Glasba je področje umetnosti, ki je najbolj podvrženo komercializaciji in kapitalističnim mehanizmom. Razmišljanje o denarju pelje v diametralno nasprotno stran, kot razmišljanje o etični poziciji in vplivu tega, kar počneš. Pravzaprav upam, da se motim. Kdo ve, če še kdo razmišlja o glasbi tako, kot Milton Glaser o umetnosti nasploh (upam, da dobro zapisano iz zvočnega zapisa v Adobovem video portretu): "The role of art in culture is an essentially benign role. My belief is that if you like Mozart, and I like Mozart, we already have something in common. So the likelihood of our killing each other has been diminished. That art performs this pacifying function in culture and that it's practitioners create commonalities that create things together about ... I always quote a guy called Louis Hyde who wrote about primitive cultures where there's an exchange of gifts that can not be kept but must be passed on. And the passing on of gifts is a device to prevent people from killing one another, because they all become part of the single experience. And it is leap of imagination occurs when he says: 'This is what artists do in culture. Artists provide that gift to the culture so that people have something in common.'
Osebno se mi zdi, da je pojav Napsterja spremenil odnos do drugih medijev. Bistveno manj poslušamo radio ali gledamo TV spote na programih kot sta MTV ali Viva, če si glasbo lahko na preprost način in v sekundi naložimo preko raznih programov kot je eMule ali Kazza. Da ne govorimo o tem, da bi v nasprotnem primeru kupovali veliko več CD-jev, kot jih sicer.
Se strinjam z Robijem. Tudi odnos do te glasbe je pomoje drugačen. Prej si dal celoten album v player in si ga poslušal. Album je bil kot ena celota. Sedaj dodamo pesem ali album v library, kjer je že stotine komadov in se zlije v neko bazo. Osebno prepuščam izbor glasbe DJ Shufflu.
Govorili smo o YouTube-u ... Je neke vrste novodobni Napster, ki se je še pred tožbami uspešno prodal.
Poroča (khm) Stephen Colbert:
http://www.youtube.com/watch?v=YuV1YM_aOG4
Do sedaj nisem pretirano razmisljal o tem problemu, ceprav je bil ves cas prisoten tako v medijih, kot tudi v ozji druzbi. Veliko je bilo ze povedanega, tako da kaksne tople vode tu ne bom izumljal. Jasno je, da se clovek, ko ukrade nekaj nematerialnega, ne pocuti krivega. Saj je bilo prakticno ponujeno, vsi to pocnejo, nihce ne vidi. Oz vidijo vsi, saj se o tem javno govori, ter celo ponuja, zato se toliko bolje - nisi edini, nihce s prstom ne kaze nate.
Internet je postal prava knjiznica, kjer pridobivas podatke. In ta knjiznica je prakticno v vsakem domu, se pravi si jo ze nekako lastis. Tako zelo preprosto.
Objektivno gledano pa je to vseeno kraja, kraja tuje lastnine oz v tem primeru pravic. Se pravi je nekako upraviceno toziti vse gresnike, ki so doldajali datoteke brez privolitve avtorja, saj gre za prestiz izbiranja zvrsti glasbe oz celo izvajalca. Nihce te ne preganja za poslusanje radija, saj so tam pravice ze placane s strani radijske postaje (yeah, right), ce pa si zelis izvajalca po zelji, moras odpreti denarnico. Podobno kot pri prevozu. Od tocke A do B bos prisel ali pes (zastonj) ali z avtobusom ("majhni" stroski) ali pa si bos omislil lasten avto (veliki stroski). Enako je z glasbo ali katerim koli drugim medijem.
Nekatere stvari je le preprosteje ukrasti kot avto, zato se to tudi pocne.
Tukaj je link na zanimivo stran projekta, ki ga vodi Ellen Lupton. Iz spletne strani :"This web page provides information and airs ideas about the concept of free fonts. Its annotated appearance reflects my conversations with type designers about the danger and necessity of free fonts."
Link
In še blog na to temo
CC music project revije WIRED
http://creativecommons.org/wired
analiza sedanjosti in napovedi za razvoj glasbene industrije:
http://www.musictank.co.uk/
bts_%20exec_%20summary.pdf
Ali si kupis CD, ali pa si ga zdownloudas? Zdi se mi, da je to odvisno predvsem od tega, koliko ti ta glasba/izvajalec/band pomeni. CDji niso tako poceni, da si ga lahko kupis vsak dan, zato si kupis samo tiste, ki so ti resnicno vsec (vecina komadov na CDju). Ce pa ti je vsec samo en hit in izvajalca niti ne poznas dobro, si komad pac snames z neta.
Chuck D in Ulrich zagovarjata vsak svoje stalisce in vsak od njiju ima na nek nacin prav. Chuck D pravi, da je Napster neke vrste priloznost, da se NEZNANI umetniki predstavijo svetovni publiki. To je res, vendar pa ZE UVELJAVLJENIM bandom, kot je Metallica, Napster ne sluzi za promocijo, temvec jim znizuje prodajo. Zato je njihovo neodobravanje piratstva popolnoma razumljivo.
Vedno pa bodo ostali tisti "pravi feni", ki bodo kupovali CDje. CD (nekaj kar lahko primes) ima se vedno posebno vrednost. Menim, da imamo do stvari, ki jih kupimo, drugacen odnos, kot do tistih, ki jih dobimo zastonj. Hkrati pa s tem, ko kupimo CD, izvajalcu izkazemo spostovanje, podporo... Vsak glasbenik, ki se zeli profesionalno ukvarjati z glasbo, mora v to vloziti veliko casa, energije, denarja... Zato se mi zdi prav, da je njihov trud poplacan.
Strinjam pa se, da je popolna zajezitev internetnega piratstva nemogoca in na nek nacin tudi nesmiselna, zato se bodo morali glasbeniki tej tehnologiji prilagoditi.
Piratstvo je pač dejstvo, s katerim se morajo umetniki sprijazniti in če jim to uspe, obrniti sebi v prid. Cd-ji pač niso več glavni vir zaslužka, zato se morajo glasbeni izvajalci obrniti v drugo stran. Ne vem na primer kako bi doživel koncert v vsem svojem blišču in spektaklu prek interneta... Sicer pa gre pri skupinah kakršna je metalica za take denarje, da glava peče... zagotovo tu ne gre več za golo preživetje ampak zgolj kopičenje bogastva in moči...za tiste, ki se pa s tem preživljajo pa je lahko piratstvo le dobrodošla reklama ki vabi ljudi na koncerte. (kakšnih podatkov o številkah sicer nimam glede tega kakšne izgube trpijo izvajalci zaradi piratstva zato je to res samo osebno mnenje)
Zgodilo pa se mi je že da sem ravno na piratski način spoznala nekaj zanimivih izvajalcev in ja šla bi na koncert če bi se pojavili v ljubljani.
Post a Comment