RAZMIŠLJA: NEŽA BEVK
Grafični designerji, umetnostni direktorji in visualni komunikatorji, ki so bili vzgojeni v svetu v katerem so jim bile tehnike in aparat oglaševanja stalno predstavljene kot najbolj efektivne in zaželjene uporabe naših talentov. Mnogi učitelji oblikovanja in mentorji so promovirali ta način; in trg ga je nagradil, mnogo knjig in publikacij pa ga je utrdilo.
Opogumljeni v tej smeri, so oblikovalci uporabljali svoje veščine in domišljijo za prodajo pasjih piškotov, oblikovane kave, diamantov, detergentov, gelov za lase, cigaret, kreditnih kartic, čevljev, masažnih aparatov za zadnjico, piv in težkih rekreacijskih vozil. Komercialno delo je vedno plačalo račune, vendar je veliko grafičnih oblikovalcev sedaj dopustilo, da so v veliki meri postali in delali tisto, kar grafični oblikovalci delajo. To je tisto,pod čimer svet dejansko tudi razume oblikovanje. Poklicni čas in energija se porablja za proizvodnjo nepomembnih stvari.
Zrasli so z izjemno neudobno s tem pogledom na oblikovanje. Oblikovalci, ki so žrtvovali svoje napore primarno za oglaševanje, marketing in razvoj blagovnih znamk podpirajo in slepo opogumljajo mentalno okolje, ki je nasičeno s komercialnimi sporočili, ki v veliki meri spreminjajo kako potrošniki govorijo, razmišljajo, čutijo, se odzivaji in komunicirajo. Do določene mere vsi pomagajo konceptu zmanjšanega in neizmerno škodljivega javnega razgovora.
V svetu obstajajo opravila, ki so bolj pomembna od naše sposobnosti reševanja problemov. Še nevidene okoljske, socialne in kulturne krize zahtevajo pozornost. Veliko kulturnih intervencij, socialnih oglaševalnih kampanj, knjig, revij, razstav, izobraževalnih orodij, TV programov, filmov, dobrodelnih zadev in ostalih informacijskih oblikovalskih projektov zahteva strokovno znanje in pomoč.
Predlagajo zamenjavo prioritet v smislu bolj uporabne, trajne in demokratične oblike komuniciranja – miselni odmik od produktnega marketinga in v smeri raziskovanja in produkcije novega pomena. Okvir debate se oža; mora pa se razširiti. Potrošništvo teče neovirano; izzvati z drugimi perspektivami, delno tudi skozi vizualni jezik in vire oblikovanja.
V 1964 je 22 visualnih komunikatorjev podpisalo prvi klic, da bi bile sposobnosti uporabljene v bolj vredne stvari. Z eksplozivno rastjo globalne komercialne kulture, je njihovo sporočilo raslo še bolj nujno. Danes oživljajo njihov manifest v pričakovanju, da ne bodo zopet pretekla desetletja, preden bodo njihova razmišljanja vzeta k srcu.
Del grafičnih oblikovalcev in visualnih komunikatorjev je spregledal smer v katerega gre in se uporablja visualna komunikacija in s to smerjo se ne strinjajo, saj ne pooseblja njihovege notranje zavesti, kaj z vizualno komunikacijo doseči.
Moč vizualnih komunikacij in oblikovanja, ki se je začelo z bliskovito naglico razvijati v zadnjih desetletjih, je hitro spoznala predvsem industrija, ki je praktično pograbila vse najboljše dosežke za doseganje svojih ciljev in je posledično z obratom kapitala pritegnila, kot magnet, vse, ki so imeli sleherno idejo, kako z vizualnim sporočanjem povečati prodajo.
S to inercijo je počasi, vendar vstrajno začela tudi preoblikovati zavest, kaj dejansko oblikovanje in vizualna kultura sta in danes so oblikovanje, marketing in industrija nepovezani pojmi in velikokrat edino, kar pade običajnemu človeku, na žalost pa tudi večini oblikovalcev na misel, ko se začnemo pogovarjati o sodobnih oblikovalskih dosežkih.
Na srečo je v vsaki stvari opozicija in tudi v tem primeru se je našla skupina posameznikov, ki so sprevideli, da njihova moč komuniciranja ni in ne sme biti namenjena samo materializiranim stvarem, temveč jo moramo v tem nevem, modernem, negotovem in problemov polnem svetu uporabiti tudi za doseganje višjih ciljev človeštva v celoti.
Žal zaradi zlorabe teh orodij le malokdo pomisli, da bi bila le ta nadvse uporabna za doseganje teh višjih ciljev, vendar se mora za to oblikovati dovolj velika skupina sorodno mislečih oblikovalcev, ki ob pomoči predvsem civilne sfere začnejo dosegati premike v družbi.
V letu 1964 je skupina, takrat revolucionarnih, oblikovalcev napisala prvi manifest s katerem so pravzaprav hoteli povedati, da se mora izkoriščanje oblikovanja izključno za kapitalistično okoriščanje končati in da je potrebno začeti iskati to novo pot. Moderni pristopi pa so ta osamljen krik počasi in v obdobju vsesplošnega naraščanja blaginje zadušili.
Zaradi družbenih sprememb, problemov, kot tudi dognanju posameznega potrošnika, da je oblikovanje nemalokrat le zavajanje za tržno kapitalizacijo je zopet, po mojem mnenju tokrat na drugačni družbeni ravni nastav nov manifest, ki pa žal ni izpolnil in izrabil aktualnih družbenih premikov. Zakaj?
Verjetno del odgovora tiči v tem, da je družba trenutno do popolnosti komercializirana, problemi pa se še niso uspeli direktno vplivati na ljudi, saj jih vlade v upanju po svojem obstoju še uspejo za silo krpati. Vprašanje koliko časa še? Kdaj bo počilo? Takrat bo morda že prepozno, da tako oblikovalci, kot vladne in nevladne organizacije najdejo skupni jezik in s pomočjo sodobne vizualne komunikacije začnejo spreobračati množice, ki bodo dojele resnost polažaja te družbe, ki počasi, vendar vztajno tepta moralne vrednote, ki so na nek način uspele človeštvo pripeljati do stopnje, kjer se trenutno nahajamo.
Upam, da bodo ljudje, ki imajo moč in vpliv na družbo spoznali moč komuniciranja z množico tudi v luči pozitivnih sprememb za družbo in ne za manipulacije in lastno okoriščanje. In tu lahko z rahlo diskretnostjo oblikovalci pomagajo spreminjati družbo.
Thursday, November 29, 2007
Friday, November 23, 2007
Izsek iz No logo- Naomi Klein
RAZMIŠLJA: EVA FERK
Tekst je izvzet iz knjige No logo, avtorice Naomi Klein. Knjiga je prvič izšla januarja 2000 v Kanadi. Postala je mednarodna uspešnica, celo eno izmed najbolj vplivnih del antiglobalističnega gibanja. Njen vpliv se kaže v pop kulturi – bolj odmeven je primer skupine Radiohead.Trije člani so knjigo prebrali in bili nad njo tako navdušeni, da so jo preko spleta priporočali svojim oboževalcem; razmišljali so celo, da bi prevzeli naslov knjige kot potencialni naslov za novi album (kasneje album Kid A).
Širjenje znamke | Kako je logotip zavzel osrednje mesto
Avtorica na začetku poda osebno izkušnjo in se spominja kako je že pri svojih rosnih osmih letih začutila prihod 'terorja' logotipa. Vse tja do sedemdesetih let 20. st. so bili logotipi očem skriti, prišiti na notranjost ovratnika. Sem in tja so se pojavljali mali dizajnerski emblemi na zunanjosti, a povečini so bila ta oblačila športna in omejena na golf ter tenis igrišča. Ob koncu sedemdesetih se svet mode upre in ta, prej 'bogataški', omejen slog, postane množičen. Lacost-ov krokodil in Ralph Lauren-ov igralec pola tako postaneta nosilca družbene funkcije – logotip nadomesti etiketo s ceno oz. »koliko je kdo pripravljen odšteti za svoj cilj«. Sredi osemdesetih sledi formiranje logotipa iz bahaškega spakovanja v modni dodatek; iz dvocentimetrskega emblema se napihne na kričečo velikost, ki pokriva celotno oprsje. Kot vodilnega na tem področju 'napihovanja' logotipa avtorica knjige izpostavi Tommya Hilfigerja, ki je prvi uveljavil slog oblačenja na način, ki svoje stranke preko svojih izdelkov spreminja v popolnoma oznamčene, govoreče Tommyeve lutke.
Takšno dramatično povečevanje vloge logotipa je pripeljalo do spremembe njegove vsebine. Oblačila na katerih se ta pojavlja, so postala prazni nosilci znamk. Na tem mestu avtorico dobesedno citiram: »Metaforični krokodilček je skočil in požrl pravo majico.« Sredi devetdesetih let se zgodi velika preobrazba. Okornost zastarelega sistema »izdelek-proizvodnja« narekuje, da se mora znamčenje prenesti na naslednjo, višjo raven: ne zadostuje samo znamčenje izdelkov, potrebno je začeti znamčiti tudi zunanjo kulturo – začelo se je s sponzoriranjem kulturnih dogodkov. To ni bilo le dodajanje vrednosti izdelku, ampak nekakšen nov, še ne odkrit vir kulturnih idej in ikonografije, ki so jih znamke z lastno interpretacijo in projekcijo nato zrcalile nazaj v kulturo; vse to je delovalo nato kot 'podaljšek' oz. razširitev znamke.
Trenutno dogajanje na področju znamčenja avtorica opiše kot kulturni ekspanzionizem znamčenja, pri katerem ne govorimo več o tradicionalnem korporacijskem sponzorstvu (ko podjetje daruje denar v zameno za vidnost svojega logotipa npr. na nekem panoju). To se spremeni v zelo ambiciozno frontalno znamčenje (pristop Tommya Hilfigerja), ki posega v našo okolico in na vsa področja kulture (filmi, glasba, lokalni dogodki, revije, šport, ... ). Logotip postane ne samo dodatek nekje, ampak glavna atrakcija. Znamčenje devetdesetih let je drugačno, saj si prizadeva asociacije narediti živo resnične. Lep primer je Swatch-ev koncept iz leta 1998: »Internet Time«, ki poenostavlja in narekuje, da bi ljudje prešli iz tradicionalnega 'Time-Zone' mišljenja na oznamčen 'Internet Time' – dan razdelijo na 1000 »Swatch-utripov«, brez časovnih pasov. V teh kontekstih pogosto ne gre več za sponzoriranje neke kulture, ampak da znamka sama postane kultura. Naomi Klein se sprašuje zakaj, če znamke niso izdelki, marveč ideje, stališča in vrednote, zakaj potemtakem tudi same ne bi smele biti kultura? Meje med korporacijskim (tradicionalnim) sponzorstvom in sponzorirano kulturo se zabrišejo in zgodi se, da so se mnoge slavne osebe začele (in se čedalje bolj) obračati na korporacije, saj so se želele same vključiti v igro znamčenja (Michael Jordan, Puff Daddy, Brittney Spears, Star Wars, ... za Nike, Gap, Pepsi, ... ). To ustvari pretočno partnerstvo znamenitih ljudi in znamenitih znamk oz. 'soznamčenje'.
Privatizacijska politika zadnjih trideset let v različnih državah sveta pripelje do okoliščin, ko se sponzorstvo preobrazi iz redkega pojava (70. leta) v panogo z eksplozivno rastjo (sredina 80. let). Institucijam (šole, muzeji, radio in tv postaje, ... ) so se krčila proračunska sredstva, zato so se mnogi odločali (da bi zapolnili primanjkljaj) za partnerstvo z zasebnimi korporacijami. A kam je to pripeljajlo? Oglaševalski kritik McAllister (v svojem delu: Commercialization of American Culture) pravi, da sponzorstvo na eni strani povzdigne korporacijo, sočasno pa razvrednoti sponzoriranca. Športni dogodki, gledališke predstave, tv program so postali podrejeni promociji, saj v sponzorski logiki obstajajo samo za to, da promovirajo. Toda kaj so bili drugega umetniški izdelki zgodovine kot igračke mogočnih in premožnih? Dejstvo je, da se je naša kultura utemeljila ravno na političnih, finančnih in osebnih ambicijah bogatašev.
Odnos med sponzorji in sponzoriranci se začne spreminjati, ko se na kulturnem področju odvisnost od sponzorskih prihodkov poveča. Korporacije postavljajo vse večje zahteve po priznanju in nadzoru, nekatere pa začnejo celo s kupovanjem posameznih dogodkov, saj naj pogoji ne bi več ustrezali njihovim pričakovanjem. Od tod izvor sponzoriranih koncertov, kjer znamka sponzorja popolnoma zasenči nastopajoče zvezde. Januarja 1999 korporacija Philip Morris (izdelovalec osvežilnih bombonov the Altoids) nameni denar za nakup umetniške zbirke, ki jo poimenuje po prirejenem sloganu bonbonov the Altoids (»Curiously Strong Mints.«) - »Curiously Strong Collection«.
Znamčenje medijev
Znamčenje postane problematično (kot sem že navedla), ko se razmerje prevesi v korist sponzorske znamke in nosilko – t.j. kulturo obravnava zgolj kot promocijsko orodje.
Novinarstvo je pod čedalje večjim pritiskom spajanja z znamkami. To izhaja iz sponzoriranih medijskih projektov, ki vabijo korporacije k sponzorstvu. Dober primer znamčenja medijev je spektakel zimskih OI v Naganu leta 1998. Raziskovalna novinarka mreže CBS je opazila, da vsi njeni kolegi iz športne redakcije poročajo v jopičih z velikim Nike logotipom. Nike je bil namreč uradni sponzor prenosov mreže CBS. To zaznamuje nadaljnje brisanje meje med novinarstvom in oglaševanjem. Osuplost novinarke je bila še toliko večja, saj je pred dvema letoma poročala o fizični zlorabi zaposlenih žensk v Nike-ovi tovarni; CBS naj bi, zaradi Nike-ovega sponzorstva, prepovedal ponovitev izvirne zgodbe in sledenje nadaljnim dogodkom. Iz tega ironično sledi, da znamke vse bolj prezirajo gostoljubje medijev v katere se zažirajo.
Podobno se dogaja tudi tiskanim medijem. Zlivanje medijev in katalogov naj bi doseglo vrhunec leta 1998, ko je na tv prišla najstniška nanizanka Dawson's Creek. Zadovoljstvo je bilo obojestransko: odgovorni pri tv nanizanki so se dogovorili z znamko J. Crew, da se bo igralska zasedba pojavljala v njihovih oblačilih, igralci pa so se v zameno pojavljali v njihovih reklamnih katalogih, naslovnicah, z razpoznavnim videzom iz nanizanke, v identičnem okolju. Kot da je celotna nanizanka ena sama reklama za J. Crew.
Rojstni kraj tovrstnih ambicij z znamčenjem naj bi bil edini prostor kjer naj ne bi obstajal nikakršen zid med novinarstvom in oglaševanjem – internet. Že skoraj vsaka znamka s svojo spletno stranjo ponuja oznamčeno, virtualno spletno vsebino.
Zagotovo je najboljši primer oznamčenih medijev prav Mtv, ki je začel delovati kot sponzoriran projekt iz dveh strani. Mtv je 24-urni oglas sam zase – oglas za prvo oznamčeno televizijsko mrežo. Tukaj se s strani oglaševalcev ponovi na začetku omenjena težnja po prisostvovanju in ustvarjanju kulture, soznamčenju s tv mrežo, saj samo oglaševanje izdelkov ne zadostuje več.
Znamčenje glasbe
Naomi Klein navaja, da je bilo za popolno integracijo oglasnega sporočila in umetnosti / znamke in kulture potrebnega več kot pol minulega stoletja. Točko, ko se ni bilo moč več vrniti, pa naj bi se doseglo 1998, ko je Gap lansiral kampanjo Gap Khakis (temelji na pojavljanju hlač v kaki barvi v vseh mogočih okoljih s slogani Khaki Swing, Khaki Country, ... – podprto s primerno glasbo). Uporaba swing glasbe v oglasu je, dokazano, povzročila preporod swinga (in ne obratno – ni Gap zaslužil na račun preporoda swinga). Podjetje odpre pot lastni estetiki; spoti na Mtv čez noč postanejo podobni Gapovim oglasom (Brittney Spears, Backstreet Boys).
Znamčenje glasbe je prisotno že od nekdaj. V osemdesetih so glasbeniki snemali reklame za razne pijače (George Michael, Whitney Houston, Madonna, Tina Turner, Lionel Richie – prav vsi so nastopili v oglasih za Pepsi ali Coca Colo). Če znamke in zvezdniki postanejo eno in isto, kaj hitro lahko pride do tekme za dobiček. Glasbeniki so zaznali namene oglaševalcev znamk – ti jih želijo spremeniti v svoje zaščitne znake. Čedalje več posameznikov, skupin in založb se upira temu ponižujočemu statusu. Nekateri so uspeli razviti aparat navzkrižnega znamčenja in lansirali svojo znamko oz. linijo izdelkov. Če se obrnem na slovenske razmere: zakaj bi Rebeka Dremelj pozirala in predstavljala Lisco, če lahko prodaja s svojim imenom lastno linijo perila (Rebeka's dream).
Super knjiga!
http://en.wikipedia.org/wiki/No_Logo
Swatch-ev oznamčeni čas: http://en.wikipedia.org/wiki/Swatch_Internet_Time
Razstava the Altoids: http://www.newmuseum.org/more_exh_altoids04.php
Reklama sama sebi namen 'I want my Mtv': http://www.youtube.com/watch?v=Q32EOe9o2_E
malo nostalgije, MTV 80's reklama: http://www.youtube.com/watch?v=-5Hm2HFpzmY
soznamčenje - MTV Borat reklama: http://www.youtube.com/watch?v=rs5Ifs4tO6Q
Gap Khakis: http://www.youtube.com/watch?v=knW1hGwmEXQ
Gap Khakis: http://youtube.com/watch?v=VAiON4ciq9M
pa še nekaj oglasov mimogrede
na temo iz prejšnjih predavanj, Pepsi oglas, 1960, 'Think Young':
http://uk.youtube.com/watch?v=F4vUwl7YGes&feature=related –
sodoben remake zgornjega oglasa, Pepsi oglas, Britney Spears Superbowl, 'Think Young': http://uk.youtube.com/watch?v=zzYODWYftwQ&feature=related
Coca Cola, uradna pijača 14. OI: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-coca-cola/1393/ -
družbeno odgovorno? Reklama za pivo: http://video.google.com/videoplay?docid=-9112137462138894767
Drive, washing powder 1977: http://uk.youtube.com/watch?v=Jq6-OzXgPxk
Hairspray Adorne: http://uk.youtube.com/watch?v=CZAA8hLutjs&feature=related
detergent Wink: http://uk.youtube.com/watch?v=H5ro68Xs4Lc&feature=related
'kul', Mura: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-muralisti/1394/
Star oglas za mleko: http://www.youtube.com/watch?v=2gU4SQ1jicE
Pijaca Stil, aerobika: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-stil-aerobika/1423/
Tekst je izvzet iz knjige No logo, avtorice Naomi Klein. Knjiga je prvič izšla januarja 2000 v Kanadi. Postala je mednarodna uspešnica, celo eno izmed najbolj vplivnih del antiglobalističnega gibanja. Njen vpliv se kaže v pop kulturi – bolj odmeven je primer skupine Radiohead.Trije člani so knjigo prebrali in bili nad njo tako navdušeni, da so jo preko spleta priporočali svojim oboževalcem; razmišljali so celo, da bi prevzeli naslov knjige kot potencialni naslov za novi album (kasneje album Kid A).
Širjenje znamke | Kako je logotip zavzel osrednje mesto
Avtorica na začetku poda osebno izkušnjo in se spominja kako je že pri svojih rosnih osmih letih začutila prihod 'terorja' logotipa. Vse tja do sedemdesetih let 20. st. so bili logotipi očem skriti, prišiti na notranjost ovratnika. Sem in tja so se pojavljali mali dizajnerski emblemi na zunanjosti, a povečini so bila ta oblačila športna in omejena na golf ter tenis igrišča. Ob koncu sedemdesetih se svet mode upre in ta, prej 'bogataški', omejen slog, postane množičen. Lacost-ov krokodil in Ralph Lauren-ov igralec pola tako postaneta nosilca družbene funkcije – logotip nadomesti etiketo s ceno oz. »koliko je kdo pripravljen odšteti za svoj cilj«. Sredi osemdesetih sledi formiranje logotipa iz bahaškega spakovanja v modni dodatek; iz dvocentimetrskega emblema se napihne na kričečo velikost, ki pokriva celotno oprsje. Kot vodilnega na tem področju 'napihovanja' logotipa avtorica knjige izpostavi Tommya Hilfigerja, ki je prvi uveljavil slog oblačenja na način, ki svoje stranke preko svojih izdelkov spreminja v popolnoma oznamčene, govoreče Tommyeve lutke.
Takšno dramatično povečevanje vloge logotipa je pripeljalo do spremembe njegove vsebine. Oblačila na katerih se ta pojavlja, so postala prazni nosilci znamk. Na tem mestu avtorico dobesedno citiram: »Metaforični krokodilček je skočil in požrl pravo majico.« Sredi devetdesetih let se zgodi velika preobrazba. Okornost zastarelega sistema »izdelek-proizvodnja« narekuje, da se mora znamčenje prenesti na naslednjo, višjo raven: ne zadostuje samo znamčenje izdelkov, potrebno je začeti znamčiti tudi zunanjo kulturo – začelo se je s sponzoriranjem kulturnih dogodkov. To ni bilo le dodajanje vrednosti izdelku, ampak nekakšen nov, še ne odkrit vir kulturnih idej in ikonografije, ki so jih znamke z lastno interpretacijo in projekcijo nato zrcalile nazaj v kulturo; vse to je delovalo nato kot 'podaljšek' oz. razširitev znamke.
Trenutno dogajanje na področju znamčenja avtorica opiše kot kulturni ekspanzionizem znamčenja, pri katerem ne govorimo več o tradicionalnem korporacijskem sponzorstvu (ko podjetje daruje denar v zameno za vidnost svojega logotipa npr. na nekem panoju). To se spremeni v zelo ambiciozno frontalno znamčenje (pristop Tommya Hilfigerja), ki posega v našo okolico in na vsa področja kulture (filmi, glasba, lokalni dogodki, revije, šport, ... ). Logotip postane ne samo dodatek nekje, ampak glavna atrakcija. Znamčenje devetdesetih let je drugačno, saj si prizadeva asociacije narediti živo resnične. Lep primer je Swatch-ev koncept iz leta 1998: »Internet Time«, ki poenostavlja in narekuje, da bi ljudje prešli iz tradicionalnega 'Time-Zone' mišljenja na oznamčen 'Internet Time' – dan razdelijo na 1000 »Swatch-utripov«, brez časovnih pasov. V teh kontekstih pogosto ne gre več za sponzoriranje neke kulture, ampak da znamka sama postane kultura. Naomi Klein se sprašuje zakaj, če znamke niso izdelki, marveč ideje, stališča in vrednote, zakaj potemtakem tudi same ne bi smele biti kultura? Meje med korporacijskim (tradicionalnim) sponzorstvom in sponzorirano kulturo se zabrišejo in zgodi se, da so se mnoge slavne osebe začele (in se čedalje bolj) obračati na korporacije, saj so se želele same vključiti v igro znamčenja (Michael Jordan, Puff Daddy, Brittney Spears, Star Wars, ... za Nike, Gap, Pepsi, ... ). To ustvari pretočno partnerstvo znamenitih ljudi in znamenitih znamk oz. 'soznamčenje'.
Privatizacijska politika zadnjih trideset let v različnih državah sveta pripelje do okoliščin, ko se sponzorstvo preobrazi iz redkega pojava (70. leta) v panogo z eksplozivno rastjo (sredina 80. let). Institucijam (šole, muzeji, radio in tv postaje, ... ) so se krčila proračunska sredstva, zato so se mnogi odločali (da bi zapolnili primanjkljaj) za partnerstvo z zasebnimi korporacijami. A kam je to pripeljajlo? Oglaševalski kritik McAllister (v svojem delu: Commercialization of American Culture) pravi, da sponzorstvo na eni strani povzdigne korporacijo, sočasno pa razvrednoti sponzoriranca. Športni dogodki, gledališke predstave, tv program so postali podrejeni promociji, saj v sponzorski logiki obstajajo samo za to, da promovirajo. Toda kaj so bili drugega umetniški izdelki zgodovine kot igračke mogočnih in premožnih? Dejstvo je, da se je naša kultura utemeljila ravno na političnih, finančnih in osebnih ambicijah bogatašev.
Odnos med sponzorji in sponzoriranci se začne spreminjati, ko se na kulturnem področju odvisnost od sponzorskih prihodkov poveča. Korporacije postavljajo vse večje zahteve po priznanju in nadzoru, nekatere pa začnejo celo s kupovanjem posameznih dogodkov, saj naj pogoji ne bi več ustrezali njihovim pričakovanjem. Od tod izvor sponzoriranih koncertov, kjer znamka sponzorja popolnoma zasenči nastopajoče zvezde. Januarja 1999 korporacija Philip Morris (izdelovalec osvežilnih bombonov the Altoids) nameni denar za nakup umetniške zbirke, ki jo poimenuje po prirejenem sloganu bonbonov the Altoids (»Curiously Strong Mints.«) - »Curiously Strong Collection«.
Znamčenje medijev
Znamčenje postane problematično (kot sem že navedla), ko se razmerje prevesi v korist sponzorske znamke in nosilko – t.j. kulturo obravnava zgolj kot promocijsko orodje.
Novinarstvo je pod čedalje večjim pritiskom spajanja z znamkami. To izhaja iz sponzoriranih medijskih projektov, ki vabijo korporacije k sponzorstvu. Dober primer znamčenja medijev je spektakel zimskih OI v Naganu leta 1998. Raziskovalna novinarka mreže CBS je opazila, da vsi njeni kolegi iz športne redakcije poročajo v jopičih z velikim Nike logotipom. Nike je bil namreč uradni sponzor prenosov mreže CBS. To zaznamuje nadaljnje brisanje meje med novinarstvom in oglaševanjem. Osuplost novinarke je bila še toliko večja, saj je pred dvema letoma poročala o fizični zlorabi zaposlenih žensk v Nike-ovi tovarni; CBS naj bi, zaradi Nike-ovega sponzorstva, prepovedal ponovitev izvirne zgodbe in sledenje nadaljnim dogodkom. Iz tega ironično sledi, da znamke vse bolj prezirajo gostoljubje medijev v katere se zažirajo.
Podobno se dogaja tudi tiskanim medijem. Zlivanje medijev in katalogov naj bi doseglo vrhunec leta 1998, ko je na tv prišla najstniška nanizanka Dawson's Creek. Zadovoljstvo je bilo obojestransko: odgovorni pri tv nanizanki so se dogovorili z znamko J. Crew, da se bo igralska zasedba pojavljala v njihovih oblačilih, igralci pa so se v zameno pojavljali v njihovih reklamnih katalogih, naslovnicah, z razpoznavnim videzom iz nanizanke, v identičnem okolju. Kot da je celotna nanizanka ena sama reklama za J. Crew.
Rojstni kraj tovrstnih ambicij z znamčenjem naj bi bil edini prostor kjer naj ne bi obstajal nikakršen zid med novinarstvom in oglaševanjem – internet. Že skoraj vsaka znamka s svojo spletno stranjo ponuja oznamčeno, virtualno spletno vsebino.
Zagotovo je najboljši primer oznamčenih medijev prav Mtv, ki je začel delovati kot sponzoriran projekt iz dveh strani. Mtv je 24-urni oglas sam zase – oglas za prvo oznamčeno televizijsko mrežo. Tukaj se s strani oglaševalcev ponovi na začetku omenjena težnja po prisostvovanju in ustvarjanju kulture, soznamčenju s tv mrežo, saj samo oglaševanje izdelkov ne zadostuje več.
Znamčenje glasbe
Naomi Klein navaja, da je bilo za popolno integracijo oglasnega sporočila in umetnosti / znamke in kulture potrebnega več kot pol minulega stoletja. Točko, ko se ni bilo moč več vrniti, pa naj bi se doseglo 1998, ko je Gap lansiral kampanjo Gap Khakis (temelji na pojavljanju hlač v kaki barvi v vseh mogočih okoljih s slogani Khaki Swing, Khaki Country, ... – podprto s primerno glasbo). Uporaba swing glasbe v oglasu je, dokazano, povzročila preporod swinga (in ne obratno – ni Gap zaslužil na račun preporoda swinga). Podjetje odpre pot lastni estetiki; spoti na Mtv čez noč postanejo podobni Gapovim oglasom (Brittney Spears, Backstreet Boys).
Znamčenje glasbe je prisotno že od nekdaj. V osemdesetih so glasbeniki snemali reklame za razne pijače (George Michael, Whitney Houston, Madonna, Tina Turner, Lionel Richie – prav vsi so nastopili v oglasih za Pepsi ali Coca Colo). Če znamke in zvezdniki postanejo eno in isto, kaj hitro lahko pride do tekme za dobiček. Glasbeniki so zaznali namene oglaševalcev znamk – ti jih želijo spremeniti v svoje zaščitne znake. Čedalje več posameznikov, skupin in založb se upira temu ponižujočemu statusu. Nekateri so uspeli razviti aparat navzkrižnega znamčenja in lansirali svojo znamko oz. linijo izdelkov. Če se obrnem na slovenske razmere: zakaj bi Rebeka Dremelj pozirala in predstavljala Lisco, če lahko prodaja s svojim imenom lastno linijo perila (Rebeka's dream).
Super knjiga!
http://en.wikipedia.org/wiki/No_Logo
Swatch-ev oznamčeni čas: http://en.wikipedia.org/wiki/Swatch_Internet_Time
Razstava the Altoids: http://www.newmuseum.org/more_exh_altoids04.php
Reklama sama sebi namen 'I want my Mtv': http://www.youtube.com/watch?v=Q32EOe9o2_E
malo nostalgije, MTV 80's reklama: http://www.youtube.com/watch?v=-5Hm2HFpzmY
soznamčenje - MTV Borat reklama: http://www.youtube.com/watch?v=rs5Ifs4tO6Q
Gap Khakis: http://www.youtube.com/watch?v=knW1hGwmEXQ
Gap Khakis: http://youtube.com/watch?v=VAiON4ciq9M
pa še nekaj oglasov mimogrede
na temo iz prejšnjih predavanj, Pepsi oglas, 1960, 'Think Young':
http://uk.youtube.com/watch?v=F4vUwl7YGes&feature=related –
sodoben remake zgornjega oglasa, Pepsi oglas, Britney Spears Superbowl, 'Think Young': http://uk.youtube.com/watch?v=zzYODWYftwQ&feature=related
Coca Cola, uradna pijača 14. OI: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-coca-cola/1393/ -
družbeno odgovorno? Reklama za pivo: http://video.google.com/videoplay?docid=-9112137462138894767
Drive, washing powder 1977: http://uk.youtube.com/watch?v=Jq6-OzXgPxk
Hairspray Adorne: http://uk.youtube.com/watch?v=CZAA8hLutjs&feature=related
detergent Wink: http://uk.youtube.com/watch?v=H5ro68Xs4Lc&feature=related
'kul', Mura: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-muralisti/1394/
Star oglas za mleko: http://www.youtube.com/watch?v=2gU4SQ1jicE
Pijaca Stil, aerobika: http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/stare-reklame-stil-aerobika/1423/
Thursday, November 15, 2007
Sentenced to buy (Obsojeni na nakup) in Shopping on a planet irony
RAZMIŠLJA: LENA LIKAR
V poglavju Rick Poynor obravnava oglasno kampanjo italjianskega proizvajalca oblačil United Colors of Benetton za kolekcijo pomlad - poletje 2000. Kampanja nosi naslov We, on Death Row (Mi v vrsti za smrt) in se je pojavila na billboardih in v publikacijah (časopisi, revije, katalog) v Evropi, ZDA in Aziji. Stroški kampanje so bili ocenjeni na 20 milijonov dolarjev.
Serija oglasov prikazuje portrete 26 ameriških obsojencev na smrt (25 moških in ena ženska). Ob fotografijah so napisana njihova imena, rojstni datum, zločin, za katerega so obsojeni ter način usmrtitve. Na oglasu še izstopa napis 'Sentenced to death' in pa, seveda, Benettonov znak.
Kampanja je rezultat dve in pol letnega dela Benettonovega kreativnega direktorja Oliverja Toscanija, ki je obsojence tudi fotografiral in novinarja Kena Shullmana. Pravita, da s tem delom nista opravičevala zločinov obsojencev, pač pa sta želela, da jih ljudje opazijo, celo razumejo. Ko zrejo v nas in se ne moremo izogniti njihovemu strmečemu pogledu, želita, da jih sprejmemo kot (so)ljudi. Zaporniki so običajno prikazani v (oranžnih) zaporniških oblekah, neurejeni, revni – 'očitno' krivi. Toscani jih je prikazal drugače – portretiral jih je. V ljudeh – mimoidočih zbujajo sočutje (ali zgroženost). Opazovalec sodeluje, se odziva. Oglasi na billboardih, kot pravi Poynor, so nedvomno bolj učinkoviti od ostalih oglaševalskih sredstev (npr. časopis, internet, katalog), ki jih je veliko lažje prezreti.
Je uporaba tovrstne socialne tematike v komercialne namene sporna? Kje je povezava med smrtno kaznijo in Benettonovimi pisanimi puloverji? Gre za očitno protislovje med vsebino in osnovnim namenom oglasa (= predvsem privabiti kupce). Kot pravi Poynor, je nujno, da se po tem nenehno vprašujemo, kajti sicer se lahko zabriše meja med oglaševanjem in novinarstvom. Kot pravi Toscani pa pojav takšne tematike v nekem drugačnem (komercialnem) kontekstu (torej s pripetim Benettonovim znakom) pritegne pozornost gledalcev, ki so sicer že vajeni in ostajajo neprizadeti ob grozotah iz dnevnih poročil. )
Odziv na kampanjo, predvsem v državah s smrtno kaznijo (ZDA), je bil buren. Nekateri kritiki so menili, da Benetton poveličuje obsojence in iz njih dela žrtve, drugi so opozarjali, da je občutljivo temo uporabil zato, da je zaslužil. V odgovor je Toscani izjavil: »Zaslužil bi tako ali drugače. Moja pa je bila odločitev ali bom kamero usmeril v nekaj zanimivega ali nekaj neumnega.« Dodal je še, da če se novinar osredotoči na nek resen problem, mu nihče ne očita, da skuša zgodbo prodati medijem. Ko to stori oglaševalec, je to neokusno, vzbuja proteste. Bi bilo torej pravilneje, da bi Benetton, tako kot večina oglaševalcev, prodajal neko lažno zgodbico in zavajal kupca? (Prav gotovo z lažmi ne bi povzročil tako odklonilnega odziva, vseeno pa večina ljudi tem zgodbicam ne bi verjela, ker smo do oglaševanja vse bolj kritični in skeptični.)
Kampanja je bila sporna, a na mestu. ZDA so v zadnjih 25 letih usmrtile približno 600 ljudi in okoli 70% Američanov se strinja s smrtno kaznijo. Ameriški politiki si tega problema ne upajo načenjati, v strahu, da bi izgubili volivce. Legalno ubijanje - smrtno kazen izvedejo anonimno, tiho, stran od javnosti, v prisotnosti malo prič. Ljudje podpirajo smrtno kazen, hkrati pa ne vedo (in morda ravno zato), kako v resnici poteka.
Kampanja ne oglašuje produkta, pač pa skozi kontroverzne podobe kritično promovira socialno problematiko. To je Benettonov tradicija, odkar sodeluje z Oliverjem Toscanijem, ki iz oglasov odstrani oblačila in se osredotoči na teme kot so aids (prikaz umiranja bolnika za aidsom v krogu družine), rasizem, vojna, religija, končno tudi smrtna kazen. Prodaja je bila po teh oglasnih akcijah izredno uspešna. Zgodnji oglasi so prikazovali etnično mešane modele v pisanih, raznolikih puloverjih – rasno harmonijo - in so pritegnili svetovne kupce.
Toscanijeve kampanje za Benetton so nenavadne v svoji podpori kontroverznim idejam, so del trenda, v katerem oglaševalci poskušajo vključiti dileme kulturnega prostora kot sredstvo za 'zagon' svojih znamk. Če se ta trend razvije, pravi Poynor, bodo veliki oglaševalci snovali kulturo. Kajti, če bi mnogi oglaševalci sledili Toscanijevemu zgledu, bi Benetton izgubil prednost, ekskluzivnost oglaševalskega pristopa, predvsem pa bi se zabrisale drobne razlike med neodvisnim mnenjem in komercialnimi interesi, kar bi privedlo do izkoriščanja resnih tematik s strani korporacij za lastne komercialne koristi.
A Toscani je šel predaleč – s svojo kampanjo je povzročil bes v ZDA, posebej pri sorodnikih žrtev portretiranih zločincev. V nekaterih veleblagovnicah so umaknili s polic vse Benettonove izdelke, zapirali so Benettonove trgovine, v 12 državah so oglase prepovedali, sledile so civilne tožbe. (Oglasna kampanja je tudi povzročila okrepitev oglaševalskih omejitev: ASA Advertising Standards Authority je predlagala, da jim dajo 'sporni' oglaševalci svoje oglase predhodno na vpogled.) Posledično je Toscani zapustil Benetton, kjer je 16 let ustvarjal provokacije. Se je pa s svojim delom, ki očitno še sedaj odmeva, zapisal v zgodovino oglaševanja.
Benetton se je opredelil proti smrtni kazni, svoj ugled uporabil za širjenje ozaveščenosti o tem problemu. Mislim pa, da tovrstnega zbujanja interesa za socialne probleme (kar sicer je pozitivni učinek Benettonovih oglasov ) ne moremo zamenjati z neko dobrodelno akcijo, saj Benetton ni očitno pripomogel k reševanju problema smrtne kazni. Tudi kupci z nakupom puloverja ne. Zato se vprašujem, ali gre zgolj za provokacijo – do kam lahko oglaševalec gre - saj pravzaprav lahko vnaprej predvidi odziv ljudi v državi, ki tako močno podpira smrtno kazen. Tam jim taki oglasi (uporaba umirajočega bolnika z aidsom ali obsojenca na smrt – ljudi brez prihodnosti) ne bodo prinesli novih kupcev. Obenem pa je zanimivo videti, kdo je tako močan in pogumen, da si tako komercialno samomorilsko provokacijo lahko privošči.
T. i. shockvertising sicer uporabljajo predvsem tisti, ki nimajo 'globokih žepov' – človekoljubne in celo vladne organizacije (Varna vožnja, kadilske nalepke) Ko pa komercialno podjetje uporabi take šokantne oglase, se ljudje uprejo. Šokantni oglasi tvegajo odtujitev prav tiste skupine ljudi, ki jo nagovarjajo.
Kar se mi ne zdi prav, je dejstvo, da je prezenca Benettonova logotipa tisto, kar (baje) prislili ljudi, da problem zaznajo. Razvajeni smo – oglaševalci nas morajo vedno znova presenečati, če želijo našo pozornost. Bi se torej dobrodelne, človekoljubne organizacije morale povezovati z raznimi korporacijami, ki bi jim posodile svoje ime (= element presenečenja), da bi bile bolj uspešne? (Jasno, prav dolgo gotovo ne, ker bi kmalu postalo nezanimivo, 'navadno'.) Potemtakem smo prišli do točke, kjer govorimo o 'prodaji' socialnih problemov, se pravi so na prodaj, nekje jih lahko kupimo? Ko tako obrnem pogled, se mi združevanje komercialnega in družbeno socilanega konteksta zdi sporno.
Etično gledano, bi bilo bolje, da bi Benetton te probleme promoviral drugače, ločeno od komercialnega oglaševanja, na način kot ga uporabljajo mnoge organizacije, z raznimi dobrodelnimi dejavnostmi. Pri Benettonu niso naredili distinkcije. Lahko bi samo dodali besedilo: Benetton je proti smrtni kazni, podpiramo spremembno zakona. Bil bi drug ton nagovora. Se pa zavedam, da veliko manj intriganten.
Nekateri Benettonovi oglasi:
1989 - Black and white men handcuffed
1991 - Novorojenček v porodni krvi
1992 - Umirajoč bolnik za aidsom
1993 - Prestreljena vojaška uniforma
1996 – Parjenje črnega konja in bele kobile
1998 – Otroci z Downovim sindromom
1999 - Bloodstain and UNHCR logo Krvav madež in
2000 – Obsojenci na smrt
http://www.nodeathpenalty.org/newab014/benetton.html
http://www.prodeathpenalty.com/Benetton.htm
Še vedno šokira. Zadnji Toscanijev projekt proti anoreksiji:
http://www2.nolita.it/nolita/
*******************************************
SHOPPING ON PLANET IRONY
Rick Poynor devetdeseta leta 20. stoletja opisuje kot leta ironije. Ironija je bila trend tega časa.
Ironijo kot pristop k oglaševanju je uporabila italijanska modna hiša Diesel v svoji prvi globalni oglasni kampanji Successful Living. Gre za serijo oglasov, ki ironično prikazujejo 'žanrske' podobe, na temo družine, politike, religije...
Serija plakatov (kreativni direktor Joakim Jonason) tako prikazuje sadistične zobozdravnike, parado zagorelih častilcev sonca, Kristusovo vrnitev na Zemljo v obliki majhnega zelenega veslojca, generale v plenicah, kanibalske prašiče... Udarec za udarcom so prihajali ti 'nori' oglasi, katerih namen je bilo težko dešifrirati, razen tega, da jim je praktično vsaka tema (družina, ljubezen, zgodovina, okolje) priročen material za 'zabavo brez obveznosti' , kot njihovim kupcem.
Leta 1998 je Diesel lansiral serijo sedmih oglasov, ki prikazujejo inserte iz težkega življenja v Severni Koreji v nasprotju z svetom, ki ga ponujajo oglasi. Gre, kot trdi Poynor, za ene najbolj nenavadnih in problematičnih podob tistega časa. Eden od oglasov prikazuje ulično sceno in berača z otrokom. Na stavbi zraven njiju visi oglas (oglas v oglasu), ki prikazuje srečen zahodni par, oblečen v Diesel, in oglašuje izmišljeno potovalno agencijo Lucky Tours, z geslom: » Pobegnite zdaj!« Očitno gre za komentar, smešenje neizogibne invazije globalizacije, ki preko blagovnih znamk sili svojo mentaliteto v druge kulture in pogosto popolnoma ignorira dogajanje v teh državah (ironija je, da prav to počne tudi Diesel kot globalna znamka). Vprašanje, ki se tu poraja je, da je oglaševanje pravzaprav najmanj primeren medij za izvrševanje tovrstnih javnih diskusij (glej Benetton). Gre za obliko shockvertisinga, ki naj bi zbujalo določena občutja (trpljenje, pravičnost...) vendar pa v komercialnem kontekstu vse potisne na nivo farse, šale. Ironija zastre pogled na tisto, kar je resnično pomembno.
Drug oglas prikazuje skupino ali družino prašičev, ki sedijo okoli praznično obložene mize, katere center je tudi sam prašič kot jed. Ob strani stoji 'Diesel'' oseba, jih opazuje tem se pri tem očitno zabava. Plakat se je pojavil v času božičnih, novoletnih praznovanj leta 1995. In poudarja, odseva koncept požrešnosti, kot enega izmed sedmih grehov. Simbolično pokaže, kako ljudje v tem času ''žremo kot svinje''. Pečena svinja kot jed ilustrira kanibalizem, samozadovoljitev, čeprav na račun drugih, kot posledica kapitalizma, kjer se rojevajo in krepijo vedno nova nasprotja: revščina-bogastvo, dobri-slabi, človek-žival. Diesel oseba ima pregled nad dogajanjem, ga opazuje in simbolično predstavlja družbo na splošno, ki opazuje izbrance (skupina prašičev) in njihovo vedenje (kanibalizem - pohlep, požrešnost). Ta oseba je zunaj tega izbranega kroga, kar izraža tako z obnašanjem kot z obleko, kar sugerira Diesel kot podjetje, ki porabnikom ponuja drugačnost, samozavedanje in družbeno zavedanje hkrati.
Podjetje Diesel je prepleteno z ironijo, kot pravi Poynor. ''Skrivajo'' svoje italijansko poreklo in svojo lokalnost, obenem pa se preko angleškega prenosnika (ime Diesel!) predstavljajo svetu – ker si želijo delovati, vplivati, biti poznani globalno. Po drugi strani, ko svojo željo - biti globalna blagovna znamka - priznavajo, se v oglaševanju postavljajo na pozicijo proti globalizaciji kot velikemu sodobnemu problemu.
Diesel: ''We want to discuss more important things than just what we're selling. And we want to show that this is a company that is concerned about more than just dollars." Kot prej omenjeni Benetton, tudi oni delujejo 'iskreni' in zavedni oglaševalci – a (tu je spet ironija) vseeno ne toliko zavedni, da ne bi zapravili milijone dolarjev za kaj drugega kot oglaševanje.
Friday, November 09, 2007
Rick Poynor - Alternative by design?
RAZMIŠLJA: SONJA KRAMAR
Poglavje knjige Obey the giant, avtor začne z razpravo oglasa, ki ga je zasledil ob listanju neke revije. Na prvi pogled opazi samo izmenjavanje črno-belih delov. V ospredju je fotografija zapuščene ceste ali trga. Okrog so načečkane številke (ki bi lahko bile meritve), nečitljiva štampiljka, ob robu formata besedilo z nekaj prečrtanimi vrsticami, ter glavno besedilo, ki je rahlo zamegljeno in ob katerem slutimo, da bi lahko šlo za faksirano sporočilo. Ko natančneje pogledamo, opazimo nekoga, ki se skriva pred ostrostrelcem. Senca ob robu je naša (gledalčeva). Šele ko opazi štampiljko Britanske vojske, spozna da gre za oglas.
Iz oblikovnega stališča je oglas zelo sodoben, podoben stilu revije Ray Gun, ki jo je oblikovno zasnoval David Carson. Njen začetek sega v leto 1992 in z uporabo oblikovnih sredstev, ki niso bila značilna za revijo, namerno napada strokovne predstave korektnega grafičnega oblikovanja. Avtorja čudi, da je tako neradikalna, nerevolucionarna institucija kot je Britanska vojska uporabila tako revolucionaren način nagovora.
Kot kulturni fenomen ima Ray Gun neposrednega predhodnika – televizijski glasbeni program MTV. Ob primerjavi se Ray Gun niti ne zdi tako revolucionaren. Radikalen je v smislu premestitve oblik iz gibljive televizijske slike v statično sliko tiska.
Ray Gun nagovarja ciljno publiko, ki je ob gledanju MTV-ja ter pod vplivom množičnih medijev pridobila sposobnost zaznavanja intenzivnih dražljajev in predelovanja večjih količin informacij hkrati. Po mnenju Davida Byrne-a, Carson v svojih delih komunicira na neverbalni ravni, mimo logike in racionalizma, na ravni razumevanja brez uporabljanja mišljenja. Podobno izjavo je dal Bob Pittman z MTV-ja v intervjuju za Rolling Stone in rekel, da skušajo pri svoji ciljni publiki vzbuditi emocije, da opustijo logiko in na tak način jih osvojijo.
MTV-jev postmodernizem - anarhističen, liberalen, nihilističen, shizofreničen, neracionalen – prevzame gledalca, da pozabi na realni svet in realne probleme. Po eni strani je preveč pasiven, po drugi strani pa daje občutek družbene odgovornosti in človekoljubnosti z organiziranjem dobrodelnih prireditev in koncertov kot je Live Aid.
Ray Gun je bil od začetka alternativen v tem, da je prekršil skoraj vsa tipografska pravila – enkrat je raztegoval besede, drugič jih spet kopičil in tako skorajda izbrisal njihov pomen. Problem nastane pri vsebini besedil, ki nikakor niso bila alternativna, saj so večinoma obravnavala "mainstream" glasbene skupine. Največ medijske pozornosti je revija dobila v prvih dveh letih in večino ljudi je zanimal njen oblikovni vidik, ne pa tudi vsebina besedil. Oblikovanje samo je bila vsebina. Ray Gun dokazuje kaj eksperimentalno grafično oblikovanje lahko doseže, kakšen vpliv ima lahko, če le dobi možnost.
Še preden je Carson prenehal oblikovati Ray Gun, je revija dobila "novo jasnost", posvetili so se vsebini in čitljivosti.
Ray Gun je bil bistven avant-pop izdelek, prav tako tudi MTV in še mnogo drugih potrošniških izdelkov. Ameriški literarni kritik Larry McCaffery pravi, da je avant-pop skupni produkt masovne kulture z avantgardnim duhom in pop-arta za potrošnike (rock glasbe, televizije, filmov, oglaševanja). V kapitalistični družbi obstaja nepotešljiva zahteva po vedno novem. Avant-pop je logični odgovor na vedno nove potrošniške zahteve in želje.
Izraz "alternativno" se je v glasbi pojavil v osedmesetih letih prejšnjega stoletja in je označeval punk-rock skupine, ki so bile drugačne od prevladujočega glasbenega toka tistega časa. Alternativa pomeni oporekanje trenutnemu stanju in se pojavi takrat, ko v družbi velja določena stopnja odpora proti obstoječemu. Vendar tudi alternativna glasba lahko doseže komercialni uspeh in prepoznavnost. Na primer Nick Cave je nekoč veljal za alternativnega izvajalca, danes je svetovno znan in uspešen. Ali temu potem še lahko rečemo alternativa? Tudi alternativna glasba lahko čez čas postane "mainstream" glasba. Nekaj, kar je danes alternativno je lahko jutri sprejemljiva družbena norma. Alternativa je potemtakem pomembna za razvoj družbe, saj potiska meje, povečuje toleranco, vpliva na spreminjanje norm…
Kot pravi McCaffery, je avant-pop odgovor na vedno nove potrošniške zahteve in želje.
Na tem mestu moramo razmisliti o vplivu grafičnega oblikovanja. Njegov glavni namen je zdaj oglaševanje in reklamiranje potrošniških dobrin in storitev, in to počne večina oblikovalcev. Zanemarjena so druga področja oblikovanja, ki so potrebna za razvoj kulture (npr. oblikovanje za kulturne namene, za dobrodelne organizacije, informacijsko oblikovanje).
Po Debordu v današnji družbi ni pomembno več samo zadovoljevanje primarnih človekovih potreb, zato trg vedno znova ustvarja psevdo-potrebe in prepričuje v nujnost, da moramo imeti prikazano dobrino. Cilj tržne ekonomije je edino kopičenje kapitala in za dosego le-tega uporablja različna sredstva, eno izmed teh je tudi oblikovanje. Izdelki se velikokrat spreminjajo samo v embalaži, ne pa tudi v vsebini. Sprašujem se, ali smo potemtakem oblikovalci velikokrat le v službi trga, ki tako ali drugače manipulira s potrošnikom?
Sonja Kramar
Poglavje knjige Obey the giant, avtor začne z razpravo oglasa, ki ga je zasledil ob listanju neke revije. Na prvi pogled opazi samo izmenjavanje črno-belih delov. V ospredju je fotografija zapuščene ceste ali trga. Okrog so načečkane številke (ki bi lahko bile meritve), nečitljiva štampiljka, ob robu formata besedilo z nekaj prečrtanimi vrsticami, ter glavno besedilo, ki je rahlo zamegljeno in ob katerem slutimo, da bi lahko šlo za faksirano sporočilo. Ko natančneje pogledamo, opazimo nekoga, ki se skriva pred ostrostrelcem. Senca ob robu je naša (gledalčeva). Šele ko opazi štampiljko Britanske vojske, spozna da gre za oglas.
Iz oblikovnega stališča je oglas zelo sodoben, podoben stilu revije Ray Gun, ki jo je oblikovno zasnoval David Carson. Njen začetek sega v leto 1992 in z uporabo oblikovnih sredstev, ki niso bila značilna za revijo, namerno napada strokovne predstave korektnega grafičnega oblikovanja. Avtorja čudi, da je tako neradikalna, nerevolucionarna institucija kot je Britanska vojska uporabila tako revolucionaren način nagovora.
Kot kulturni fenomen ima Ray Gun neposrednega predhodnika – televizijski glasbeni program MTV. Ob primerjavi se Ray Gun niti ne zdi tako revolucionaren. Radikalen je v smislu premestitve oblik iz gibljive televizijske slike v statično sliko tiska.
Ray Gun nagovarja ciljno publiko, ki je ob gledanju MTV-ja ter pod vplivom množičnih medijev pridobila sposobnost zaznavanja intenzivnih dražljajev in predelovanja večjih količin informacij hkrati. Po mnenju Davida Byrne-a, Carson v svojih delih komunicira na neverbalni ravni, mimo logike in racionalizma, na ravni razumevanja brez uporabljanja mišljenja. Podobno izjavo je dal Bob Pittman z MTV-ja v intervjuju za Rolling Stone in rekel, da skušajo pri svoji ciljni publiki vzbuditi emocije, da opustijo logiko in na tak način jih osvojijo.
MTV-jev postmodernizem - anarhističen, liberalen, nihilističen, shizofreničen, neracionalen – prevzame gledalca, da pozabi na realni svet in realne probleme. Po eni strani je preveč pasiven, po drugi strani pa daje občutek družbene odgovornosti in človekoljubnosti z organiziranjem dobrodelnih prireditev in koncertov kot je Live Aid.
Ray Gun je bil od začetka alternativen v tem, da je prekršil skoraj vsa tipografska pravila – enkrat je raztegoval besede, drugič jih spet kopičil in tako skorajda izbrisal njihov pomen. Problem nastane pri vsebini besedil, ki nikakor niso bila alternativna, saj so večinoma obravnavala "mainstream" glasbene skupine. Največ medijske pozornosti je revija dobila v prvih dveh letih in večino ljudi je zanimal njen oblikovni vidik, ne pa tudi vsebina besedil. Oblikovanje samo je bila vsebina. Ray Gun dokazuje kaj eksperimentalno grafično oblikovanje lahko doseže, kakšen vpliv ima lahko, če le dobi možnost.
Še preden je Carson prenehal oblikovati Ray Gun, je revija dobila "novo jasnost", posvetili so se vsebini in čitljivosti.
Ray Gun je bil bistven avant-pop izdelek, prav tako tudi MTV in še mnogo drugih potrošniških izdelkov. Ameriški literarni kritik Larry McCaffery pravi, da je avant-pop skupni produkt masovne kulture z avantgardnim duhom in pop-arta za potrošnike (rock glasbe, televizije, filmov, oglaševanja). V kapitalistični družbi obstaja nepotešljiva zahteva po vedno novem. Avant-pop je logični odgovor na vedno nove potrošniške zahteve in želje.
Izraz "alternativno" se je v glasbi pojavil v osedmesetih letih prejšnjega stoletja in je označeval punk-rock skupine, ki so bile drugačne od prevladujočega glasbenega toka tistega časa. Alternativa pomeni oporekanje trenutnemu stanju in se pojavi takrat, ko v družbi velja določena stopnja odpora proti obstoječemu. Vendar tudi alternativna glasba lahko doseže komercialni uspeh in prepoznavnost. Na primer Nick Cave je nekoč veljal za alternativnega izvajalca, danes je svetovno znan in uspešen. Ali temu potem še lahko rečemo alternativa? Tudi alternativna glasba lahko čez čas postane "mainstream" glasba. Nekaj, kar je danes alternativno je lahko jutri sprejemljiva družbena norma. Alternativa je potemtakem pomembna za razvoj družbe, saj potiska meje, povečuje toleranco, vpliva na spreminjanje norm…
Kot pravi McCaffery, je avant-pop odgovor na vedno nove potrošniške zahteve in želje.
Na tem mestu moramo razmisliti o vplivu grafičnega oblikovanja. Njegov glavni namen je zdaj oglaševanje in reklamiranje potrošniških dobrin in storitev, in to počne večina oblikovalcev. Zanemarjena so druga področja oblikovanja, ki so potrebna za razvoj kulture (npr. oblikovanje za kulturne namene, za dobrodelne organizacije, informacijsko oblikovanje).
Po Debordu v današnji družbi ni pomembno več samo zadovoljevanje primarnih človekovih potreb, zato trg vedno znova ustvarja psevdo-potrebe in prepričuje v nujnost, da moramo imeti prikazano dobrino. Cilj tržne ekonomije je edino kopičenje kapitala in za dosego le-tega uporablja različna sredstva, eno izmed teh je tudi oblikovanje. Izdelki se velikokrat spreminjajo samo v embalaži, ne pa tudi v vsebini. Sprašujem se, ali smo potemtakem oblikovalci velikokrat le v službi trga, ki tako ali drugače manipulira s potrošnikom?
Sonja Kramar
Sunday, November 04, 2007
Komunikacijska teorija Shannonov in Weaverjev model
Pšena je poslala tekst v dokumentu, ki je vseboval nekatere elemente, ki pa jih naš blog žal ne uspe prikazati. Zato je originalni dokument dostopen tukaj.
RAZMIŠLJA:PŠENA KOVAČIČ
Komunikacijska teorija Shannonov in Weaverjev model
Shannonova in Weaverjeva Matematična teorija komuniciranja (1949)
vir sporočilo oddajnik signal kanal signal sprejemnik sporočilonaslov
(prenos vsakega sporočila s telekomunikacijo je informacija)
Komuniciranje kot prenos sporočil na daljavo z matematično podlago.
Shannonov in Weaverjev komunikacijski model /skica iz članka/
Tri (3) stopnje problemov:
stopnja A (tehnični problemi) Kako natančno se lahko prenašajo komunikacijski simboli?
stopnja B (semantični problemi) Kako natančno prenešeni simboli podajo želeni pomen?
stopnja C (problemi učinkovitosti) Kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka? (kar verjetno pomeni, da sporočilo izzove željeno reakcijo)
def: Informacija nastane, kadar se zgodi kak poskus, ki njegov izid ni gotov vnaprej.
Informacija je prenašanje sporočil na daljavo.
Šum je vsako popačenje (izguba) informacije.
Entropija je nedoločeneost informacije. oz. verjetnost, da se nek dogodek zgodi.
Primer: 1. Miselni vzorci, ki samo nakazujejo problem. 2. Povzetek teksta
Redundanca pomeni tehnično – potrditev pomena in preseganje šuma (odprava nejasnosti in nerazločnosti)
Primer: Razlaga istega problema z različnimi besedami ali besednjakom.
Opomba: (nekaj stvari, ki jih v članku ni)
Pri sami teoriji informacije uporabljajo veliko terminov verjetnostnega računa.
1. Kdaj nastane informacija?
def: Informacija nastane, kadar se zgodi kak poskus, ki njegov izid ni gotov vnaprej. To kar merimo je informacija.
2. Koliko informacije nastane pri poskusu? ,0
Vpeljati moramo pojem mere za nedoločenost poskusa ali entropijo - s kakšno gotovostjo lahko napovemo izid oziroma: kakšna je negotovost napovedi (ali kot ji rečejo v teoriji informacije – nedoločenost). Npr.: Pri metu kovanca je pol pol (50%:50%) možnosti za vsako stran. /Po metu je jasno, katera stran je padla./ Da napovemo izid pravilno ali se zmotimo smo imeli dve enakovredni možnosti ½. Mera nedoločenosti ali entropija poskusa je 0,5. (To označujemo s črko H.) Pred poskusom govorimo o nedoločenosti. Torej je nedoločenost pred metom kocke 1/6 (šestina).
Če poskuse ponavljamo govorimo o frekvenci dogodka. Število poskusov označimo z n, ugodnih ali uganjenih pa z m. Pri metu kovanca je očitno, da je verjetnost (ki jo označujemo s P) pri nešteto metih podobna kot pri enem samem metu. Statistika to potrjuje, čeprav rezultat ni nikdar točno pol pol. Toda čimveč metov upoštevamo, bolj se rezultat približuje 0,5. Verjetnost dogodka A je torej:
P (A) = m / n , | n mora biti veliko število
Če je dogodek nemogoč, potem je verjetnost dogodka 0. Če pa je dogodek gotov in se pripeti vsakič, je njegova verjetnost 1. Zanimivi so vsi vmesni primeri.
Strukturiranje sporočil je poudarjanje redundance (podvajanje, potrojenje itd. pomena; konvencija, npr.: refren pesmi, žanrska literatura, tipi glasbe …) ali entropije (rušenje konvencije, kode in nedoločenost izida). Analiza slike s str. 29 in 31 razlaga ta nasprotna odnosa.
Opomba in mnenje.
Avtor prejudicira mnenje, ki ga mora šele potrditi. Bralcu (meni) ima slika šum (sporeočilo ni jasno) šele z razlago “razumem” sporočilo
Kanal, koda, medij
Značilnosti medija – signala so določene s kanalom (tehnološke omejitve), ki določa kod (obseg oddajanja sporočila).
Medije razdelimo na tri glavne kategorije:
1. Predstavitveni mediji: glas, obraz, telo. (besede, izrazi, kretnje …) Nujna navzočnost sporočevalca na tukaj in zdaj; ustvarjajo komunikacijska dejanja.
2. Reprezentacijski mediji: knjige, slike, fotografije, pisanja, arhitektura, notranji dizajn, vrtnarjenje … (kulturne in estetske konvencije, ustvarjanje 'teksta' …) Obstaja neodvisno od sporočevalca; ustvarjajo komunikacijska dela.
3. Mehanični mediji: telefoni, radio, televizija, teleksi. (prenašalci prve in druge kategorije) Mediji tretje kategorije uporabljajo tehnične kanale (z vsemi tehnološkimi omejitvami) in z najmočnejšim vplivom šuma.
Odnosi med mediji (po Katz, Gurevitch & Hass):
“Koda je pomenski sistem, ki je skupen pripadnikom določene kulture ali subkulture.” Izhajajo iz osebnih potreb (samorazumevanje, užitek /ugodje/, pobeg pred realnostjo) in družbenih potreb (poznavanje sveta, samozavest – samopotrditev, družina, prijatelji).
Kanal določa naravo kode, katera se prekriva z medijem, saj “imata enake meje”. Vendar se koda in medij vsak po svoje veže s kanalom – skratka vsak kanal ima svojo specifiko/posebnost (TV, radio, časopis …), ki je tehnično omejena z medijem in vsebinami kode, ki prevladuje.
Feedback (vzvratna zveza, povratna informacija) je temeljni pojem kibernetike in omogoča prilagajanje na nove razmere oz. podatke. Pri množični komunikaciji je često zapostavljena (TV, časopis …), saj se (s)prejemnik počuti zapostavljenega in odrinjenega, kar dolgoročneje poveča šum. Ta motnja napravi sprejemniku informacijo nezanimivo.
Opomba o 50% nadmernosti (redundance) angleščine /naloga 3./:
Že Jamnik (1964) navaja odvečnost jezika in za razvite evropske jezike velja entropija H H0/2, kar pomeni, da bi za razumevanje sporočila zadostovala že polovica prenešenih znakov. Ali drugače: v povprečju vsako informacijo povemo dvakrat.
Opomba in mnenje.
Prevod je mestoma nejasen. Primeri so ameriško praktični in mestoma površni, zato prihaja do nesporazumov – zlasti pri osnovnih pojmih (npr.. redundanca).
Mene moti pri Fisku
1. ameriško poenostavljanje - zlasti primeri niso reprezentativni,
2, nakar prejudicira sodbe /tista slika/ itd.
**Temeljno pa je - kako sprejemnik razume ter /na temelju sporočila/ ukrepa. Tu /vsaj v prvem poglavju/ predpostavlja oz. privzema kodo /sistem vrednot itd/, ki je celotnemu sistemu komunikacije (občevanja) nadrejen. Ta pa je seveda amerikanski način, ki je Evropejcem mestoma tuj in se zato ne strinjamo z izpeljavami (ki so za ZDA logične). Večina mladih znanstvenikov je proameriško izobražena in tega niti ne zazna več. To imenujejo tudi horizont (obzorje) razumevanja. Ampak to je stranska opomba.
3. Pri Shannonu (Weawer) gre za matematično teorijo, ki vsebino pušča ob strani (celo zanemarja jo) in zanima ga učinkovitost kanala (torej čim manj šuma). V tem poglavju /Fiske/ pa jo razlaga s primeri: teorija informacije - je abstraktna, primeri so konkretni.
RAZMIŠLJA:PŠENA KOVAČIČ
Komunikacijska teorija Shannonov in Weaverjev model
Shannonova in Weaverjeva Matematična teorija komuniciranja (1949)
vir sporočilo oddajnik signal kanal signal sprejemnik sporočilonaslov
(prenos vsakega sporočila s telekomunikacijo je informacija)
Komuniciranje kot prenos sporočil na daljavo z matematično podlago.
Shannonov in Weaverjev komunikacijski model /skica iz članka/
Tri (3) stopnje problemov:
stopnja A (tehnični problemi) Kako natančno se lahko prenašajo komunikacijski simboli?
stopnja B (semantični problemi) Kako natančno prenešeni simboli podajo želeni pomen?
stopnja C (problemi učinkovitosti) Kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka? (kar verjetno pomeni, da sporočilo izzove željeno reakcijo)
def: Informacija nastane, kadar se zgodi kak poskus, ki njegov izid ni gotov vnaprej.
Informacija je prenašanje sporočil na daljavo.
Šum je vsako popačenje (izguba) informacije.
Entropija je nedoločeneost informacije. oz. verjetnost, da se nek dogodek zgodi.
Primer: 1. Miselni vzorci, ki samo nakazujejo problem. 2. Povzetek teksta
Redundanca pomeni tehnično – potrditev pomena in preseganje šuma (odprava nejasnosti in nerazločnosti)
Primer: Razlaga istega problema z različnimi besedami ali besednjakom.
Opomba: (nekaj stvari, ki jih v članku ni)
Pri sami teoriji informacije uporabljajo veliko terminov verjetnostnega računa.
1. Kdaj nastane informacija?
def: Informacija nastane, kadar se zgodi kak poskus, ki njegov izid ni gotov vnaprej. To kar merimo je informacija.
2. Koliko informacije nastane pri poskusu? ,0
Vpeljati moramo pojem mere za nedoločenost poskusa ali entropijo - s kakšno gotovostjo lahko napovemo izid oziroma: kakšna je negotovost napovedi (ali kot ji rečejo v teoriji informacije – nedoločenost). Npr.: Pri metu kovanca je pol pol (50%:50%) možnosti za vsako stran. /Po metu je jasno, katera stran je padla./ Da napovemo izid pravilno ali se zmotimo smo imeli dve enakovredni možnosti ½. Mera nedoločenosti ali entropija poskusa je 0,5. (To označujemo s črko H.) Pred poskusom govorimo o nedoločenosti. Torej je nedoločenost pred metom kocke 1/6 (šestina).
Če poskuse ponavljamo govorimo o frekvenci dogodka. Število poskusov označimo z n, ugodnih ali uganjenih pa z m. Pri metu kovanca je očitno, da je verjetnost (ki jo označujemo s P) pri nešteto metih podobna kot pri enem samem metu. Statistika to potrjuje, čeprav rezultat ni nikdar točno pol pol. Toda čimveč metov upoštevamo, bolj se rezultat približuje 0,5. Verjetnost dogodka A je torej:
P (A) = m / n , | n mora biti veliko število
Če je dogodek nemogoč, potem je verjetnost dogodka 0. Če pa je dogodek gotov in se pripeti vsakič, je njegova verjetnost 1. Zanimivi so vsi vmesni primeri.
Strukturiranje sporočil je poudarjanje redundance (podvajanje, potrojenje itd. pomena; konvencija, npr.: refren pesmi, žanrska literatura, tipi glasbe …) ali entropije (rušenje konvencije, kode in nedoločenost izida). Analiza slike s str. 29 in 31 razlaga ta nasprotna odnosa.
Opomba in mnenje.
Avtor prejudicira mnenje, ki ga mora šele potrditi. Bralcu (meni) ima slika šum (sporeočilo ni jasno) šele z razlago “razumem” sporočilo
Kanal, koda, medij
Značilnosti medija – signala so določene s kanalom (tehnološke omejitve), ki določa kod (obseg oddajanja sporočila).
Medije razdelimo na tri glavne kategorije:
1. Predstavitveni mediji: glas, obraz, telo. (besede, izrazi, kretnje …) Nujna navzočnost sporočevalca na tukaj in zdaj; ustvarjajo komunikacijska dejanja.
2. Reprezentacijski mediji: knjige, slike, fotografije, pisanja, arhitektura, notranji dizajn, vrtnarjenje … (kulturne in estetske konvencije, ustvarjanje 'teksta' …) Obstaja neodvisno od sporočevalca; ustvarjajo komunikacijska dela.
3. Mehanični mediji: telefoni, radio, televizija, teleksi. (prenašalci prve in druge kategorije) Mediji tretje kategorije uporabljajo tehnične kanale (z vsemi tehnološkimi omejitvami) in z najmočnejšim vplivom šuma.
Odnosi med mediji (po Katz, Gurevitch & Hass):
“Koda je pomenski sistem, ki je skupen pripadnikom določene kulture ali subkulture.” Izhajajo iz osebnih potreb (samorazumevanje, užitek /ugodje/, pobeg pred realnostjo) in družbenih potreb (poznavanje sveta, samozavest – samopotrditev, družina, prijatelji).
Kanal določa naravo kode, katera se prekriva z medijem, saj “imata enake meje”. Vendar se koda in medij vsak po svoje veže s kanalom – skratka vsak kanal ima svojo specifiko/posebnost (TV, radio, časopis …), ki je tehnično omejena z medijem in vsebinami kode, ki prevladuje.
Feedback (vzvratna zveza, povratna informacija) je temeljni pojem kibernetike in omogoča prilagajanje na nove razmere oz. podatke. Pri množični komunikaciji je često zapostavljena (TV, časopis …), saj se (s)prejemnik počuti zapostavljenega in odrinjenega, kar dolgoročneje poveča šum. Ta motnja napravi sprejemniku informacijo nezanimivo.
Opomba o 50% nadmernosti (redundance) angleščine /naloga 3./:
Že Jamnik (1964) navaja odvečnost jezika in za razvite evropske jezike velja entropija H H0/2, kar pomeni, da bi za razumevanje sporočila zadostovala že polovica prenešenih znakov. Ali drugače: v povprečju vsako informacijo povemo dvakrat.
Opomba in mnenje.
Prevod je mestoma nejasen. Primeri so ameriško praktični in mestoma površni, zato prihaja do nesporazumov – zlasti pri osnovnih pojmih (npr.. redundanca).
Mene moti pri Fisku
1. ameriško poenostavljanje - zlasti primeri niso reprezentativni,
2, nakar prejudicira sodbe /tista slika/ itd.
**Temeljno pa je - kako sprejemnik razume ter /na temelju sporočila/ ukrepa. Tu /vsaj v prvem poglavju/ predpostavlja oz. privzema kodo /sistem vrednot itd/, ki je celotnemu sistemu komunikacije (občevanja) nadrejen. Ta pa je seveda amerikanski način, ki je Evropejcem mestoma tuj in se zato ne strinjamo z izpeljavami (ki so za ZDA logične). Večina mladih znanstvenikov je proameriško izobražena in tega niti ne zazna več. To imenujejo tudi horizont (obzorje) razumevanja. Ampak to je stranska opomba.
3. Pri Shannonu (Weawer) gre za matematično teorijo, ki vsebino pušča ob strani (celo zanemarja jo) in zanima ga učinkovitost kanala (torej čim manj šuma). V tem poglavju /Fiske/ pa jo razlaga s primeri: teorija informacije - je abstraktna, primeri so konkretni.
Thursday, November 01, 2007
Douglas Kellner: Media Culture and the Triumph of the Spectacle
RAZMIŠLJA: MARKO POTOČNIK
Z zamudo je vetrič na blog pripihljal še moj skromni pridatek. Najprej bi se upravičil vsem, da morate zaradi mene obravnavati dve temi hkrati. Ste imeli pa teden več za oddah!J Imel sem rahlo časovno stisko namreč.
Mediji so že zadnjih par desetletij vodilo naše ekonomije, politike in vsakdanjega življenja. Pritakajo iz vseh mogočih dotokov. Predstava se je začela. Ocenjevanje, analiziranje, protokolacija vsakdanjih zadev je s pojavom masovnega prikaza na internetu stopila v novo dobo. Kako navdušiti gledalca? Kako obdržati poslušalca? Bralca? Kako najlažje prodati prazne besede skozi masko pisanosti in navdušujočih motov?
Spektakel oziroma navdušujoča predstava se pojavlja že od začetka združevanja človeške vsrste v skupine. Brez poglavarja, najbolj izobraženega, močnega in sposobnega odločati o usodi plemena, zavlada kaos. Kolikor pa se v plemenu pojavita dva enaka tekmeca za prestol, mora eden od njiju dokazati svojo premoč. In natanko to je v večini pogledov čar spektakla: Ujetje dogajanja na samem vrhu drame. Močna ideja. Zatisniti se mora v spomin! Katere barve uporabiti, da bo dovolj kontrastno? Kako bodo med tisočimi drugimi panoji opazili našega? Katero kravato naj vzamem?
Politični svet je s pojavom množičnih medijev padel v ero škandalov in nasilja proti imaginaciji. Medijska moč se je pokazala tako v Ameriški proti-teroristični kampaniji kot slovenskemu pojavu ptičje gripe. V principu ima podatek pozitivno vlogo v družbi. Če pa isti podatek podamo na nešteto različnih načinov pa je to že manipulacija. Tako je za vodilne državne organe tudi lažje družbeno sortiranje. Gore je dobro uporabil spektakel za predstavitev dejanskega podnebnega stanja na zemlji, spremenil svet in si zagotovil moj glas na volitvah.
Debor pravi: ,, When the real world changes into simple images, simple images become real beings and effective motivations of a hypnotic behavior.,, Množična hipnoza. Od prazgodovine do danes in še se nadaljuje. Njena moč raste exponentno. Raste s pojavom vsakega novega prikaznega medija. Analiza psihologije ljudi se izpopolnjuje z vsakim neuspelim propagandnim posizkusom.
Svetovna ekonomija raste, oziroma varira, v večini primerov pod vplivom medijskega spektakla. S pojavom televizije, radia, zabavališčnih parkov, kazinojev, video igric, itd. se je začela ekonomija zabave. Koliko primerov zasvojenosti od iger na srečo, televizije, video igric (še posebaj online), cigaret,...ste zasledili zadnje čase pri ljudeh? To niso male stvari. Produkt ni več omembe vreden, če ni podprt s slavnostno predstavitvijo. Ali v smislu: Naše je ekološko; ali: 100% power gel; ali: najdaljša tradicija! Sicer pa je to lastnost dobrine. Samo se blago ne more hvaliti brez naše pomoči. Rabi ljudi da ga pohvalijo in njemu podobne, šele takrat se hvali samo. Dojemanje sveta se spreminja. Množično politično zavajanje starega porekla se končuje z utekanjem informacij predstavljenih skozi medije, ki so dostopni povsod po svetu. S tem pa se začenja nova doba vladanja. Doba, v kateri je tudi zasebnost izpostavljena manipulaciji. Prodira v naše okolje na zanimiv, igriv, humoren način. Igriva ekonomija. Resno-igriva politika. Vse daje vtis svobodnega izbora možnosti s katero simpatiziramo. V resnici pa gre za eno in isto stvar v drugačni preobleki. Izpostavljanje podatku do te mere, da mu možgani vrjamejo in ga vpodzavestijo.
Kdor medije obvlada na tanjkih nevidnih nitih, ta lutkat vlada svetu. Estetika se prenažira kvazi-strokovnih ocen. Digitalizacija je iz plošče oblikovala kroglo. Nobeden več ni varen pred menoj!, pravi oblikovalec. ,,Te bom pa prisilil da boš kupil! Znam predpostaviti tvoje obnašanje!,,
Marko Potočnik
Z zamudo je vetrič na blog pripihljal še moj skromni pridatek. Najprej bi se upravičil vsem, da morate zaradi mene obravnavati dve temi hkrati. Ste imeli pa teden več za oddah!J Imel sem rahlo časovno stisko namreč.
Mediji so že zadnjih par desetletij vodilo naše ekonomije, politike in vsakdanjega življenja. Pritakajo iz vseh mogočih dotokov. Predstava se je začela. Ocenjevanje, analiziranje, protokolacija vsakdanjih zadev je s pojavom masovnega prikaza na internetu stopila v novo dobo. Kako navdušiti gledalca? Kako obdržati poslušalca? Bralca? Kako najlažje prodati prazne besede skozi masko pisanosti in navdušujočih motov?
Spektakel oziroma navdušujoča predstava se pojavlja že od začetka združevanja človeške vsrste v skupine. Brez poglavarja, najbolj izobraženega, močnega in sposobnega odločati o usodi plemena, zavlada kaos. Kolikor pa se v plemenu pojavita dva enaka tekmeca za prestol, mora eden od njiju dokazati svojo premoč. In natanko to je v večini pogledov čar spektakla: Ujetje dogajanja na samem vrhu drame. Močna ideja. Zatisniti se mora v spomin! Katere barve uporabiti, da bo dovolj kontrastno? Kako bodo med tisočimi drugimi panoji opazili našega? Katero kravato naj vzamem?
Politični svet je s pojavom množičnih medijev padel v ero škandalov in nasilja proti imaginaciji. Medijska moč se je pokazala tako v Ameriški proti-teroristični kampaniji kot slovenskemu pojavu ptičje gripe. V principu ima podatek pozitivno vlogo v družbi. Če pa isti podatek podamo na nešteto različnih načinov pa je to že manipulacija. Tako je za vodilne državne organe tudi lažje družbeno sortiranje. Gore je dobro uporabil spektakel za predstavitev dejanskega podnebnega stanja na zemlji, spremenil svet in si zagotovil moj glas na volitvah.
Debor pravi: ,, When the real world changes into simple images, simple images become real beings and effective motivations of a hypnotic behavior.,, Množična hipnoza. Od prazgodovine do danes in še se nadaljuje. Njena moč raste exponentno. Raste s pojavom vsakega novega prikaznega medija. Analiza psihologije ljudi se izpopolnjuje z vsakim neuspelim propagandnim posizkusom.
Svetovna ekonomija raste, oziroma varira, v večini primerov pod vplivom medijskega spektakla. S pojavom televizije, radia, zabavališčnih parkov, kazinojev, video igric, itd. se je začela ekonomija zabave. Koliko primerov zasvojenosti od iger na srečo, televizije, video igric (še posebaj online), cigaret,...ste zasledili zadnje čase pri ljudeh? To niso male stvari. Produkt ni več omembe vreden, če ni podprt s slavnostno predstavitvijo. Ali v smislu: Naše je ekološko; ali: 100% power gel; ali: najdaljša tradicija! Sicer pa je to lastnost dobrine. Samo se blago ne more hvaliti brez naše pomoči. Rabi ljudi da ga pohvalijo in njemu podobne, šele takrat se hvali samo. Dojemanje sveta se spreminja. Množično politično zavajanje starega porekla se končuje z utekanjem informacij predstavljenih skozi medije, ki so dostopni povsod po svetu. S tem pa se začenja nova doba vladanja. Doba, v kateri je tudi zasebnost izpostavljena manipulaciji. Prodira v naše okolje na zanimiv, igriv, humoren način. Igriva ekonomija. Resno-igriva politika. Vse daje vtis svobodnega izbora možnosti s katero simpatiziramo. V resnici pa gre za eno in isto stvar v drugačni preobleki. Izpostavljanje podatku do te mere, da mu možgani vrjamejo in ga vpodzavestijo.
Kdor medije obvlada na tanjkih nevidnih nitih, ta lutkat vlada svetu. Estetika se prenažira kvazi-strokovnih ocen. Digitalizacija je iz plošče oblikovala kroglo. Nobeden več ni varen pred menoj!, pravi oblikovalec. ,,Te bom pa prisilil da boš kupil! Znam predpostaviti tvoje obnašanje!,,
Marko Potočnik
Subscribe to:
Posts (Atom)
Posts
