Sunday, November 04, 2007

Komunikacijska teorija Shannonov in Weaverjev model

Pšena je poslala tekst v dokumentu, ki je vseboval nekatere elemente, ki pa jih naš blog žal ne uspe prikazati. Zato je originalni dokument dostopen tukaj.






RAZMIŠLJA:PŠENA KOVAČIČ

Komunikacijska teorija Shannonov in Weaverjev model

Shannonova in Weaverjeva Matematična teorija komuniciranja (1949)
vir sporočilo oddajnik signal kanal signal sprejemnik sporočilonaslov
(prenos vsakega sporočila s telekomunikacijo je informacija)
Komuniciranje kot prenos sporočil na daljavo z matematično podlago.

Shannonov in Weaverjev komunikacijski model /skica iz članka/



Tri (3) stopnje problemov:
stopnja A (tehnični problemi) Kako natančno se lahko prenašajo komunikacijski simboli?
stopnja B (semantični problemi) Kako natančno prenešeni simboli podajo želeni pomen?
stopnja C (problemi učinkovitosti) Kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka? (kar verjetno pomeni, da sporočilo izzove željeno reakcijo)

def: Informacija nastane, kadar se zgodi kak poskus, ki njegov izid ni gotov vnaprej.
Informacija je prenašanje sporočil na daljavo.

Šum je vsako popačenje (izguba) informacije.
Entropija je nedoločeneost informacije. oz. verjetnost, da se nek dogodek zgodi.
Primer: 1. Miselni vzorci, ki samo nakazujejo problem. 2. Povzetek teksta
Redundanca pomeni tehnično – potrditev pomena in preseganje šuma (odprava nejasnosti in nerazločnosti)
Primer: Razlaga istega problema z različnimi besedami ali besednjakom.

Opomba: (nekaj stvari, ki jih v članku ni)
Pri sami teoriji informacije uporabljajo veliko terminov verjetnostnega računa.

1. Kdaj nastane informacija?
def: Informacija nastane, kadar se zgodi kak poskus, ki njegov izid ni gotov vnaprej. To kar merimo je informacija.

2. Koliko informacije nastane pri poskusu? ,0
Vpeljati moramo pojem mere za nedoločenost poskusa ali entropijo - s kakšno gotovostjo lahko napovemo izid oziroma: kakšna je negotovost napovedi (ali kot ji rečejo v teoriji informacije – nedoločenost). Npr.: Pri metu kovanca je pol pol (50%:50%) možnosti za vsako stran. /Po metu je jasno, katera stran je padla./ Da napovemo izid pravilno ali se zmotimo smo imeli dve enakovredni možnosti ½. Mera nedoločenosti ali entropija poskusa je 0,5. (To označujemo s črko H.) Pred poskusom govorimo o nedoločenosti. Torej je nedoločenost pred metom kocke 1/6 (šestina).
Če poskuse ponavljamo govorimo o frekvenci dogodka. Število poskusov označimo z n, ugodnih ali uganjenih pa z m. Pri metu kovanca je očitno, da je verjetnost (ki jo označujemo s P) pri nešteto metih podobna kot pri enem samem metu. Statistika to potrjuje, čeprav rezultat ni nikdar točno pol pol. Toda čimveč metov upoštevamo, bolj se rezultat približuje 0,5. Verjetnost dogodka A je torej:
P (A) = m / n , | n mora biti veliko število

Če je dogodek nemogoč, potem je verjetnost dogodka 0. Če pa je dogodek gotov in se pripeti vsakič, je njegova verjetnost 1. Zanimivi so vsi vmesni primeri.

Strukturiranje sporočil je poudarjanje redundance (podvajanje, potrojenje itd. pomena; konvencija, npr.: refren pesmi, žanrska literatura, tipi glasbe …) ali entropije (rušenje konvencije, kode in nedoločenost izida). Analiza slike s str. 29 in 31 razlaga ta nasprotna odnosa.

Opomba in mnenje.
Avtor prejudicira mnenje, ki ga mora šele potrditi. Bralcu (meni) ima slika šum (sporeočilo ni jasno) šele z razlago “razumem” sporočilo


Kanal, koda, medij

Značilnosti medija – signala so določene s kanalom (tehnološke omejitve), ki določa kod (obseg oddajanja sporočila).

Medije razdelimo na tri glavne kategorije:
1. Predstavitveni mediji: glas, obraz, telo. (besede, izrazi, kretnje …) Nujna navzočnost sporočevalca na tukaj in zdaj; ustvarjajo komunikacijska dejanja.
2. Reprezentacijski mediji: knjige, slike, fotografije, pisanja, arhitektura, notranji dizajn, vrtnarjenje … (kulturne in estetske konvencije, ustvarjanje 'teksta' …) Obstaja neodvisno od sporočevalca; ustvarjajo komunikacijska dela.
3. Mehanični mediji: telefoni, radio, televizija, teleksi. (prenašalci prve in druge kategorije) Mediji tretje kategorije uporabljajo tehnične kanale (z vsemi tehnološkimi omejitvami) in z najmočnejšim vplivom šuma.

Odnosi med mediji (po Katz, Gurevitch & Hass):







“Koda je pomenski sistem, ki je skupen pripadnikom določene kulture ali subkulture.” Izhajajo iz osebnih potreb (samorazumevanje, užitek /ugodje/, pobeg pred realnostjo) in družbenih potreb (poznavanje sveta, samozavest – samopotrditev, družina, prijatelji).
Kanal določa naravo kode, katera se prekriva z medijem, saj “imata enake meje”. Vendar se koda in medij vsak po svoje veže s kanalom – skratka vsak kanal ima svojo specifiko/posebnost (TV, radio, časopis …), ki je tehnično omejena z medijem in vsebinami kode, ki prevladuje.

Feedback (vzvratna zveza, povratna informacija) je temeljni pojem kibernetike in omogoča prilagajanje na nove razmere oz. podatke. Pri množični komunikaciji je često zapostavljena (TV, časopis …), saj se (s)prejemnik počuti zapostavljenega in odrinjenega, kar dolgoročneje poveča šum. Ta motnja napravi sprejemniku informacijo nezanimivo.

Opomba o 50% nadmernosti (redundance) angleščine /naloga 3./:
Že Jamnik (1964) navaja odvečnost jezika in za razvite evropske jezike velja entropija H H0/2, kar pomeni, da bi za razumevanje sporočila zadostovala že polovica prenešenih znakov. Ali drugače: v povprečju vsako informacijo povemo dvakrat.

Opomba in mnenje.
Prevod je mestoma nejasen. Primeri so ameriško praktični in mestoma površni, zato prihaja do nesporazumov – zlasti pri osnovnih pojmih (npr.. redundanca).
Mene moti pri Fisku
1. ameriško poenostavljanje - zlasti primeri niso reprezentativni,
2, nakar prejudicira sodbe /tista slika/ itd.
**Temeljno pa je - kako sprejemnik razume ter /na temelju sporočila/ ukrepa. Tu /vsaj v prvem poglavju/ predpostavlja oz. privzema kodo /sistem vrednot itd/, ki je celotnemu sistemu komunikacije (občevanja) nadrejen. Ta pa je seveda amerikanski način, ki je Evropejcem mestoma tuj in se zato ne strinjamo z izpeljavami (ki so za ZDA logične). Večina mladih znanstvenikov je proameriško izobražena in tega niti ne zazna več. To imenujejo tudi horizont (obzorje) razumevanja. Ampak to je stranska opomba.
3. Pri Shannonu (Weawer) gre za matematično teorijo, ki vsebino pušča ob strani (celo zanemarja jo) in zanima ga učinkovitost kanala (torej čim manj šuma). V tem poglavju /Fiske/ pa jo razlaga s primeri: teorija informacije - je abstraktna, primeri so konkretni.

3 comments:

TIBOR KRANJC said...

Ko gre za govorjeni jezik, je redundanca lahko informativne narave ali pa igra vlogo mašila. Informativna redundanca je pri govorjenem jeziku pravzaprav nujna. Zadevo lahko ponazorimo tako, da si predstavljamo profesorja, ki svoje predavanje bere; pri takem govoru hitro zgubimo rdečo nit. Kadar gre za govor, je redundanca nevede celo pričakovana. Nasprotno je pri pisanih besedilih redundanca znak slabega stila, razen v primeru visoko informativnih besedil publicistične narave. Zanimivo dejstvo je, da je redundanca pomembno oglaševalsko sredstvo. Ker ravno gledam dokumentarec na kanalu Discovery, opažam, da je navidez informativen, v resnici pa poln ponavljajočih se prizorov, odvečnih informacij in večkratnih teaserjev; kot bi bil ustvarjen za prikazovanje oglasov med pavzami. Strukturno dokumentarec ustreza prikazu spektakla; z vsemi sredstvi te vodi v vrhunec. Deluje kot vezivo med oglasi. Če torej presežemo zdravo mero redundance, podcenimo naslovnika in lahko pričakujemo kontraefekt. Podobno se zgodi tudi v nasprotnem primeru. Naslovnik bo ob visoki nasičenosti informacij izgubljen in nezainteresiran.

sasa said...

Vračam se na začetek razprave s tezo, da je «pomen vsaj toliko v kulturi kot v sporočilu.» Teorijo bi bilo potemtakem mogoče uporabiti na celotnem vprašanju človeškega komuniciranja le: prvič, če bi bili vsi semantični parametri matematično relevantni, oziroma, če bi obstajala ena temeljna kultura, ki bi pomenila izhodišče za pomensko odstopanje ostalih marginalnih kultur ali drugič, če bi kulturne razlike vrednotili kot semantičen šum. Pa vendar, znanost je objektivna in iz subjekta lahko ustvari oziroma posploši objekt, ki bo predpostavljal nek tipičen družben člen le, če ga prikrajša za individum. Shannonov in Weaverjev model je bil zasnovan leta 1949. Preprostost modela je povzročila številne izpeljave, linearni proces komunikacije pa je izzval številne kritike. Komuniciranje vidi kot prenos sporočil, čemur ne moremo operekati. Za natančnejšo artikulacijo samega procesa, pa bi danes potrebovali kompleksnejši sistem, ki bi predpostavljal tudi sodobnejše tehnologije, ki so že same po sebi determinirale kulturo.

Anonymous said...

Opomba in mnenje.

Kominikacijsko teorijo najdemo v fiziki, biologiji, ekonimiki, računalništvu, designu….

Najzanimivejši termin je entropija. Razmišljala sem o pisanju (študijskih) mislenih vzorcev, kjer iz teksta povzamemo ključne besede, ostale pa služijo zgolj kot slovnični konstrukt in za zapomnjenje niso potrebne. Ugotovimo, da so pomebnejše besede običajno samostalniki ali glagoli, redko pridevniki ali prislovi. Ključne besede so stvarne narave in tako lažje zapomljive. Naj se navežem na design: osnovni vir informacije je brief (nadmerje informacije) naročnika, nakar se informacija najprej iz misli kodira v ustno izročilo /besede, stavke/ ali v zapis na željenem nosilcu. Šum (motnje) povzročijo to, da informacije ni oz. je okrnjena. Dizajner-prejemnik mora informacijo preurediti (zmanjšati entropijo) na čim bolj ekonimičen način tako, da sporočilo ostane neokrnjeno. Tu pa dizejnerji iz konretne informacije ustvarijo abstraktno in posplošeno sporočilo, ki uporablja kod in upošteva kanal (prenosnika sporočila).

Kritika teorije: Ta model teorije je predvsem in preveč tehnične narave in premalo upošteva socialne interakcije ljudi, kulturo, namere sporočevalca in interpretacije sporočila, etičnost … Pravtako govorimo o linerarnem modelu komuniciranja, ki že v temelju izključuje večplastnost, zlasti osiromaši socialne interakcije, čustvene dimenzije … Večina meritev komuniciranja postavlja na prvo mesto čustveno reakcijo. Npr.: volitve za predsednika - večina voli glede na všečnost (ocena za ZDA je se celo giblje okrog 90%), skratka videz in izzvana čustvena reakcija. V poglavju se omenja stopnja B (semantični problemi) in stopnja C (problemi učinkovitosti). Da sta ti dve stopnji zelo površno vpeljani omeni tudi Fisk.

Predvsem pa je definicija informacije v Shannon-Weaverjevem modelu teorije informacije preozka za splošno uporabo.

V mojem prvem sporočilu na blogu je umanjkalo še nekaj skic in predvsem opomb. Upam, da je to v tem dodatku vidno.