Teorija je dobro ideja: Matt Soar
Razmišlja: Maja Čuk
Teorijo je dobro poznati. Pa vendar je veliko dejavnikov, ki nas od tega odvračajo. V sledečem razmisleku bomo spoznali nekaj predsodkov in paradigem, ki nas odvračajo od tega, da bi postali razgledani in učeni akademiki in delovali po racionalnem premisleku in ne samo inpulzivnem nagonu.
Akademski govor / Pravi jezik
Ko želimo prikazati vrzel med “pravim jezikom” in “akademskim govorom” se zelo hitro srečamo z zapletom. Ugotovimo namreč, da je naš odnos do teh dveh pojmov ravno obrnjen.
Pri “pravem jeziku” običajno ni velikih problemov. Če nekomu omenimo, da govori “pravi jezik”, bo po vsej verjetnosti to smatral za pohvalo. Ko govorimo o “akademskem govoru”, pa vsi avtomatično dobimo ošpice. Ne smatramo ga kot dosežek dolgoletnega učenja, ampak kot sprenevedanje strokovnjakov. Dosežek namreč ni zapleten besedni zaklad, marveč sposobnost prenašanja znanja na širše poslušalstvo.
Torej vsi živimo direktno v teoriji, če se tega zavedamo in to priznavamo ali ne. Veliko teorije v tem svetu pa se kaže preprosto kot “zdrava pamet”.
A žal nas pred resničnim dojemanjem teh pojmov, ločijo precej zavajajoči predsodki. Predsodki, ki imajo svoje korenine v popularnih kulturnih stereotipih. Te pa sprožajo in ovekovečajo predvsem mediji.
Teorija se moti – mar ne?
Oblikovanje in posledično oglaševanje temelji na sklopu kulturnih kod, ki so prepoznavne večini ljudi. Tako avtorji po večini razstavljajo in ponovno sestavljajo te – že obstoječe – kode v nove pomene. Od tukaj opazka “smrt avtorja”, ki pomeni, da nismo nikoli popolnoma originalni in samosvoji kot običajno trdimo.
Teorija kot orožje / Teorija kot obramba
Nekateri ljudje teorijo zelo spretno uporabljajo kot orožje. Imenujemo jih kar “teoretski jockeji”. Soar pravi, da je to predvsem moška “fora” - uporabljanje jezika kot način za prelisičenje ali ponižanje sogovorcev.
Teoretski jezik lahko služi tudi kot strateška obramba. Z njo so se akademiki, strokovnjaki ali intelektualci zaščitili pred zatiranjem vlade in govorili v kodah, kot naprimer Antonio Gramsci – italijanski filozof. Bil je zaprt s strani Mussolinijevih sodnikov z besedami: “Tem možganom moramo za 20 let preprečiti, da bi razmišljali!”
Trda vs. Mehka znanost:
Med doktorji je precej velika razlika. Nič ne pridobimo, če doktorja iz področja sociologije prosimo, naj pomaga človeku z božijastnim napadom. Mehke znanosti se ukvarjajo predvsem z mentalnimi procesi. Rezultati dela trdih znanosti pa so predvsem konkretne rešitve (menjava srca, kloniranje ovc...). Ti poklici predstavljano višek človeških prizadevanj. Zato nas ne preseneča, da temeljijo na impresivno zapletenem besednjaku. Njihov žargon se nam včasih zdi celo zabaven. Vzemimo za primer katero koli epizodo iz serije Urgenca. Mati zre na smrtno bolnega otroka, okrog katerega mrgoli kirurgov in medicinskih sester. Pogovarjajo se tako, da jih noben živi bog ne razume. Gledalci smo cel ta čas nervozni, ker ne vemo, kaj se dogaja. Končno si eden od doktorjev vzame čas, da nam v pravem ali “kmečkem” jeziku pove, kaj se bo otroku naredilo... In to je za nas zabava...!
Torej je od naše interpretacije poklica odvisno, ali se nam bo zdel določen žargon uporaben, zabaven ali zavajajoč.
Oblikovalci in teorija:
Eden od glavnih razlogov, zakaj so oblikovalci sumničavi nad teorijo je ta, da so si opekli prste s semiotiko. Njena literatura je ostala zmuzljiva večini ljudi, saj so avtorji pisali na način, ki sega od čudnega pa tja do nedoumljivega. Pa tudi semiotika ni bila nikoli sprevidena kot orodje za oblikovanje. Nanjo gledajo, kot na teleskop pri peki torte.
Akademski stereotipi:
Stereotipi so skupki idej o določeni vrsti ljidi, ki se predstavljajo kot vedenje (resnica). Dejansko pa so to samo nadomestila za realne informacije. Ko se enkrat zasidrajo v kulturo (medije, vice...) jih je zelo težko odstraniti. Predvsem so zasadili svoje kremplje v mehke znanosti. Vsem je znan rek, da oblikovalci ne beremo, ali pa slaven televizijski in knjižni lik raztresenega/norega profesorja. Naslednji stereotip je stereotip akademikov kot sužnjev mode – modnih idej. Očita se jim, da kot čebele letajo iz ene cvetoče ideje k drugi – novejši, brez kakršnega koli globljega razmisleka. Seveda so te obtožbe zelo preveč posplošene.
Potrebno je še opozoriti na to, da nove ideje akademikov le redko pridejo do medijev. Po besedah filozofa Jacquesa Derride: “Kar je danes nesprejemljivo na televiziji, radiju, v časopisih so intelektualci, ki trošijo naš čas. Čas pa je nekaj, kar mediji ne smejo trošiti – ne svojega, ne našega.” (Derrida 1994, 30)
Naš vsakdan je že tako okičen z barvami, sporočili, glasbo..., da izgleda življenje intelektualca počasno, težko in nenormalno dolgočasno.
Zakaj je vredno preučevati oblikovanje:
V zadnjem času postaja vedno bolj očitno, da ima oblikovanje vedno bolj pomembno in prepoznavno vlogo v naši družbi. Njegov kulturni in sedaj celo politični prispevek je postal nezanikljiv.
Vendar moramo biti oblikovalci pozorni na pronicljivo moč anti-intelektualizma. Zato moramo pognati globoke korenine in teorijo požirati na vsakem koraku in jo osmišljati z vsem zdravim dvomom, ki ga premoremo. Tako bo oblikovanje zmožno kljubovati tudi v prihodnjih desetletjih, stoletjih.
Zaključek:
Berimo široko in vneto. Priučiti se moramo zdravega odnosa do teorije – vsake in kakršne koli teorije. Naučiti se jo moramo ocenjevati in od nje vzeti kar nam ustreza.
Zapomniti si moramo sledeče: če želimo, da grafično oblikovanje resnično dozori, potrebuje teorijo, ne le kot oblikovalsko orodje, marveč tudi kot način, da postane v naši kulturi prepoznaven gradbeni element, vzdržljiv skozi prihodnje rodove.
Moj komentar:
Soar preko večih podnaslovov enega za drugim podira predsodke, ki se tičejo teorije. Zelo dobro predstavi problematiko znortaj oblikovalskih krogov in nas na simpatičen način pripelje do svoje teze.
Strinjam se z njegovimi zaključnimi mislimi, da je teorijo potrebno preučevati. Skrbi pa me, ali so navedeni razlogi dovolj, da bomo oblikovalci spremenili svoj način ravnanja.
Najbolj me drami prva teza o strokovnem oziroma akademskem jeziku. Po mojem mnenju vsa zamera do teorije izhaja predvsem od tu. Velikokrat v knjigah, pri kolegih pa tudi profesorjih zasledim povsem nepotrebno uporabo tujk, ali pa kar angleških besed. Saj vem, da se je tega težko odvaditi. Če uporabljamo zapleten “vokabular”, izpademo namreč bolj študirani. Pa še kako je to res! Zdi se mi, da vse skupaj izhaja iz našega šolanja, ko skušamo v spisih, esejih, seminarskih nalogah narediti čim večji vtis na naše profesorje, da bi dobili boljšo oceno. In tako se ta potreba v nas zakorenini. In potem diplomiramo in postanemo pomembni in pišemo knjige, ki jih nihče ne bere. Soar se šali, da je najboljše orožje proti mladim intelektualcem, ki ga država ima ta, da jih pošljejo skozi doktorat iz humanistike in jih tako noben več ne bo razumel.
Menim, da je cilj vsakega teksta, da pride do čim večih ljudi izven dotičnega področja. Kajti: zakaj bi spreobračali že spreobrnjene? Tako nikamor ne pridemo.
Ko sem začela brati izpitno literaturo sem določene knjige prebrala v hipu, z drugimi pa sem imela neznosne probleme. Pa je bila tematika podobna! Jezik je bil tako ološčen in prefinjeno napisan, da je zame čisto izgubil pomen. Tako sem bila prisiljena odložiti knjigo, za katero sem sklepala, da je izredno zanimiva.
Zato predlagam, da pišemo čim bolj preprosto, s kratkimi stavki in upoštevamo, da bodo naše izdelke kdaj brali tudi ljudje, ki jim slovenščina ni materin jezik.
Na tak način bo postala teorija nekaj lahkega in prijetnega. Vsi vemo, da je najbolj grozno brati reči, ki jih želimo znati pa jih ne razumemo in enako najbolj čudovito, ko preberemo debelo knjigo in spoznamo nove reči, o katerih pej sploh nismo vdeli, da obstajajo. Veseli smo, ker se nam spremeni način razmišljanja, delovanja... Spremenijo se naši izdelki, komunikacija... Tako napredujemo in si ustvarjamo nova mnenja skozi vsako prebrano knjigo in rastemo in rastemo...
Wednesday, January 30, 2008
Monday, January 28, 2008
IZPITNI ROK
Izpitni rok bo 12.2.08 ob 15.30 v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje do petka 8.2.08 na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, Oliver Vodeb
Veliko uspeha pri študiju vam želim, Oliver Vodeb
Friday, January 25, 2008
DESIGN POLICE
Za vse tiste, ki menite, da bi vizualna kultura lahko pri nas bila boljša je tukaj možnost, da dela s katerimi se ne strinjate, v živo pokomentirate. Morda bi bilo smiselno zadevo prevesti v slovenski jezik?
Tuesday, January 22, 2008
IZPITNI ROKI
Zimski izpitni rok bo v začetku Februarja. Točen datum bo sporočen v prihodnjih dneh.
LP, Oliver Vodeb
LP, Oliver Vodeb
Thursday, January 03, 2008
Douglas Rushkoff – Nowhere to hide
Izsek poglavja o oglaševanju iz knjige "Coercion".
Razmišlja: Ana Kostovič
Oglaševalci preko oglasov vedno nagovarjajo in prepričujejo neko ciljno skupino potrošnikov. Ko so ta skupina najstniki, se stvari lahko precej zapletejo.
Tako imenovana Generacija X je prevzela anti-šik estetiko od varčne trgovine grungea z namenom, da bi našla nek stil, ki ga ne bi bilo mogoče tako enostavno določiti in izkoristiti. Grunge je bil tako samovoljno neprizadeven in poceni, da je izgledal neprepusten za pretirano oglaševanje in gamur, ki ga navadno hitro aplicirajo na vsako znamko. Ampak kmalu je bilo slišati znane grunge komade v televizijskih reklamah.
Med mladimi se je začela širiti zavest, kako oglaševalci poskušajo priti v njihova srca in denarnice, zato so uporabili svoje poznavanje, da so se izognili takim napadom. Točno so vedeli, kdaj nek oglas cilja na njih, saj so zrasli v svet poln oglasov in stikov z javnostjo in tako zelo dobro poznajo jezik oglaševalcev. Zavedno so prevzeli stališče samoobrambe skozi ironijo---oddaljujoč se od emocionalnih prijemov oglaševalcev.
Lorraine Ketch, direktorica načrtovanja pri Levi`su razlaga: “this audience hates marketing that`s in your face. It eyeballs it a mile away, chews it up and spits it out.”
Lorraine je razkrila še en plan oglaševalske komunikacije. Namesto da bi ustvarjali in prodajali predstavo neke znamke, oglaševalci ustvarjajo prodajne kampanje o oglaševanju samem. Tako dramatična akcija ne poteka več med občinstvom in produktom, ampak med očinstvom in prodajalci neke znamke. Javnost dobiva vedno več kontrole nad mediji.Sedaj informacij ne le sprejemamo, ampak skozi internet, videoigrice in prenosne videokamere, so mediji postali dvosmerni. Masovne medije je spremenil fax, mobilni telefoni in videorekorder. Sedaj so mediji odprt sistem – medijski prostor. Vsak lahko prispeva in noben ni prepričan, kako bo to, kar je prispeval bilo dekonstruirano, dobilo nove pomene in bilo podano naprej.
Mediji so kaotičen prostor, ki ne spoštuje več avtoritete. Tisti, ki poiskušajo vsiliti svojo avtoriteto, se osmešijo. Oglaševalci, ki poskušajo asocirati določeno znamko s slavno osebnostjo ali življenjskim stilom, niso več tako učinkoviti, kot so bili nekoč. Mladi gledalci instinktivno zavračajo in se posmehujejo reklamam, kjer ljudje poskušajo biti “cool”.
Oglaševalci se dobro zavedajo naših spreminjajočih načinov sprejemanja. Velik del občinstva je prevzel to samoobrambno stališče do medijev, zato so nastale nekakšne postmoderne tehnike prepričevanja.
Zanimive so mikroznamke. Ko so se potrošniki naveličali velikih znamk pivovarn in njihovih nepopustljivih pretiranih medijskih kampanj, so se obrnili na manjše lokalne pivovarne zaradi občutka pristnosti. Toda velike pivovarne so se hitro odzvale in izdale lažne mikropivovarne z drugačnimi imeni in kraji, od kjer naj bi pivo izhajalo.
Oglaševalci znajo biti korak naprej v kaotičnem medijskem prostoru. Če današnji potrošnik takoj loči proizvod od njegovega predstavnika, je rešitev tak oglas, ki ga težje dekonstruiramo. Dosti plakatov in oglasov v revijah prikazuje ločene dele telesa, raje kot portrete celih oseb modelov, ki uporabljajo ali nosijo njihove proizvode. Takšen tip fotografije (abstraktno predstavljanje) omogoča gledalcu, da vidi sebe v oglasu namesto modela. Oglas lahko gleda tako, da stvari vidi iz svojega zornega kota.
Naprimer, oglas za cigarete Kool prikazuje samo roko osebe, ki drži zavojček cigaret, ter lepo dekle, ki se ozira v njegovo smer. Podobno reklame za jeans prikazujejo osebe od pasu navzdol, tako da lahko v oglasu vidimo sebe ali kogarkoli.
Občinstvo se veliko lažje poistoveti z oglasom, če ni specifičen in če je predstavitev bolj znakovna. Ko je ikona/znak enostaven, postane univerzalen. Kot naprimer Nike znak, ki lahko pomeni več stvari, zato pritegne več ljudi. Privlačnost znaka predstavlja tudi njegova neločljivost – ne moremo ga še bolj dekonstruirati v manjše komponente. Tako kot dva zlata loka pomenita McDonald`s in majhna rdeča etiketa Levi`s.
Poleg uporabe znakov, trgovci spoznajo, da ironija v naveličanem gledalcu ustvari občutek varnosti. Oglasi za Sprite satirizirajo vrednote, za katere se zavzemajo “cool” znamke. Včasih celo parodirajo taktike prepričevanja svojih konkurentov.
“Image is nothing. Thirst is everything.”
Gre za nov način trženja skozi ekskluzivnost. Oglaševalci vedo, da njihovo občinstvo ponosno, da zmore dekonstruirati in razumeti prisilne taktike, ki se jih poslužujejo televizijski oglasi.
Če si dovolj pameten, da razumeš štos, si dovolj pameten, da boš kupil naš proizvod.
Parfum Calvina Kleina Ck Be ponuja občinstvu, utrujenemu od vseh pritiskov medijev, naj se sprosti, naj samo je! “Just be!”
V oglasu se pojavijo samozavestni modeli, ki zamaknjeno strmijo predse, pod njimi pa so napisi, kot npr. “Be hot. Be cool. Just be!” Ti oglasi namigujejo, da moramo kupiti samo eno stvar – v tem primeru stekleničko parfuma, pa bomo končno lahko bili to kar smo, brez nadaljnega napora. Poudarjajo, da morajo ljudje znati izraziti svojo individualnost, biti to kar so.
Jaz mislim, da je v vsakem primeru dobro biti seznanjen s tehnikami prepričevanja, ker v večini primerov oglasi niso realni – ali izpustijo neprijetne informacije, ali pretiravajo, ali obljubljajo nemogoče. Sama zelo kritično gledam oglase, rada jih analiziram in kritiziram, saj so nekateri oglaševalci prav smešni, ko se trudijo nek izdelek prodati.
Izpostavila bi serijo oglasov za Calgon - izdelek proti vodnemu kamnu. Ko so nam izdelek predstavili, je zmogel odstraniti še tako trdovraten vodni kamen, nato pa so razvili nov izdelek, dva v enem, ki je neprimerno boljši od prvega. Tako so se vrstile nove verzije Calgona in oglasi so nas prepričevali, da rabimo 5 v enem, da bo stvar res delovala. Podobno je pri modi: vsako leto nam predstavijo nov stil, ki je čisto drugačen od lanskega, tako da bi ljudje kupovali mase proizvodov, ki jih ne potrebujejo. Vsak potrošnik bi moral ob pogledu na oglas stopiti korak nazaj in se vprašati kaj mu obljubljajo in kaj mu zares ponujajo. Misli s svojo glavo – to je to!
Razmišlja: Ana Kostovič
Oglaševalci preko oglasov vedno nagovarjajo in prepričujejo neko ciljno skupino potrošnikov. Ko so ta skupina najstniki, se stvari lahko precej zapletejo.
Tako imenovana Generacija X je prevzela anti-šik estetiko od varčne trgovine grungea z namenom, da bi našla nek stil, ki ga ne bi bilo mogoče tako enostavno določiti in izkoristiti. Grunge je bil tako samovoljno neprizadeven in poceni, da je izgledal neprepusten za pretirano oglaševanje in gamur, ki ga navadno hitro aplicirajo na vsako znamko. Ampak kmalu je bilo slišati znane grunge komade v televizijskih reklamah.
Med mladimi se je začela širiti zavest, kako oglaševalci poskušajo priti v njihova srca in denarnice, zato so uporabili svoje poznavanje, da so se izognili takim napadom. Točno so vedeli, kdaj nek oglas cilja na njih, saj so zrasli v svet poln oglasov in stikov z javnostjo in tako zelo dobro poznajo jezik oglaševalcev. Zavedno so prevzeli stališče samoobrambe skozi ironijo---oddaljujoč se od emocionalnih prijemov oglaševalcev.
Lorraine Ketch, direktorica načrtovanja pri Levi`su razlaga: “this audience hates marketing that`s in your face. It eyeballs it a mile away, chews it up and spits it out.”
Lorraine je razkrila še en plan oglaševalske komunikacije. Namesto da bi ustvarjali in prodajali predstavo neke znamke, oglaševalci ustvarjajo prodajne kampanje o oglaševanju samem. Tako dramatična akcija ne poteka več med občinstvom in produktom, ampak med očinstvom in prodajalci neke znamke. Javnost dobiva vedno več kontrole nad mediji.Sedaj informacij ne le sprejemamo, ampak skozi internet, videoigrice in prenosne videokamere, so mediji postali dvosmerni. Masovne medije je spremenil fax, mobilni telefoni in videorekorder. Sedaj so mediji odprt sistem – medijski prostor. Vsak lahko prispeva in noben ni prepričan, kako bo to, kar je prispeval bilo dekonstruirano, dobilo nove pomene in bilo podano naprej.
Mediji so kaotičen prostor, ki ne spoštuje več avtoritete. Tisti, ki poiskušajo vsiliti svojo avtoriteto, se osmešijo. Oglaševalci, ki poskušajo asocirati določeno znamko s slavno osebnostjo ali življenjskim stilom, niso več tako učinkoviti, kot so bili nekoč. Mladi gledalci instinktivno zavračajo in se posmehujejo reklamam, kjer ljudje poskušajo biti “cool”.
Oglaševalci se dobro zavedajo naših spreminjajočih načinov sprejemanja. Velik del občinstva je prevzel to samoobrambno stališče do medijev, zato so nastale nekakšne postmoderne tehnike prepričevanja.
Zanimive so mikroznamke. Ko so se potrošniki naveličali velikih znamk pivovarn in njihovih nepopustljivih pretiranih medijskih kampanj, so se obrnili na manjše lokalne pivovarne zaradi občutka pristnosti. Toda velike pivovarne so se hitro odzvale in izdale lažne mikropivovarne z drugačnimi imeni in kraji, od kjer naj bi pivo izhajalo.
Oglaševalci znajo biti korak naprej v kaotičnem medijskem prostoru. Če današnji potrošnik takoj loči proizvod od njegovega predstavnika, je rešitev tak oglas, ki ga težje dekonstruiramo. Dosti plakatov in oglasov v revijah prikazuje ločene dele telesa, raje kot portrete celih oseb modelov, ki uporabljajo ali nosijo njihove proizvode. Takšen tip fotografije (abstraktno predstavljanje) omogoča gledalcu, da vidi sebe v oglasu namesto modela. Oglas lahko gleda tako, da stvari vidi iz svojega zornega kota.
Naprimer, oglas za cigarete Kool prikazuje samo roko osebe, ki drži zavojček cigaret, ter lepo dekle, ki se ozira v njegovo smer. Podobno reklame za jeans prikazujejo osebe od pasu navzdol, tako da lahko v oglasu vidimo sebe ali kogarkoli.
Občinstvo se veliko lažje poistoveti z oglasom, če ni specifičen in če je predstavitev bolj znakovna. Ko je ikona/znak enostaven, postane univerzalen. Kot naprimer Nike znak, ki lahko pomeni več stvari, zato pritegne več ljudi. Privlačnost znaka predstavlja tudi njegova neločljivost – ne moremo ga še bolj dekonstruirati v manjše komponente. Tako kot dva zlata loka pomenita McDonald`s in majhna rdeča etiketa Levi`s.
Poleg uporabe znakov, trgovci spoznajo, da ironija v naveličanem gledalcu ustvari občutek varnosti. Oglasi za Sprite satirizirajo vrednote, za katere se zavzemajo “cool” znamke. Včasih celo parodirajo taktike prepričevanja svojih konkurentov.
“Image is nothing. Thirst is everything.”
Gre za nov način trženja skozi ekskluzivnost. Oglaševalci vedo, da njihovo občinstvo ponosno, da zmore dekonstruirati in razumeti prisilne taktike, ki se jih poslužujejo televizijski oglasi.
Če si dovolj pameten, da razumeš štos, si dovolj pameten, da boš kupil naš proizvod.
Parfum Calvina Kleina Ck Be ponuja občinstvu, utrujenemu od vseh pritiskov medijev, naj se sprosti, naj samo je! “Just be!”
V oglasu se pojavijo samozavestni modeli, ki zamaknjeno strmijo predse, pod njimi pa so napisi, kot npr. “Be hot. Be cool. Just be!” Ti oglasi namigujejo, da moramo kupiti samo eno stvar – v tem primeru stekleničko parfuma, pa bomo končno lahko bili to kar smo, brez nadaljnega napora. Poudarjajo, da morajo ljudje znati izraziti svojo individualnost, biti to kar so.
Jaz mislim, da je v vsakem primeru dobro biti seznanjen s tehnikami prepričevanja, ker v večini primerov oglasi niso realni – ali izpustijo neprijetne informacije, ali pretiravajo, ali obljubljajo nemogoče. Sama zelo kritično gledam oglase, rada jih analiziram in kritiziram, saj so nekateri oglaševalci prav smešni, ko se trudijo nek izdelek prodati.
Izpostavila bi serijo oglasov za Calgon - izdelek proti vodnemu kamnu. Ko so nam izdelek predstavili, je zmogel odstraniti še tako trdovraten vodni kamen, nato pa so razvili nov izdelek, dva v enem, ki je neprimerno boljši od prvega. Tako so se vrstile nove verzije Calgona in oglasi so nas prepričevali, da rabimo 5 v enem, da bo stvar res delovala. Podobno je pri modi: vsako leto nam predstavijo nov stil, ki je čisto drugačen od lanskega, tako da bi ljudje kupovali mase proizvodov, ki jih ne potrebujejo. Vsak potrošnik bi moral ob pogledu na oglas stopiti korak nazaj in se vprašati kaj mu obljubljajo in kaj mu zares ponujajo. Misli s svojo glavo – to je to!
Tuesday, January 01, 2008
IZPITNE TEME, PRAVILA IN ROKI
V izogib zapletom na izpitnih rokih (datumi bodo objavljeni na tem blogu v kratkem-zagotovo pa bo rok v prvem naslednjem izpitnem obdobju) objavljam navodila za izpitne naloge.
Spodaj si preberite razpisane izpitne teme.
Izberete eno izmed treh možnosti:
1. Družbeno odgovorni komercialni komunikacijski projekt (lahko je iz korpusa tržnega ali družbenega komuniciranja) s posebnim poudarkom na lepoti estetske rešitve s pisno kontekstualizacijo na petih straneh. Nekaj razmišljanj in smernic o tej temi lahko preberete tukaj.
2. Oblikovalski projekti, ki jih delate pri drugih predmetih, s pisno kontekstualizacijo na osmih straneh.
3. Teoretska tema po izbiri. Esej ali strokovni članek. Temo si lahko izberete sami, vendar vam jo morem odobrit. Dolžina teksta je 7-9 strani.
V izjemnih primerih lahko predlagate tudi kak projekt, ki ne sodi v zgornje tri kategorije, potrebno pa je, da vam teme za izpitne naloge predhodno potrdim. Teoretski del izpitne naloge se mora obvezno navezovati na teorije, ki smo jih obdelali pri samem predmetu! To mora biti jasno razvidno iz same problemske zastavitve in argumentacije vaše teze. Uporabljate lahko seveda tudi dodatno literaturo/teorije. Če potrebujete pomoč mi pišite po elektronski pošti.
Naloga mora imeti obvezen seznam literature, prav tako morate pravilno citirati v sami nalogi- glej spodaj:
Opozarjam vas, da berite originalne tekste in ne zgolj objave vaših kolegic in kolegov na blogu!. Na izpitu bom temeljito preveril vaše znanje obvezne literature.
Pri prvih dveh točkah je potrebno, da utemeljite komunikacijski cilj, ciljne skupne, izbrana komunikacijska orodja in komunikacijske pristope. Izpitno nalogo mi je potrebno poslati po elektronski pošti na moj mejl teden dni pred izpitnim rokom.
V tekstu se držite spodnje sheme navajanja virov.
Na ustnem zagovoru boste odgovarjali na štiri vprašanja:
1.- vprašanje v zvezi z oddanim izdelkom
2.- vprašanje v zvezi obravnavano snovjo na predavanjih
3. in 4. - vprašanje v zvezi z obvezno literaturo
Izpitni roki bodo objavljeni v kratkem.
Skupno oceno sestavlja kakovost vaše objave na blogu, sodelovanje v konverzacijah in na predavanjih + izpitna naloga + ustni izpit.
**************************************************
Citiranje in povzemanje:
Krajši citati (pet vrstic ali manj) so vključeni v besedilo brez presledka ali nove vrstice. Začetek in konec citata sta označena z dvojnimi narekovaji; na koncu citata pa mora biti natančno naveden vir po pravilih za navajanje literature. Če je citat daljši od pet vrstic, ga je treba postaviti v novo vrsto s povečanim odmikom od levega roba in ga (po možnosti) izpisati v pomanjšanem ali poševnim tisku. V tem primeru citata ni treba označiti z narekovaji.
Tudi pri povzemanju določene literature ali sklicevanju na določeno literaturo (brez dobesednega citiranja) je treba na ustreznem mestu natančno navesti podatke o viru, kot to določa naslednji odstavek.
Navodilo za navajanje literature vključuje naslednji način označevanja citatov v besedilu: (Katunarić 1993: 17) ali (Berger in Luckmann 1988: 25). Pri sklicevanju na določeno idejo brez citiranja se vir označi na naslednji način (glej Jambrek 1992: 101). Citiranje po sekundarnem viru (ne po originalu) se označi na naslednji način (Mannheim v Jambrek 1992: 289). Pri splošnem sklicevanju na določenega avtorja oziroma delo se navedeta le priimek in letnica: (Habermas 1980). Pri besedilih z več kot dvema avtorjema se navede le ime prvega avtorja in doda "in drugi". Če je citiranih več del istega avtorja z enako letnico, se k letnici dodajo še črke po abecednem redu, npr.: (Luckmann 1988a: 101).
Navajanje literature
Literatura se navaja po naslednjih zgledih:
1. članki v revijah oziroma zbornikih
Katunarić, Vjeran (1993): Interkulturalizem. Teorija in praksa 30(1-2), 14-25.
Habermas, Jürgen (1980): Handlung und System - Bemerkungen zu Parsons Medientheorie. V Wolfgang Schluchter (ur.): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften, 68-105. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
2. samostojne publikacije
Jambrek, Peter (1992): Uvod v sociologijo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Schluchter, Wolfgang, ur. (1980): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
Pri novih izdajah klasičnih del je pred letnico citirane izdaje treba navesti še leto prve objave, npr.
Marx, Karl (1867/1961): Kapital. Kritika politične ekonomije. Prvi zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Berger, Peter in Thomas Luckmann (1966/1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
3. Internetni viri
Internetni viri se po načinu citiranja ne razlikujejo bistveno od drugih, običajnih virov, zato jih tudi ni treba posebej naštevati (v diplomskih delih je pogosta uporaba Internet 1, Internet 2, ...). Pri viru, ki ga pridobimo iz interneta, je poleg vseh ostalih informacij, ki jih moramo pridobiti tudi pri običajni literaturi, treba dopisati še naslov spletne strani, od koder je bil vir pridobljen, ter datum dostopa na dano stran. Tudi internetni viri so lahko primarni (npr. dokumenti, pogodbe) in/ali sekundarni. Slednje navajamo na enak način, kot navajamo druge sekundarne vire: s sklicevanjem na avtorja (to je lahko oseba ali institucija) in z navedbo letnice, ko je bil vir objavljen.
Prodi, Romano (2001): An Enlarged and More United Europe, A Global Player: Challenges and Opportunities in the New Century. Dostopno na http://www.europa.eu.int/comm/ laeken_council/bruges_en.htm (9. september 2002).
Kabinet predsednika vlade (2005): Premier Janez Janša prejel letno poročilo varuha človekovih pravic, 14. junij. Dostopno na http://www.kpv-rs.si/ (15. junij 2005).
Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne skupščine 217 A (III), 10. decembra 1948. Dostopna na http://www.unhchr.ch/udhr/lang/slv.htm (10. junij 2005).
Če ima delo več avtorjev, se v seznamu literature navedejo vsi avtorji.
Seznam literature je urejen po abecednem redu in pri več delih istega avtorja se dela navajajo po kronološkem zaporedju od starejših k novejšim objavam. Pri anonimnih virih se upošteva prva črka v naslovu, navedba pa se začne z letnico izdaje, ki ji – brez dvopičja – sledi naslov vira. Npr.: Statistični letopis 1995. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Reference in opombe
Citirani viri se ne navajajo pod črto. Pod črto se (po možnosti v pomanjšanem tisku) navajajo le vsebinske opombe. V opombah navajamo tudi primarne vire (dokumente, pogodbe). Mesto v besedilu, na katero se nanaša opomba, in opomba pod črto se označujeta s številko. Številčenje opomb je zaporedno od začetka do konca besedila.
Spodaj si preberite razpisane izpitne teme.
Izberete eno izmed treh možnosti:
1. Družbeno odgovorni komercialni komunikacijski projekt (lahko je iz korpusa tržnega ali družbenega komuniciranja) s posebnim poudarkom na lepoti estetske rešitve s pisno kontekstualizacijo na petih straneh. Nekaj razmišljanj in smernic o tej temi lahko preberete tukaj.
2. Oblikovalski projekti, ki jih delate pri drugih predmetih, s pisno kontekstualizacijo na osmih straneh.
3. Teoretska tema po izbiri. Esej ali strokovni članek. Temo si lahko izberete sami, vendar vam jo morem odobrit. Dolžina teksta je 7-9 strani.
V izjemnih primerih lahko predlagate tudi kak projekt, ki ne sodi v zgornje tri kategorije, potrebno pa je, da vam teme za izpitne naloge predhodno potrdim. Teoretski del izpitne naloge se mora obvezno navezovati na teorije, ki smo jih obdelali pri samem predmetu! To mora biti jasno razvidno iz same problemske zastavitve in argumentacije vaše teze. Uporabljate lahko seveda tudi dodatno literaturo/teorije. Če potrebujete pomoč mi pišite po elektronski pošti.
Naloga mora imeti obvezen seznam literature, prav tako morate pravilno citirati v sami nalogi- glej spodaj:
Opozarjam vas, da berite originalne tekste in ne zgolj objave vaših kolegic in kolegov na blogu!. Na izpitu bom temeljito preveril vaše znanje obvezne literature.
Pri prvih dveh točkah je potrebno, da utemeljite komunikacijski cilj, ciljne skupne, izbrana komunikacijska orodja in komunikacijske pristope. Izpitno nalogo mi je potrebno poslati po elektronski pošti na moj mejl teden dni pred izpitnim rokom.
V tekstu se držite spodnje sheme navajanja virov.
Na ustnem zagovoru boste odgovarjali na štiri vprašanja:
1.- vprašanje v zvezi z oddanim izdelkom
2.- vprašanje v zvezi obravnavano snovjo na predavanjih
3. in 4. - vprašanje v zvezi z obvezno literaturo
Izpitni roki bodo objavljeni v kratkem.
Skupno oceno sestavlja kakovost vaše objave na blogu, sodelovanje v konverzacijah in na predavanjih + izpitna naloga + ustni izpit.
**************************************************
Citiranje in povzemanje:
Krajši citati (pet vrstic ali manj) so vključeni v besedilo brez presledka ali nove vrstice. Začetek in konec citata sta označena z dvojnimi narekovaji; na koncu citata pa mora biti natančno naveden vir po pravilih za navajanje literature. Če je citat daljši od pet vrstic, ga je treba postaviti v novo vrsto s povečanim odmikom od levega roba in ga (po možnosti) izpisati v pomanjšanem ali poševnim tisku. V tem primeru citata ni treba označiti z narekovaji.
Tudi pri povzemanju določene literature ali sklicevanju na določeno literaturo (brez dobesednega citiranja) je treba na ustreznem mestu natančno navesti podatke o viru, kot to določa naslednji odstavek.
Navodilo za navajanje literature vključuje naslednji način označevanja citatov v besedilu: (Katunarić 1993: 17) ali (Berger in Luckmann 1988: 25). Pri sklicevanju na določeno idejo brez citiranja se vir označi na naslednji način (glej Jambrek 1992: 101). Citiranje po sekundarnem viru (ne po originalu) se označi na naslednji način (Mannheim v Jambrek 1992: 289). Pri splošnem sklicevanju na določenega avtorja oziroma delo se navedeta le priimek in letnica: (Habermas 1980). Pri besedilih z več kot dvema avtorjema se navede le ime prvega avtorja in doda "in drugi". Če je citiranih več del istega avtorja z enako letnico, se k letnici dodajo še črke po abecednem redu, npr.: (Luckmann 1988a: 101).
Navajanje literature
Literatura se navaja po naslednjih zgledih:
1. članki v revijah oziroma zbornikih
Katunarić, Vjeran (1993): Interkulturalizem. Teorija in praksa 30(1-2), 14-25.
Habermas, Jürgen (1980): Handlung und System - Bemerkungen zu Parsons Medientheorie. V Wolfgang Schluchter (ur.): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften, 68-105. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
2. samostojne publikacije
Jambrek, Peter (1992): Uvod v sociologijo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Schluchter, Wolfgang, ur. (1980): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
Pri novih izdajah klasičnih del je pred letnico citirane izdaje treba navesti še leto prve objave, npr.
Marx, Karl (1867/1961): Kapital. Kritika politične ekonomije. Prvi zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Berger, Peter in Thomas Luckmann (1966/1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
3. Internetni viri
Internetni viri se po načinu citiranja ne razlikujejo bistveno od drugih, običajnih virov, zato jih tudi ni treba posebej naštevati (v diplomskih delih je pogosta uporaba Internet 1, Internet 2, ...). Pri viru, ki ga pridobimo iz interneta, je poleg vseh ostalih informacij, ki jih moramo pridobiti tudi pri običajni literaturi, treba dopisati še naslov spletne strani, od koder je bil vir pridobljen, ter datum dostopa na dano stran. Tudi internetni viri so lahko primarni (npr. dokumenti, pogodbe) in/ali sekundarni. Slednje navajamo na enak način, kot navajamo druge sekundarne vire: s sklicevanjem na avtorja (to je lahko oseba ali institucija) in z navedbo letnice, ko je bil vir objavljen.
Prodi, Romano (2001): An Enlarged and More United Europe, A Global Player: Challenges and Opportunities in the New Century. Dostopno na http://www.europa.eu.int/comm/ laeken_council/bruges_en.htm (9. september 2002).
Kabinet predsednika vlade (2005): Premier Janez Janša prejel letno poročilo varuha človekovih pravic, 14. junij. Dostopno na http://www.kpv-rs.si/ (15. junij 2005).
Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne skupščine 217 A (III), 10. decembra 1948. Dostopna na http://www.unhchr.ch/udhr/lang/slv.htm (10. junij 2005).
Če ima delo več avtorjev, se v seznamu literature navedejo vsi avtorji.
Seznam literature je urejen po abecednem redu in pri več delih istega avtorja se dela navajajo po kronološkem zaporedju od starejših k novejšim objavam. Pri anonimnih virih se upošteva prva črka v naslovu, navedba pa se začne z letnico izdaje, ki ji – brez dvopičja – sledi naslov vira. Npr.: Statistični letopis 1995. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Reference in opombe
Citirani viri se ne navajajo pod črto. Pod črto se (po možnosti v pomanjšanem tisku) navajajo le vsebinske opombe. V opombah navajamo tudi primarne vire (dokumente, pogodbe). Mesto v besedilu, na katero se nanaša opomba, in opomba pod črto se označujeta s številko. Številčenje opomb je zaporedno od začetka do konca besedila.
Subscribe to:
Posts (Atom)
Posts
