TEORIJA JE DOBRA IDEJA

Teorija je dobro ideja: Matt Soar
Razmišlja: Maja Čuk

Teorijo je dobro poznati. Pa vendar je veliko dejavnikov, ki nas od tega odvračajo. V sledečem razmisleku bomo spoznali nekaj predsodkov in paradigem, ki nas odvračajo od tega, da bi postali razgledani in učeni akademiki in delovali po racionalnem premisleku in ne samo inpulzivnem nagonu.

Akademski govor / Pravi jezik

Ko želimo prikazati vrzel med “pravim jezikom” in “akademskim govorom” se zelo hitro srečamo z zapletom. Ugotovimo namreč, da je naš odnos do teh dveh pojmov ravno obrnjen.

Pri “pravem jeziku” običajno ni velikih problemov. Če nekomu omenimo, da govori “pravi jezik”, bo po vsej verjetnosti to smatral za pohvalo. Ko govorimo o “akademskem govoru”, pa vsi avtomatično dobimo ošpice. Ne smatramo ga kot dosežek dolgoletnega učenja, ampak kot sprenevedanje strokovnjakov. Dosežek namreč ni zapleten besedni zaklad, marveč sposobnost prenašanja znanja na širše poslušalstvo.

Torej vsi živimo direktno v teoriji, če se tega zavedamo in to priznavamo ali ne. Veliko teorije v tem svetu pa se kaže preprosto kot “zdrava pamet”.

A žal nas pred resničnim dojemanjem teh pojmov, ločijo precej zavajajoči predsodki. Predsodki, ki imajo svoje korenine v popularnih kulturnih stereotipih. Te pa sprožajo in ovekovečajo predvsem mediji.

Teorija se moti – mar ne?

Oblikovanje in posledično oglaševanje temelji na sklopu kulturnih kod, ki so prepoznavne večini ljudi. Tako avtorji po večini razstavljajo in ponovno sestavljajo te – že obstoječe – kode v nove pomene. Od tukaj opazka “smrt avtorja”, ki pomeni, da nismo nikoli popolnoma originalni in samosvoji kot običajno trdimo.

Teorija kot orožje / Teorija kot obramba

Nekateri ljudje teorijo zelo spretno uporabljajo kot orožje. Imenujemo jih kar “teoretski jockeji”. Soar pravi, da je to predvsem moška “fora” - uporabljanje jezika kot način za prelisičenje ali ponižanje sogovorcev.

Teoretski jezik lahko služi tudi kot strateška obramba. Z njo so se akademiki, strokovnjaki ali intelektualci zaščitili pred zatiranjem vlade in govorili v kodah, kot naprimer Antonio Gramsci – italijanski filozof. Bil je zaprt s strani Mussolinijevih sodnikov z besedami: “Tem možganom moramo za 20 let preprečiti, da bi razmišljali!”

Trda vs. Mehka znanost:

Med doktorji je precej velika razlika. Nič ne pridobimo, če doktorja iz področja sociologije prosimo, naj pomaga človeku z božijastnim napadom. Mehke znanosti se ukvarjajo predvsem z mentalnimi procesi. Rezultati dela trdih znanosti pa so predvsem konkretne rešitve (menjava srca, kloniranje ovc...). Ti poklici predstavljano višek človeških prizadevanj. Zato nas ne preseneča, da temeljijo na impresivno zapletenem besednjaku. Njihov žargon se nam včasih zdi celo zabaven. Vzemimo za primer katero koli epizodo iz serije Urgenca. Mati zre na smrtno bolnega otroka, okrog katerega mrgoli kirurgov in medicinskih sester. Pogovarjajo se tako, da jih noben živi bog ne razume. Gledalci smo cel ta čas nervozni, ker ne vemo, kaj se dogaja. Končno si eden od doktorjev vzame čas, da nam v pravem ali “kmečkem” jeziku pove, kaj se bo otroku naredilo... In to je za nas zabava...!

Torej je od naše interpretacije poklica odvisno, ali se nam bo zdel določen žargon uporaben, zabaven ali zavajajoč.

Oblikovalci in teorija:

Eden od glavnih razlogov, zakaj so oblikovalci sumničavi nad teorijo je ta, da so si opekli prste s semiotiko. Njena literatura je ostala zmuzljiva večini ljudi, saj so avtorji pisali na način, ki sega od čudnega pa tja do nedoumljivega. Pa tudi semiotika ni bila nikoli sprevidena kot orodje za oblikovanje. Nanjo gledajo, kot na teleskop pri peki torte.

Akademski stereotipi:

Stereotipi so skupki idej o določeni vrsti ljidi, ki se predstavljajo kot vedenje (resnica). Dejansko pa so to samo nadomestila za realne informacije. Ko se enkrat zasidrajo v kulturo (medije, vice...) jih je zelo težko odstraniti. Predvsem so zasadili svoje kremplje v mehke znanosti. Vsem je znan rek, da oblikovalci ne beremo, ali pa slaven televizijski in knjižni lik raztresenega/norega profesorja. Naslednji stereotip je stereotip akademikov kot sužnjev mode – modnih idej. Očita se jim, da kot čebele letajo iz ene cvetoče ideje k drugi – novejši, brez kakršnega koli globljega razmisleka. Seveda so te obtožbe zelo preveč posplošene.

Potrebno je še opozoriti na to, da nove ideje akademikov le redko pridejo do medijev. Po besedah filozofa Jacquesa Derride: “Kar je danes nesprejemljivo na televiziji, radiju, v časopisih so intelektualci, ki trošijo naš čas. Čas pa je nekaj, kar mediji ne smejo trošiti – ne svojega, ne našega.” (Derrida 1994, 30)

Naš vsakdan je že tako okičen z barvami, sporočili, glasbo..., da izgleda življenje intelektualca počasno, težko in nenormalno dolgočasno.

Zakaj je vredno preučevati oblikovanje:

V zadnjem času postaja vedno bolj očitno, da ima oblikovanje vedno bolj pomembno in prepoznavno vlogo v naši družbi. Njegov kulturni in sedaj celo politični prispevek je postal nezanikljiv.

Vendar moramo biti oblikovalci pozorni na pronicljivo moč anti-intelektualizma. Zato moramo pognati globoke korenine in teorijo požirati na vsakem koraku in jo osmišljati z vsem zdravim dvomom, ki ga premoremo. Tako bo oblikovanje zmožno kljubovati tudi v prihodnjih desetletjih, stoletjih.

Zaključek:

Berimo široko in vneto. Priučiti se moramo zdravega odnosa do teorije – vsake in kakršne koli teorije. Naučiti se jo moramo ocenjevati in od nje vzeti kar nam ustreza.

Zapomniti si moramo sledeče: če želimo, da grafično oblikovanje resnično dozori, potrebuje teorijo, ne le kot oblikovalsko orodje, marveč tudi kot način, da postane v naši kulturi prepoznaven gradbeni element, vzdržljiv skozi prihodnje rodove.

Moj komentar:

Soar preko večih podnaslovov enega za drugim podira predsodke, ki se tičejo teorije. Zelo dobro predstavi problematiko znortaj oblikovalskih krogov in nas na simpatičen način pripelje do svoje teze.

Strinjam se z njegovimi zaključnimi mislimi, da je teorijo potrebno preučevati. Skrbi pa me, ali so navedeni razlogi dovolj, da bomo oblikovalci spremenili svoj način ravnanja.

Najbolj me drami prva teza o strokovnem oziroma akademskem jeziku. Po mojem mnenju vsa zamera do teorije izhaja predvsem od tu. Velikokrat v knjigah, pri kolegih pa tudi profesorjih zasledim povsem nepotrebno uporabo tujk, ali pa kar angleških besed. Saj vem, da se je tega težko odvaditi. Če uporabljamo zapleten “vokabular”, izpademo namreč bolj študirani. Pa še kako je to res! Zdi se mi, da vse skupaj izhaja iz našega šolanja, ko skušamo v spisih, esejih, seminarskih nalogah narediti čim večji vtis na naše profesorje, da bi dobili boljšo oceno. In tako se ta potreba v nas zakorenini. In potem diplomiramo in postanemo pomembni in pišemo knjige, ki jih nihče ne bere. Soar se šali, da je najboljše orožje proti mladim intelektualcem, ki ga država ima ta, da jih pošljejo skozi doktorat iz humanistike in jih tako noben več ne bo razumel.

Menim, da je cilj vsakega teksta, da pride do čim večih ljudi izven dotičnega področja. Kajti: zakaj bi spreobračali že spreobrnjene? Tako nikamor ne pridemo.

Ko sem začela brati izpitno literaturo sem določene knjige prebrala v hipu, z drugimi pa sem imela neznosne probleme. Pa je bila tematika podobna! Jezik je bil tako ološčen in prefinjeno napisan, da je zame čisto izgubil pomen. Tako sem bila prisiljena odložiti knjigo, za katero sem sklepala, da je izredno zanimiva.

Zato predlagam, da pišemo čim bolj preprosto, s kratkimi stavki in upoštevamo, da bodo naše izdelke kdaj brali tudi ljudje, ki jim slovenščina ni materin jezik.

Na tak način bo postala teorija nekaj lahkega in prijetnega. Vsi vemo, da je najbolj grozno brati reči, ki jih želimo znati pa jih ne razumemo in enako najbolj čudovito, ko preberemo debelo knjigo in spoznamo nove reči, o katerih pej sploh nismo vdeli, da obstajajo. Veseli smo, ker se nam spremeni način razmišljanja, delovanja... Spremenijo se naši izdelki, komunikacija... Tako napredujemo in si ustvarjamo nova mnenja skozi vsako prebrano knjigo in rastemo in rastemo...