Oliver Vodeb: Družbeno odzivno komuniciranje

V zbirki Psihologija vsakdanjega življenja pri založbi Fakultete za družbene vede je izšla knjiga dr. Oliverja Vodeba z naslovom Družbeno odzivno komuniciranje. Knjiga med drugimi ponuja odgovore na naslednja vprašanja:

V čem je problem oglaševanja? V čem je problem oblikovanja? Zakaj so prevladujoči načini vrednotenja kakovosti komuniciranja v javnem prostoru napačni?

Zakaj je večina (vizualnega) komuniciranja, tako kot se ga prakticira na področju sektorjev kulture, izobraževanja, zdravstva in sociale, v svojem principu enaka tistemu, ki prodaja pralni prašek in mobilne telefone?

Kaj je družbeno odgovorno komercialno oglaševanje?

Kaj je dobro komunikacijsko delo? Kaj opredeljuje in odlikuje vrhunskega ustvarjalca na področju (vizualnega) komuniciranja?

Kaj je optimalni spoj komunikacijske učinkovitosti in družbene odgovornosti?

Več o knjigi si lahko preberete tukaj.

Knjiga je na prodaj v vseh boljših knjigarnah, npr. v Konzorciju. Preko spleta pa jo lahko kupite tukaj.

Predavanje odpade

Zaradi bolezni odpade predavanje danes 18.12.

IZPITNE TEME, PRAVILA IN ROKI

V izogib zapletom na izpitnih rokih (datumi bodo objavljeni na tem blogu v kratkem-zagotovo pa bo rok v prvem naslednjem izpitnem obdobju) objavljam navodila za izpitne naloge.


Spodaj si preberite razpisane izpitne teme.

Izberete eno izmed treh možnosti:
1. Družbeno odgovorni komunikacijski projekt (lahko je iz korpusa tržnega ali družbenega komuniciranja) s posebnim poudarkom na lepoti estetske rešitve s pisno kontekstualizacijo na petih straneh. Nekaj razmišljanj in smernic o tej temi lahko preberete tukaj.

2. Oblikovalski projekti, ki jih delate pri drugih predmetih, s pisno kontekstualizacijo na osmih straneh.

3. Teoretska tema po izbiri. Esej ali strokovni članek. Temo si lahko izberete sami, vendar vam jo morem odobrit. Dolžina teksta je 7-9 strani.

V izjemnih primerih lahko predlagate tudi kak projekt, ki ne sodi v zgornje tri kategorije, potrebno pa je, da vam teme za izpitne naloge predhodno potrdim. Teoretski del izpitne naloge se mora obvezno navezovati na teorije, ki smo jih obdelali pri samem predmetu. To mora biti jasno razvidno iz same problemske zastavitve in argumentacije vaše teze. Uporabljate lahko seveda tudi dodatno literaturo/teorije. Če potrebujete pomoč mi pišite po elektronski pošti.

Naloga mora imeti tezo, jedro, kjer argumentirate vaše razmišljanje in zaključek. Prav tako je obvezen seznam literature. Nujno je tudi pravilno citiranje v sami nalogi- glej spodaj:

Opozarjam vas, da berite originalne tekste in ne zgolj objave vaših kolegic in kolegov na blogu!. Na izpitu bom temeljito preveril vaše znanje obvezne literature.
Pri prvih dveh točkah je potrebno, da utemeljite komunikacijski cilj, ciljne skupne, izbrana komunikacijska orodja in komunikacijske pristope. Izpitno nalogo mi je potrebno poslati po elektronski pošti na moj mejl teden dni pred izpitnim rokom.
V tekstu se držite spodnje sheme navajanja virov.
Na ustnem zagovoru boste odgovarjali na štiri vprašanja:

1.- vprašanje v zvezi z oddanim izdelkom
2.- vprašanje v zvezi obravnavano snovjo na predavanjih
3. in 4. - vprašanje v zvezi z obvezno literaturo
Izpitni roki bodo objavljeni v kratkem.

Skupno oceno sestavlja kakovost vaše objave na blogu, sodelovanje v konverzacijah in na predavanjih + izpitna naloga + ustni izpit.

**************************************************



Citiranje in povzemanje:



Krajši citati (pet vrstic ali manj) so vključeni v besedilo brez presledka ali nove vrstice. Začetek in konec citata sta označena z dvojnimi narekovaji; na koncu citata pa mora biti natančno naveden vir po pravilih za navajanje literature. Če je citat daljši od pet vrstic, ga je treba postaviti v novo vrsto s povečanim odmikom od levega roba in ga (po možnosti) izpisati v pomanjšanem ali poševnim tisku. V tem primeru citata ni treba označiti z narekovaji.



Tudi pri povzemanju določene literature ali sklicevanju na določeno literaturo (brez dobesednega citiranja) je treba na ustreznem mestu natančno navesti podatke o viru, kot to določa naslednji odstavek.



Navodilo za navajanje literature vključuje naslednji način označevanja citatov v besedilu: (Katunarić 1993: 17) ali (Berger in Luckmann 1988: 25). Pri sklicevanju na določeno idejo brez citiranja se vir označi na naslednji način (glej Jambrek 1992: 101). Citiranje po sekundarnem viru (ne po originalu) se označi na naslednji način (Mannheim v Jambrek 1992: 289). Pri splošnem sklicevanju na določenega avtorja oziroma delo se navedeta le priimek in letnica: (Habermas 1980). Pri besedilih z več kot dvema avtorjema se navede le ime prvega avtorja in doda "in drugi". Če je citiranih več del istega avtorja z enako letnico, se k letnici dodajo še črke po abecednem redu, npr.: (Luckmann 1988a: 101).



Navajanje literature



Literatura se navaja po naslednjih zgledih:



1. članki v revijah oziroma zbornikih

Katunarić, Vjeran (1993): Interkulturalizem. Teorija in praksa 30(1-2), 14-25.

Habermas, Jürgen (1980): Handlung und System - Bemerkungen zu Parsons Medientheorie. V Wolfgang Schluchter (ur.): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften, 68-105. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.



2. samostojne publikacije

Jambrek, Peter (1992): Uvod v sociologijo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Schluchter, Wolfgang, ur. (1980): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.



Pri novih izdajah klasičnih del je pred letnico citirane izdaje treba navesti še leto prve objave, npr.

Marx, Karl (1867/1961): Kapital. Kritika politične ekonomije. Prvi zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Berger, Peter in Thomas Luckmann (1966/1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.



3. Internetni viri

Internetni viri se po načinu citiranja ne razlikujejo bistveno od drugih, običajnih virov, zato jih tudi ni treba posebej naštevati (v diplomskih delih je pogosta uporaba Internet 1, Internet 2, ...). Pri viru, ki ga pridobimo iz interneta, je poleg vseh ostalih informacij, ki jih moramo pridobiti tudi pri običajni literaturi, treba dopisati še naslov spletne strani, od koder je bil vir pridobljen, ter datum dostopa na dano stran. Tudi internetni viri so lahko primarni (npr. dokumenti, pogodbe) in/ali sekundarni. Slednje navajamo na enak način, kot navajamo druge sekundarne vire: s sklicevanjem na avtorja (to je lahko oseba ali institucija) in z navedbo letnice, ko je bil vir objavljen.



Prodi, Romano (2001): An Enlarged and More United Europe, A Global Player: Challenges and Opportunities in the New Century. Dostopno na http://www.europa.eu.int/comm/ laeken_council/bruges_en.htm (9. september 2002).



Kabinet predsednika vlade (2005): Premier Janez Janša prejel letno poročilo varuha človekovih pravic, 14. junij. Dostopno na http://www.kpv-rs.si/ (15. junij 2005).



Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta in razglašena z resolucijo Generalne skupščine 217 A (III), 10. decembra 1948. Dostopna na http://www.unhchr.ch/udhr/lang/slv.htm (10. junij 2005).



Če ima delo več avtorjev, se v seznamu literature navedejo vsi avtorji.



Seznam literature je urejen po abecednem redu in pri več delih istega avtorja se dela navajajo po kronološkem zaporedju od starejših k novejšim objavam. Pri anonimnih virih se upošteva prva črka v naslovu, navedba pa se začne z letnico izdaje, ki ji – brez dvopičja – sledi naslov vira. Npr.: Statistični letopis 1995. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.



Reference in opombe



Citirani viri se ne navajajo pod črto. Pod črto se (po možnosti v pomanjšanem tisku) navajajo le vsebinske opombe. V opombah navajamo tudi primarne vire (dokumente, pogodbe). Mesto v besedilu, na katero se nanaša opomba, in opomba pod črto se označujeta s številko. Številčenje opomb je zaporedno od začetka do konca besedila.

Richard Dawkins 'The Selfish Gene' XI poglavje

RAZMIŠLJA: KATJA KASTELIC

MEME: NOVI REPLIKATORJI

Avtor začne s trditvijo, da je kulturni prenos analogen genetskemu prenosu in je zato lahko predmet evolucije. Kot primer izpostavi jezik, katerega lastnost je, da se vedno spreminja, evolvira (seveda je ta evolucija mnogo hitrejša kot genska). Na podoben način se spreminja naš okus za modo, hrano, naše navade; Celo znanost ima evolucijske lastnosti (lahko rečemo, da znanost, seveda z vzponi in padci, napreduje, se izboljšuje). Kulturni prenos pa ni značilen le za človeka, podoben pojav so znanstveniki opazili tudi pri nekaterih vrstah ptic in primatov.

Meme je Dawkinsonova skovanka za poimenovanje 'novega' replikatorja (če je gen 'stari' replikator); je ime za idejo/obnašanje (ang. behavior), ki se prenaša iz ene osebe na drugo z učenjem ali imitacijo. Meme (/mi:m/) je skrajšana oblika besede mimeme (iz grške mimos - posnemati). Kot primere lahko navedemo misli, ideje, teorije, geste, kulturne prakse, modo, navade, pesmi in plese. Meme se reproducirajo in prodirajo skozi kulturno sociosfero na podoben način kot virusi.

Meme se ravna po zakonu, da življenje temelji na repliciranju posamezne entitete (to velja tudi za gene, DNA). Repeticija je torej za to analogijo najpomembnejša lastnost gena. Tako kot se geni širijo v genskem bazenu, s tem, da se prenašajo iz posameznika na drugega posameznika prek sperme in jajčeca, tako se meme širijo skozi meme bazen, s tem, da se prenašajo iz enih možganov do drugih s procesom imitacije.

Razvoj mem je analogen pojavu naravne selekcije (ki temelji na Darwinovi teoriji biološke evolucije). Na reproduktivni uspeh posamezne meme torej vplivajo variacije, mutacije, kompeticija in dednost. Tako meme, ki so manj uspešne pri svoji replikaciji izumrejo, medtem ko druge preživijo in se širijo. Uspešnejši meme lahko pripišemo te tri lastnosti uspešnega gena: dolgoživost (ne le ene same kopije, ampak meme kot celote), plodnost (več replik omogoča večjo širitev) in istovetnosti (ang. copying-fidelity; replike naj bi bile zveste originalu, čeprav v teku evolucije pride do mutacij).

Avtor kot primer meme navede idejo Boga. Replicira govorjeno in pisano besedo, z glasbo, arhitekturo, likovno umetnostjo. Vsekakor ima ta ideja zelo močno lastnost preživetja (ang. survival value). Kaj daje tej meme takšno stabilnost in moč v našem kulturnem okolju? Gotovo ima ideja Boga močno psihološko privlačnost, saj navidezno daje odgovor na težka vprašanja o življenju, vesolju in sploh vsem. Tolažba 'neke višje sile' je eden od razlogov zakaj se je ta ideja tako uspešno replicirala skozi generacije posameznikov.

Razne meme se lahko za uspešnejše preživetje združujejo v večje enote - meme komplekse (ang. memeplex). Tako se v meme kompleks religije združujejo ideje kot Bog, Pekel, celibat in brezpogojna vera. Posamezne meme reinforsirajo druga drugo.


Moje razmišljanje:

Ta teorija se mi zdi zelo zanimiva. Na žalost jo nekateri posamezniki spretno izrabljajo v svoje namene. Primer tega so programerji, ki pišejo virusne programe, ter tržniki, ki skušajo prodajati svoje izdelke s pomočjo virusnega marketinga.

Ker je to malo bolj znanstvena tematika vam, dragi sošolci, priporočam še naslednje vire:

Wikipedia: http://en.wikipedia.org/wiki/Meme

Na splošno: http://memes.org/

Journal of Memetics: http://www.jom-emit.org/

Virusni marketing: http://en.wikipedia.org/wiki/Viral_marketing

Tomas Frank: The conquest of cool

RAZMIŠLJA:KATJA KORINŠEK


V 40. in 50. letih oglaševanje temelji na absolutno racionalni podlagi. Oglaševalska industrija se trudi zatirati impulze drugačnega načina razmišljanja oblikovalcev, kar jih pahne v nekakšen oblikovalski konformizem, kjer je glavni element kliše. 60. leta z t.i. oblikovalsko revolucijo obrnejo oglaševalski svet na glavo, torej oglaševanje namesto birokratske dobi umetniško, celo boemsko noto. Začne se posmeh klišejem in praznim frazam oglaševanja 50. let in poleg tega se uvede minimalizem, eleganca, humor. Oglaševanje začne graditi simpatije do družbene kritike in jo spodbujati.

V 60. letih mladost postane največja marketinška niša, ki pa se odraža na celotni populaciji in ne le na mladih. Z izvzemanjem besede mladosti, ki jo nadomestita cool in hip, oglaševalci sežejo tudi do starejših generacij.

Mladino takrat zaseže predvsem hipi gibanje; mladina postane antimaterialistična, čemur se prilagodijo tudi oglaševalski pristopi. Inteligenen protikapitalističen odnos postane novo gorivo za tržno nišo.

Ne starost, temveč mladostniško razmišljanje, se odslikava tudi v literaturi, filmu, modi ipd, zaradi česar se razvije termin 'young thinging', ki označuje glavno občinstvo. Mladost/cool/hip tako postane trend, ki si ga vsak želi. 'Young thingin'g postane način mišljenja, kar pa oglaševnje postavi pred izziv: zajeti 'hip feeling' in ga posredovati tako, da ga bodo razumeli tudi starejši. Oglaševanje se opre na antikulturo – ne govoriti upornikom, temveč govoriti kot upornik. Nova generacija ni tolerantna do počasi mislečih oglaševanj, vse želijo imeti ZDAJ. Oglaševalci začnejo poslušati mlade in upoštevati njihov način življenja; mladostniška energija je bila najlažje prilagodljiva za marketinško sfero – najbolj aktivna leta so tudi najbolj potrošniška – gre za preusmerjanje energije.

V 60. pride tudi do nove potrošniške logike t.i. the new movement: Ni važno ali je stvar kvalitetna, važno je da jo imam zdaj. Ustvarijo se nove vrednote, kot so novo, boljše, najnovejše... Posledica tega je seveda hitrejši ritem življenja, odkrivanje novega ter seveda manj kvalitetni potrošniški izdelki.

V 70. in 80. letih se dosedanji oglaševalski trendi le še stopnjujejo, pojavi se tudi pripadnost znamkam in pospešeno potrošništvo. Velik vpliv oglaševanja se pojavi tudi v medijih, vse začne bazirati na ironiji (npr tudi tv mora vzpostaviti ironični pogled sam nase, če želi biti v skladu s postavljenimi trendi).

Znotraj oblikovanja se pojavi tudi kontradikcija - zaposleni morajo še vedno delat po starih vrednotah (marljivost, delavnost), medtem ko potrošništvo temelji na impulzivnosti, izvirnosti in izživljanju. Ta paradoks je (s strani oglaševalcev) upravičen tako, da zagovarja dvojnost ljudi (dobro/slabo). Oglaševanje tako vzpostavi ciklično dejanje, ki se lahko nadaljuje v nedogled in hkratu zaščiti svojo umetno ustvarjeno hip kulturo.

Moje razmišljanje:

Zdi se mi da takoimenovana hip kultura traja še danes. Če naprimer pogledamo samo ponudbe slovenskih mobilnih operaterjev (simobil orto smart.), lahko opazimo na kakšen način nam servirajo isto logiko, kot se je razvila v 60. letih. Enako velja za iPod, MTV, reality showi in podobno. Posebej pri MTV kulturi lahko dobimo občutek da sledi mladim, se jim želi približati in jim ustreči. V resnici pa je le dobro premišljena marketinška poteza, pri kateri imajo mladi občutek da so samosvoji, svobodni..in da sami postavljajo trende. Gre le za občutke, ki jih korporacije želijo servirati kupcem. Sami se dojemamo da smo kul , če smo unikatni, v resnici pa je nekdo, ki je kul le sestavljena podoba različnih marketinških potez.

Katja Korinšek