RAZMIŠLJA:KATJA KORINŠEK
V 40. in 50. letih oglaševanje temelji na absolutno racionalni podlagi. Oglaševalska industrija se trudi zatirati impulze drugačnega načina razmišljanja oblikovalcev, kar jih pahne v nekakšen oblikovalski konformizem, kjer je glavni element kliše. 60. leta z t.i. oblikovalsko revolucijo obrnejo oglaševalski svet na glavo, torej oglaševanje namesto birokratske dobi umetniško, celo boemsko noto. Začne se posmeh klišejem in praznim frazam oglaševanja 50. let in poleg tega se uvede minimalizem, eleganca, humor. Oglaševanje začne graditi simpatije do družbene kritike in jo spodbujati.
V 60. letih mladost postane največja marketinška niša, ki pa se odraža na celotni populaciji in ne le na mladih. Z izvzemanjem besede mladosti, ki jo nadomestita cool in hip, oglaševalci sežejo tudi do starejših generacij.
Mladino takrat zaseže predvsem hipi gibanje; mladina postane antimaterialistična, čemur se prilagodijo tudi oglaševalski pristopi. Inteligenen protikapitalističen odnos postane novo gorivo za tržno nišo.
Ne starost, temveč mladostniško razmišljanje, se odslikava tudi v literaturi, filmu, modi ipd, zaradi česar se razvije termin 'young thinging', ki označuje glavno občinstvo. Mladost/cool/hip tako postane trend, ki si ga vsak želi. 'Young thingin'g postane način mišljenja, kar pa oglaševnje postavi pred izziv: zajeti 'hip feeling' in ga posredovati tako, da ga bodo razumeli tudi starejši. Oglaševanje se opre na antikulturo – ne govoriti upornikom, temveč govoriti kot upornik. Nova generacija ni tolerantna do počasi mislečih oglaševanj, vse želijo imeti ZDAJ. Oglaševalci začnejo poslušati mlade in upoštevati njihov način življenja; mladostniška energija je bila najlažje prilagodljiva za marketinško sfero – najbolj aktivna leta so tudi najbolj potrošniška – gre za preusmerjanje energije.
V 60. pride tudi do nove potrošniške logike t.i. the new movement: Ni važno ali je stvar kvalitetna, važno je da jo imam zdaj. Ustvarijo se nove vrednote, kot so novo, boljše, najnovejše... Posledica tega je seveda hitrejši ritem življenja, odkrivanje novega ter seveda manj kvalitetni potrošniški izdelki.
V 70. in 80. letih se dosedanji oglaševalski trendi le še stopnjujejo, pojavi se tudi pripadnost znamkam in pospešeno potrošništvo. Velik vpliv oglaševanja se pojavi tudi v medijih, vse začne bazirati na ironiji (npr tudi tv mora vzpostaviti ironični pogled sam nase, če želi biti v skladu s postavljenimi trendi).
Znotraj oblikovanja se pojavi tudi kontradikcija - zaposleni morajo še vedno delat po starih vrednotah (marljivost, delavnost), medtem ko potrošništvo temelji na impulzivnosti, izvirnosti in izživljanju. Ta paradoks je (s strani oglaševalcev) upravičen tako, da zagovarja dvojnost ljudi (dobro/slabo). Oglaševanje tako vzpostavi ciklično dejanje, ki se lahko nadaljuje v nedogled in hkratu zaščiti svojo umetno ustvarjeno hip kulturo.
Moje razmišljanje:
Zdi se mi da takoimenovana hip kultura traja še danes. Če naprimer pogledamo samo ponudbe slovenskih mobilnih operaterjev (simobil orto smart.), lahko opazimo na kakšen način nam servirajo isto logiko, kot se je razvila v 60. letih. Enako velja za iPod, MTV, reality showi in podobno. Posebej pri MTV kulturi lahko dobimo občutek da sledi mladim, se jim želi približati in jim ustreči. V resnici pa je le dobro premišljena marketinška poteza, pri kateri imajo mladi občutek da so samosvoji, svobodni..in da sami postavljajo trende. Gre le za občutke, ki jih korporacije želijo servirati kupcem. Sami se dojemamo da smo kul , če smo unikatni, v resnici pa je nekdo, ki je kul le sestavljena podoba različnih marketinških potez.
Katja Korinšek
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Posts
4 comments:
Če v današni družbi velja načelo imeti in to čimprej, je to stvar materialističnega razmišljanja večine. Po večini je človeška narava taka, da več kot ima več hoče imeti in če si je človek v povprečju žvišal raven življenja, od leta 50 do danes, za 17,5% BDP na prebivalca, si je prav za toliko ali pa še celo za malo več znižal mentalne sposobnosti in seveda duhovne razsežnosti. To je seveda nemogoče izmeriti z številkami lahko pa izmerimo z opazovanjem, katero je subjektivno.
Instant človek je postal vsakdanji pojav in on sam se tega ne zaveda. Bolj žalostno je, da je postala instantna tudi njegova kreacija. To je nedopustno. Potrebno bi bilo zvišati raven mentalnih sposobnosti predvsem kreativcev in ljudi, ki naj bi delovali za ljudi ne pa za svoj lasten dohodek. Delo z duhovnim presežkom vidim kot zdravilo proti instantnem načinu življenja in mišljenja posameznika.
Se strinjam. To da povečanje konsumizma zmanjša duhovne razsežnosti pa je malo vprašljivo. Res pa je da jih omeji. Se mi zdi nujno se zavedati kje in kako živimo in sprva videt kako vsak posameznik vpliva in kako lahko na to ukrepa.
Zanimiva je navezava na film Zeitgeist, v katerem servirajo podobno kot v tem besedilu. Torej, da je potrošniška družba produkt velikih kapitalistov, ki z bumom kula najprej zadovoljijo potrebe ljudi, ki jih sami ustvarijo, posledično pa jih z vsem tem tako zasuvajo, da instantni ljudje niso več sposobni razmišljati z lastno glavo.
Mislim, da gre za stanje, ko delavec pride iz službe in ne razmišlja o oddihu v naravi ali ob dobri knjigi, ampak se že naprej "zaposljuje" z nakupovanjem in all-in-one zabaviščnimi centri. Ne samo, da v takem, nezavedno sugeriranem, razmišljanju nima časa misliti z lastno glavo, celo tako je zaveden, da ne opazi izprijenosti takega sistema in nima želje po uporu.
Če se zdaj navežem na Vascovo razmišljanje, na ta način tudi po mojem mnenju zabavna industrija znižuje duhovne sposobnosti.
Mislim, da v primeru, da ni tudi recesija še ena iraška vojna, ki ljudi zaslepi s kvazi-boljšim jutri, lahko ravno zdaj začnemo razmišljati o nekakšnem preobratu.
Potrebujemo čimveč dni brez televizije, čimveč realnih ne-chatovskih srečanj, in čimmanj "trgovina-vrtec-igrice-kino" centrov, zaradi katerih ljudje ne razmišljajo več niti na poti od enega opravka do drugega.
Ta mašinerija imenovana liberalni kapitalizem, je tako dobro podmazana in utečena, da se mi zdi naivno in utopično verjeti, da lahko živim v paralelnem svetu in skušam biti imun na njene vplive in urivanje v življenja vseh nas. Če pa slučajno kdo misli da lahko, potem laže sam sebe. Že to, da lahko samo govorim in pišem o tem, mi daje vtis konformizma. V teh dneh, imam žive primere, kako teško je doseči to, da ljudje stopimo skupaj in javno povemo in z argumenti podkrepimo, koliko stvari je za izboljšati in znamo kako! Toda v ta istih vrstah ti bo že naslednji dan tisti, ki najglasnejši je bil, zaril nož v hrbet... Ta individualizem, češ da posameznik lahko doprinese nekaj, mi zveni new agersko, toda mogoče je to samo predsodek, upam, da se bo kaj zgodilo. Sam verjamem v kolektivno ozaveščanje in - upor!
Post a Comment