First things first manifesto

First things first manifesto

RAZMIŠLJA: JURE KOŽUH


Povzetek vsebine

Manifest je bil v originalni obliki prvič zapisan leta 1964. Njegov avtor je Ken Garland, pri dejanju pa ga je podprlo več kot 400 oblikovalcev.

Pomen besede manifesto izhaja iz latinskega izraza manifestum, kar pomeni jasno. Manifesto je krajše besedilo, ki prenaša osebno ali politično idejo in ravno z njeno predstavitvijo želi sprožiti spremembe v družbi. Je torej družbeno naravnana javna deklaracija, ki je namenjena jasnemu širjenju specifične ideje avtorja.

Besedilo govori o namenu in pomenu grafičnega oblikovanja v družbi 60ih let in začne z obrazložitvijo okolja, v katerem so podpisani oblikovalci, fotografi in študentje odraščali in v njem živijo. To okolje je izredno potrošniško usmerjeno in je podrejeno oglaševanju, za katerega trdi, da je vedno predstavljeno kot donosen, učinkovit in zaželjen način aplikacije talenta. To okolje podpirajo publikacije, ki prodajajo potrošniške elemente, kot so: mačja hrana, pralni praški, cigareti, ... in odlično zapisani, a težko v enakem kontekstu prevedljivi: roll-ons, pull-ons and slip-ons.

Preveč tako imenovanega donosnega in učinkovito apliciranega talenta pa se v oglaševalski industriji izrablja le za propagiranje teh trivialnih idej, ki doprinesejo le malo, ali pa celo nič k splošnemu napredku družbe. Okolje je tako nasičeno z oglaševanjem, da skupno ustvarja le velik šum, ne prenaša pa več jasnih idej. Svoje znanje, izkušnje in talent pa lahko aplicirajo na marsikaj drugega kot le oglaševanje. Znanje, s področij podpisanih, je nujno potrebno za označevanja, izdajo knjig in periodičnih znanstvenih publikacij, oblikovanje navodil za uporabo, oblikovanje izobraževalnih pripomočkov, predstavitveno fotografijo in kakršnihkoli medij, ki promovirajo ali razširjajo znanje, izobrazbo in večje zavedanje sveta. Ne zagovarja izničenja oglaševanja, saj je to utopična ideja. Ravno tako noče življenje narediti povsem mehanično in dolgočasno. Predlaga menjavo prioritet za bolj uporabne in dalj trajajoče oblike komunikacije. Upa, da se bo družba naveličala načinov zavajanju kupcev v nakup nepotrebnih izdelkov in da se bo talent in znanje usmeril v pravo smer. Predlaga izmenjavo znanja in izkušenj s kolegi, študenti in ostalimi.

Leta 1999 je revija Adbusters izdala posodobljeno različico manifesta imenovano First things first 2000 manifesto. Posodobljen in k drugačni družbeni situaciji prirejen manifest je podpisalo 33 osebkov mednarodne oblikovalske skupnosti.

Mnenje

Obravnavana tema je dandanes zelo pereča. Če kaj, je še toliko bolj povdarjena in k oblikovanju pripenja marsikateri negativni pomen. Seveda ne moremo trditi, da je za napačno razumevanje oblikovalske stroke to edini krivec. Kot je pripisano v manifestu iz leta 1999, je ravno ta aspekt oblikovanja področju dodal negativne prizvoke. Oblikovanje se dandanes v veliki meri obravnava kot nekaj kar le prodaja in je le dodatna vrednost ali pa celo nujno zlo. Malokdaj je oblikovanje predstavljeno kot družbeno koristno področje, ki lahko družo izboljša, ne pa le kot inštrument za prodajo nepotrebnega. V veliki meri je za tak odnos, vsaj na našem geografskem področju, kriva tudi menjava politične ureditve/sistema. Velika večina je ob prehodu sistemov zašla v povsem novo okolje. V okolje, v katerem se lahko dobi vse, pa še poceni. Zaradi pomanjkanja, ki ga je družba dolgo časa doživljala, je povsem normalno, da vsi želijo imeti čimveč vsega, pa ni pombno kaj točno to je, le da je!

Menim, da ne smemo dovoliti posploševanja na način, da je tržno usmerjeno oblikovanje vedno slabo. Slabo je kadar ima namen potrošnika zavesti, obstaja pa marsikateri primer, ko temu ni tako. Seveda podjetje, ki nosi pečat določenega oblikovalca/ke, primarno usmerja svoj trud na dobiček, saj je v današnji družbeni ureditvi to predpogoj za preživetje, obstaja pa tudi marsikatero podjetje, ki sledi družbeno koristnim vrednotam. Obstajajo podjetja, ki s svojimi proizvodi posredno ali neposredno silijo tehnologijo k hitrejšemu razvoju, ipd.. Čeprav se današnja družba in njeni vsemogočni tržniki ne zavedajo, da takojšen porast prodaje ni vse, obstajajo svetle točke, za katere lahko rečemo, da kot izjeme potrjujejo pravilo. Torej podjetja, ki preko kakovosti svojih izdelkov in ponudbe pridobijo lojalnost svojih kupcev in si tako zagotovijo svoj obstoj v prihodnosti, brez da bi v štartu družbo masovno silili k nakupu nečesa povsem nepotrebnega. Tako lahko zaključim, da bi se morali oblikovalci, ki delajo za potrošno industrijo bolj usmerjati k podjetjem, ki spoštujejo tak način pristopa k trgu. Če bolje pomislimo, se posledično prenese ta model tudi na oblikovalca in mu zagotovi redno delo, ki je lahko veliko bolj kakovostno, premišljeno, zabavno in seveda družbeno koristno.

Sklepam lahko, da so za nerazumevanje stroke v veliki meri krivi tudi oblikovalci sami. Ne zavedajo se pomena izobraževanja naročnika in se velikokrat podredijo denarju. Manjka jim samozavesti, ki bi jim omogočila, da pri svojem prepričanju vztrajajo in ga argumentirano prenesejo naročniku, posledično pa tudi družbi.