RAZMIŠLJA: Janko Mandić
V pogovorno oddajo je Charlie Rose pred desetimi leti povabil Larsa Ulricha (soustanovitelja in bobnarja Metalice) in Chuck D-ja (soustanovitelja Public Enemy, rapersko legendano), da bi spregovorili o pogledih na novo ustvarjeno in hitro razvijajočo in popularno iniciativo Napster, ki jo je leto prej ustanovil Shawn Fanning, študent bostonske Univerze, prvi streamer, ki je omogočal brezplačno iskanje in downloadanje datotek prek spleta. Danes je tovrstno piratsvo vsakdanja praksa, prek torentov si lahko z lahkoto brezplačno prenesemo filme, glasbo, knjige, softwear, etc. Tema je še vedno aktualna, industrija in zakonodaja se očitno še vedno ni prilagodila. Izgleda, da so ljudje vzeli stvari v svoje roke, kot pravi komad od Public Enemy »Power to the People«. Menim, da je tako tudi prav, saj rešitve, ki jih ponuja trg niso vedno po meri ljudi, ali pa so zastarele in iniciative kot je Napster predstavljajo alternativno rešitev in idejo za prihodnost. Digitalizacija glasbe in ostalih medijev je povzročila upad prodaje originalnega nosilca zvoka in glasbe, zaslužek od prodanih cdjev današnjim izvajalcem vsekakor ne zagotavlja dovolj dohodka. Potem, ko je Napster leta 2002 bankrotiral se je glasbena industrija počasi začela prilagajat novem mediju in posredovanju glasbe in ostalih datotek, primer za to je Apple, ki z iTunes, iPod-om in iPhone-om, mreži vedno več potrošnikov. Še vedno pa ostaja dobro organizirana piratska mreža.
Video oddaje najdete na tem linku.
Metallica je zahtevala naj Napster onemogoči downloadanje njihove glasbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Ulrich pravi, da želijo vzpostavit nadzor nad kopiranjem originalnih posnetkov. Očitno jim to ni uspelo. Vložili so tožbe proti Napsterju, čeprav Urlich trdi, da sploh ne gre za denar. Rose opozori, da lahko ljudje že od 60ih let dalje snemajo glasbo z radijskih postaj, na magnetofonske trakove in kasete. Ulrich odgovori, da ga moti predvsem dejstvo, da lahko z interneta, uporabniki dobijo originalne master posnetke, iste kvalitete kot je album. To pa je, po njegovem, sporno z vidika intelektualne oz. avtorske lastnine. Seveda pa se piratsvo pozna tudi na njihovem zaslužku. Chuck D na drugi strani zagovarja Napster in razvoj tehnologije, meni, da Napster pomaga neuveljavljenim avtorjem, da s pomočjo spleta predstavijo svoje delo, brez pomoči založb in investitorjev. Ulrich se s tem strinja in predlaga možnost izbire, ali se glasba pojavi na spletu ali ne. Chuck D pa doda, da širjenje glasbe prek spleta prej vpliva na povečanje prodaje, kot upad, kajti večina oboževalcev potem še raje kupi original ali pa gre na nastop. Gre za neke vrste samorastočo propagando. Ulrich meni, da za ljudmi, ki ustvarjajo Napster in podobne stvari, stojijo investitorji, ki čakajo, da postane stvar dobičkonosna in želijo zaslužit na račun avtorjev, čeprav niso vložili nič v produkcijo njihovega dela.
Ulricha po mojem mnenju moti, da niso del novega medija, ker se njihovi založniki niso pravočasno odzvati na novosti. S spleta zloadana glasba je v večini za zasebno neprofitno rabo, ki je lahko tudi inspiracija za druge ustvarjalce. Recimo, po novem Metallica spodbuja k objavljanju priredb njihovih komadov na njihovem kanalu na You Tubu. Všeč mi je, kako gleda na zadevo Chuck D, ki pravi, da gre za neko novo obliko radia. Pravi, da je glasbena industrija v zadnjem času preveč skomercializirala in je izpodrinila alternativno umetniško avtorsko delo, saj so avtorji in njihovo delo pod velikim vplivom založb. Pojav je zdaj že prisoten pri vseh oblikah avtorskega dela, tako tudi kraja intelektualne lastnine. Zato so nova pravila in oblike uporabe te lastnine nujna. Za korektno uporabo tuje intelektualne lastnine so se pojavile nove oblike varovanja avtorskega dela. Na primer Creative Commons, kjer avtor lahko svobodno in natančno opredeli kako naj se njegovo delo uporablja. Če si predstavljam, da piratsvo ne bi obstajalo, in odmislim ves softwear, muziko in filme, ki sem jih zloadal in uporabljal, lahko rečem, da bi bilo moje življenje precej drugačno. Menim, da neomejen, od financ neodvisen dostop do podatkov in njihova uporaba vodi k hitrejšemu razvoju človeka in človeštva.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Posts
9 comments:
Napster je bil zelo vizionarska stvar iz vidika izmenjavanja multimedijskih podatkov in posledično je naletel na odziv, ki ga dobijo mnogi ti. vizionarji - odpor; predvsem iz strani organizacij, katerih obstoj je bil pogojen z dotedanjo situacijo (torej založbe in prodaje CDjev). Seveda so v strahu pred upadom zaslužka ali če se bolj korektno izrazim, pridobivanju sredstev, marsiketeri izvajalci in predvsem založbe začele ukrepati, ker jim je dotedanji status quo zelo ustrezal. Morebiti iz komercialnih, morebiti iz drugih "elitističnih" vidikov.
Gre se za naravni odziv človeka na spremembo in strah pred neznanim, ko mu gre "dobro", saj ne vedo kaj bojo te spremembe prinesle.
Kakorkoli že; marsikateri avtor, založba in tudi drugi (apple s svojim iTunes-shopom, soundcloud ipd.), so se pa spremembi prilagodili in jo ponesli korak dalje, pa če gleamo iz poslovnega ali čisto kulturnega vidika.
Danes imamo spletne strani oz. portale kot so soundcloud, kjer založbe in glasbeniki sami prispevajo svoja dela z namenom, da jih ljudje poslušajo in se s tem promovirajo. Z različnimi motivi.
Seveda je v izobilju "konkurence" to zamajalo status veliko-založniških glasbenikov in povzročilo povezovanje raznih underground kultur (primer fenomena zvrsti dubstep; ki je prva glasbena zvrst, ki bi lahko rekli da se je rodila v internetni skupnosti).
Tukaj je seveda prisoten tudi boj med konzervativno naravnanimi ljudmi, kot tudi kdaj pa kdaj za medgeneracijski boji (k smo bli mi mladi je blo vse drgač!).
V vsakem primeru se mi zdi tovrstno izmenjavanje multimedije pozitivno, saj omogoča avtorjem, da njihova dela dosežejo širše kot tudi bolj specifične množice in obratno. Se je pa zgodilo, da je stem malce upadel tisti idealistični "superherojski" imiđ glasbenikov, ki postajajo del vse večje množice, kar gre marsikateremu artistu zagotovo v nos. Kot tudi založbam.
Bottom line; zadevo absolutno podpiram, ampak družba se bo morala še malce kultivirati oz. navaditi na vso internetno kulturo, ki se je v zadnjih (10h) letih MASOVNO ustvarila, predvsem po zaslugi širokopasovnih povezav v splet in koneckoncev so take spremembe vedno šok za družbo.
Toliko od mene zaenkrat, glede razmišljanja na to temo.
lp,
s.
Napster je bil zelo vizionarska stvar iz vidika izmenjavanja multimedijskih podatkov in posledično je naletel na odziv, ki ga dobijo mnogi ti. vizionarji - odpor; predvsem iz strani organizacij, katerih obstoj je bil pogojen z dotedanjo situacijo (torej založbe in prodaje CDjev). Seveda so v strahu pred upadom zaslužka ali če se bolj korektno izrazim, pridobivanju sredstev, marsiketeri izvajalci in predvsem založbe začele ukrepati, ker jim je dotedanji status quo zelo ustrezal. Morebiti iz komercialnih, morebiti iz drugih "elitističnih" vidikov.
Gre se za naravni odziv človeka na spremembo in strah pred neznanim, ko mu gre "dobro", saj ne vedo kaj bojo te spremembe prinesle.
Kakorkoli že; marsikateri avtor, založba in tudi drugi (apple s svojim iTunes-shopom, soundcloud ipd.), so se pa spremembi prilagodili in jo ponesli korak dalje, pa če gleamo iz poslovnega ali čisto kulturnega vidika.
Danes imamo spletne strani oz. portale kot so soundcloud, kjer založbe in glasbeniki sami prispevajo svoja dela z namenom, da jih ljudje poslušajo in se s tem promovirajo. Z različnimi motivi.
Seveda je v izobilju "konkurence" to zamajalo status veliko-založniških glasbenikov in povzročilo povezovanje raznih underground kultur (primer fenomena zvrsti dubstep; ki je prva glasbena zvrst, ki bi lahko rekli da se je rodila v internetni skupnosti).
Tukaj je seveda prisoten tudi boj med konzervativno naravnanimi ljudmi, kot tudi kdaj pa kdaj za medgeneracijski boji (k smo bli mi mladi je blo vse drgač!).
V vsakem primeru se mi zdi tovrstno izmenjavanje multimedije pozitivno, saj omogoča avtorjem, da njihova dela dosežejo širše kot tudi bolj specifične množice in obratno. Se je pa zgodilo, da je stem malce upadel tisti idealistični "superherojski" imiđ glasbenikov, ki postajajo del vse večje množice, kar gre marsikateremu artistu zagotovo v nos. Kot tudi založbam.
Bottom line; zadevo absolutno podpiram, ampak družba se bo morala še malce kultivirati oz. navaditi na vso internetno kulturo, ki se je v zadnjih (10h) letih MASOVNO ustvarila, predvsem po zaslugi širokopasovnih povezav v splet in koneckoncev so take spremembe vedno šok za družbo.
Toliko od mene zaenkrat, glede razmišljanja na to temo.
lp,
s.
Napster je bil zelo vizionarska stvar iz vidika izmenjavanja multimedijskih podatkov in posledično je naletel na odziv, ki ga dobijo mnogi ti. vizionarji - odpor; predvsem iz strani organizacij, katerih obstoj je bil pogojen z dotedanjo situacijo (torej založbe in prodaje CDjev). Seveda so v strahu pred upadom zaslužka ali če se bolj korektno izrazim, pridobivanju sredstev, marsiketeri izvajalci in predvsem založbe začele ukrepati, ker jim je dotedanji status quo zelo ustrezal. Morebiti iz komercialnih, morebiti iz drugih "elitističnih" vidikov.
Gre se za naravni odziv človeka na spremembo in strah pred neznanim, ko mu gre "dobro", saj ne vedo kaj bojo te spremembe prinesle.
Kakorkoli že; marsikateri avtor, založba in tudi drugi (apple s svojim iTunes-shopom, soundcloud ipd.), so se pa spremembi prilagodili in jo ponesli korak dalje, pa če gleamo iz poslovnega ali čisto kulturnega vidika.
Danes imamo spletne strani oz. portale kot so soundcloud, kjer založbe in glasbeniki sami prispevajo svoja dela z namenom, da jih ljudje poslušajo in se s tem promovirajo. Z različnimi motivi.
Seveda je v izobilju "konkurence" to zamajalo status veliko-založniških glasbenikov in povzročilo povezovanje raznih underground kultur (primer fenomena zvrsti dubstep; ki je prva glasbena zvrst, ki bi lahko rekli da se je rodila v internetni skupnosti).
Tukaj je seveda prisoten tudi boj med konzervativno naravnanimi ljudmi, kot tudi kdaj pa kdaj za medgeneracijski boji (k smo bli mi mladi je blo vse drgač!).
V vsakem primeru se mi zdi tovrstno izmenjavanje multimedije pozitivno, saj omogoča avtorjem, da njihova dela dosežejo širše kot tudi bolj specifične množice in obratno. Se je pa zgodilo, da je stem malce upadel tisti idealistični "superherojski" imiđ glasbenikov, ki postajajo del vse večje množice, kar gre marsikateremu artistu zagotovo v nos. Kot tudi založbam.
Bottom line; zadevo absolutno podpiram, ampak družba se bo morala še malce kultivirati oz. navaditi na vso internetno kulturo, ki se je v zadnjih (10h) letih MASOVNO ustvarila, predvsem po zaslugi širokopasovnih povezav v splet in koneckoncev so take spremembe vedno šok za družbo.
Toliko od mene zaenkrat, glede razmišljanja na to temo.
lp,
s.
(pardon za trojni post; defekt :) )
Pred kakšno leto sem bil v Mostaru, in sva tam z prijateljem šla v CD shop ter sva nakupovala cdje za 2 eura - cdji so piratski in so normalno v piratskih škatlicah, upakirani bili na policah. Tudi če bi hotel kupit original, tam ga ne dobiš.
Po drugi strani če bi živel tam in če bi naručil original, mislim da način življenja in status in standard ki je tam, ne bi omogočil da legalno kupim.
iTunes saj zagotavlja neko varnost v tem.
Po drugi strani, če bi recimo živel v New Yorku in tam imel službo, mislim da ne bi imel posla z ilegalnim.
Pa še neki - prijatelj ki se je za neki časa preselil v ameriko, pravi da ko se vklopiš na internet v ZDA, naslednji dan dobiš obvestilo če imaš kaj ilegalno na računalniku in potencijalno kazn če to ne urediš. Istočasno pa ti seveda omogočajo normalno delo in cene.
Vse je odvisno o sistemu in okolici. Če bi v Mostaru kupil original cd bi bil največja budala, če pa bi piratski kupil v NY bi pa končal v zaporu.
Mislim, da ce velikim korporacijam ne bi bilo v interesu, da se pojavljajo njihovi izdelki v ilegalni obliki - potem bi ze zdavnaj v celoti propadli vsi torrenti in podobne zadevscine - in bi morali ljudje res samo v globoko podzemlje k piratom, ki bi se skrivali v drenaznih sistemih ulic po ilegalne produkte. Dokler pa bodo razni fotoshopi in Okna na voljo kot preizkusni oziroma reklamni produkt, ki ga vsak mulc lahko zloada in uporablja - kasneje pa ga bo v svojem profesionalnem zivljenju tako ali tako primoran kupiti (in takrat bo tocno vedel KAJ kupiti) - potem mislim da se ni potrebno bati, da bi bili tovrstni "zlocinci" v celoti odstranjeni in sankcionirani...
Je pa vcasih, ko se kaj ze prevec razpase potrebno postaviti kak zgled in ukiniti kak Napster ali PirateBay - malo kot ze receno za zgled, malo pa, da se odpro vrata in priloznosti tudi drugim tovrstnim ponudnikom.
Drugace pa hej,... izklopimo radio, ugasnimo TV, zaprimo BigBange in se pojdimo igrat Amishe in se borimo proti napredku.
Saj tudi kdaj fotokopiramo bankovce za nase "art projekte" - ampak to se ne pomeni, da bomo sli z njimi placevat v trgovino...
to kar mamo zdej sta res dva sistema, ki sta na videz nekompatibilna: revolucionaren način pretoka in deljenja informacij, in pa zastarel način distribucije glasbe, ki temelji na dobičku. Založbe bi lahko kapital ki ga imajo investirale v nove perspektivnejše načine distribucije glasbe, ali pa popolnoma druge panoge (za njih je to itak biznis, biznisov je pa še veliko drugih). Lahko pa vztrajajo pri svojem, in zganjajo cenzuro, in zavirajo napredek, tako kot ga je naprimer cerkev ko je požigala knjige, ki so ji šle v nos. Tako da moje mnenje je PIRATSTVO: ZELO ZA+
test
Mislim, da je debata med Larsom Ulrichom in Chuckom D-jem precej zastarela in bi v kontekstu današnjega časa precej drugače potekala. Napster sam je danes zgodovina, nadomestile so ga najprej številne druge platforme – Kazaa, eMule in torrent, v zadnjem času pa celo tehnologije, ki sploh niso več klasičen peer-to-peer, npr. Rapidshare, Megaupload, Mediafire in podobni. Praktično vse, česar se je Ulrich v pogovoru bal, se je že uresničilo, predvsem njegov glavni strah pred izgubo nadzora. Novoizdane glasbene albume mainstream izvajalcev (in tudi »alternativnih mainstreamovcev«) se v vsaj solidni kvaliteti dobi na internetu še preden sploh pridejo v trgovine.
Vse to je res na nek način razvrednotilo glasbo v očeh (predvsem mladih) ljudi. V časih, ko je bilo 5, 10, 20 CD-jev vse, kar si lahko poslušal, so le-ti imeli v očeh lastnika precej večjo vrednost, kot jo imajo sedaj, ko ima večina obstoječe glasba na dosegu miške.
Po drugi strani pa ravno doba, v kateri živimo, predstavlja čas, v katerem se v glasbeni industriji dogaja velik preobrat.
V dobi pred masovnim širjenjem glasbe prek interneta so namreč založbe ter radijske postaje diktirale, manipulirale in cenzurirale glasbo, ki smo jo lahko poslušali. Edini način, da si slišal kreacije indie (kot neodvisnih, ne le kot žanr) bendov brez pogodb z založbami je bil obisk koncertov, kar te je bolj ali manj omejilo na bende iz tvoje okolice.
Danes glavni vir zaslužka večine izvajalcev (razen tistih najbolj komercialnih) ni več prodaja albumov, temveč prodaja vstopnic za koncerte, zato bendi pogosteje (in na širših koncih sveta) koncertirajo ter nekoliko več računajo za vstopnino. Kar je po mojem mnjenu super: glasba se je dolga stoletja poslušala izključno v živo in menim, da glasbo doživiš na koncertu močneje kot skozi male računalniške zvočnike doma v sobi, zato je krasno, da se koncertovanje vrača na sceno.
Medtem, ko zaradi internetne distribucije glasbene založbe propadajo, pa imajo indie izvajalci – torej tisti izmed nas, ki se v prostem času dobivajo po garažah in kleteh ter igrajo »za gušt« – boljše možnosti za uspeh kot kadarkoli prej. Za primerljivo ceno, kot bi jo plačali v studiju za snemanje demo posnetkov, si danes lahko kupijo svojo snemalno opremo, s katero lahko snemajo v popolnoma zadovoljivi kvaliteti neomejeno časa (studio se plačuje na uro) ter se povrh izobrazijo na področju snemalnih tehnik. Svojo glasbo lahko brezplačno naložijo na strani, kot je npr. bandcamp.com, kjer jo lahko potencialnim fenom iz celega sveta razdajajo zastonj, po fiksni ali pa po name-your-price ceni. Internet omogoča tudi odlično promocijo, ki je bila včasih možna le prek založb: prek družabnih omrežij lahko glasbeniki z nekaj kliki vse svoje znance povabijo na koncert in obvestijo o novih posnetkih. Več o spletni distribuciji in promociji indie bendov si lahko preberete v tejle forum debati: http://tinyurl.com/2udwzty.
Moj sklep bi bil, da so Napster in njegovi nasledniki sicer kratkoročno gledano res omogočili krajo intelektualne lastnine ter s tem oškodovali glasbenike, vendar pa so tudi, širše gledano, to za sabo potegnili zelo pozitivne spremembe za glasbenike, kot je zlom manipulativnih in oderuških založb (in institucij, kot je SAZAS), več časa na odru in manj v studiu, ter razbitje elitizacije v glasbeni industriji, saj imajo zdaj možnost “uspeti” tudi samostojni in neodvisni glasbeni izvajalci.
Post a Comment