RAZMIŠLJA: MARTIN MEJAK
krepki tekst je moje razmišljanje, ločeno od članka avtorja, kar ni, je avtorjeva razlaga.
Rick Poynor v članku Alternative by design? opisuje grafični slog, ki se je pojavil v začetku devetdesetih, slog "gunge estetike", "trashy" anti slog, ki namenoma ne upošteva pravil oblikovanja in tipografije. Raziskuje vplive in razvoj tega stila v dveh bolj opaznih medijih, MTVju in reviji Ray Gun. /Ker je ta slog le ekshibicionističen trend, ki so ga za svojega (za kratek čas) vzeli, oziroma so bili zanj najbolj dovzetni po večini le mladi, sta bila MTV in Ray Gun popolna nosilca, ker sta primera komercialnih izdelkov, ki se obračajo po najnovejših trendih, in jih prirejajo za svoje mlajše občinstvo./
Začne z oglasom za britansko vojsko iz leta 1996 agencije Saatchi&Saatchi, ustvarjenem v tem stilu, ki naj bi ga v oblikovalskem svetu in zunaj njega še pred par leti označili za "revolucionarnega", "inovativnega" in "subverzivnega" /Zaradi razlogov navedenih zgoraj, in zaradi pomankanja prave substance, ter predhodnikov, naprimer ovitkov vinilk punk skupin v 70ih, konstruktivizma v prvi polovici prejšnjega stoletja itd. ga nikakor ne bi mogel opisati kot revolucionarnega./ in se vpraša, kako da se sedaj pojavi v oglasu za organizacijo, ki je tako NErevolucionarna, NEsubverzivna.
Poynor nadaljuje: MTVjev cilj, že od prvih promocij, je bil da ima vse na njihovi postaji, kot je temu pravil takratni programski direktor, "weird edge". Ampak njihov začetek, leta 1981, tega mota ni kazal. Izgled je bil tog, urejen, preveč podoben konvencionalni televiziji. Po reorganizaciji so svetle, "umetne" luči zamenjali za slabo osvetljavo, teleprompterje (trotlbobne) so ukinili, in VJem so naročili naj improvizirajo okoli scenarija. "Rabili so nekaj časa" je napisal Steven Levy za Rolling Stone, "a dobili so kar so hoteli od vsega začetka - dobro zdizajniran studio, ki zgleda kot nekaj vrženo vkup, v naprej spisane pogovore, ki zvenijo izmišljeni na mestu, in jasno definiran format, ki deluje kot naključno zaporedje dogodkov..." /Kot vemo, so že davno spremenili smer, ker le so skrbno premišljeno podjetje, in četudi je bila ta spontanost popolnoma lažna, je težko držati avtoriteto (kar so v očeh glasbene industrije postali, in si z vrsto VMAjev in drugih prireditev to utrdili) in občutek profesionalnosti na nekem področju s takim izgledom, ne glede na trende./
Ray Gunu pa je to uspelo takoj ob splovitvi leta 1992. Bil je visoko oblikovan objekt - "Alternative by design" je bil njihov moto - z izgledom nefomalnosti in divje spontanosti, kot da je bila aktovka dadaističnih pesmi, čačk in družinskih fotografij potresena čez strani, ki so se prijele kjer so padle. Nisi potreboval diplome v oblikovanju (čeprav jo je veliko bralcev imelo, oziroma so bili na poti da jo dobijo), da bi cenil brutalen užitek s katerim tipografija v reviji prekrši vsako od tako imenovanih pravil. Tipografske napake, negativni razmaki, ročno napisani naslovi, čudne popačene tipografije, dotikajoči se stolpci, popolnoma raztegnjene ali skupaj zbite besede... Leta 92 se je Ray Gun v izgledu popolnoma razlioval od vsega v trafikah, tudi od svoje direktne konkurence. Poleg izgleda pa je imel Ray Gun še en cilj. "We still believe that music and the people who make it can change the world. Have to, in fact. Because if we don't, no one else will." /Že po takih razmišljanjih lahko vidimo naivnost avtorjev, ki so te izdelke ustvarjali./ Take retorike ni bilo že od 60ih. Te poglede je ob koncu svojega dela tam, ironično zavrnil tudi oblikovalec revije David Carson sam: "Graphic design will save the world right after rock & roll does." Tukaj vidimo vzporednice s kritiko MTVja, in njihovih gledalcev, ki jih je Rolling Stone opisal tako: "Unlike the activist Sixties rock coalition, the MTV coalition is essentially passive. Their function is to sit still, watch the commercials and buy the products, not change the world."
Nato Poynor povdari kako Ray Gun nima nobene prave vsebine, in ko se želijo oddaljiti od te estetike in pridobiti na avtoriteti, nimajo ničesar več za povedati. Zaključi z mislijo da je bila njihova dilema enaka, kot jo ima mnogo umetnikov, ki iščejo mesto odpora v kulturi, ki lahko vzame in skomercializira vse kar ji vržemo naproti. /Moje mnenje tukaj je, da če bi res hoteli odpor, se ne bi tega lotili (samo) z vizualnim izgledom (in to glasbene revije poleg vsega). Ali v tem nikoli niso bili iskreni, ali so sami sebi lagali, ali pa so bili popolnoma naivni in neumni./
Nimam nič proti trendom, nekim novim formam, ki so drugačne samo zato da so drugačne (ljudje smo pač nagnjeni h temu, ker nam hitro (vedno hitreje) postane dolgčas) če so le iskrene v tem kar so, ampak sem pa kritičen do nekih trenutnih popularnih trendov, katerih predstavniki se imajo za znanilce neke nove dobe, ki bo spremenila svet. Seveda je pa tega vedno manj, ker jih nihče več ne bi jemal resno.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Posts
7 comments:
Ma ne vem...jaz sem mnenja da je več kot pola dobrega designa intuicija.
Po drugi strani, da bi se pravila kršila, treba jih prvo poznat in potem iz njih naredit dober biznis! ;)
"Design is a good business" - Paul Rand
Zdaj bi se obrnil na Michael Rocka in njegove besede: "...makers instead of critics" - If you look at the span of graphic design, you discover not a history of content but a history of form. ("Fuck Content", 2005).
Se mi zdi kar simptomatično, da vse ideje in vsebine, ki jih iz undergrounda potegnejo v mainstream, izgubijo na ostrini in sporočilnosti. Prepakirano, komodificirano in ponovno ponujeno kot "alternativno" in "edgy". Ray Gun je bil revolucionaren predvsem v likovnem smislu, vse besede o potencialu glasbe (in ljudi, ki jo ustvarjajo), da spremeni svet pa po mojem mnenju le všečna dikcija, ki se je lepo spojila z vizualno podobo in zastavljenim konceptom. Tu je v svoji izjavi iskren tudi Carson.
Kar se tiče MTV-ja, ne bi izgubljal besed, ker mislim, da nam je vsem jasno točno koga in kaj MTV predstavlja in komu je namenjen, je pa res da ob pomanjkanju izrazitih glasbenih subkultur in novih alternativnih scen v devetdesetih in prvem desetletju novega stoletja ni našel nove molzne krave (oziroma še vedno molze hip-hop in r'n'b)...če seveda ne štejemo Lady Gaga, ki jo nekateri uvrščajo kar med avantgardo, jaz pa bi morda dejal, da je "Alternative by design". Kljub samoironičnosti ter lucidnim popkulturnim referencam namreč predstavlja isti MTV, kot ga opisuje Rolling Stone, MTV ki je od "alternative" vsaj toliko oddaljen kot Carsonov trashy stil. Moto našega časa bi res lahko bil "Packaging not substance!"
Menim, da noben trend, ki se pojavi ni povsem originalen - kot je napisal že Martin, so se v zgodovini že pojavljali primeri ali gibanja, kot predhodniki trasha 90ih (in zdi se mi, da se ta trend ponovno pojavlja, morda z nekim "novim" sporočilom). Torej gre za preprosto kroženje ali izmenično pojavljanje določenih idej/trendov. Ko imamo dovolj reda, prestopimo v nered in obratno.
Vseeno pa ne smemo zanemariti, da je to odraz nekega obdobja in tu se lahko pojavi tisti kanček originalnosti. Npr. idealen prikaz originalnosti 90ih so zame "trash" risanke, ki so nagnusne, zoprne in povsem neprimerne za mlajše gledalce (čeprav so bile namenjene prav zanje). Res, da je veliko teh risanih serij prišlo izpod okrilja zgoraj kritizirane MTV hiše (oz. Nickelodeona) in imajo povsem komercialen namen, so prav te risanke "spremenile televizijo" - namenoma ali nenamenoma. Niso rešile sveta in to niti ni bil njihov namen, vendar kdo si je pred Nick-om upal po tv-ju kazat smrklje, kozlanje in še kako odvratnost, ki je otrokom zabavna.
Ne morš začet pousta z ma ne vem, teh lalz.
Po moje je na mestu, da spremeniš podobo tako radikalno, da izstopaš iz konkurence, takrat si prej opažen, ni pa nujno, da je tvoja vsebina/sporočilo tudi drugačno. Vsekakor je način kako pritegnit pozornost. Trend in netrend si neprestano menjata ime, tk to gre. Na neki večji ali manjši skali, globalno/lokalno, mejnstrim/alternativa. Vrjetno je dobr to spremljat in razumet, da veš kako boš nardil nekaj kar bo opaženo, kar bo mogoče postala alternativa, pol bo folk začel posnemat in končno postalo del mejnstrima, tistga kar večina konzumira. Takrat si vrjetno opravu en del cikla, ki ga lahko potem nadaljuješ, če že maš publiko al karkol že, jim lahko narekuješ naslednji trend, pač neki drugega, minus od plusa. Sicer je pa odvisno, eni hočjo konstantno isto, in pol jih recimo bend razočara, ker začnejo igrat mal bol u izi. V tradiciji pa vemo kaj šteje. Tud tradicija je lahko enkrat alternativa. Dej gremo v soboto na tržnco recimo.
Spontano ustvarjanje, brez omejitev, s sredstvi, ki so na razpolago v času, ki je dan. Men osebno zlo človeški izraz, to mi predstavlja neko iskrenost, kaotičnost, flou. Nekaterim, ki niso ortodoksno zavrti, da to filing nečesa kar poznajo, nekaj vsakdanjega. Napake delamo, se iz njih učimo in gradimo na njih. btw ka je že reku Erič? Da je risanje/slikanje popravljanje napak. Ni sicer vedno primerno uporabljat ta spontan pristop v vseh pogledih ustvarjanja. Se ti pa pomoje tut kdaj zgodi, da neki postaviš na format čist intuitivno brez mreže v pravi velikosti optično tja kamor paše.
Janko Mandić
Podobno kot je Tanja lepo povedala, so trendi ciklično ponavljajoča obdobja prevladovanja neke "ideje" in posledično, bo marginalno stališče vedno zavzemalo mesto alternative; na kaj se pa ta alternativa opira, je pa spet stvar zase.
MTV je pa šel po klasičnem "kapitalističnem vzorcu razvrednotenja kulture"; vzel je košček "underground kulture", si ga priredil sebi kot korporaciji v prid (na tej točki po mojem mnenju pride do razvrednotenja; saj ni namen kulture več "kultura" ampak postane del tržnega aparata specifične korporacije). Tako dobi moč diktirati in ponujati rešitve glede na diktat (mi smo treši, mi smo kul, če se tudi ti identificiraš s tem, se lahko potemtakem identificiraš s stvarmi, ki jih mi ponujamo; podobno kot je Janko rekel, ko ustvariš trend, ga lahko narekuješ).
Podobni vzorci in metode se pojavljajo skozi vse korporativne panoge in Ray Gun, četudi so imeli mogoče namen z likovnim jezikom pripraviti ljudi h drugačnemu pristopu h stvarem, so v končni fazi pogoreli. Mogoče so bila tudi vsa ideološka napihovanja v reviji samo nadgraditev takratnega trashy trenda; koneckoncev je sigurno revijo bralo nemalo mladih ljudi, ki so se zaradi same narave revije in glasbe v njej nagibali tudi v pretekla odporniška glasbena gibanja. Hočem reči, da je verjetno naivnost o "spremembi sveta s strani revije in glasbenikov" bila zmotivirana predvsem, da zaigra na čustva "mlade uporniške mladine".
Slednje je sicer malce zarotniški pogled na zadevo, ampak se ne bi čudil če se je šlo spet za zelo lepo embalažo nečesa brez vsebine.
Dokler lahko lepo embalažo brez vsebine prodaš je to zate zmaga, saj z najmanjšim stroškom in naporom ustvariš kar največji dobiček. Tako Mtv cilja na to, da se v osnovi ti z njimi strinjaš, se z njimi poistovetiš in tako postaneš njen privrženec... ker so/smo ciljna publika mtvja in podobnih pač mladi, je seveda najlažje malo popihat na žerjavico mlade uporniške strasti in tako vzbuditi občutek da še nekdo razume, se strinja in celo spodbuja tvoje uporništvo. Se mi pa zdi, da se čedalje bolj zavedamo površinskosti nekaterih trendov in tako postajamo vse bolj kritični in tako iščemo nove načine komunikacije. In kot je Janko dobro rekel, če si v svojem delu spontan, kreativen, iskren, če govoriš tisto, kar misliš in čutiš je to ljudem blizu. Je odprto delo, ki kliče po dialogu in ne nek absoluten diktat.
Tam nekje konec leta 92' je bilo vse povezano z grunge-om--torej pomeni, da so iz glasbe, ki je pomenila "Pure grunge! Pure noise! Pure shit!" / Clark Humphrey, editor of Desperate Times/ naredili celo potrošnjiško vrzel--flanelaste srajce, delavske so postale zaščitni znak grungea in stale najbrž celo premoženje kot tudi All starke ipd..torej so iz uporniške mladostniške sub kulture naredili potrošniško sub kulturo, saj so tudi albumi nirvane, pearl jamov in suondgardnov doegale najvišje lestvice...torej je nek underground dosegel mainstream in to ni nič novega ne prvič ne zadnjič ,da se je to zgodilo. Ekonomisti in podobni ljudje, ki si želijo denar zaslužit kjerkoli, kadarkoli s čimerkoli iščejo in čakajo kot lisice v grmovju nato zadevo speljejo iz prvotnega smisla in hkrati s tem uničijo celotno idejo nekega gibanja. David Carson pač ni bil eden izmed teh lisic, temveč je odraščal v tem duhu, nenazadnje je bil profesionalni surfar in skejtar, ki se je udeležil par delavnic, kjer je rahlo potipal oblikovanje...zaradi vpliva grunge-a je vpeljal ta dirty look tudi v grafično oblikovanje in ga spravil na to raven kar naj bi pomenil grunge. Upal si je realizirati tipografije, fotografije v duhu tistega časa in nenazadnje koliko posameznikov in skupin, tudi v Sloveniji, se je znašlo v preko undergrounda v mainstream--street art ipd..konec koncev prej ali slej poti očitno same vodijo iz nekega undergrounda v mainstream in propad...čez nekaj časa pa se zadeva regenerirain oživi samo mogoče z par drugačnimi izhodišči, osnova pa osane ista.
Post a Comment