Naomi Klein: NO LOGO ZNAMKA SE ŠIRI

RAZMIŠLJA: ŠPELA RIHAR

Članek govori o tem, kako so se znamke razširile iz nečesa, kar se je tržilo preko drugih stvari naprimer koncertov in prireditev v nekaj kar sedaj trži koncerte in podobne prireditve. Skratka kako se je vse obrnilo in kako so znamke zrasle in razširile meje svojega dometa oglaševanja in kje se nameravajo ustaviti. Avtorica se spominja, kako so se že kot osemletniki v četrtem razredu primerjali med seboj in drug drugemu gledali logotipe na žepih kavbojk. In nadaljuje s tem kako je iz majhnega logotipa na polo majicah kar naenkrat zadeva preskočila v hodečo billboard tablo z velikimi poudarjenimi logotipi znamk kot so Calvin Klein, Esprit, Roots, Tommy Hilfiger ipd. Naprej opisuje kako je prišlo do preskoka, ko ni bilo dovolj tržiti svojo znamko zgolj v njenem svetu – ampak kako so firme kot npr. Nike, Polo in Tommy Hilfiger v devetdesetih letih prešle na sponzoriranje raznih kulturnih dogodkov in s tem niso samo dodali vrednosti tem dogodkom temveč so širili svoj svet idej in ikonografije. Logo se je spremenil zgolj iz asociacije na znamko v centralno atrakcijo dogodka. Dobra ponazoritev razširjanja meje do koder seže znamka je primer, da ne zadostuje zgolj igrana reklama za Coke vendar preide znamka Coke v nalogo brainstorminga o Coke-ovi naslednji oglaševalski kampanji v učilnico angleškega jezika v osnovni šoli. Tekom članka avtor izpostavi tudi razne primere kako se znamka »šlepa« s pomočjo druge znamke oziroma glasbene skupine in obratno kako zaradi tovrstnega primera pridobi ravno glasbena skupina in kako se videospoti teh skupin začnejo zgledovati po reklamah velikih blagovnih znamk. Na koncu nas postavi pred dejstvo kako se vse obrne in kako naprimer Kanadska pivovarna Molson Breweries spremeni tudi način promoviranja samega kulturnega dogodka, ko preneha napovedovati koncerte glasbenih skupin po imenih ampak ustvari glasbene dogodke tipa Blind Date Concert in se v naslovu pojavi samo ime pivovarne – nastopajočega pa šele na samem kraju kjer nastopa kot presenečenje. Na koncu nas opozori tudi na izvajalce znotraj glasbene industrije, ki nastopajo kot dobro premišljene in (pred)pripravljene znamke, ki bodo zagotavljale uspeh pri ciljnih skupinah (Spice Girls, Backstreet Boys, N'Sync, …) in kako je možno tako iz znamke kot je Gap kot iz glasbene raperske skupine kot je Wu Tang Clan preiti zgolj iz primarne dejavnosti v absurde kot je naprimer Wu Tang Clan pohištvo pri podjetju Nordstrom. Vprašanje, ki nam ga postavi na koncu je le do kje sega pogum določene firme, da zameji obseg svoje znamke.

Moje mnenje pri vsej stvari je to, da je že od nekdaj vse kar preide na neko globalno znano raven plod premišljenega sponzoriranja in dobičkov tako iz promovirane kot iz sponzorske strani. Ni važno ali je vse skupaj paradoksalno združeno – važno je da se povsod obrača denar. Če hočeš kaj biti in veljati se boš prej ali slej nekomu moral prodati drugače po vsej verjetnosti ne boš nikoli svetovno uveljavljen. Samo poglejmo kako sami ustvarjamo CV-je – najpomembnejše je za katere svetovno znane kliente smo že delali in tako ponovno pridemo do dejstva, da gradimo lastno blagovno znamko s pomočjo drugih že močno uveljavljenih.