RAZMIŠLJA: ŠPELA RIHAR
Članek govori o tem, kako so se znamke razširile iz nečesa, kar se je tržilo preko drugih stvari naprimer koncertov in prireditev v nekaj kar sedaj trži koncerte in podobne prireditve. Skratka kako se je vse obrnilo in kako so znamke zrasle in razširile meje svojega dometa oglaševanja in kje se nameravajo ustaviti. Avtorica se spominja, kako so se že kot osemletniki v četrtem razredu primerjali med seboj in drug drugemu gledali logotipe na žepih kavbojk. In nadaljuje s tem kako je iz majhnega logotipa na polo majicah kar naenkrat zadeva preskočila v hodečo billboard tablo z velikimi poudarjenimi logotipi znamk kot so Calvin Klein, Esprit, Roots, Tommy Hilfiger ipd. Naprej opisuje kako je prišlo do preskoka, ko ni bilo dovolj tržiti svojo znamko zgolj v njenem svetu – ampak kako so firme kot npr. Nike, Polo in Tommy Hilfiger v devetdesetih letih prešle na sponzoriranje raznih kulturnih dogodkov in s tem niso samo dodali vrednosti tem dogodkom temveč so širili svoj svet idej in ikonografije. Logo se je spremenil zgolj iz asociacije na znamko v centralno atrakcijo dogodka. Dobra ponazoritev razširjanja meje do koder seže znamka je primer, da ne zadostuje zgolj igrana reklama za Coke vendar preide znamka Coke v nalogo brainstorminga o Coke-ovi naslednji oglaševalski kampanji v učilnico angleškega jezika v osnovni šoli. Tekom članka avtor izpostavi tudi razne primere kako se znamka »šlepa« s pomočjo druge znamke oziroma glasbene skupine in obratno kako zaradi tovrstnega primera pridobi ravno glasbena skupina in kako se videospoti teh skupin začnejo zgledovati po reklamah velikih blagovnih znamk. Na koncu nas postavi pred dejstvo kako se vse obrne in kako naprimer Kanadska pivovarna Molson Breweries spremeni tudi način promoviranja samega kulturnega dogodka, ko preneha napovedovati koncerte glasbenih skupin po imenih ampak ustvari glasbene dogodke tipa Blind Date Concert in se v naslovu pojavi samo ime pivovarne – nastopajočega pa šele na samem kraju kjer nastopa kot presenečenje. Na koncu nas opozori tudi na izvajalce znotraj glasbene industrije, ki nastopajo kot dobro premišljene in (pred)pripravljene znamke, ki bodo zagotavljale uspeh pri ciljnih skupinah (Spice Girls, Backstreet Boys, N'Sync, …) in kako je možno tako iz znamke kot je Gap kot iz glasbene raperske skupine kot je Wu Tang Clan preiti zgolj iz primarne dejavnosti v absurde kot je naprimer Wu Tang Clan pohištvo pri podjetju Nordstrom. Vprašanje, ki nam ga postavi na koncu je le do kje sega pogum določene firme, da zameji obseg svoje znamke.
Moje mnenje pri vsej stvari je to, da je že od nekdaj vse kar preide na neko globalno znano raven plod premišljenega sponzoriranja in dobičkov tako iz promovirane kot iz sponzorske strani. Ni važno ali je vse skupaj paradoksalno združeno – važno je da se povsod obrača denar. Če hočeš kaj biti in veljati se boš prej ali slej nekomu moral prodati drugače po vsej verjetnosti ne boš nikoli svetovno uveljavljen. Samo poglejmo kako sami ustvarjamo CV-je – najpomembnejše je za katere svetovno znane kliente smo že delali in tako ponovno pridemo do dejstva, da gradimo lastno blagovno znamko s pomočjo drugih že močno uveljavljenih.
Friday, November 26, 2010
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
6 comments:
Zelo zanimiv tekst.
Znak kot neki kar se pojavlja zaradi raspoznavnosti določene misli, kampanje, ali brenda seveda išče pozornost. Funkcija znaka je raspoznavnost...mislim da noben ne naredi logo da bi pokazal kako ni dober. Vedno se išče kvaliteta i neki kar bi bilo boljše in drugačne ter doprinjelo boljšem pozicioniranju na trgu.
Menilo je skoraj 30 let od pojava prvih korporativnih načrtov za predstavljanje proti zunaj, in seveda proti potencialnim kupcom, oziroma uporabnikom. Danes se je seveda stvar mal spremenila in branding ni več zgolj vizualno-grafičnega tipa. Znak ni več presudan za kvaliteto (znak in cgp ni isto). Tiste druge stvari o katerim bi se dalo raspravljat se šele pojavljajo.
Fenomen je recimo coca-colina steklenica, saj ni treba pisat nič zraven. Tukaj je recimo Absolute votka, ali recimo če se navežem na fashion področje, znamka Missoni.
Tome zelo doprinosi Culture Jamming, a glede na to kar smo se pogovarjali na predavanjih, ta naš del Europe šele postaja tarča.
PS: Hilfinger več ni samostojen, namreč kupili so ga Calvin Klein.
Becks troši zelo velik na oglase in partije - pivo je pa za nič!
Guinness sploh ne rabi oglasov ni drugih znamk pa je zakon pivo, ampak samo če ga dobiš v steklenici, ker drugač ni najboljš. Pa hrvaški Tomislav, čeprav spet nima oglasov za njega.
Mislim da vse poišče svojo pozicijo na trgu če je dobro, a ne?
Ali bi se povečala prodaja Guinnessa če bi za oglas vzeli U2?
Hm, Marin, moje mnenje je da bi se z eno agresivno kampanjo z U2jem, tudi prodaja Guinessa, kot kjergakoli druzga izdelka usaj za en določen čas povečala. Zdej je pa tudi uprašanje kaj U2 sprejema oglaševati ker s tem definira tudi sam sebe kot brend.
No ta text mi pa zbudi spomine na zgodnje otroštvo, tam nekje začetek osnovne šole, ko je biu boom superg z zračnimi in podobnimi "amortizerji". Čeprav smo bili majhni otroci in takrat še nismo gledali tok televizije kokr jo dons mulci gledajo, smo useen bli popolnoma začarani z Nikeovo kampanjo z Michaelom Jordanom in gdor ni meu najkice s "zračnim jastucima" se ni upau v šoli prikazat. In ker so ble te superge izjemno drage se je na trgu pojavilo ogromno fejkov. Ampak glavno da je zgledalo da so "zračni" ker sicer nisi niti hodit mogu brez da se pohabiš, kokr so nam v kampanji pojasnili. Tisto kar je meni v tej kampanji zanimivega je dejstvo da nas niso navlekli na kake neumne igrače ali kaj podobnega, ampak na modni izdelek. Naj pripomnem še enkrat da smo bli res majhni otroci in se mode sicer niti zavedali nismo. Tok močna je bila herojska podoba Jordana ki je takrat skupaj z Chicago Bullsi zažigal parkete.
Drugi primer bi pa bila skupina Korn. Dones so komercijalni MTV kup dreka, nekoč so pa bli uporniški glas svoje generacije. Spremljan z prepoznavnimi ADIDAS trenerkami, ki jih je posledično furala cela horda alternativcev in antiglobalistično usmerjenih mulcev. In tako so borci proti svetovnim krivicam zgradili svoj image in brand na še eni od vodilnih Multinacionalnih, globalističnih sweatsop blagovnih znamk. Koliko licemerna toliko uspešna simbioza dveh brandov Antiglobalističnega Korna in globalističnega ADIDASA. Svoji znamki so tut posvetili tudi eno svojih večjih uspešnic "A.ll D.ay I. D.ream A.bout S.ex", nevem koliko je ADIDAS plansko podpiral Korn, vem pa da si boljše kampanje nebi ustvariu nikoli, še posebej ker se je prebiu na trg svojih ideoloških sovražnikov.
ps. če mi spet petkrat tole posta bom odgriznu kos ekrana majkemi.
Nihče ni kaj dosti omenjal, da je znamka konec koncev lahko tudi znak za kvaliteto, ki ji ljudje zaupajo, sploh če obstaja na trgu že več let/desetletij. Marsikdo od nas bi npr. prej izbral Milka čokolado, kot pa neko noname varjanto iz npr. Poljske, preprosto zaradi tega, ker znamko poznamo, nam zagotavlja (bi morala zagotavljat) neko kakovost in ji zato tudi zaupamo. Vem, da sem bila tudi sama velikokrat skeptična pri nakupovanju živil, sploh ko je šlo za lastne blagovne znamke trgovca, pa se ob pogledu na deklaracijo izkaže, da gre v nekaterih primerih za skoraj identične izdelke. Vendar, ker je Mercator mleko in je bolj poceni, je avtomatično sumljivo.
Na drugi strani pa ko človek pride v drugo državo in ne pozna niti ene blagovne znamke, bo probal tudi najcenejšo stvar, ki je v domači državi morda ne bi nikoli. In to preprosto zaradi tega, ker nimaš nobene asociacije na katerokoli znamko. Res hecno.
Spet imaš pa znamko, ki ji zaupaš npr. Nutella, vendar če jo kupiš v Italiji ali v Sloveniji je velika razlika. Zakaj? Ker tisto v Sloveniji polnijo na Poljskem. Če greš v Leclerc dobiš Nutello iz Francije, v Mullerju iz Nemčije. Kar pač vzbudi malo dvoma in nezaupanja do znamke. Enako s Colgate zobno pasto, ki so jo polnili na Kitajskem in da bi pri stvari malo prišparali, med sestavine dodali antifriz. Tko da tudi znamka ni vedno 100% vredna zaupanja.
Zdej, da se uporablja neke znane like za promocijo znamke - zakaj pa ne. Če si Britney Spears in delaš Pepsi reklamo za Superbowl pol fino. Če si pa Pierce Brosnan in delaš reklamo za Spar Premium, pol pa slaba ...
Jaz sem se tudi spomnil na Korn-e in Limp Bizkits-e, saj sta obe skupini bili sponzorizirani od Adidasa, pol so pa (ne vem iz katerih razlogov) "prešaltali" na konkurenčno Pumo, in so si fani "morali" kupiti nove trenirke in teniske. Dokler glasbenike sponzorizirajo podjetja, ki proizvajajo inštrumente in ozvočenja, je to nekako še razumljivo. Vendar, ko pomislim na Mtv, me v bistvu ne preseneča, da se tu pojavljajo izdelki nepovezani z glasbo, saj je sam kanal Mtv glasbeno- industrijski "showbuisness", ki diktira mladini kaj lahko posluša in definira "glasbo".
Zanimivo je to, da smo ljudje zelo skeptični do političnih strank ali gibanj (ker naj ne bi bile poštene oz. so same sebi namenjene) hkrati pa do korporacij razvijamo že skoraj prijateljske odnose tako, da prostovoljno reklamiramo njihove izdelke in svetujemo kolegom, prijateljem ali sorodnikom katero znamko televizije,telefona, avtomobila, ipd.
Korporacije preko raznih oglasov oblikujejo miselne vzorce, tako, da ne gre le za prodajo izdelka ampak tudi oblikovanje določene mentalitete. Najkrajša oblika tega je slogan npr. Apple- think different, Nike- just do it, Swatch- time is what you make of it
To je jezik korporativizma, ne razlaga ali odpira vprašanja temveč samo diktira, bolj kot je jezik preprost, bolj je uspešen.
Zelenko strinjam se s tem! Vse to kar je v bivstvu znanstveno natančno, oziroma preprosto v bivstvu diktira. Treba se je upret temu in delat bolj odprto - iskoristit naročnika in pol skozi njegove želje dat svojega not in sporočit neki:
“You don’t want to create closed environments where the viewer doesn’t have the ability to think anymore.”
S. Seigmeister
Post a Comment