MEMEFEST- rok za prijavo del je 20.1.2011

Izhodišča za področje vizualna komunikacijska praksa najdete tukaj:

http://www.memefest.org/en/competition/visualcommunicationpractice_2010outlines/

Sodelovanje na Memefestu lahko uvejavite tudi pri izpitu.

http://vodeb.blogspot.com/2008/08/izpitne-obveznosti.html

Jan van Toorn, "Communication design: a social practice«

RAZMIŠLJA: MARIN ŠANTIĆ

Dizajner, predvsem ustvarjalec, konceptualist, ni ločen od praktičnega dela, temveč glede na to, da je oblikovanje mlada stroka, povezuje tradicionalne metode, lastno izkušnjo in prakso z različnimi filozofijami (teorijami). Te filozofije gledamo kot mišljenje, oziroma vsaka stroka ima svoj način mišljenja. Oblikovanje svoje mišljenje še odkriva, ampak nikakor brez prakse, ker sta oblikovalska praksa in mišljenje nerazdvojiva elementa.

Jan van Toorn (v nadeljevanju JvT) razlaga o tem v štiri dele:

I.
V prvem delu JvT razlaga o odnosih sodobne politike, ekonomije in komunikacije do vizualnoga oblikovanja. Oblikovanje je zaradi pomanjkljivosti svojega kritičnega stališča padlo v past, v kateri za javnost oblikuje virtualne podobe. Nima namreč svojega multidimenzionalnega pogleda. Vse stremi k vrhunski estetiki, kar pomeni prikrivanje realne podobe. Kapitalistični pogled na proizvodnjo in prodajo je ustvaril marketing v katerem se oblikovanje prezentira javnosti na drugačen način, kot bi moral. Problem so seveda posledice, enako za kulturo kot za oblikovalsko stroko. Oblikovanje interpretira vse manj in manj, ter počasi postaja samo efekt, zelo kratek efekt. Dejstvo je, da je zaradi individualne estetike oblikovanje do danes sploh uspelo preživeti. Oblikovalska stroka bi torej morala zastaviti določena pravila in odnose do ostalih strok.

II.
V drugem delu JvT razlaga o politiki v kulturni industriji. Medtem ko politika počasi izginja iz ekonomskih in tehnično-znanstvenih sistemov, se pojavlja velika luknja med politiko in moralo. Rešitev naj bi bilo vspostavljanje sistema v katerem se bo lahko javnost dojemala iz več zornih kotov (glede na institucijo). Oblikovanje bi se na ta način osvobodilo in pridobilo večdimenzionalen pogled, v intelektualnem in umetniškem smislu. Ostalo bi pa seveda v službi urejanja kompleksnosti simbolov in njihovih odnosov.
Tukaj je zelo pomembno poudarjanje realnosti skozi z realnostjo provzročenimi metodami. Na ta način bi se izognili prikrivanju, oziroma kamuflaži s pomočjo estetike.

III.
Po mnenju JvT, je vsaka kritika ideologija in ne obstaja hitro razumevanje stvari. Potrebno je poznavanje pravil (agenda) in jezika za interpretiranje ali artikuliranje izkušenj. Operational critique (analitična kritika) med ostalimi pomaga razumeti oblikovalsko delo, oziroma rezultate ali produkte. Zdaj se odpira vprašanje: kako se ta druga mentaliteta transformira v vizualno informacijo v sodobnem času.
V nadaljevanju mi je najbolj zanimiv del: kompleksnost življenskih faktorjev je vir inspiracije. JvT pravi, da nikoli ne stremi k univerzalni utopiji, ampak zagovarja takšen model, kateri se spreminja in prilagaja, da bi lahko obstal. Ta mogoče najbolj ustreza realni podobi sveta. V oblikovanju je torej najbolj pomembna interakcija (dialog) med oblikovalcem in uporabnikom. Oblikovalec torej ni oseba katera vzpostavlja kompromise, ampak vprašanja kot način interpretiranja. Na ta način se zgodi nekaj novega, ali enostavno povedano razvoj.

IV.
Oblikovanje je predvsem kontrola, ne pa samo spontano komuniciranje. Ta kontrola lahko postane problem in zaradi tega se je potrebno osvoboditi kontrole teme in norm, ki so postali standardi v sodobnem času. Politični pristop omogoča, da bralci (uporabniki) začnejo gledati iz različnih zornih kotov. Sporočilo, ki bi ga hotel imeti naročnik, bi se tudi moglo pogledati v širšem pomenskem smislu. Struktura vizualnega dela bi na ta način skozi svojo komplementarno strukturo prikazovala boljšo realnost. Tukaj, seveda, ne gre več za estetiko in harmonijo, ampak zgolj za kritično rekonstrukcijo formalne vizualne tradicije. Problem je ta, da ima vizualna estetika še danes večji pomen od same kvalitete vizualne interpretacije.

Moj komentar:
Vse se mi nekako sliši primitivno, ker sem veliki ljubitelj dobrega oblikovanja, ki počiva na dobri estetiki (in mi niso všeč stvari, ki jih je delal JvT, ampak to je subjektivno). Na koncu bomo kot jamski ljudje puščali samo pragmatične znake za seboj. Seveda, še vedno mislim, da je treba izboljšati realno sliko sveta in da se to ne bo zgodilo z oblikovalsko estetiko.
Strinjam se seveda z avtorjem, da je oblikovanje danes samo efekt. To mi odpira množico vprašanj, kot je recimo odnos med časom in kvaliteto ter estetiko izdelka.
Še ena stvar se mi zdi tukaj pomembna. Oblikovanje po mojem mnijenju ne sme imeti univerzalnega stališče, temveč mora vedno iskati različne ustvarjalske sisteme. Oblikovanje je praksa, risanje in konceptualiziranje mišljenja (“Art is Work”, Milton Glaser). Oblikovalci mislijo tako, da rišejo in ustvarjajo, in to se ne sme spremeniti.

Memefest Awards- Mapping Socially Responsive Communication Workshop

This might come as a surprise, but most of so called »socially engaged« communication is either not effective or even counterproductive. Why? The main reason is that such communication is conceived in the same way as marketing communication for a product or service. The difference is content, but the perspective from which such communication starts and the dynamics it produces in the public sphere are pretty much the same.

VEČ TUKAJ.

Richard Dawkins - The Selfish Gene

RAZMIŠLJA : KRISPIN STOCK

Na začetku poglavja o novih podvojevalnikih, v knjigi "Sebični gen" se avtor Richard Dawkins vpraša ali obstaja kakšen dober razlog zaradi katerega naša vrsta izstopa izmed vseh ostalih "naprav za preživetje" (v katera sodijo vsa živa bitja na tem planetu). Odgovor najde v kulturi, pri čem pod pojmom kulture ne misli samo na umetniški vidik, temveč na tisti katerega uporabljajo znanstveniki. Enako kot geni se tudi kultura prenaša iz roda v rod in je tudi pri njej mogoče opaziti značilnosti evoluciji podobnega razvoja.
Čeprav tudi pri nekaterih živalskih vrstah opazimo pojave ki imajo te določene značilnosti kulturne evolucije, so to le izjemnosti. Šele pri ljudeh lahko vidimo česa je vse zmožna kulturna evolucija. V to evolucijo sodi jezik, navade v oblačenju in prehrani, rituali in običaji, umetnost in arhitektura, tehnika in tehnologija, ter številni drugi primeri. Vse to se je razvilo razmeroma nedavno in na način ki spominja, na zelo pohitreno biološko evolucijo, pa čeprav z njo v resnici nima kej dosti skupnega. podobno kot pri biološki evoluciji je razvoj videti usmerjen.
Avtor, čeprav zaprisežen darvinist, trdi da moramo za pravilno razumevanje razvoja sodobnega človeka genom odvzeti primat glavnega dejavnika evolucijskega razvoja. Darvinizem je namreč predobra teorija da bi jo omejili samo na gene. Tisto kar je tako zelo pomembnega pri genih je njihova zmožnost podvajanja. Gen ni natančno določena enota, ampak si ga predstavljamo kot tisti delček kromosoma ki se še dovolj natančno podvaja da ga imamo za enoto, na katero vpliva naravni izbor. V središču teorije o razvoju življenja je zakon ki pravi da se vsaka oblika življenja razvije na osnovi različnega preživetja takšnih ali drugačnih podvojevalnikov. Ne tako daleč v preteklosti se je na našem planetu pojavil nov podvojevalnik. Podvojevalnik človeške kulture. Dawkins ga imenuje Mimem, skrajšano Mem. Geni se po genskem skladu širijo tako, da iz enega v naslednje telo potujejo s pomočjo semenčic in jajčec, memi pa se po memskem skladu širijo tako da iz enih v naslednje možgane potujejo na način, ki bi mu nasplošno lahko rekli oponašanje.
Lahko vzamemo na primer idejo boga. Ni zano gdaj se je v memskem skladu pojavila ideja boga, verjetno se je z neodvisnimi mutacijami razvila večkrat, dejstvo pa je da je že zelo stara. Podvaja se z govorjeno in pisano besedo, ob pomoči glasbe in umetnosti. Dejstvo je da se v naravnem izboru iskaže za zelo stabilno in prisotno v memskem skladu. Evolucijska prednost tega mema leži v njegovi veliki psihološki privlačnosti. Ideja o bogu na da vsaj navidez verjetne odgovore na vsa teška in globoka vprašanja o našem obstoju. Daje nam up da bodo krivice kaznovane v naslednjem življenju, enkako tako pa bodo dobra dela nagrajena. Daje nam občutek višjega smisla naših življenj. Ta efekt je podoben zdravilni moči placeba. V okolju človeške kulture bog dejansko obstaja kot mem z veliko sposobnostjo preživetja.
Memi se nasplošno podvajajo z oponašanjem. Enako kot tudi geni se vsi memi ne podvajajo enako uspešno, nekateri memi so v memskem skladu uspešnejši od drugih. Dogaja se podoben proces kot pri naravnem izboru. Iz tega sledi dejstvo da tudi memi tekmujejo med sabo. Človeški možgani in telo ki ga nadzorujejo, ne morejo sočasno delati več kot ene al kvečjemu nekoliko stvari. Memi med sabo tekmujejo za čas u katerem se mi ukvarjamo z njimi.
Ko umremo za nami ostanejo geni (seveda če smo imeli potomce) in memi. Zgrajeni smo kot vozila genov ustvarjeni za njihov prenos v naslednje generacije. vendar bomo kot taki v treh generacijah pozabljeni. naši otroci in vnuki nam bodo vsaj delno podobni, a z vsako naslednjo generacijo se bo naš genski sklad razpolovil. posamezni geni so sicer nesmrtni, zbirka genov, ki predstavlja vsakega od nas pa je le kratkega veka. Elizabeta II je sicer neposredna potomka Viljema Osvajalca, vendar je skoraj sigurno da v njen ni preostal niti en sam gen znamenitega prednika.
Če pa prispevamo svoj delež svetovni kulturi, recimo s koristno zamislijo, pesmijo, skladbo ali izumom, bo mogoče naš prispevek nedotaknjen obstajal še dolgo po tem ko se bodo naši geni porazgubili po genskem skladu. Do danes je morda - ali pa tudi ne - preživel še kakšen Sokratov gen, a je to dokaj nepomembno. Pomembno je da so memski kompleksi Sokrata, Leonarda, Kopernika in Tesle še vedno živi in zdravi. S prispevanjem človeški kulturi, na lokalni ali svetovni ravni puščamo neizbrisno sled za sabo, ki zagotavlja da je naš obstoj vplival na splošni razvoj človeštva.

Ps. Ker mi ni zneslo pravočasno napisati ta prispevek, se vam vsem opravičujem za zamudo