Sunday, January 02, 2011

Richard Dawkins - The Selfish Gene

RAZMIŠLJA : KRISPIN STOCK

Na začetku poglavja o novih podvojevalnikih, v knjigi "Sebični gen" se avtor Richard Dawkins vpraša ali obstaja kakšen dober razlog zaradi katerega naša vrsta izstopa izmed vseh ostalih "naprav za preživetje" (v katera sodijo vsa živa bitja na tem planetu). Odgovor najde v kulturi, pri čem pod pojmom kulture ne misli samo na umetniški vidik, temveč na tisti katerega uporabljajo znanstveniki. Enako kot geni se tudi kultura prenaša iz roda v rod in je tudi pri njej mogoče opaziti značilnosti evoluciji podobnega razvoja.
Čeprav tudi pri nekaterih živalskih vrstah opazimo pojave ki imajo te določene značilnosti kulturne evolucije, so to le izjemnosti. Šele pri ljudeh lahko vidimo česa je vse zmožna kulturna evolucija. V to evolucijo sodi jezik, navade v oblačenju in prehrani, rituali in običaji, umetnost in arhitektura, tehnika in tehnologija, ter številni drugi primeri. Vse to se je razvilo razmeroma nedavno in na način ki spominja, na zelo pohitreno biološko evolucijo, pa čeprav z njo v resnici nima kej dosti skupnega. podobno kot pri biološki evoluciji je razvoj videti usmerjen.
Avtor, čeprav zaprisežen darvinist, trdi da moramo za pravilno razumevanje razvoja sodobnega človeka genom odvzeti primat glavnega dejavnika evolucijskega razvoja. Darvinizem je namreč predobra teorija da bi jo omejili samo na gene. Tisto kar je tako zelo pomembnega pri genih je njihova zmožnost podvajanja. Gen ni natančno določena enota, ampak si ga predstavljamo kot tisti delček kromosoma ki se še dovolj natančno podvaja da ga imamo za enoto, na katero vpliva naravni izbor. V središču teorije o razvoju življenja je zakon ki pravi da se vsaka oblika življenja razvije na osnovi različnega preživetja takšnih ali drugačnih podvojevalnikov. Ne tako daleč v preteklosti se je na našem planetu pojavil nov podvojevalnik. Podvojevalnik človeške kulture. Dawkins ga imenuje Mimem, skrajšano Mem. Geni se po genskem skladu širijo tako, da iz enega v naslednje telo potujejo s pomočjo semenčic in jajčec, memi pa se po memskem skladu širijo tako da iz enih v naslednje možgane potujejo na način, ki bi mu nasplošno lahko rekli oponašanje.
Lahko vzamemo na primer idejo boga. Ni zano gdaj se je v memskem skladu pojavila ideja boga, verjetno se je z neodvisnimi mutacijami razvila večkrat, dejstvo pa je da je že zelo stara. Podvaja se z govorjeno in pisano besedo, ob pomoči glasbe in umetnosti. Dejstvo je da se v naravnem izboru iskaže za zelo stabilno in prisotno v memskem skladu. Evolucijska prednost tega mema leži v njegovi veliki psihološki privlačnosti. Ideja o bogu na da vsaj navidez verjetne odgovore na vsa teška in globoka vprašanja o našem obstoju. Daje nam up da bodo krivice kaznovane v naslednjem življenju, enkako tako pa bodo dobra dela nagrajena. Daje nam občutek višjega smisla naših življenj. Ta efekt je podoben zdravilni moči placeba. V okolju človeške kulture bog dejansko obstaja kot mem z veliko sposobnostjo preživetja.
Memi se nasplošno podvajajo z oponašanjem. Enako kot tudi geni se vsi memi ne podvajajo enako uspešno, nekateri memi so v memskem skladu uspešnejši od drugih. Dogaja se podoben proces kot pri naravnem izboru. Iz tega sledi dejstvo da tudi memi tekmujejo med sabo. Človeški možgani in telo ki ga nadzorujejo, ne morejo sočasno delati več kot ene al kvečjemu nekoliko stvari. Memi med sabo tekmujejo za čas u katerem se mi ukvarjamo z njimi.
Ko umremo za nami ostanejo geni (seveda če smo imeli potomce) in memi. Zgrajeni smo kot vozila genov ustvarjeni za njihov prenos v naslednje generacije. vendar bomo kot taki v treh generacijah pozabljeni. naši otroci in vnuki nam bodo vsaj delno podobni, a z vsako naslednjo generacijo se bo naš genski sklad razpolovil. posamezni geni so sicer nesmrtni, zbirka genov, ki predstavlja vsakega od nas pa je le kratkega veka. Elizabeta II je sicer neposredna potomka Viljema Osvajalca, vendar je skoraj sigurno da v njen ni preostal niti en sam gen znamenitega prednika.
Če pa prispevamo svoj delež svetovni kulturi, recimo s koristno zamislijo, pesmijo, skladbo ali izumom, bo mogoče naš prispevek nedotaknjen obstajal še dolgo po tem ko se bodo naši geni porazgubili po genskem skladu. Do danes je morda - ali pa tudi ne - preživel še kakšen Sokratov gen, a je to dokaj nepomembno. Pomembno je da so memski kompleksi Sokrata, Leonarda, Kopernika in Tesle še vedno živi in zdravi. S prispevanjem človeški kulturi, na lokalni ali svetovni ravni puščamo neizbrisno sled za sabo, ki zagotavlja da je naš obstoj vplival na splošni razvoj človeštva.

Ps. Ker mi ni zneslo pravočasno napisati ta prispevek, se vam vsem opravičujem za zamudo

9 comments:

mrtn zelenko said...

Nisem prav razumel kaj točno je mem, oziroma po čem se razlikuje od mentalitete, ki deluje kot "mehanizem" za ohranjanje in spreminjanje neke kulture in njenih vrednot. Mentaliteta ima zelo dolgo trajanje v primerjavi z ideologijami in političnimi režimi saj se ta ohranja tudi na nezavedni ravni, npr. ateist lahko razmišlja na zelo religiozen način in obratno, ali pa levičar lahko vlada kot desničar.Pri memu pa mi ni jasno ali to Dawkins razlaga kot intelektualno dediščino (ki jo sprejemamo preko medijev in vzgoje) ali kot mentaliteto na podlagi posnemanja vedenja in razmišljanja.

Verjetno bom moral prebrati knjigo

krispin stock said...

ne mem nima nobene zveze z mentaliteto le zveni podobno. mem je podvojevalnik in je osnovna enota ki tvori človeško kulturo. je lahko misel, ideja, glasba, slika, znanstvena misel, religijski ali kateri koli drugi koncept in podobno. knjiga sicer govori o evoluciji, z memi se kokr se mi zdi ukvarja sam to poglvje, ampak kokr sem meu priložnosti mau prelistat, jo bom definitivno prebrau ko bo cajta...polet al kej ;)

Unknown said...

Zanimiva se mi zdi ta ideja o neki "enoti" mem, bolj mentalni, enakovredni genu in možnosti razumevanja kulturnega razvoja. Poskušam jo povezat z dizajnom. Dizajn je del kulture in ima svojo lasno evolucijo. Kot sem prebrau je ta evolucija usmerjena, pa je res? Ok podvojevalnik, se podvoji ampak rezultat evolucije teh dveh novih podvojevalnikov, naj ne bi bil enak, se pravi iz a nastaneta dva a-ja, pol pa čez neki časa mali a zraste v velik A. lalz. Zdej sm se spomnu, ni blo tk. Prvo so ble vlke črke pol pa male. Predstavlite si A in pol 3/2 potezi da ga napišeš, potem je nekdo ta A napisal mal hitrej z eno potezo in dobli smo malo pisano črko a. Pa je ta ideja o črki a in njena presentacija mem. Razvoj pisave pa take fore.

Janko Mandić

Marin Šantić said...

Jaz prodam svoj mem. Zelo dobro ohranjen, in mal uporabljan.

Prosim samo resni.

Ko berem tole se ustrašim, ker se nekak počutim paraliziran. Saj se geni ne morejo spreminjat, se mi zdi?

Marin Šantić said...

Sam res. Kaj pa, recimo vse te bolezni in podobno. Res bi rad slišal kakšen je odnos mema in bolezni.

Unknown said...

Znanost ne deluje po principu nabiranja vseh ugotovitav v eno škatlo in potem ko kaj rabimo iz te škatle izbrskamo željeni "mem" (od Kopernika, Da Vinchija ...) in ga uporabimo. Znanost je na nek način podobna genom: vedno odkriva nekaj novega, od prejšnjih dognanj uporabi koristno iz zavrže ostalo. Torej to, da se stara znanja ohranjajo nedotaknjena ni popolnoma res. Res jih priznamo v smislu: "Nekoč so ljudje mislili, da je zemlja ploščata," ampak te ideje ali tega "mema" ne uporabljamo več, ni več aktualen.

Unknown said...

I feel strongly and love learning more on this topic. But in english.

http://weallhavetostartsomewheredigiscraps.blogspot.com/2010/09/update.html

Unknown said...

i just love this.great topic.many think to know.



Kenny Chesney Tickets

spela rihar said...

Meme torej, če prav razumem je 'kulturna enota', torej neka ideja, prepričanje, vzorec, ki ga povzamejo različni posamezniki in se podvaja iz misli v misli. Torej govorimo o mimetičnosti-posnemanju/podvajanju-, če se ne motim se je tam okoli časa avantgard pojavil pojem mimetičnosti in ne mimetičnosti, trdili so, da je vsa tradicionalna umetnost mimetična, medtem ko naj bi bila moderna nemimetična--torej ne govori o nečem stvarnem, proizvaja svoj svet in s tem izginja posnemanje--torej bi oblikovalci morali biti nemimetični, uoprabiti nekaj elementov realnega sveta, vendar z domišljijo. Vendar pa mislim, da popolne mimetičnosti in nemimetičnosti ni. Hitro se zgodi, da nekoga posnemaš, zavestno ali nezavestno, si morda nekoč, nekje nekaj videl in pri svojem ustvarjanju to nezavedno vpletel v svoje delo.