Jan van Toorn, "Communication design: a social practice«

RAZMIŠLJA: MARIN ŠANTIĆ

Dizajner, predvsem ustvarjalec, konceptualist, ni ločen od praktičnega dela, temveč glede na to, da je oblikovanje mlada stroka, povezuje tradicionalne metode, lastno izkušnjo in prakso z različnimi filozofijami (teorijami). Te filozofije gledamo kot mišljenje, oziroma vsaka stroka ima svoj način mišljenja. Oblikovanje svoje mišljenje še odkriva, ampak nikakor brez prakse, ker sta oblikovalska praksa in mišljenje nerazdvojiva elementa.

Jan van Toorn (v nadeljevanju JvT) razlaga o tem v štiri dele:

I.
V prvem delu JvT razlaga o odnosih sodobne politike, ekonomije in komunikacije do vizualnoga oblikovanja. Oblikovanje je zaradi pomanjkljivosti svojega kritičnega stališča padlo v past, v kateri za javnost oblikuje virtualne podobe. Nima namreč svojega multidimenzionalnega pogleda. Vse stremi k vrhunski estetiki, kar pomeni prikrivanje realne podobe. Kapitalistični pogled na proizvodnjo in prodajo je ustvaril marketing v katerem se oblikovanje prezentira javnosti na drugačen način, kot bi moral. Problem so seveda posledice, enako za kulturo kot za oblikovalsko stroko. Oblikovanje interpretira vse manj in manj, ter počasi postaja samo efekt, zelo kratek efekt. Dejstvo je, da je zaradi individualne estetike oblikovanje do danes sploh uspelo preživeti. Oblikovalska stroka bi torej morala zastaviti določena pravila in odnose do ostalih strok.

II.
V drugem delu JvT razlaga o politiki v kulturni industriji. Medtem ko politika počasi izginja iz ekonomskih in tehnično-znanstvenih sistemov, se pojavlja velika luknja med politiko in moralo. Rešitev naj bi bilo vspostavljanje sistema v katerem se bo lahko javnost dojemala iz več zornih kotov (glede na institucijo). Oblikovanje bi se na ta način osvobodilo in pridobilo večdimenzionalen pogled, v intelektualnem in umetniškem smislu. Ostalo bi pa seveda v službi urejanja kompleksnosti simbolov in njihovih odnosov.
Tukaj je zelo pomembno poudarjanje realnosti skozi z realnostjo provzročenimi metodami. Na ta način bi se izognili prikrivanju, oziroma kamuflaži s pomočjo estetike.

III.
Po mnenju JvT, je vsaka kritika ideologija in ne obstaja hitro razumevanje stvari. Potrebno je poznavanje pravil (agenda) in jezika za interpretiranje ali artikuliranje izkušenj. Operational critique (analitična kritika) med ostalimi pomaga razumeti oblikovalsko delo, oziroma rezultate ali produkte. Zdaj se odpira vprašanje: kako se ta druga mentaliteta transformira v vizualno informacijo v sodobnem času.
V nadaljevanju mi je najbolj zanimiv del: kompleksnost življenskih faktorjev je vir inspiracije. JvT pravi, da nikoli ne stremi k univerzalni utopiji, ampak zagovarja takšen model, kateri se spreminja in prilagaja, da bi lahko obstal. Ta mogoče najbolj ustreza realni podobi sveta. V oblikovanju je torej najbolj pomembna interakcija (dialog) med oblikovalcem in uporabnikom. Oblikovalec torej ni oseba katera vzpostavlja kompromise, ampak vprašanja kot način interpretiranja. Na ta način se zgodi nekaj novega, ali enostavno povedano razvoj.

IV.
Oblikovanje je predvsem kontrola, ne pa samo spontano komuniciranje. Ta kontrola lahko postane problem in zaradi tega se je potrebno osvoboditi kontrole teme in norm, ki so postali standardi v sodobnem času. Politični pristop omogoča, da bralci (uporabniki) začnejo gledati iz različnih zornih kotov. Sporočilo, ki bi ga hotel imeti naročnik, bi se tudi moglo pogledati v širšem pomenskem smislu. Struktura vizualnega dela bi na ta način skozi svojo komplementarno strukturo prikazovala boljšo realnost. Tukaj, seveda, ne gre več za estetiko in harmonijo, ampak zgolj za kritično rekonstrukcijo formalne vizualne tradicije. Problem je ta, da ima vizualna estetika še danes večji pomen od same kvalitete vizualne interpretacije.

Moj komentar:
Vse se mi nekako sliši primitivno, ker sem veliki ljubitelj dobrega oblikovanja, ki počiva na dobri estetiki (in mi niso všeč stvari, ki jih je delal JvT, ampak to je subjektivno). Na koncu bomo kot jamski ljudje puščali samo pragmatične znake za seboj. Seveda, še vedno mislim, da je treba izboljšati realno sliko sveta in da se to ne bo zgodilo z oblikovalsko estetiko.
Strinjam se seveda z avtorjem, da je oblikovanje danes samo efekt. To mi odpira množico vprašanj, kot je recimo odnos med časom in kvaliteto ter estetiko izdelka.
Še ena stvar se mi zdi tukaj pomembna. Oblikovanje po mojem mnijenju ne sme imeti univerzalnega stališče, temveč mora vedno iskati različne ustvarjalske sisteme. Oblikovanje je praksa, risanje in konceptualiziranje mišljenja (“Art is Work”, Milton Glaser). Oblikovalci mislijo tako, da rišejo in ustvarjajo, in to se ne sme spremeniti.