Richard Dawkins - The Selfish Gene

RAZMIŠLJA : KRISPIN STOCK

Na začetku poglavja o novih podvojevalnikih, v knjigi "Sebični gen" se avtor Richard Dawkins vpraša ali obstaja kakšen dober razlog zaradi katerega naša vrsta izstopa izmed vseh ostalih "naprav za preživetje" (v katera sodijo vsa živa bitja na tem planetu). Odgovor najde v kulturi, pri čem pod pojmom kulture ne misli samo na umetniški vidik, temveč na tisti katerega uporabljajo znanstveniki. Enako kot geni se tudi kultura prenaša iz roda v rod in je tudi pri njej mogoče opaziti značilnosti evoluciji podobnega razvoja.
Čeprav tudi pri nekaterih živalskih vrstah opazimo pojave ki imajo te določene značilnosti kulturne evolucije, so to le izjemnosti. Šele pri ljudeh lahko vidimo česa je vse zmožna kulturna evolucija. V to evolucijo sodi jezik, navade v oblačenju in prehrani, rituali in običaji, umetnost in arhitektura, tehnika in tehnologija, ter številni drugi primeri. Vse to se je razvilo razmeroma nedavno in na način ki spominja, na zelo pohitreno biološko evolucijo, pa čeprav z njo v resnici nima kej dosti skupnega. podobno kot pri biološki evoluciji je razvoj videti usmerjen.
Avtor, čeprav zaprisežen darvinist, trdi da moramo za pravilno razumevanje razvoja sodobnega človeka genom odvzeti primat glavnega dejavnika evolucijskega razvoja. Darvinizem je namreč predobra teorija da bi jo omejili samo na gene. Tisto kar je tako zelo pomembnega pri genih je njihova zmožnost podvajanja. Gen ni natančno določena enota, ampak si ga predstavljamo kot tisti delček kromosoma ki se še dovolj natančno podvaja da ga imamo za enoto, na katero vpliva naravni izbor. V središču teorije o razvoju življenja je zakon ki pravi da se vsaka oblika življenja razvije na osnovi različnega preživetja takšnih ali drugačnih podvojevalnikov. Ne tako daleč v preteklosti se je na našem planetu pojavil nov podvojevalnik. Podvojevalnik človeške kulture. Dawkins ga imenuje Mimem, skrajšano Mem. Geni se po genskem skladu širijo tako, da iz enega v naslednje telo potujejo s pomočjo semenčic in jajčec, memi pa se po memskem skladu širijo tako da iz enih v naslednje možgane potujejo na način, ki bi mu nasplošno lahko rekli oponašanje.
Lahko vzamemo na primer idejo boga. Ni zano gdaj se je v memskem skladu pojavila ideja boga, verjetno se je z neodvisnimi mutacijami razvila večkrat, dejstvo pa je da je že zelo stara. Podvaja se z govorjeno in pisano besedo, ob pomoči glasbe in umetnosti. Dejstvo je da se v naravnem izboru iskaže za zelo stabilno in prisotno v memskem skladu. Evolucijska prednost tega mema leži v njegovi veliki psihološki privlačnosti. Ideja o bogu na da vsaj navidez verjetne odgovore na vsa teška in globoka vprašanja o našem obstoju. Daje nam up da bodo krivice kaznovane v naslednjem življenju, enkako tako pa bodo dobra dela nagrajena. Daje nam občutek višjega smisla naših življenj. Ta efekt je podoben zdravilni moči placeba. V okolju človeške kulture bog dejansko obstaja kot mem z veliko sposobnostjo preživetja.
Memi se nasplošno podvajajo z oponašanjem. Enako kot tudi geni se vsi memi ne podvajajo enako uspešno, nekateri memi so v memskem skladu uspešnejši od drugih. Dogaja se podoben proces kot pri naravnem izboru. Iz tega sledi dejstvo da tudi memi tekmujejo med sabo. Človeški možgani in telo ki ga nadzorujejo, ne morejo sočasno delati več kot ene al kvečjemu nekoliko stvari. Memi med sabo tekmujejo za čas u katerem se mi ukvarjamo z njimi.
Ko umremo za nami ostanejo geni (seveda če smo imeli potomce) in memi. Zgrajeni smo kot vozila genov ustvarjeni za njihov prenos v naslednje generacije. vendar bomo kot taki v treh generacijah pozabljeni. naši otroci in vnuki nam bodo vsaj delno podobni, a z vsako naslednjo generacijo se bo naš genski sklad razpolovil. posamezni geni so sicer nesmrtni, zbirka genov, ki predstavlja vsakega od nas pa je le kratkega veka. Elizabeta II je sicer neposredna potomka Viljema Osvajalca, vendar je skoraj sigurno da v njen ni preostal niti en sam gen znamenitega prednika.
Če pa prispevamo svoj delež svetovni kulturi, recimo s koristno zamislijo, pesmijo, skladbo ali izumom, bo mogoče naš prispevek nedotaknjen obstajal še dolgo po tem ko se bodo naši geni porazgubili po genskem skladu. Do danes je morda - ali pa tudi ne - preživel še kakšen Sokratov gen, a je to dokaj nepomembno. Pomembno je da so memski kompleksi Sokrata, Leonarda, Kopernika in Tesle še vedno živi in zdravi. S prispevanjem človeški kulturi, na lokalni ali svetovni ravni puščamo neizbrisno sled za sabo, ki zagotavlja da je naš obstoj vplival na splošni razvoj človeštva.

Ps. Ker mi ni zneslo pravočasno napisati ta prispevek, se vam vsem opravičujem za zamudo