JAN VAN TOORN: COMMUNICATION DESIGN, A SOCIAL PRACTICE

Razmisljata: Vesna Sirca in Irena Kresevic

1. Pogoji “prave demokracije” in njen vpliv na javno vizualno kulturo s teznjo po svobodi

Kapitalisticna kultura usmerja cloveka k potrosnistvu. Med proizvode potrosniske druzbe se v danasnjem hitro razvijajocem svetu stejejo poleg ostalih dobrin tudi informacije in znanje. Informacije v vseh moznih oblikah neomejeno preplavljajo nas kulturni prostor in ga nemalokrat onesnazujejo. Zaradi pomanjkanja kriticnega odnosa do druzbeno-kulturnega sporocanja, je obstojeca interaktivna komunikacija uniformna in povrsinska. K tej situaciji pripomore tudi oblikovanje, ki s svojim bliscem in razdrobljenostjo pripravi potrosnike do tega, da se ne ukvarjajo z resnicnostjo, ampak le z njenimi podobami. Resnicnost je tudi na marsikaterem drugem podrocju zamenjala virtualnost (politika, kultura ...). Ena hujsih posledic je tudi politicna nevtralnost, ki je v popolnem nasprotju z demokracijo.

Komunikacija in oblikovanje kot njen pomemben del vzdrzujeta simbolicno vez med strukturami moci in nasim dojemanjem resnicnosti. Design sluzi tem strukturam predvsem kot estetski, zgolj oblikovni faktor in zato velikokrat pozablja na svojo druzbeno odgovornost, ki jo je v preteklosti imel. Ta podrejenost moci trgovine postavlja pod vprasaj tudi svobodno voljo oblikovalca.

Design danes je povrsinski, vedno manj interpretira, vedno manj se vkljucuje v zivljenje ljudi in vedno bolj je odvisen od narocila.

Vendar pa ni dovolj, da kriticno analiziramo okolje v katerem delujemo, temvec moramo prouciti tudi meje, moznosti in estetiko, ki dolocajo obliko nasega sporocila. Kot pravi Susan Buck-Morss: ... moramo delovati preko nereda, da resimo in ustvarimo nove podobe, konkretne primere, ki bodo izpostavljeni simboli v materialnem svetu. Ne simboli, ki bezijo od izkusnje, kot tehno-estetski fantazmagorij.

[e pogled Pirrea Bourdieua na to temo: ... ljudje spontano mislijo, da je biti resen ali globok dolgocasno ali neprivlacno. Jaz mislim, da analiza intelektualnega dela s stalisca nezavednega, lahko osvobodi energijo veselja in hkrati simbolicno energijo.

2. Vloga politike v kulturni industriji; o intelektualnem sporocanju pod vplivom ekonomije informacij in lazne demokracije

Politika se nevidno siri na vsa podrocja ekonomije, razvoja in znanosti, to pa povzroca prepad med njo in moralo ter med druzbo predstavljeno v medijih in njeno vsakdanjo resnicnostjo. Politika bi v demokraticni ureditvi morala zastopati ljudstvo. Le to bi moralo biti njen prvi in edini smoter, a se izgublja v locevanju in borbi strank in v svoji lastni zunanji podobi.

Potrebni so novi impulzi za politicno zavest, taksni, ki ne bodo vezani na stranke ali na koristi posameznikov. Potrebni so prostori, kjer bi ljudje aktivno sodelovali s svojimi mnenji, vizijami, kjer bi cim vecja mnozica ljudi zacutila, da lahko sokreira svojo sedanjost in prihodnost. (Eden taksnih prostorov je tudi tale blog, razni drugi blogi, forumi, mogoce pa bo taksen prostor tudi Drnovskovo drustvo (bomo videli). (Potrebna je tudi spodbuda, da ljudje zacutijo potrebo po komentiranju obstojecega stanja in izmenjavi mnenj. Hiter nacin zivljenja in potrosniska aktivnost naredita cloveka politicno pasivnega.)) Namen teh prostorov niso novi politicni sistemi, ampak izboljsanje konstruktivne druzbene odgovornosti.

V tem razvoju ima lahko design pomembno vlogo (zaradi svoje neposrednosti), ce v svoje razmisljanje in delovanje resno vpelje pozabljene druzbeno-kulturne aktivnosti. Intelektualno in kreativno bi se moral oddvojiti od enoplastnosti in privzeti vecplastnost.

Navaditi bi se morali bolj kompleksnega zdruzevanja semanticnih, sintakticnih in pragmaticnih elementov, ki morajo biti povezani v socialnem, ekonomskem, politicnem in simbolnem aspektu vizualnih komunikacij. Design, ki vsebuje te aspekte, onemogoci druge zaradi vecje povezave z realnim svetom.

To se zreducira na miselnost, da je mozno kombinirati svetove prakse in idej na ta nacin, da je vizualno posredovanje zmozno narediti mite masovnih medijev razpoznavne kot mit oz. prekiniti njihovo zacaranost z zavzemanjem politicnega stalisca v svoji estetiki.

Intelektualna mediacija je v pragmaticnem odnosu s pogoji druzbe in proizvodnje. Poleg tega je vezana na interpretacijo sporocil, od katere zivi. V tej interpretaciji se od oblikovalca vizualnih sporocil pricakuje ideoloska svoboda.

Imaginativna in produktivna vizija je tista, ki politizira design skozi modifikacijo metode.V principu gre pri vsakem narocilu za iskanje jasne koherence med resnicnostjo relacij med proizvodnjo in uveljavljenim simbolicnim redom na eni strani ter stvarno in kriticno interpretacijo mediacije na drugi strani.

3. Moznosti delovne kritike pri pogajanju designa v situaciji narocila

Operativna (procesinalna, delovna) kritika je kritika, ki jo oblikovalec uposteva med svojim delom in pri pogajanju z narocnikom v korist socialnemu in kulturnemu napredku.

Po mnenju Manfreda Tafurija si delovna (operativna) kritika in zgodovinska kritika nasprotujeta. Zgodovinska kritika vidi stvari taksne kot so bile, delovna kritika pa taksne kot bi bile idealne. Po mnenju avtorja tega clanka je vsaka kritika zakoreninjena v nekem ideoloskem okviru.

Delovna kritika se nanasa na druzbeno delovanje in se pogaja kot njegov rezulatat na polju sil v povezavi s produkcijo o prostoru, ki je potreben za strategijo komunikacije, z ozirom na prejemnike, da jim omogoci reagiranje in neprestano sodelovanje. Tudi kar se tice same produkcije je maneverski prostor koristen za kasnejse moznosti vsebine in izraza komunikacije. To je vprasanje o nacinu vizualne komunikacije kot osvobajajoce prakse.

Samo provizoricen model sveta lahko sluzi oblikovalcu kot orodje za realisticen pristop, za pogajanje kot nacin, z namenom razsiriti narocnikove namere z elementi osvobojenega, odlocnega in druzbeno-kulturnega delovanja.

Design deluje razpet med druzbeno-kulturnimi in ekonomskimi interesi. Ni res, da mora oblikovalec pri narocilu upostevati samo narocnikove vizije in se na vseh podrocjih strinjati z njim. Od oblikovalca je odvisno, koliko svobode si izbori in koliko razlicnih aspektov je sposoben vpeljati v sporocilo, da le to postane multidimenzionalno. To ni nekaj kar bi nadomescalo narocnikove zahteve, ampak je dodana vrednost, vkljucena v vizualno in sporocilno interpretacijo.

Le malo prostora je se, ki ni pod rezimom kulturne industrije, zato je toliko bolj pomembno, da se delovna kritika zaveda, kje deluje v druzbenem spektru, kje ustvarja prostor za svoje druzbeno-kulturne namene.

Socialno in ekonomsko obrobje druzbe je nedvomno tisto, ki se je pripravljeno upreti. Tu ni mogoce uiti situacijam in problemom, ki izzovejo takojsnjo akcijo, kot na primer delo Ne pas plier in Gerard Pars-Clavel.

Na drugi strani spektra, pritisk narocila, komercialne in institucionalne okoliscine, lahko pripeljejo do popolne forme, ki pa ne pozablja realnosti. Kakor pravi Heiner Muller v povezavi z Berthold Brechtovim zanimanjem za delo rimskega pesnika Horacija: ... mirnost, ki zakrije bolecino z eleganco ... To je oblika, ki dopusca vse. Ni klasicna. Ne izkljucuje nobene resnicnosti. Ta oblika sluzi kot scit proti pritisku zivete izkusnje.

Med tema dvema poloma lezi se mnogo drugih razlicnih situacij, kjer se lahko delovna kritika vkljuci in pomaga spreminjati ustaljene vzorce reprezentacije, preoblikovati sedanjost in revitalizirati kulturo.

Akademije in podobne ustanove so prostori, ki niso komercialno obremenjene in si lahko privoscijo vec raziskovanja in odkrivanja novih nacinov sporocanja, ozirajoc se tudi na druzbeno situacijo in ne samo na stereotipne zahteve in okus.

4. Zadniji del teksta govori o sredstvih izrazanja, kako se spopadamo z vsebino in formo na podlagi emancipatorne kulturne dejavnosti

Danes se veliko designa ukvarja s kontrolo in ne z zadoscenjem in s spontanostjo komunikacije kot druzbene in interpretativne dejavnosti. Design bi se moral bolj posvetiti odpravljanju ustaljenih tem in norm, ki so postale standard kulture mnozic, tudi tistih, ki jih je postavil sam.

Avtor se zavzema za prenovljen socio-kulturni angazma v vizualnem novinarstvu, ki bo mozen prek konteksta politicnega soocanja, ki bi tezil k interpretaciji medijskih sporocil s strani gledalcev in bralcev in bi opustil krog zdravo razumskih tolmacenj.

Ne glede na pritisk v narocniski situaciji mora biti sporocilo prepoznano kot narativna intervencija posrednika v konvencionalnem redu reprezentacije. Torej sporocilo bi moralo biti posredovano v nekem sirsem kontekstu kulturnih in simbolnih usmeritev, kar je Feliks Guattari poimenoval kot raven konsistence porocevalca.

Taksna metoda zahteva komplementarno strukturo dela. Ta struktura odkriva komunikacijski proces in vsebuje indikacije o alternativnih interpretacijah neposredne izkusnje, kar je skupek elementov, ki prejemniku postavljajo vprasanja o institucionalni reprezentaciji realnosti, vprasanja o tveganjih, ki jih imajo omejena sredstva medijev.

Emancipatorni program vizualne komunikacije se poleg komplementarne strukture sporocila predvsem zavzema za vsa vprasanja ”semioticnega zloma” (po Regis Debray). To je vprasanje kriticne rekonstrukcije konvencionalne vizualne tradicije, kombinacija opisa in komentarja.

Najpomembnejse je, da dialoski design posega po “multisenzoricni” rabi jezika, sestavljeni iz konceptualnega in empiricnega, zavednega in intuitivnega. Kot pravi Jean-Luc Godard: moramo jasno razlikovati med vizualnim in podobo. Podoba stoji nasproti konfrontaciji med stevilnimi polji moci, podoba je obsojena, da izraza svojo drugacnost vis-a-vis realnosti, vedno obstaja neka odsotnost in hkrat cvrsto jedro. Podoba je vedno oboje, vec in manj od same sebe. Medtem ko vizualno ni nikoli vec kot ekstaticna potrditev nasega orodja.

Problem danasnjega designa je, da je vse bolj prevzet z vizualnim kot realisticno imitacijo ali dekoracijo in ne s podobo kot subjektivno pripovedjo in interpretativnim elementom. Podoba je mnogo vec kot samo percepcija, je nujna konstrukcija na robu fikcije, ki odkriva dialektiko reprezentacije in prezentacije.

Podoba daje moznost politicne, socialno kulturne in estetske implikacije posredovanja v kombinaciji s komercialnimi, tehnicno-znanstvenimi in drugimi aspekti delovanja. Pluralna struktura sporocila spreminja pomen v dialogu med samim delom in prejemnikom. Prejemniku dopusca razlicne poglede, glede na njegov izkusnjo in ozadje.

Glede na razporeditev moci v svetu ni realno upati, da bodo v medijih sodelovali tisti, ki nimajo moci. Oblikovalci kot intelektualci morajo ravno zato prevzeti emancipatorni pristop in s tem ustvariti pozitiven doprinos k demokratizaciji medijev kot javnega prostora. V povezavi s tem se moramo se posebej osredotociti na pomen nasega dela s stalisca kulture in delati predvsem na temeljni solidarnosti med razlicnimi prejemniki.

Kljub temu, da se globoko strinjava z vsem povedanim, se nama postavlja vprasanje, kje in kako je mozno delovati na taksen nacin kot oblikovalec (razen mogoce na akademiji) in od tega ziveti. (Teorija je veliko bolj preprosta in spodbudna kot realnost.)

Isceva konkretne predloge in ideje.