RAZMIŠLJA: MARKO POTOČNIK
Z zamudo je vetrič na blog pripihljal še moj skromni pridatek. Najprej bi se upravičil vsem, da morate zaradi mene obravnavati dve temi hkrati. Ste imeli pa teden več za oddah!J Imel sem rahlo časovno stisko namreč.
Mediji so že zadnjih par desetletij vodilo naše ekonomije, politike in vsakdanjega življenja. Pritakajo iz vseh mogočih dotokov. Predstava se je začela. Ocenjevanje, analiziranje, protokolacija vsakdanjih zadev je s pojavom masovnega prikaza na internetu stopila v novo dobo. Kako navdušiti gledalca? Kako obdržati poslušalca? Bralca? Kako najlažje prodati prazne besede skozi masko pisanosti in navdušujočih motov?
Spektakel oziroma navdušujoča predstava se pojavlja že od začetka združevanja človeške vsrste v skupine. Brez poglavarja, najbolj izobraženega, močnega in sposobnega odločati o usodi plemena, zavlada kaos. Kolikor pa se v plemenu pojavita dva enaka tekmeca za prestol, mora eden od njiju dokazati svojo premoč. In natanko to je v večini pogledov čar spektakla: Ujetje dogajanja na samem vrhu drame. Močna ideja. Zatisniti se mora v spomin! Katere barve uporabiti, da bo dovolj kontrastno? Kako bodo med tisočimi drugimi panoji opazili našega? Katero kravato naj vzamem?
Politični svet je s pojavom množičnih medijev padel v ero škandalov in nasilja proti imaginaciji. Medijska moč se je pokazala tako v Ameriški proti-teroristični kampaniji kot slovenskemu pojavu ptičje gripe. V principu ima podatek pozitivno vlogo v družbi. Če pa isti podatek podamo na nešteto različnih načinov pa je to že manipulacija. Tako je za vodilne državne organe tudi lažje družbeno sortiranje. Gore je dobro uporabil spektakel za predstavitev dejanskega podnebnega stanja na zemlji, spremenil svet in si zagotovil moj glas na volitvah.
Debor pravi: ,, When the real world changes into simple images, simple images become real beings and effective motivations of a hypnotic behavior.,, Množična hipnoza. Od prazgodovine do danes in še se nadaljuje. Njena moč raste exponentno. Raste s pojavom vsakega novega prikaznega medija. Analiza psihologije ljudi se izpopolnjuje z vsakim neuspelim propagandnim posizkusom.
Svetovna ekonomija raste, oziroma varira, v večini primerov pod vplivom medijskega spektakla. S pojavom televizije, radia, zabavališčnih parkov, kazinojev, video igric, itd. se je začela ekonomija zabave. Koliko primerov zasvojenosti od iger na srečo, televizije, video igric (še posebaj online), cigaret,...ste zasledili zadnje čase pri ljudeh? To niso male stvari. Produkt ni več omembe vreden, če ni podprt s slavnostno predstavitvijo. Ali v smislu: Naše je ekološko; ali: 100% power gel; ali: najdaljša tradicija! Sicer pa je to lastnost dobrine. Samo se blago ne more hvaliti brez naše pomoči. Rabi ljudi da ga pohvalijo in njemu podobne, šele takrat se hvali samo. Dojemanje sveta se spreminja. Množično politično zavajanje starega porekla se končuje z utekanjem informacij predstavljenih skozi medije, ki so dostopni povsod po svetu. S tem pa se začenja nova doba vladanja. Doba, v kateri je tudi zasebnost izpostavljena manipulaciji. Prodira v naše okolje na zanimiv, igriv, humoren način. Igriva ekonomija. Resno-igriva politika. Vse daje vtis svobodnega izbora možnosti s katero simpatiziramo. V resnici pa gre za eno in isto stvar v drugačni preobleki. Izpostavljanje podatku do te mere, da mu možgani vrjamejo in ga vpodzavestijo.
Kdor medije obvlada na tanjkih nevidnih nitih, ta lutkat vlada svetu. Estetika se prenažira kvazi-strokovnih ocen. Digitalizacija je iz plošče oblikovala kroglo. Nobeden več ni varen pred menoj!, pravi oblikovalec. ,,Te bom pa prisilil da boš kupil! Znam predpostaviti tvoje obnašanje!,,
Marko Potočnik
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Posts
13 comments:
Spektakel je izgubil svojo prvotnost, izjemnost in enkratnost. Iz rezerviranega 'sakralnega' prostora se je zažrl v pore trivialne ljudske profanosti. Reprezentativno vlogo so nadomestile vrednote eksotike, erotike, trenda in glamurja. Let your life be spectacular (Bob Fosse - All that Jazz, 1979). Besede izgubljajo na pomenu in pomen sam je postal nekonsistenten. Umetnost zaradi umetnosti oziroma umetnost zaradi samega spektakla. Umetnost bo postala čista pornografija oziroma prefinjena podoba banalne kontraverznosti (uvodna predavanja prof. Brejca). Problema ne vidim v samem spektaklu, pač pa v njegovi prazni vsebini in manipulativni drži.
Sem rabila kar nekaj časa, da sem se prebila čez članek, a sem ob branju dobila dober odgovor na trenutno stanje v medijih. Pred tem nisem znala 'poimenovati' vsega tega dogajanja, pa se mi je več kot zadovoljiv odgovor ponudil v obliki Debordove besedne zveze 'permanent opium war'. To razumem kot tisto 'kost', ki nam jo politiki/mediji na vsake toliko vržejo, da nas omamijo, preusmerijo ali zaposlijo z nečim drugim.
Spektakularnost se je razširila in udomačila na mnogih področjih. Primer spektakularne sodobne arhitekture (ki je omenjena tudi v tekstu): The Getty Museum, L.A. Obiskala sem ga tri leta nazaj. Arhitektura je locirana na nekoliko višjem griču, s katerega se ponuja fenomenalen razgled na celoten Los Angeles (vse od znamenitih plaž preko downtown-a do gosto poseljene San Fernando Valley)- L.A. je velik pribl. 3/4 Slovenije. Dostop do muzeja je možen samo s posebnim vlakcem (skoraj konkurira atrakcijam v Universal Studios). Vstopnine ni. Ko prideš na vrh, se pred očmi izriše arhitekturni kompleks v vsem svojem veličastju - množica vodometov in parkov z eksotičnim rastlinjem, bogastvo materialov in premišljenih oblik, ... to na tem mestu opisujem zato, da poudarim resnično spektakularnost arhitekture z njeno okolico, katera je pravzaprav namenjena različnim umetniškim (zgodoviinskim in sodobnim) zbirkam - katere pa ob tem 'superspektakularnem' okolju ostanejo neizrazite. Ko sem vstopila v eno od poslopij, sem od osuplosti nad interierom skoraj prezrla Praksitelovo Venero.
Razširjenost spektakla na določenih področjih mi je samoumevna, saj je potek zgodovine sledil razvoju medijev in kasneje tehnologij. Bolj me skrbi širjenje v smeri v katerih je spektakel škodljiv, nepotreben ali pa ljudi poneumlja - jih 'omami', preusmeri na nepotrebne stvari s katerimi izgubljajo predragocen čas (reality showi, telenovele in podobna balast).
Naslov od muzeja:
http://www.getty.edu/
Avtor na prvem mestu stori napako, saj ne določi takoj, da bo svojo kritiko usmerjal le na ameriško družbo. Gre za neznanstveno posploševanje, pri katerem je jasno, da kultura spektakla ni povsod enaka, globalizaciji navkljub. Z elementi nenehnega ponavljanja določenih terminov, kot je spektakel, v bralcu vzbudi ciničen pogled na razpravo, saj počne to kar kritizira. S primeri gre v skrajnost, ko posploši predmet spektakla na hrano. Zadevo utemelji s filmom Čokolada, ki je preveč specifičen primer, pri katerem je kulinarika drugotnega pomena. S športom se dokončno opredeli glede kulture in ne upošteva odsotnost kulta privrženosti oziroma "fanovstva" na ameriški način v drugih družbah.
Kultura spektakla je specifično vezana na ameriški prostor v smislu novega konzervativizma, ki z normami nudi plodna tla za njen razvoj. Vsak odstop od norme tako pomeni nujen spektakel. Norme se pri tem poenostavljajo in spreminjajo v dogme, kar dramatičnost prikaza še poveča. Avtor se v svoji razpravi ne dotakne resno najbolj pomembnega vprašanja - zakaj se spektakel sploh prodaja. Esej deluje kot obča kritika današnje (ameriške) družbe in ne poskuša podati alternative, želi le nagovoriti čim širši krog njenih potrošnikov, kar izključi uporabno vrednost razprave.
Nujno se mi zdi ne le opozarjati na razmah spektakla, temveč ponuditi alternativo. Masovna kultura bo vedno problematična, če se je ne jemlje z distanco. Problem se pojavi, ko intelektualna srenja začne slediti tem vplivom.
Ob besedi spektakel se mi pojav zazdi logična posledica neusmiljene tekme v pritegovanju pozornosti in bi ga brez razmisleka z lahkoto umestil v novejše obdobje, v poplavo avtorjev vseh vrst, na neštetih področjih. Seveda to niti približno ne drži, saj je sinonim za spektakel – rimski kolosej, deloval že v prvem stoletju našega štetja, da grških templjev, ki so zrasli še kakšno tisočletje ali dve prej, sploh ne omenjam.
Morda je že osnovni namen spektakla vreden posebnega razmisleka, saj ostaja praktično enak že nekaj tisoč let. Eno najuspešnejših »podjetij« na svetu je seveda Cerkev in postavljanje impresivnih katedral je nedvomno služilo tudi doživetju pravega spektakla – predstavljajte si človeka, ki verjetno nikoli v življenju dobesedno ni videl niti druge strani plota svojega skromnega domovanja, ko se je zazrl kvišku, v izrezljan kamen, postavljen skoraj pod nebo in v obraze svečenikov, ki so zviška gledali nanj. V neštete pozlate, dragocene materiale, umetelno zavite v neverjetne oblike, ki zdaleč presegajo domišljijo. Zdi se, da ustvarjalci spektakla poskušajo doseči prav to: pretiravati, osupniti, skratka – preseči domišljijo.
Zelo posrečeno se mi zdi tudi Debordovo poimenovanje spektakla – neprekinjena opijska vojna – saj je več kot očitno, da se je zažrl v vse pore naših življenj. Današnje katedrale so nakupovalni centri, današnji koloseji so stadioni, v katerih nastopajo neki drugi gladiatorji. Mi pa smo seveda še vedno lačni kruha in iger.
Včasih je zadostovala oznaka spektakela za nekaj izrednega, pomembnega in impresivnega, bodisi lastnost ali dejanje. Kasneje se termin uporablja v teatru, danes pa že lahko govorimo o spektaklu vsaj dveh vrst:
1. najdemo v visoki kulturi:
Izobraževanje, teater, največ v filmih: The Lord of the Rings…čeprav ravno (hollywoodske) filme težko uvrščamo v visoko kulturo, ker so namenjeni vsej/čim večjemu številu publike in še zaradi mnogih drugih značilnosti o katerih sedaj ne bi; nekateri izhajajo iz literarnih ali zgodovinskih predlog : The Cusre of the Golden Flower, Hero, Schindlers list), športne predstavitve (Shaolin monks, tu so osvetljava, glasba, scenografija… precej diskretne in skromne, vplivajo le toliko da podprejo osrednje dogajanje: akrobacijske, borilne in meditativne spretnosti (navezava na začetni stavek) menihov.
2. v množični kulturi ( cirkus, sejmi, ognjemet…) tuki bi citirala Sašin zadnji komentar »Problema ne vidim v samem spektaklu, pač pa v njegovi prazni vsebini in manipulativni drži.” …
Še nekaj o “množični hipnozi”: spektakl je le še en od načinov vplivanja in podrejanja množice. Tuki bi se navezala na Viteza, res da deluje, kot de smo v dobi zbirke spektaklov a ta je obstajal že prej. Tu se družba deli na dva dela na 1. pasivne gledalce, ki spektakel spremljo oz. njim spektakel nadomešča direktna, resnična doživetja; in 2. sam spektakel. Kam spadamo smo mi? Opredelitev ni vedno v naši moči, ker tudi če nočemo vedeti kak šov ali škandal je na MTV awards naredila Britney Spears, pač mimogrede, nehote to zvemo, še vedno pa lahko ohranimo kritičo distanco do oblegajočega.
Strinjam se s Sašo, da problem ni v samem spektaklu, pač pa v njegovi prazni vsebini in manipulativni drži. To lahko povežemo z Debordovo mislijo "Vabljivo svetlikanje spektakla odvrača pogled od splošne banalizacije."
Jameson v svoji knjigi našteva lastnosti postmodernizma, ena izmed teh je brezglobinskost. V primerjavi Van Goghove slike čevljev z Warholovim delom Diamond dust shoes ugotovi, da Van Goghovi kmečki čevlji imajo vsebino, zgodbo, nam govorijo, medtem ko Warholovi čevlji sploh ne govorijo, gre le za zbir mrtvih predmetov, ki visijo na platnu.
Spektakel je v "postindustrijski" družbi pridobil na negativnem pomenu. Gledalca želi prepričati, da je tisto kar se vidi dobro, čeprav v resnici morda ni. V oglaševanju je pomembno, da se izdelek prikaže kot nekaj dobrega. Proizvajalec si želi, da bo njegov izdelek opažen in bo gledalca prepričal v nakup. Ali je sploh mogoče oglaševati na način, ki ni agresiven in ne vsiljuje? A bi potem izdelki bili opaženi? A sploh morajo biti opaženi? Morda bi bilo bolj učinkovito oglaševanje, kjer bi potrošniki sami iskali vsebine, ki jih zanimajo in nekako bili aktivno vpleteni v samo oglaševanje. Vizualno okolje bi bilo bolj čisto in gledalec bi se lahko umaknil, kadar bi želel. Današnje oglaševanje je naporno za gledalca in skorajda zahteva rast novih organov, da bi lahko absorbiral vse informacije. Ali je v oglaševanju spektakel primeren in ali je sploh potreben?
Kar me moti pri spektaklu je to, da pasivizira in odtujuje. Gledalec je z očmi vedno pri spektaklu. Tako v svoji dejavnosti ne dela lastnih kretenj, ampak ponavlja vzorec, ki ga je prevzel iz spektakla. Bolj ko se poskuša poistovetiti s podobami, manj možnosti mu ostane za prepoznavanje lastnih želja in kretenj. S tem gledalec postane odtujen od samega sebe in hkrati goden za manipuliranje. (po Debordu)
Pride do izginotja individualnega subjekta in s tem ni več osebnega, individualnega, edinstvenega sloga.
Do tega pri kakšnem "interaktivnem oglaševanju" verjetno ne bi prihajalo. Gledalec bi sam prispeval svoj delež in aktivno oblikoval podobo, v kateri bi se potem tudi lažje prepoznal.
Spektakel bi lahko bil pozitiven, če bi se uporabljal v pozitivne namene. Lahko bi bolj pripomogel k razvoju kulture in družbe nasploh. Imamo en kup globalnih problemov, ki se jih vsi zavedamo, vendar le malokdo zares ukrepa. Zakaj se iz tega ne naredi spektakel in se prepriča ljudi, da npr. varujejo okolje?
Debord govori o razcepu realnosti na realnost in podobo realnosti. Spektakel teži k temu, da nam pokaže svet, do katerega nimamo več neposrednega dostopa, skozi različne specializirane posrednike. Mehiške nadaljevanke, erotika, reality showi ipd. v bistvu osrečujejo ljudi, ki v svojem življenju ne doživljajo tistega, kar jim ponuja prikazana vsebina.
Mislim, da tudi novice, ki jih vsakodnevno dobimo preko medijev, niso vedno relevantne. Kako lahko vemo, ali so to prave, najbolj pomembne novice? Nekdo je navsezadnje že naredil izbor po svoji presoji.
Ali gre pri spektaklu samo za teorijo ali je to dejansko stanje v družbi? Če gre za teorijo, zakaj potem govorimo o tem kot o dejanskem stanju in iščemo primere v vsakdanjem življenju? Ali obstajajo še kakšne teorije? A je edina razlika med Debordom in Kellnerjem v tem, da je prvi abstrakten, drugi pa razlaga spektakel na realnih primerih? Ali so kakšne bistvene razlike?
Ob ponovnem branju sem zasledila, da spektakel ni nujno vedno manipulativen (primer Clintonov škandal). A se kdo spomni še kakšnega primera?
Ne glede na to, da me Debord vedno znova navdušuje in spodbuja k razmišljanju, me moti njegov skrajni negativizem. V vsaki tezi, vsakič ko omenja spektakel, govori o tem z negativnim predznakom. Kritično mišljenje je v redu, vendar je tudi temu potrebno iskati alternativo. Če bi vsi zares močno verjeli v njegovo in samo njegovo teorijo, bi se verjetno vdali v usodo in končali tako kot on.
Spektakel v živo. Parlamentarno glasovanje o zaupnici vladi.
Saša, se popolnoma strinjam:)
Jap, sem ravno hotel to omenit.. Se mi zdi, da smo v Sloveniji potrebovali nek nov spektakel, pa naj bo še tako absurdno brezvezen - ljudje ga požiramo odprtih oči in ust.. Dolgočasne predsedniške kampanije in manjek nekega pompoznega dogajanja so razlogi, zakaj se takšne za ljudi nezanimive vladne zmešnjave prodajajo kot za med. Enako sem opazil pri nenadni vnovični popularnosti košarkaškega moštva Union Olimpija - Sloveniji, ali tu morda bolj Ljubljani, so manjkali uspehi v moštvenih športih. Te so nasplošno popularni, prav zato ker se imamo tudi sami za neka moštva in ob gledanju se počutimo del tega moštva. Navijači so nekaj čisto drugega, saj iz svojega fanatizma začnejo delovati proti temu, kar šport hoče v svojem duhu predstavljati - tam je tekmovalnost že na nekem izkrivljenem nivoju, temelji pa predvsem na pripadnosti. No, nazaj na Olimpijo - po letih neuspehov v kljubu, je bilo dovolj pripeljati par simpatičnih in potencialno kvalitetnih igralcev, zmagati dva vrhunska evropski moštvi in evforija je na višku... Sedaj je pritisk na igralcih še toliko večji, kar se prav zlahka obrne proti Olimpiji, saj so pričakovanja ogromna. Vse to dokazuje kako smo željni domačih spektaklov - tuje nas ne zadovolji več toliko, ker je vsega preveč in tudi ne vzamemo jih za svoje - pa naj se imamo še tako za globalne svetovljane...
"Analiza psihologije ljudi se izpopolnjuje z vsakim neuspelim propagandnim poizkusom."
-> Najbolj grozen stavek, ki sem ga prebrala na tem blogu!
Ampak v resnici za to gre. Ljudi ne obravnavamo več, kot živa bitja z dušo in srcem, ampak, kot bitja, ki se jih da upravljati še in še... pa še malo bolj.
Kot, da bi vsi na pravih položajih prebrali Alamuta in se nepreklicno strinjali s stavkom, ki bi ga bilo potrebno vzeti v razmislek ne pa v odgovor: "Nič ni resnično, vse je dovoljeno."
Post a Comment