First things first, a manifesto

RAZMIŠLJA: NEŽA BEVK

Grafični designerji, umetnostni direktorji in visualni komunikatorji, ki so bili vzgojeni v svetu v katerem so jim bile tehnike in aparat oglaševanja stalno predstavljene kot najbolj efektivne in zaželjene uporabe naših talentov. Mnogi učitelji oblikovanja in mentorji so promovirali ta način; in trg ga je nagradil, mnogo knjig in publikacij pa ga je utrdilo.

Opogumljeni v tej smeri, so oblikovalci uporabljali svoje veščine in domišljijo za prodajo pasjih piškotov, oblikovane kave, diamantov, detergentov, gelov za lase, cigaret, kreditnih kartic, čevljev, masažnih aparatov za zadnjico, piv in težkih rekreacijskih vozil. Komercialno delo je vedno plačalo račune, vendar je veliko grafičnih oblikovalcev sedaj dopustilo, da so v veliki meri postali in delali tisto, kar grafični oblikovalci delajo. To je tisto,pod čimer svet dejansko tudi razume oblikovanje. Poklicni čas in energija se porablja za proizvodnjo nepomembnih stvari.

Zrasli so z izjemno neudobno s tem pogledom na oblikovanje. Oblikovalci, ki so žrtvovali svoje napore primarno za oglaševanje, marketing in razvoj blagovnih znamk podpirajo in slepo opogumljajo mentalno okolje, ki je nasičeno s komercialnimi sporočili, ki v veliki meri spreminjajo kako potrošniki govorijo, razmišljajo, čutijo, se odzivaji in komunicirajo. Do določene mere vsi pomagajo konceptu zmanjšanega in neizmerno škodljivega javnega razgovora.

V svetu obstajajo opravila, ki so bolj pomembna od naše sposobnosti reševanja problemov. Še nevidene okoljske, socialne in kulturne krize zahtevajo pozornost. Veliko kulturnih intervencij, socialnih oglaševalnih kampanj, knjig, revij, razstav, izobraževalnih orodij, TV programov, filmov, dobrodelnih zadev in ostalih informacijskih oblikovalskih projektov zahteva strokovno znanje in pomoč.

Predlagajo zamenjavo prioritet v smislu bolj uporabne, trajne in demokratične oblike komuniciranja – miselni odmik od produktnega marketinga in v smeri raziskovanja in produkcije novega pomena. Okvir debate se oža; mora pa se razširiti. Potrošništvo teče neovirano; izzvati z drugimi perspektivami, delno tudi skozi vizualni jezik in vire oblikovanja.

V 1964 je 22 visualnih komunikatorjev podpisalo prvi klic, da bi bile sposobnosti uporabljene v bolj vredne stvari. Z eksplozivno rastjo globalne komercialne kulture, je njihovo sporočilo raslo še bolj nujno. Danes oživljajo njihov manifest v pričakovanju, da ne bodo zopet pretekla desetletja, preden bodo njihova razmišljanja vzeta k srcu.


Del grafičnih oblikovalcev in visualnih komunikatorjev je spregledal smer v katerega gre in se uporablja visualna komunikacija in s to smerjo se ne strinjajo, saj ne pooseblja njihovege notranje zavesti, kaj z vizualno komunikacijo doseči.

Moč vizualnih komunikacij in oblikovanja, ki se je začelo z bliskovito naglico razvijati v zadnjih desetletjih, je hitro spoznala predvsem industrija, ki je praktično pograbila vse najboljše dosežke za doseganje svojih ciljev in je posledično z obratom kapitala pritegnila, kot magnet, vse, ki so imeli sleherno idejo, kako z vizualnim sporočanjem povečati prodajo.

S to inercijo je počasi, vendar vstrajno začela tudi preoblikovati zavest, kaj dejansko oblikovanje in vizualna kultura sta in danes so oblikovanje, marketing in industrija nepovezani pojmi in velikokrat edino, kar pade običajnemu človeku, na žalost pa tudi večini oblikovalcev na misel, ko se začnemo pogovarjati o sodobnih oblikovalskih dosežkih.

Na srečo je v vsaki stvari opozicija in tudi v tem primeru se je našla skupina posameznikov, ki so sprevideli, da njihova moč komuniciranja ni in ne sme biti namenjena samo materializiranim stvarem, temveč jo moramo v tem nevem, modernem, negotovem in problemov polnem svetu uporabiti tudi za doseganje višjih ciljev človeštva v celoti.

Žal zaradi zlorabe teh orodij le malokdo pomisli, da bi bila le ta nadvse uporabna za doseganje teh višjih ciljev, vendar se mora za to oblikovati dovolj velika skupina sorodno mislečih oblikovalcev, ki ob pomoči predvsem civilne sfere začnejo dosegati premike v družbi.

V letu 1964 je skupina, takrat revolucionarnih, oblikovalcev napisala prvi manifest s katerem so pravzaprav hoteli povedati, da se mora izkoriščanje oblikovanja izključno za kapitalistično okoriščanje končati in da je potrebno začeti iskati to novo pot. Moderni pristopi pa so ta osamljen krik počasi in v obdobju vsesplošnega naraščanja blaginje zadušili.

Zaradi družbenih sprememb, problemov, kot tudi dognanju posameznega potrošnika, da je oblikovanje nemalokrat le zavajanje za tržno kapitalizacijo je zopet, po mojem mnenju tokrat na drugačni družbeni ravni nastav nov manifest, ki pa žal ni izpolnil in izrabil aktualnih družbenih premikov. Zakaj?

Verjetno del odgovora tiči v tem, da je družba trenutno do popolnosti komercializirana, problemi pa se še niso uspeli direktno vplivati na ljudi, saj jih vlade v upanju po svojem obstoju še uspejo za silo krpati. Vprašanje koliko časa še? Kdaj bo počilo? Takrat bo morda že prepozno, da tako oblikovalci, kot vladne in nevladne organizacije najdejo skupni jezik in s pomočjo sodobne vizualne komunikacije začnejo spreobračati množice, ki bodo dojele resnost polažaja te družbe, ki počasi, vendar vztajno tepta moralne vrednote, ki so na nek način uspele človeštvo pripeljati do stopnje, kjer se trenutno nahajamo.

Upam, da bodo ljudje, ki imajo moč in vpliv na družbo spoznali moč komuniciranja z množico tudi v luči pozitivnih sprememb za družbo in ne za manipulacije in lastno okoriščanje. In tu lahko z rahlo diskretnostjo oblikovalci pomagajo spreminjati družbo.