Saturday, February 27, 2010
Thursday, February 25, 2010
Oblikovanje je javni govor Oliver Vodeb
RAZMIŠLJA: GAJA MEŽNARIČ
Oliver Vodeb, Oblikovanje je javni govor.
Časopis. za kritiko. znanosti., 2005, letn. 33, št. 222, str. 301-315.
Medijsko okolje doživlja mnoge spremembe. Na eni strani s nanj vpliva razvoj mnogih novih fluidnih, decentraliziranih, fragmentiranih procesnih kanalov kot so weblogi, fotoblogi, mobilini telefoni, hkrati pa smo priča vse večji centralizaciji in monopolizaciji medijskega prostora ter komercializaciji javnega prostora, ki jih narekuje kapital.
Komuniciranje se danes v veliki meri odvija v sferi vizualnega. Kreativne industrije (v katere sodi oblikovanje) so dobičkonosen in zaželjen sektor. Vse več oblikovalskih izdelkov služi v namene oglaševanja, in če povzamemo besede nizozemskega oblikovalca Max Bruisme je v današnjem svetu vloga oblikovalca sledeča. Lahko mrtviči potrošnike ali aktivira državljane. Večina se jih ne odloči za slednje.
Danes živimo v času, kjer je kapital povečini podjarmil ves javni prostor in s tem uničil njegovo edinstveno kvaliteto - izbrisal je polje razprave. Ustvaril je nekritične ilustracije konsenza. Komunikacija je postala enosmerna, komuniciranje tržno, oblikovanje ponuja samo lepo oblikovane odgovore. Razlika med podobo in vizualnim se je izgubila sama v sebi, na račun fascinacije nad vizualnim. Ker je vloga kulturnih posrednikov, da aktivno sodelujejo v procesih družbene konstrukcije realnosti skozi medije. Oblikovanje mora začeti presegati ravni samozadostne reprezentacije, se ponovno povezati z realnostjo. To se bo zgodilo le s spremembo vrednotenja referenčnih projektov. Referenca bi se morala vrednotiti z velikostjo projekta v kombinaciji z doseženo oblikovalsko ravnjo, rezultat mora vsebovati težnjo po družbeni odgovornosti.
Največji slovenski oglaševalski festival se je leta 2005 odvijal pod naslovom Oglaševanje in odgovornost. Danes smo priča otopeli množici potrošnikov, ki je postala imuna na oglaševalsk trike, zato se le-ti poslužujejo novih, ki delujejo po principu, da prepričujejo potrošnike naj kupi, ne da bi kupoval. Najpogosteje s pomočjo ironije, ki vzpostavi varno distanco do komunicirane vsebine.
Plakat za Oglaševalski festival se pravtako poslužuje zavajujočih prijemov, saj je v končni fazi njegov namen na dogodek privabiti čim več študentov, bodočih kulturnih posrednikov, ki jim v nagovoru, v uporniškem paketu in pod krinko družbene odgovornosti, izkrivijo pravo vsebino sporočila.
Sof je izkoristil zgolj trenutno aktualnost tematike o družbeni odgovornosti, ki dandanes daje blagovnim znamkam dodatno vrednost in s katero le-te velikokrat prikrijejo pravo sliko njihovega delovanja. Če želijo podjetja, ki na trgu prodajajo storitve ali proizvode delovati družbeno odgovorno morajo upoštevati celotno medijsko okolje in smatrati komunikacijski višek v obliki daru kot dodatne vrednosti. Komunikacijski pristop namreč ni samozadosten pogoj družbeno odgovornega delovanja. Oglaševalci in oblikovanje pa bi se v tem procesu morali aktivno vključevati pri iskanju konceptov in njihovih manifestacij v javnei sferi.
Kritična analiza posledic različnih komunikacijskih praks tako še vedno ostaja redkost. Kljub temu pa so se pojavile določene, s strani oblikovalcev ustvarjene, inciative in manifesti, ki so sprožile širšo razpravo o poslanstvu oblikovanja, ki so pripomogle pri razvoju oblikovalskih praks in z njimi povezane komunikacijske učinkovitosti.
First things first manifesto je pod drobnogled postavil vlogo oblikovalca, ki poiskuša vpostaviti problem prevelike vpletenosti oblikovanja v komercialne, tržne namene. Nažalost je prikrajšan za konkretne strategije in reštve, ki bi pripomogle k spremembi oblikovaskega diskurza.
Jav Van Toorn je v sklopu pomembne oblikovalske konference - Design beyond Design - zapisal:
Stroka se je ne samo jasno distancirala od argumentativnih in moralnih zmožnosti. (...) Opustitev refleksije lastne vloge v družbi jo je privedla v situacijo, ki neizbežno krči strategije, metode in vizualne vire komunikacijskega oblikovanja na raven tehnološkega in formalne estetike. (...) Zato mora oblikovanje prelomiti samo-podobo institucije-posrednika informacij. Stroka meni, da je v komunikacijo ponovno potrebno vnesti dialog po principu - ljudje govorijo ljudem, ki jim odgovarjajo nazaj - , kjer je poslušati in slišati enako pomembno kot videti, kjer beseda in podoba prepustita mesto pogovoru.
Festival kot je Memefest se ravno po tem principu trudi ustvarjati ključne premike, saj nagrajuje inovativne in družbeno odgovorne komunikacijske preistope. Festival obravnava omenjeno probletatiko z različnih zornih kotov, tako sociološkega, komunikološkega in vizualnega. Nagrajenim delom sledijo kritične utemeljitve in pedagoški napotki. Vsa dela so javno objavljena na spletni strani, kar omogoča možnost nadalnje debate in transparenten vpogled nad trenutno situacijo. Namesto logike spektakla zavzema komunikacijsko izobraževalno vlogo in s tem ponuja zdravo alternativo komercialnim oblikovalskim festivalom.
Moralizacija sicer vzpostali probleme, ne pa sprememb. Oblikovanje lahko ustvari premike le z aktivno kritično distanco do komunikacijskega okolja in pragmatično analizo in na ta način ponovno prevzame odgovornost, ki mu je bila naložena.
Oliver Vodeb, Oblikovanje je javni govor.
Časopis. za kritiko. znanosti., 2005, letn. 33, št. 222, str. 301-315.
Medijsko okolje doživlja mnoge spremembe. Na eni strani s nanj vpliva razvoj mnogih novih fluidnih, decentraliziranih, fragmentiranih procesnih kanalov kot so weblogi, fotoblogi, mobilini telefoni, hkrati pa smo priča vse večji centralizaciji in monopolizaciji medijskega prostora ter komercializaciji javnega prostora, ki jih narekuje kapital.
Komuniciranje se danes v veliki meri odvija v sferi vizualnega. Kreativne industrije (v katere sodi oblikovanje) so dobičkonosen in zaželjen sektor. Vse več oblikovalskih izdelkov služi v namene oglaševanja, in če povzamemo besede nizozemskega oblikovalca Max Bruisme je v današnjem svetu vloga oblikovalca sledeča. Lahko mrtviči potrošnike ali aktivira državljane. Večina se jih ne odloči za slednje.
Danes živimo v času, kjer je kapital povečini podjarmil ves javni prostor in s tem uničil njegovo edinstveno kvaliteto - izbrisal je polje razprave. Ustvaril je nekritične ilustracije konsenza. Komunikacija je postala enosmerna, komuniciranje tržno, oblikovanje ponuja samo lepo oblikovane odgovore. Razlika med podobo in vizualnim se je izgubila sama v sebi, na račun fascinacije nad vizualnim. Ker je vloga kulturnih posrednikov, da aktivno sodelujejo v procesih družbene konstrukcije realnosti skozi medije. Oblikovanje mora začeti presegati ravni samozadostne reprezentacije, se ponovno povezati z realnostjo. To se bo zgodilo le s spremembo vrednotenja referenčnih projektov. Referenca bi se morala vrednotiti z velikostjo projekta v kombinaciji z doseženo oblikovalsko ravnjo, rezultat mora vsebovati težnjo po družbeni odgovornosti.
Največji slovenski oglaševalski festival se je leta 2005 odvijal pod naslovom Oglaševanje in odgovornost. Danes smo priča otopeli množici potrošnikov, ki je postala imuna na oglaševalsk trike, zato se le-ti poslužujejo novih, ki delujejo po principu, da prepričujejo potrošnike naj kupi, ne da bi kupoval. Najpogosteje s pomočjo ironije, ki vzpostavi varno distanco do komunicirane vsebine.
Plakat za Oglaševalski festival se pravtako poslužuje zavajujočih prijemov, saj je v končni fazi njegov namen na dogodek privabiti čim več študentov, bodočih kulturnih posrednikov, ki jim v nagovoru, v uporniškem paketu in pod krinko družbene odgovornosti, izkrivijo pravo vsebino sporočila.
Sof je izkoristil zgolj trenutno aktualnost tematike o družbeni odgovornosti, ki dandanes daje blagovnim znamkam dodatno vrednost in s katero le-te velikokrat prikrijejo pravo sliko njihovega delovanja. Če želijo podjetja, ki na trgu prodajajo storitve ali proizvode delovati družbeno odgovorno morajo upoštevati celotno medijsko okolje in smatrati komunikacijski višek v obliki daru kot dodatne vrednosti. Komunikacijski pristop namreč ni samozadosten pogoj družbeno odgovornega delovanja. Oglaševalci in oblikovanje pa bi se v tem procesu morali aktivno vključevati pri iskanju konceptov in njihovih manifestacij v javnei sferi.
Kritična analiza posledic različnih komunikacijskih praks tako še vedno ostaja redkost. Kljub temu pa so se pojavile določene, s strani oblikovalcev ustvarjene, inciative in manifesti, ki so sprožile širšo razpravo o poslanstvu oblikovanja, ki so pripomogle pri razvoju oblikovalskih praks in z njimi povezane komunikacijske učinkovitosti.
First things first manifesto je pod drobnogled postavil vlogo oblikovalca, ki poiskuša vpostaviti problem prevelike vpletenosti oblikovanja v komercialne, tržne namene. Nažalost je prikrajšan za konkretne strategije in reštve, ki bi pripomogle k spremembi oblikovaskega diskurza.
Jav Van Toorn je v sklopu pomembne oblikovalske konference - Design beyond Design - zapisal:
Stroka se je ne samo jasno distancirala od argumentativnih in moralnih zmožnosti. (...) Opustitev refleksije lastne vloge v družbi jo je privedla v situacijo, ki neizbežno krči strategije, metode in vizualne vire komunikacijskega oblikovanja na raven tehnološkega in formalne estetike. (...) Zato mora oblikovanje prelomiti samo-podobo institucije-posrednika informacij. Stroka meni, da je v komunikacijo ponovno potrebno vnesti dialog po principu - ljudje govorijo ljudem, ki jim odgovarjajo nazaj - , kjer je poslušati in slišati enako pomembno kot videti, kjer beseda in podoba prepustita mesto pogovoru.
Festival kot je Memefest se ravno po tem principu trudi ustvarjati ključne premike, saj nagrajuje inovativne in družbeno odgovorne komunikacijske preistope. Festival obravnava omenjeno probletatiko z različnih zornih kotov, tako sociološkega, komunikološkega in vizualnega. Nagrajenim delom sledijo kritične utemeljitve in pedagoški napotki. Vsa dela so javno objavljena na spletni strani, kar omogoča možnost nadalnje debate in transparenten vpogled nad trenutno situacijo. Namesto logike spektakla zavzema komunikacijsko izobraževalno vlogo in s tem ponuja zdravo alternativo komercialnim oblikovalskim festivalom.
Moralizacija sicer vzpostali probleme, ne pa sprememb. Oblikovanje lahko ustvari premike le z aktivno kritično distanco do komunikacijskega okolja in pragmatično analizo in na ta način ponovno prevzame odgovornost, ki mu je bila naložena.
Sunday, February 21, 2010
Oliver Vodeb, Družbeno odzivno komuniciranje (2008)
Poglavje: Družbeno odzivno oglaševanje, str.: 154 – 171
RAZMIŠLJA: MARTIN PETRIČ
Povzetek:
Avtor se v tem poglavju knjige ukvarja z današnjim stanjem v oglaševalski industriji in aplicira Družbeno odzivno komuniciranje na oglaševanje, pred tem pa skozi primere opozarja na probleme, ki so pasti za odgovorne in družbeno odzivne oglaševalske akcije.
Tržni pritiski na procese udeležbe v javnem prostoru so močnejši kot kdajkoli prej, zato opozarja, da je s spremembo komunikacijskih praks, predvsem v mrežnih tehnologijah (internet, web 2.0) in mobilni telefoniji, z interaktivnostjo prišlo do izrabljanja moči za večjo prodajo. Čeprav je v oblikah komunikacije tipa web 2.0 omogočena dvosmernost, ta ne zagotavlja sodelovanja ali dialoga. Na podlagi tega je organiziral Memefest, ki je, citiram: „udeležen v produkciji (kolektivnega) simbolnega materiala, ...“.
V oglaševanju prihaja do situacije, ko vedno več naročnikov izbira oglase po ključu cenovne ugodnosti in je velikokrat organizirano na principu instituta „pitcha“, kot ga poimenuje, neke vrste razpisa in s tem oddalji globinski vpogled v (ne)oporečnost oglaševanega subjekta in njegovega nosilca, hkrati pa je globinski vpogled zaradi kratkotrajnosti sodelovanja, centralizacije in spajanja agencij velikokrat povsem onemogočen. To povzroči vsebinsko nerazumevanje označenca, in s tem oddaljevanje od etičnosti sporočila ki ga označevalec oddaja. Ker je oglaševanje hkrati kulturna in ekonomska aktivnost, ima velik vpliv na dojemanje kulture same. Orodja agencij, kot so pojav kula, medijski spektakel(Kellner 2003), … v odnosu oglaševanje–oglaševanje in širša popularna kultura so pripomogli k današnji samoreferenčnosti komercialnega oglaševanja. Podjetja se dandanes vse bolj zavedajo dvosmernosti komuniciranja, vendar skozi primere avtor podaja problematiko manipulacije in navidezno dvosmernost, ki ne omogoča produktivne samodekonstrukcije, ki je eden od pogojev za resnično družbeno odzivno komuniciranje. Ker smo v proces komuniciranja udeleženi vsi , so oglaševalci brez nas nemočni (Rushkoff), zato so leta 2006 v reviji Time izbrali za osebnost leta vse nas, čemur je sledil še izbor prestižne ameriške revije za oglaševanje Ad Age za agencijo leta, izbran je bil potrošnik.
Skozi primer kampanije „za resnično lepoto“ (Dove) nam Oliver prikaže dober primer komunikacijskega presežka, predvsem z vidika prevpraševanja družbenie norme lepote in odpiranja novih komunikacijskih kanalov s pomočjo drugačnega delovanja(blogi, delavnice, forumi, ...) tako na on- kot off-line platformah, vendar pa opozarja na dejstvo, da je podjetje Unilever ena največjih korporacij na svetu in pa prikaže nekaj primerov spletnih komentarjev, ki vzpostavijo dvom o avtentičnosti zaradi premišljeno napisane vsebine in skoznjo reklamirajo samo početje , ki se dogaja znotraj kampanije. Zanima ga kaj nam bo Dove prinesel z naslednjo kampanijo in ali bo razvil problematiko lastnih komunikaciskih praks. Naslednji primer je zmagovalec Memefestove kategorije Scream(2006), televizijski oglas zavarovalnice Triglav, ki nagovarja na zdravje z glodanjem korenčka namesto kajenja cigare, ki tudi vključi vsebinski presežek z, citiram: „Prevprašuje simbolno vpisane kode družbenega prestiža“., in s tem prikaže lasten odnos do dobrobiti svojih strank. Med prijavljenimi na Scream komentira, da nekatere, tudi največje slovenske agencije ne ločijo med socialnim marketingom in spajanjem družbene odgovornosti z komercialnim sporočilom, čeprav je bila tema SOF 2005 oglaševanje in odgovornost.
Družbeno odzivno oglaševanje je zaenkrat le koncept znotraj oglaševalske industrije, lahko se bo udejanilo kot komunikativno v celoti šele, ko se bo spremenilo kot institucija. Od oglaševanja se razlikuje tudi po tem, da ne bazira na ravni kula ampak sporoča pozitivne vrednote izdelka/storitve in nosilca dejavnosti, ki morajo biti po etičnih normah sprejemljivi, če to niso, tako oglaševanje ni mogoče. Se pravi, ne moremo oglaševati izdelka, ki predstavlja nekaj, kar ni. Današnje oglaševanje avtor predstavi kot „prepričevalno“, srečuje se z novimi medijskimi okolji in kot protiutež ne obstaja institucija, ki bi lahko funkcionirala proti tem načelom. Težko bo reorganizirati obstoječe agencijske stroje, kajti potreben je presežek tipičnega oglaševalskega diskurza, zato pravi, da bo kriterije za družbeno odzivno oglaševanje treba postaviti na novo tako v praksi kot v teoriji, morda celo ustanoviti institucije za potrebe takšnega komuniciranja.
Skepsa o uporabi Družbeno odzivnega oglaševanja na agencijskem nivoju se mi zdi popolnoma upravičena, vsaj do trenutka, ko bo postalo konkurenčna prednost in vsakodnevna praksa parih uspešnih agencij, vendar bo takrat vsaka variacija te oblike oglaševanja postavila nova razlikovalna stališča, ki ne bodo nujno pozitivna, saj so načela trga že po tradiciji preveč agresivna. Hkrati pa bo ostalo veliko potomcev logike današnjih oblik znamčenja in kvazi iskrenosti, skratka iz ljudi vre sama dobrota. Ko danes razmišljam o celi zmešnjavi sporočil in veliki shizofreniji družbe, mi je jasno, da bo treba vsako informacijo še bolj razlikovati od druge in iskati prave korenine globlje in globlje.
Kot oblikovalci , ki se dandanes srečujemo s perkernim načinom delovanja(na tej točki moram priznati, kajti kot „samostojni“ imam srečo, da delujem večinoma na dolgotrajnih ali pa večletnih projektih), tako tudi vsi ostali sooblikovalci kakršnegakoli komuniciranja v družbi bomo morali poiskati lastna načela in način bivanja pri ustvarjanju boljšega in iskrenejšega sveta. Zato mislim, da se bo dalo nekoč dobro družbeno odzivno oglaševati tudi oporečne elemente znotraj naše družbe, samo pod pogojem, da se to oporečnost jasno izpostavi in se o njej odpre javna debata znotraj neodvisnega komunikacijskega kanala, ker je tako ali tako večina stvari in storitev, ki jih in jih bomo uporabljali, spornih, vendar ključnih za momentalno preživetje. Tako bi kot avtorji lahko vplivali na ekonomske strukture in bolj popolno sliko oporečnih subjektov, problem, ki ga vidim pa je da noben naročnik še ni pripravljen na takšno samodekonstrukcijo. Zato bo potrebno vzpostaviti resen teoretični dialog, počakati na razvoj dogodkov in pa obilo študij ekonomskih vplivov takšnega početja.
Verjamem, da je ta koncept oglaševanja na dobri poti, da postane dober način kritike in soustvarjalec dnevne realnosti.
RAZMIŠLJA: MARTIN PETRIČ
Povzetek:
Avtor se v tem poglavju knjige ukvarja z današnjim stanjem v oglaševalski industriji in aplicira Družbeno odzivno komuniciranje na oglaševanje, pred tem pa skozi primere opozarja na probleme, ki so pasti za odgovorne in družbeno odzivne oglaševalske akcije.
Tržni pritiski na procese udeležbe v javnem prostoru so močnejši kot kdajkoli prej, zato opozarja, da je s spremembo komunikacijskih praks, predvsem v mrežnih tehnologijah (internet, web 2.0) in mobilni telefoniji, z interaktivnostjo prišlo do izrabljanja moči za večjo prodajo. Čeprav je v oblikah komunikacije tipa web 2.0 omogočena dvosmernost, ta ne zagotavlja sodelovanja ali dialoga. Na podlagi tega je organiziral Memefest, ki je, citiram: „udeležen v produkciji (kolektivnega) simbolnega materiala, ...“.
V oglaševanju prihaja do situacije, ko vedno več naročnikov izbira oglase po ključu cenovne ugodnosti in je velikokrat organizirano na principu instituta „pitcha“, kot ga poimenuje, neke vrste razpisa in s tem oddalji globinski vpogled v (ne)oporečnost oglaševanega subjekta in njegovega nosilca, hkrati pa je globinski vpogled zaradi kratkotrajnosti sodelovanja, centralizacije in spajanja agencij velikokrat povsem onemogočen. To povzroči vsebinsko nerazumevanje označenca, in s tem oddaljevanje od etičnosti sporočila ki ga označevalec oddaja. Ker je oglaševanje hkrati kulturna in ekonomska aktivnost, ima velik vpliv na dojemanje kulture same. Orodja agencij, kot so pojav kula, medijski spektakel(Kellner 2003), … v odnosu oglaševanje–oglaševanje in širša popularna kultura so pripomogli k današnji samoreferenčnosti komercialnega oglaševanja. Podjetja se dandanes vse bolj zavedajo dvosmernosti komuniciranja, vendar skozi primere avtor podaja problematiko manipulacije in navidezno dvosmernost, ki ne omogoča produktivne samodekonstrukcije, ki je eden od pogojev za resnično družbeno odzivno komuniciranje. Ker smo v proces komuniciranja udeleženi vsi , so oglaševalci brez nas nemočni (Rushkoff), zato so leta 2006 v reviji Time izbrali za osebnost leta vse nas, čemur je sledil še izbor prestižne ameriške revije za oglaševanje Ad Age za agencijo leta, izbran je bil potrošnik.
Skozi primer kampanije „za resnično lepoto“ (Dove) nam Oliver prikaže dober primer komunikacijskega presežka, predvsem z vidika prevpraševanja družbenie norme lepote in odpiranja novih komunikacijskih kanalov s pomočjo drugačnega delovanja(blogi, delavnice, forumi, ...) tako na on- kot off-line platformah, vendar pa opozarja na dejstvo, da je podjetje Unilever ena največjih korporacij na svetu in pa prikaže nekaj primerov spletnih komentarjev, ki vzpostavijo dvom o avtentičnosti zaradi premišljeno napisane vsebine in skoznjo reklamirajo samo početje , ki se dogaja znotraj kampanije. Zanima ga kaj nam bo Dove prinesel z naslednjo kampanijo in ali bo razvil problematiko lastnih komunikaciskih praks. Naslednji primer je zmagovalec Memefestove kategorije Scream(2006), televizijski oglas zavarovalnice Triglav, ki nagovarja na zdravje z glodanjem korenčka namesto kajenja cigare, ki tudi vključi vsebinski presežek z, citiram: „Prevprašuje simbolno vpisane kode družbenega prestiža“., in s tem prikaže lasten odnos do dobrobiti svojih strank. Med prijavljenimi na Scream komentira, da nekatere, tudi največje slovenske agencije ne ločijo med socialnim marketingom in spajanjem družbene odgovornosti z komercialnim sporočilom, čeprav je bila tema SOF 2005 oglaševanje in odgovornost.
Družbeno odzivno oglaševanje je zaenkrat le koncept znotraj oglaševalske industrije, lahko se bo udejanilo kot komunikativno v celoti šele, ko se bo spremenilo kot institucija. Od oglaševanja se razlikuje tudi po tem, da ne bazira na ravni kula ampak sporoča pozitivne vrednote izdelka/storitve in nosilca dejavnosti, ki morajo biti po etičnih normah sprejemljivi, če to niso, tako oglaševanje ni mogoče. Se pravi, ne moremo oglaševati izdelka, ki predstavlja nekaj, kar ni. Današnje oglaševanje avtor predstavi kot „prepričevalno“, srečuje se z novimi medijskimi okolji in kot protiutež ne obstaja institucija, ki bi lahko funkcionirala proti tem načelom. Težko bo reorganizirati obstoječe agencijske stroje, kajti potreben je presežek tipičnega oglaševalskega diskurza, zato pravi, da bo kriterije za družbeno odzivno oglaševanje treba postaviti na novo tako v praksi kot v teoriji, morda celo ustanoviti institucije za potrebe takšnega komuniciranja.
Skepsa o uporabi Družbeno odzivnega oglaševanja na agencijskem nivoju se mi zdi popolnoma upravičena, vsaj do trenutka, ko bo postalo konkurenčna prednost in vsakodnevna praksa parih uspešnih agencij, vendar bo takrat vsaka variacija te oblike oglaševanja postavila nova razlikovalna stališča, ki ne bodo nujno pozitivna, saj so načela trga že po tradiciji preveč agresivna. Hkrati pa bo ostalo veliko potomcev logike današnjih oblik znamčenja in kvazi iskrenosti, skratka iz ljudi vre sama dobrota. Ko danes razmišljam o celi zmešnjavi sporočil in veliki shizofreniji družbe, mi je jasno, da bo treba vsako informacijo še bolj razlikovati od druge in iskati prave korenine globlje in globlje.
Kot oblikovalci , ki se dandanes srečujemo s perkernim načinom delovanja(na tej točki moram priznati, kajti kot „samostojni“ imam srečo, da delujem večinoma na dolgotrajnih ali pa večletnih projektih), tako tudi vsi ostali sooblikovalci kakršnegakoli komuniciranja v družbi bomo morali poiskati lastna načela in način bivanja pri ustvarjanju boljšega in iskrenejšega sveta. Zato mislim, da se bo dalo nekoč dobro družbeno odzivno oglaševati tudi oporečne elemente znotraj naše družbe, samo pod pogojem, da se to oporečnost jasno izpostavi in se o njej odpre javna debata znotraj neodvisnega komunikacijskega kanala, ker je tako ali tako večina stvari in storitev, ki jih in jih bomo uporabljali, spornih, vendar ključnih za momentalno preživetje. Tako bi kot avtorji lahko vplivali na ekonomske strukture in bolj popolno sliko oporečnih subjektov, problem, ki ga vidim pa je da noben naročnik še ni pripravljen na takšno samodekonstrukcijo. Zato bo potrebno vzpostaviti resen teoretični dialog, počakati na razvoj dogodkov in pa obilo študij ekonomskih vplivov takšnega početja.
Verjamem, da je ta koncept oglaševanja na dobri poti, da postane dober način kritike in soustvarjalec dnevne realnosti.
Wednesday, February 17, 2010
People's Communication Charter
RAZMIŠLJA: TIJANA ČVORAK
People's Communication Charter
(več informacij na http://www.pccharter.net)
Meni osebno najboljšo razlago za angleško definicijo samostalnika “charter” sem našla na naslovu http://en.wiktionary.org/wiki/charter
charter (plural charters)
a document issued by some authority, creating a public or private institution, and defining its purposes and privileges
a similar document conferring rights and privileges on a person, corporation etc
a contract for the commercial leasing of a vessel, or space on a vessel
the temporary hiring or leasing of a vehicle
a deed
Podpisniki in ustanovitelji Peoples communication charter-ja so v demokratičnem manifestu, če ga lahko tako imenujem, medijev in komuniciranja izpostavili oziroma določili osnovne pravice glede komuniciranja posameznikov.
Komunikacija je osnovna za življenje posameznikov ter življenje znotraj družbe. Vsi ljudje imajo pravico do sodelovanja v javnem komuniciranju ter sprejemanja odločitev, ki se nanašajo na komuniciranje znotraj in med posameznimi dužbami. Velika večina svetovne javnosti nima dostopa niti do osnovnih tehnoloških dosežkov, prvin oz. potrebščin za osnovno komunikacijo in celo življenje (več kot polovica jih ni še nikoli telefonirala).
Komercializacija medijev in koncentracija medijskega lastništva nista zmožni preskrbeti vseh kulturnih in informacijskih potreb, ne vključujeta množice različnih pogledov, mnenj, kulturnih izražanj ter diverznosti jezika, ki so nujno potrebni za komunikacijsko demokracijo.
Množično in vsiljivo medijsko nasilje polarizira družbo, zaostruje konflikte in kultivira v ljudeh strah ter neaupanje, kar jih posledično naredi ranljive in odvisne.
Trdijo, da vsakdanje stereotipično prikazovanje napačno predstavlja vsakega posameznika, vse nas in ožigosa tiste najbolj ranljive.
Zato so podpisniki ustanovili oziroma spisali People's Communication Charter kot manifest, ki definira vse komunikacijske pravice in odgovornosti vsakega posameznika, ki jih mora upoštevati vsaka demokratična družba skupaj z mednarodnim pravom. Te pravice so v nadaljevanju članka podrobno razložene v naslednjih 18-ih členih, ki jih bom opisala.
Manifest želi opozoriti na dejstvo, da mediji in javna komunikacija v današnjem svetu nedvomno vplivajo na naš način življenja in bi zato morali v svoji procesih komuniciranja upoštevati sledeče:
Vsi ljudje imajo pravico do spoštovanja, po načelu osnovnih človeških pravic in osnovnih standardov dostojanstva, integritete, identitete ter nediskriminacije.
Vsi ljudje imajo pravico dostopati do komunikacijski poti in kanalov, neodvisno od političnih ali komercializacijskih interesov.
Torej, za uveljavljanje teh pravic, bi moral imeti vsak posameznik pravičen dostop do lokalnih in globalnih virov ter objekte za konvencionalno in sodobno možnost komuniciranja. Prejemanje mnenj, informacij in idej v jeziku, ki ga vsakodnevno uporabljajo in razumejo. In s tem seveda dostop do dejstev o lastništvu medijev in virih informacij. Omejitev dostopa do tovrstnih podatkov, bi morala biti utemeljena v primeru kršenja osnovnih človekovih pravic oziroma, ko je ogroženo splošno dobro v družbi.
Za realizacijo človeških pravic o sodelovanju, doprinosu ter ugodnostih, ki jih nudi neodvisna komunikacijska struktura je potrebno:
mednarodna pomoč pri razvoju neodvisnih medijev;
izobraževalni programi za profesionalen medijski kader;
ustanovitev neodvisnih, reprezentativnih združenj, sindikatov ali zvez novinarjev ter sodelavcev uredništva in založništva;
ter priznavanje in sprejetje mednarodnih standardov.
Torej, da bi vsi ljudje lahko aktivno sodelovali v procesih javnega komuniciranja morajo biti potrebno izobraženi, morajo imeti kritično medijsko refleksijo, zavedanje, računalniško pismenost ter potrebno izobrazbo glede vloge komunikacije v javnem prostoru.
Tudi novinarji bi morali biti pravno zaščiteni, skupaj z mednarodnim humanitarnim pravom, še posebaj v situacijah oboroženega konflikta. Mora jim biti zagotovljen varen dostop do virov informacij in mora jim biti omogočena uporaba pravnih sredstev, preko mednarodnih organov.
Vsi ljudje imajo pravico do izražanja mnenj in podajanja odgovorov ter zahtevanja kazni za medijsko škodo, zavajanje ali posredovanje napačnih informacij. Posamezni oškodovanci, bi morali imeti možnost popravka izjave, ki zadeva njihov interes, korist… . Nastalo škodo, bodisi iz namernih ali malomarnih dejanj, bi dokazovalo ustavno sodišče, posamezne države pa bi morale določiti in izvrševati primerne kazni.
Vsi ljudje imajo pravico do zaščite njihove kulturne identitete, kot npr. svobodno izražanje v jeziku, ki ga razumejo, prejemanje informacij v izobraževalnih ter ostalih institucijah in uporaba drugega jezika v manjšinskih področjih.
Vsi ljudje imajo pravico sodelovati in soodločati glede določanja informacij; glede razvoja in uporabe znanja, glede ohranitve in zaščite kulture in dediščine; glede izbire in uporabe komunikacijskih tehnologij ter glede strukture in politike v medijski industriji.
Tudi otroci imajo svoje pravice in sicer do medijske produkcije, ki mora biti kvalitetno oblikovana, tako da zadovolji njihove potrebe in vzpodbuja njihovo psihično ter fizično zdravje. Otroci imajo pravico do zaščite pred škodljivimi medijskimi vplivi in komercializacijskim izkoriščanjem.
Vsi ljudje imajo pravico do univerzalnega dostopa ter pravične uporabe spletnega prostora, kar zajema pravice do svobodnih in odprtih skupnosti, svobodno elektronsko izražanje, ter pravico do zaščite pred elektronskim nadzorom in vdorom. Torej podrobneje zaščito pred objavami obtožb, ki so irelevantne za javnost, pred objavami osebnih podatkov, fotografij, kakršnekoli osebne komunikacije brez odobritve.
Ljudje imajo pravico zahtevati aktivno preprečevanje prikazovanja sovraštva, predsodkov, nasilnih vsebin in vojne. Nasilje nikakor nebi smelo biti prikazovano kot normalno ali v zabavo, predvajati pa bi bilo treba dejanske posledice tovrstnega nasilja in možne alternative. Mediji se nebi smeli norčevati, posploševati ali preganjati ljudi na podlagi spola, rase, socialnega razreda, etničnosti, jezika, spolne usmeritve ter fizičnega ali mentalnega stanja.
Ljudje imajo pravico zahtevati od medijev, da se držijo pravil predpisanih postopkov v primeru sojenja, kar seveda pomeni, da mediji ne smejo nikakor napeljevati k krivdi, dokler ta ni dokazana, vdirati v zasebnost vpletenih in predvajati kriminalna sojenja dokler so ta v procesu.
Vsi imamo pravico do zaščite pred zavajajočimi in izkrivljenimi informacijami. Mediji bi se morali izogibati prikazovanju le-teh ter razkriti promocije, ki se skrivajo za domnevno izobrazbo, novicami in zabavo, ter opozoriti na izdelke, ki so razsipni, nepotrebni, ekološko ali kako drugače sporni. Oglaševanje namenjeno otrokom, bi moralo biti še posebaj obravnavano in pod posebnim pregledom.
Ljudje imajo pravico pričakovati medijsko odgovornost in medijsko upoštevanje standardov, ki so določeni v manifestu. V te namene bodo ustanovljeni mehanizmi, s samokontrolnimi organi, ki bi stremeli k doseganju skladnosti. Podpisniki manifesta si prizadevajo organizirati čim več nacionalnih in mednarodnih mehanizmov, za obveščanje javnosti; za izvajanje v čim večih državah ter mednarodnem pravu, za upoštevanje in prejemanje pritožb o zlorabah, za iskanje možnih rešitev in za razvoj in modifikacije v prihodnosti.
Moje mnenje:
Dejstvo je, da živimo v svetu prenasičenem z oglasnimi sporočili, da smo takorekoč na vsakem koraku bombardirani s strani medijev in oglaševalske industrije ter da je javni prostor komuniciranja vse prej kot javen in v rokah tistih, ki imajo kapital.
Tudi pravice, ki jih definirajo podpisniki People's Communication Charter-ja so dejstva, ki se zdijo, medtem ko jih bereš, popolnoma samoumevna in jasna. A v poplavi namigov, sporočil, obljub, opozarjanj, za katerimi vsi vemo stojijo predvsem komercialni ter politični interesi, se mi včasih zazdi, da je današnja javnost postala že tako otopela, tako imuna na dražljaje in prepuščena črednemu nagonu, da smo popolnoma pozabili, da bi, tako kot ima vsaka oseba osnovne človeške pravice, moral vsak posameznik imeti tudi svoje komunikacijske pravice. Ali sploh še koga zmoti žaljivo sporočilo, prikrivanje, zavajanje ali izkrivljanje informacij in množično prikazovanje nasilja kot nekaj vsakdanjega, »normalnega«? In se sploh še kdo vpraša čemu vse so danes izpostavljeni otroci?
Prav je, da se ustanavljajo organizacije, kot je People's Communication Charter, ki definirajo in se borijo proti kršenju teh pravic, a v realnosti, se mi žal zdi, bo preteklo še veliko časa preden bodo takšne institucije dobile pravno in sankcijsko moč. To pa predvsem zato, ker je za tako globalen premik, preureditev sistema in strukture medijske in oglaševalske industrije, potreben drastično spremenjen način razmišljanja v javnosti, v glavi vsakega posameznika. Ko se bomo sami pri sebi zavedali svojih pravic, svoje moči kot javnost, kot potrošna sila in se bomo začeli ustrezno izobraževati, da lahko razvijemo medijsko kritičen pogled in spremenimo procese komuniciranja, tako da bodo zadovoljili interes vseh, šele takrat lahko pričakujemo korenit napredek k dejanskim spremembam današnje družbe.
People's Communication Charter
(več informacij na http://www.pccharter.net)
Meni osebno najboljšo razlago za angleško definicijo samostalnika “charter” sem našla na naslovu http://en.wiktionary.org/wiki/charter
charter (plural charters)
a document issued by some authority, creating a public or private institution, and defining its purposes and privileges
a similar document conferring rights and privileges on a person, corporation etc
a contract for the commercial leasing of a vessel, or space on a vessel
the temporary hiring or leasing of a vehicle
a deed
Podpisniki in ustanovitelji Peoples communication charter-ja so v demokratičnem manifestu, če ga lahko tako imenujem, medijev in komuniciranja izpostavili oziroma določili osnovne pravice glede komuniciranja posameznikov.
Komunikacija je osnovna za življenje posameznikov ter življenje znotraj družbe. Vsi ljudje imajo pravico do sodelovanja v javnem komuniciranju ter sprejemanja odločitev, ki se nanašajo na komuniciranje znotraj in med posameznimi dužbami. Velika večina svetovne javnosti nima dostopa niti do osnovnih tehnoloških dosežkov, prvin oz. potrebščin za osnovno komunikacijo in celo življenje (več kot polovica jih ni še nikoli telefonirala).
Komercializacija medijev in koncentracija medijskega lastništva nista zmožni preskrbeti vseh kulturnih in informacijskih potreb, ne vključujeta množice različnih pogledov, mnenj, kulturnih izražanj ter diverznosti jezika, ki so nujno potrebni za komunikacijsko demokracijo.
Množično in vsiljivo medijsko nasilje polarizira družbo, zaostruje konflikte in kultivira v ljudeh strah ter neaupanje, kar jih posledično naredi ranljive in odvisne.
Trdijo, da vsakdanje stereotipično prikazovanje napačno predstavlja vsakega posameznika, vse nas in ožigosa tiste najbolj ranljive.
Zato so podpisniki ustanovili oziroma spisali People's Communication Charter kot manifest, ki definira vse komunikacijske pravice in odgovornosti vsakega posameznika, ki jih mora upoštevati vsaka demokratična družba skupaj z mednarodnim pravom. Te pravice so v nadaljevanju članka podrobno razložene v naslednjih 18-ih členih, ki jih bom opisala.
Manifest želi opozoriti na dejstvo, da mediji in javna komunikacija v današnjem svetu nedvomno vplivajo na naš način življenja in bi zato morali v svoji procesih komuniciranja upoštevati sledeče:
Vsi ljudje imajo pravico do spoštovanja, po načelu osnovnih človeških pravic in osnovnih standardov dostojanstva, integritete, identitete ter nediskriminacije.
Vsi ljudje imajo pravico dostopati do komunikacijski poti in kanalov, neodvisno od političnih ali komercializacijskih interesov.
Torej, za uveljavljanje teh pravic, bi moral imeti vsak posameznik pravičen dostop do lokalnih in globalnih virov ter objekte za konvencionalno in sodobno možnost komuniciranja. Prejemanje mnenj, informacij in idej v jeziku, ki ga vsakodnevno uporabljajo in razumejo. In s tem seveda dostop do dejstev o lastništvu medijev in virih informacij. Omejitev dostopa do tovrstnih podatkov, bi morala biti utemeljena v primeru kršenja osnovnih človekovih pravic oziroma, ko je ogroženo splošno dobro v družbi.
Za realizacijo človeških pravic o sodelovanju, doprinosu ter ugodnostih, ki jih nudi neodvisna komunikacijska struktura je potrebno:
mednarodna pomoč pri razvoju neodvisnih medijev;
izobraževalni programi za profesionalen medijski kader;
ustanovitev neodvisnih, reprezentativnih združenj, sindikatov ali zvez novinarjev ter sodelavcev uredništva in založništva;
ter priznavanje in sprejetje mednarodnih standardov.
Torej, da bi vsi ljudje lahko aktivno sodelovali v procesih javnega komuniciranja morajo biti potrebno izobraženi, morajo imeti kritično medijsko refleksijo, zavedanje, računalniško pismenost ter potrebno izobrazbo glede vloge komunikacije v javnem prostoru.
Tudi novinarji bi morali biti pravno zaščiteni, skupaj z mednarodnim humanitarnim pravom, še posebaj v situacijah oboroženega konflikta. Mora jim biti zagotovljen varen dostop do virov informacij in mora jim biti omogočena uporaba pravnih sredstev, preko mednarodnih organov.
Vsi ljudje imajo pravico do izražanja mnenj in podajanja odgovorov ter zahtevanja kazni za medijsko škodo, zavajanje ali posredovanje napačnih informacij. Posamezni oškodovanci, bi morali imeti možnost popravka izjave, ki zadeva njihov interes, korist… . Nastalo škodo, bodisi iz namernih ali malomarnih dejanj, bi dokazovalo ustavno sodišče, posamezne države pa bi morale določiti in izvrševati primerne kazni.
Vsi ljudje imajo pravico do zaščite njihove kulturne identitete, kot npr. svobodno izražanje v jeziku, ki ga razumejo, prejemanje informacij v izobraževalnih ter ostalih institucijah in uporaba drugega jezika v manjšinskih področjih.
Vsi ljudje imajo pravico sodelovati in soodločati glede določanja informacij; glede razvoja in uporabe znanja, glede ohranitve in zaščite kulture in dediščine; glede izbire in uporabe komunikacijskih tehnologij ter glede strukture in politike v medijski industriji.
Tudi otroci imajo svoje pravice in sicer do medijske produkcije, ki mora biti kvalitetno oblikovana, tako da zadovolji njihove potrebe in vzpodbuja njihovo psihično ter fizično zdravje. Otroci imajo pravico do zaščite pred škodljivimi medijskimi vplivi in komercializacijskim izkoriščanjem.
Vsi ljudje imajo pravico do univerzalnega dostopa ter pravične uporabe spletnega prostora, kar zajema pravice do svobodnih in odprtih skupnosti, svobodno elektronsko izražanje, ter pravico do zaščite pred elektronskim nadzorom in vdorom. Torej podrobneje zaščito pred objavami obtožb, ki so irelevantne za javnost, pred objavami osebnih podatkov, fotografij, kakršnekoli osebne komunikacije brez odobritve.
Ljudje imajo pravico zahtevati aktivno preprečevanje prikazovanja sovraštva, predsodkov, nasilnih vsebin in vojne. Nasilje nikakor nebi smelo biti prikazovano kot normalno ali v zabavo, predvajati pa bi bilo treba dejanske posledice tovrstnega nasilja in možne alternative. Mediji se nebi smeli norčevati, posploševati ali preganjati ljudi na podlagi spola, rase, socialnega razreda, etničnosti, jezika, spolne usmeritve ter fizičnega ali mentalnega stanja.
Ljudje imajo pravico zahtevati od medijev, da se držijo pravil predpisanih postopkov v primeru sojenja, kar seveda pomeni, da mediji ne smejo nikakor napeljevati k krivdi, dokler ta ni dokazana, vdirati v zasebnost vpletenih in predvajati kriminalna sojenja dokler so ta v procesu.
Vsi imamo pravico do zaščite pred zavajajočimi in izkrivljenimi informacijami. Mediji bi se morali izogibati prikazovanju le-teh ter razkriti promocije, ki se skrivajo za domnevno izobrazbo, novicami in zabavo, ter opozoriti na izdelke, ki so razsipni, nepotrebni, ekološko ali kako drugače sporni. Oglaševanje namenjeno otrokom, bi moralo biti še posebaj obravnavano in pod posebnim pregledom.
Ljudje imajo pravico pričakovati medijsko odgovornost in medijsko upoštevanje standardov, ki so določeni v manifestu. V te namene bodo ustanovljeni mehanizmi, s samokontrolnimi organi, ki bi stremeli k doseganju skladnosti. Podpisniki manifesta si prizadevajo organizirati čim več nacionalnih in mednarodnih mehanizmov, za obveščanje javnosti; za izvajanje v čim večih državah ter mednarodnem pravu, za upoštevanje in prejemanje pritožb o zlorabah, za iskanje možnih rešitev in za razvoj in modifikacije v prihodnosti.
Moje mnenje:
Dejstvo je, da živimo v svetu prenasičenem z oglasnimi sporočili, da smo takorekoč na vsakem koraku bombardirani s strani medijev in oglaševalske industrije ter da je javni prostor komuniciranja vse prej kot javen in v rokah tistih, ki imajo kapital.
Tudi pravice, ki jih definirajo podpisniki People's Communication Charter-ja so dejstva, ki se zdijo, medtem ko jih bereš, popolnoma samoumevna in jasna. A v poplavi namigov, sporočil, obljub, opozarjanj, za katerimi vsi vemo stojijo predvsem komercialni ter politični interesi, se mi včasih zazdi, da je današnja javnost postala že tako otopela, tako imuna na dražljaje in prepuščena črednemu nagonu, da smo popolnoma pozabili, da bi, tako kot ima vsaka oseba osnovne človeške pravice, moral vsak posameznik imeti tudi svoje komunikacijske pravice. Ali sploh še koga zmoti žaljivo sporočilo, prikrivanje, zavajanje ali izkrivljanje informacij in množično prikazovanje nasilja kot nekaj vsakdanjega, »normalnega«? In se sploh še kdo vpraša čemu vse so danes izpostavljeni otroci?
Prav je, da se ustanavljajo organizacije, kot je People's Communication Charter, ki definirajo in se borijo proti kršenju teh pravic, a v realnosti, se mi žal zdi, bo preteklo še veliko časa preden bodo takšne institucije dobile pravno in sankcijsko moč. To pa predvsem zato, ker je za tako globalen premik, preureditev sistema in strukture medijske in oglaševalske industrije, potreben drastično spremenjen način razmišljanja v javnosti, v glavi vsakega posameznika. Ko se bomo sami pri sebi zavedali svojih pravic, svoje moči kot javnost, kot potrošna sila in se bomo začeli ustrezno izobraževati, da lahko razvijemo medijsko kritičen pogled in spremenimo procese komuniciranja, tako da bodo zadovoljili interes vseh, šele takrat lahko pričakujemo korenit napredek k dejanskim spremembam današnje družbe.
Tuesday, February 02, 2010
IZPITNI ROK
Izpitni rok je: 24.2. ob 15.30 v ucilnici 306. Izpitne naloge mi posljite po mejlu najkasneje do ponedeljka 21.2.
Uspesen studij zelim, dr. Oliver Vodeb
Uspesen studij zelim, dr. Oliver Vodeb
Subscribe to:
Posts (Atom)
Posts
