People's Communication Charter

RAZMIŠLJA: TIJANA ČVORAK


People's Communication Charter

(več informacij na http://www.pccharter.net)

Meni osebno najboljšo razlago za angleško definicijo samostalnika “charter” sem našla na naslovu http://en.wiktionary.org/wiki/charter

charter (plural charters)

a document issued by some authority, creating a public or private institution, and defining its purposes and privileges

a similar document conferring rights and privileges on a person, corporation etc

a contract for the commercial leasing of a vessel, or space on a vessel

the temporary hiring or leasing of a vehicle

a deed

Podpisniki in ustanovitelji Peoples communication charter-ja so v demokratičnem manifestu, če ga lahko tako imenujem, medijev in komuniciranja izpostavili oziroma določili osnovne pravice glede komuniciranja posameznikov.



Komunikacija je osnovna za življenje posameznikov ter življenje znotraj družbe. Vsi ljudje imajo pravico do sodelovanja v javnem komuniciranju ter sprejemanja odločitev, ki se nanašajo na komuniciranje znotraj in med posameznimi dužbami. Velika večina svetovne javnosti nima dostopa niti do osnovnih tehnoloških dosežkov, prvin oz. potrebščin za osnovno komunikacijo in celo življenje (več kot polovica jih ni še nikoli telefonirala).

Komercializacija medijev in koncentracija medijskega lastništva nista zmožni preskrbeti vseh kulturnih in informacijskih potreb, ne vključujeta množice različnih pogledov, mnenj, kulturnih izražanj ter diverznosti jezika, ki so nujno potrebni za komunikacijsko demokracijo.

Množično in vsiljivo medijsko nasilje polarizira družbo, zaostruje konflikte in kultivira v ljudeh strah ter neaupanje, kar jih posledično naredi ranljive in odvisne.

Trdijo, da vsakdanje stereotipično prikazovanje napačno predstavlja vsakega posameznika, vse nas in ožigosa tiste najbolj ranljive.

Zato so podpisniki ustanovili oziroma spisali People's Communication Charter kot manifest, ki definira vse komunikacijske pravice in odgovornosti vsakega posameznika, ki jih mora upoštevati vsaka demokratična družba skupaj z mednarodnim pravom. Te pravice so v nadaljevanju članka podrobno razložene v naslednjih 18-ih členih, ki jih bom opisala.

Manifest želi opozoriti na dejstvo, da mediji in javna komunikacija v današnjem svetu nedvomno vplivajo na naš način življenja in bi zato morali v svoji procesih komuniciranja upoštevati sledeče:

Vsi ljudje imajo pravico do spoštovanja, po načelu osnovnih človeških pravic in osnovnih standardov dostojanstva, integritete, identitete ter nediskriminacije.

Vsi ljudje imajo pravico dostopati do komunikacijski poti in kanalov, neodvisno od političnih ali komercializacijskih interesov.

Torej, za uveljavljanje teh pravic, bi moral imeti vsak posameznik pravičen dostop do lokalnih in globalnih virov ter objekte za konvencionalno in sodobno možnost komuniciranja. Prejemanje mnenj, informacij in idej v jeziku, ki ga vsakodnevno uporabljajo in razumejo. In s tem seveda dostop do dejstev o lastništvu medijev in virih informacij. Omejitev dostopa do tovrstnih podatkov, bi morala biti utemeljena v primeru kršenja osnovnih človekovih pravic oziroma, ko je ogroženo splošno dobro v družbi.

Za realizacijo človeških pravic o sodelovanju, doprinosu ter ugodnostih, ki jih nudi neodvisna komunikacijska struktura je potrebno:

mednarodna pomoč pri razvoju neodvisnih medijev;

izobraževalni programi za profesionalen medijski kader;

ustanovitev neodvisnih, reprezentativnih združenj, sindikatov ali zvez novinarjev ter sodelavcev uredništva in založništva;

ter priznavanje in sprejetje mednarodnih standardov.

Torej, da bi vsi ljudje lahko aktivno sodelovali v procesih javnega komuniciranja morajo biti potrebno izobraženi, morajo imeti kritično medijsko refleksijo, zavedanje, računalniško pismenost ter potrebno izobrazbo glede vloge komunikacije v javnem prostoru.

Tudi novinarji bi morali biti pravno zaščiteni, skupaj z mednarodnim humanitarnim pravom, še posebaj v situacijah oboroženega konflikta. Mora jim biti zagotovljen varen dostop do virov informacij in mora jim biti omogočena uporaba pravnih sredstev, preko mednarodnih organov.

Vsi ljudje imajo pravico do izražanja mnenj in podajanja odgovorov ter zahtevanja kazni za medijsko škodo, zavajanje ali posredovanje napačnih informacij. Posamezni oškodovanci, bi morali imeti možnost popravka izjave, ki zadeva njihov interes, korist… . Nastalo škodo, bodisi iz namernih ali malomarnih dejanj, bi dokazovalo ustavno sodišče, posamezne države pa bi morale določiti in izvrševati primerne kazni.

Vsi ljudje imajo pravico do zaščite njihove kulturne identitete, kot npr. svobodno izražanje v jeziku, ki ga razumejo, prejemanje informacij v izobraževalnih ter ostalih institucijah in uporaba drugega jezika v manjšinskih področjih.

Vsi ljudje imajo pravico sodelovati in soodločati glede določanja informacij; glede razvoja in uporabe znanja, glede ohranitve in zaščite kulture in dediščine; glede izbire in uporabe komunikacijskih tehnologij ter glede strukture in politike v medijski industriji.

Tudi otroci imajo svoje pravice in sicer do medijske produkcije, ki mora biti kvalitetno oblikovana, tako da zadovolji njihove potrebe in vzpodbuja njihovo psihično ter fizično zdravje. Otroci imajo pravico do zaščite pred škodljivimi medijskimi vplivi in komercializacijskim izkoriščanjem.

Vsi ljudje imajo pravico do univerzalnega dostopa ter pravične uporabe spletnega prostora, kar zajema pravice do svobodnih in odprtih skupnosti, svobodno elektronsko izražanje, ter pravico do zaščite pred elektronskim nadzorom in vdorom. Torej podrobneje zaščito pred objavami obtožb, ki so irelevantne za javnost, pred objavami osebnih podatkov, fotografij, kakršnekoli osebne komunikacije brez odobritve.

Ljudje imajo pravico zahtevati aktivno preprečevanje prikazovanja sovraštva, predsodkov, nasilnih vsebin in vojne. Nasilje nikakor nebi smelo biti prikazovano kot normalno ali v zabavo, predvajati pa bi bilo treba dejanske posledice tovrstnega nasilja in možne alternative. Mediji se nebi smeli norčevati, posploševati ali preganjati ljudi na podlagi spola, rase, socialnega razreda, etničnosti, jezika, spolne usmeritve ter fizičnega ali mentalnega stanja.

Ljudje imajo pravico zahtevati od medijev, da se držijo pravil predpisanih postopkov v primeru sojenja, kar seveda pomeni, da mediji ne smejo nikakor napeljevati k krivdi, dokler ta ni dokazana, vdirati v zasebnost vpletenih in predvajati kriminalna sojenja dokler so ta v procesu.

Vsi imamo pravico do zaščite pred zavajajočimi in izkrivljenimi informacijami. Mediji bi se morali izogibati prikazovanju le-teh ter razkriti promocije, ki se skrivajo za domnevno izobrazbo, novicami in zabavo, ter opozoriti na izdelke, ki so razsipni, nepotrebni, ekološko ali kako drugače sporni. Oglaševanje namenjeno otrokom, bi moralo biti še posebaj obravnavano in pod posebnim pregledom.

Ljudje imajo pravico pričakovati medijsko odgovornost in medijsko upoštevanje standardov, ki so določeni v manifestu. V te namene bodo ustanovljeni mehanizmi, s samokontrolnimi organi, ki bi stremeli k doseganju skladnosti. Podpisniki manifesta si prizadevajo organizirati čim več nacionalnih in mednarodnih mehanizmov, za obveščanje javnosti; za izvajanje v čim večih državah ter mednarodnem pravu, za upoštevanje in prejemanje pritožb o zlorabah, za iskanje možnih rešitev in za razvoj in modifikacije v prihodnosti.

Moje mnenje:

Dejstvo je, da živimo v svetu prenasičenem z oglasnimi sporočili, da smo takorekoč na vsakem koraku bombardirani s strani medijev in oglaševalske industrije ter da je javni prostor komuniciranja vse prej kot javen in v rokah tistih, ki imajo kapital.

Tudi pravice, ki jih definirajo podpisniki People's Communication Charter-ja so dejstva, ki se zdijo, medtem ko jih bereš, popolnoma samoumevna in jasna. A v poplavi namigov, sporočil, obljub, opozarjanj, za katerimi vsi vemo stojijo predvsem komercialni ter politični interesi, se mi včasih zazdi, da je današnja javnost postala že tako otopela, tako imuna na dražljaje in prepuščena črednemu nagonu, da smo popolnoma pozabili, da bi, tako kot ima vsaka oseba osnovne človeške pravice, moral vsak posameznik imeti tudi svoje komunikacijske pravice. Ali sploh še koga zmoti žaljivo sporočilo, prikrivanje, zavajanje ali izkrivljanje informacij in množično prikazovanje nasilja kot nekaj vsakdanjega, »normalnega«? In se sploh še kdo vpraša čemu vse so danes izpostavljeni otroci?

Prav je, da se ustanavljajo organizacije, kot je People's Communication Charter, ki definirajo in se borijo proti kršenju teh pravic, a v realnosti, se mi žal zdi, bo preteklo še veliko časa preden bodo takšne institucije dobile pravno in sankcijsko moč. To pa predvsem zato, ker je za tako globalen premik, preureditev sistema in strukture medijske in oglaševalske industrije, potreben drastično spremenjen način razmišljanja v javnosti, v glavi vsakega posameznika. Ko se bomo sami pri sebi zavedali svojih pravic, svoje moči kot javnost, kot potrošna sila in se bomo začeli ustrezno izobraževati, da lahko razvijemo medijsko kritičen pogled in spremenimo procese komuniciranja, tako da bodo zadovoljili interes vseh, šele takrat lahko pričakujemo korenit napredek k dejanskim spremembam današnje družbe.