RAZMIŠLJA: SARA MUŠIČ*
Kellner v eseju razglablja o prežetosti sodobne družbe z medijskim spektaklom, ki postaja eden glavnih organizacijskih principov ekonomije, politike, družbe, kulture in vsakdanjega življenja. Ekonomija spektakel izkorišča za promocijo, reprodukcijo, kroženje in prodajo dobrin.
Postaja ekonomija zabave. Množični mediji se združujejo v spektakel tehnokulture, kjer zabava in novice postanejo eno (infotainment). Politični in družbeni konflikti; vse je le zabavna predstava množičnih medijev. Umori, teroristični napadi, škandali medijskih, športnih in političnih zvezd ter nasilje vsakodnevnega življenja pa proizvajajo nove vsebine za fantazme, sanje in želje, ki bistveno vplivajo na posameznikove misli in dejanja ter tako sooblikujejo družbo, njene osnovne vrednote in s tem posameznika in njegov odnos do samega sebe.
Kellner ob razvijanju lastnega predstavi koncept družbe spektakla kot ga je zasnoval francoski teoretik Guy Debord s svojo skupino Situationist International, ki močno vpliva na sodobne teorije družbe in kulture. Ko opisuje družbo ujeto v neskončno produkcijo in potrošnjo podob, dobrin in dogodkov pravi:
„When the real world changes into simple images, simple images become real beings and effective motivations of a hypnotic behavior.“
V družbi spektakla je videz vse. Tako vid postane najpomembnejše človekovo čutilo, ker je tudi najbolj abstraktno in tako sovpada s splošno abstrahirano sodobno družbo .
Po Debordu je spektakel orodje sprave in depolitizacije, je trajna opijska vojna, ki poneumlja družbene subjekte. Povezan je s konceptom ločitve in pasivnosti za pokorno uživanje spektakla. Tako človeka postavi v vlogo neudelženega, neaktivnega,neživega gledalca obsojenega na potrošnjo in uživanje v spektaklu, ki ga posledično odtujuje od lastnega kreativnega potenciala in razvijanja lastne domišljije.
Ekonomija spektakla je ekonomija zabave, kjer se posel in zabava zlijeta v eno. Če si zabaven si opažen. Korporacije tako tekmujejo v tem, katera bo dovolj zabavna, da bi pritegnila gledalčevo pozornost. In merila so čedalje višja. Ljudi marsikaj, kar bi jih nekoč nasmejalo, danes dolgočasi. So pač marsičesa vajeni. Tako otopele pa je potrošnike čedalje težje navdušiti. Tega se zaveda tudi politika, ki postaja vedno bolj igriva, skoraj simpatična.
McDonald's, Nike, Microsoft, Madonna, Michael Jordan, olimpijske igre, Super Bowl, NBA Championships, športni stadioni, Beckham in Posh, Hollywood, Spiderman, Survivor, Big brother, vsakdanje življenje, vojna proti terorizmu, moda, arhitektura, glasba, hrana, erotika, računalniške igre,... medtem ko se medijski spektakel širi, pa se na obzorju pojavlja megaspektakel, interaktiven, novi virtualen spektakel ciberprostorov.
Kje in kdaj se ta burleska konča, se sprašujem.
Aplavz predstavi, katere glavna igralka je ideja brez vsebine! Škoda le, da je ta senzacionalni šov svojo fetišizacijo podobe pripeljal tako daleč, da kreira družbeno realnost. Dober primer prodajanja zgolj ideje o nečem je po mojem mnenju Coca-Cola Zero. Srhljivo, ko lahko v lep papir zaviješ prazen nič, to prodaš milijonom in poleg celo diktiraš kako naj milijoni mislijo, čutijo in reagirajo. A kaj hočemo, show must go on.
In res, neskončna predstava kar traja. Ob čemer najbolj skrbi dejstvo, da kod del spektakla dojemamo tudi resne probleme, kar pa naenkrat ni več tako simpatično in zabavno. Zatopljeni smo v svoje skrbi, utrujeni od strahu in frustracij, nenehne gonje za užitkom ter občutkov krivde, ker v bistvu ne znamo uživati in smo ob vsem, kar je na voljo še vedno nesrečni.
Ujeti v začaran krog, kjer zaradi obilice vsebinsko bolj ali manj praznih stvari in nasičenosti sporočil o teh stvareh in drugih nefizičnih produktih, stvari in njih oglaševanje postajajo vedno bolj provokativne, celo nasilne, samo zato, da bi bilo v tej množici razpoložljivega opaženo. Stiska, ki jo človek ob tem občuti se jasno kaže v boleznih sodobnega človeka, v depresiji, raznih tesnobah, paranojah... ko je užitek presežen nastopi bolečina.
Resnica boli, a hkrati prinaša ključno spoznanje, da zadovoljevanje zunanjih potreb, torej umetno privzgojenih želja nikoli ne bo prineslo zadovoljstva.
Wednesday, November 03, 2010
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
3 comments:
Coca-cola Zero je fantastičan primer načrtovanega marketinga. Ko so light proizvodi začeli biti popularni, namreč, zgodilo se je to da so se večinom s tem ukvarjale ženske. Coca-cola Zero je naredila korak naprej in to zgodbo je približala moški publiki. Meni je nasplošno ta ideja o selekciji popolna bedarija. Če se mi pije voda v roza pakiranju bom pil to vodo in boli me kar ostali mislijo.
Samo se mi zdi da danes živimo v času ko smo več-manj vsi brendirani kot osebe in zaradi tega hočemo da se proizvodi prilagajajo nam.
Kruha in iger je ideja ki se očitno nikoli ne bo spremenila ker jo očitno imamo v genih.
Problem je ta da se ne znamo zabavat, oziroma ne znamo uživati in potem samo nekaj iščemo in ni sami ne vemo kaj in se nas lahko izmanipulira z vsako bedarijo.
Očitno z mediji podprt spektakel na ljudi res deluje kot prižgana žarnica na muhe - ne morejo si pomagati, da ne bi padli pod njegov vpliv. Morda je tako ravno zato, ker ljudje hlepijo po nečem, kar jim bo osmislilo ali popestrilo življenje v sivem birokratskem svetu, kjer je "svoboda" le še svoboda odločanja med blagovnimi znamkami. Dejstvo je, da so ljudje otopeli od konstantnega bombardiranja s podobami ter vsebinami in verjetno potrebujejo šok ali spektakel, da sploh resno pritegne njihovo pozornost ... Vendar vse to služi le manipulaciji za tržne in/ali politične namene (danes je tako vse eno in isto), pasivizaciji ljudstva in oddaljevanju ljudi od pravih izvorov moči. Dober primer je post-9/11 Amerika, kjer se stalno rola posnetke rušenja dvojčkov, umetno pumpa strah pred vzhodnjaškim "terorizmom" ter vztrajno in dosledno zateguje osebne (in politične) svoboščine v imenu "varnosti". Vojaško-industrijsko-bančniški kompleks dobi novo igro, ki se ji reče Vojna proti terorizmu, ki bo še dolga leta skrbela, da ima od vojne in vojaške industrije odvisno ameriško gospodarstvo molzno kravo brez omejenega roka trajanja (saj se terorizem lahko namreč nepričakovano pojavi kjerkoli in kadarkoli ;))... Vse omogočeno s spretno medijsko manipulacijo, spektaklom 11.septembra, ki je pogubno vplival na globalno-politične razmere.
BTW še mini link, ker se je nekaj omenjalo Coca-Colo: http://www.chiapaspeacehouse.org/en/story/newsletter/coca-cola-and-water-resources-chiapas
Ne vem če ste to že slišali/prebrali, sicer morda malce off-topic ampak vseeno relevantno ;)
Meni se zdi žalostno predvsem to, da v vsej tej množici informacij, ki nas obkrožajo včasih še sami ne vemo kaj je uredu in kaj nam škoduje. Vsa ta poplava medijskih spektaklov človeka, ki se tega vsega zaveda, začne dušiti in odrivati od družbe, če nisi hip in ne piješ coca cole zero hkrati pa bereš vse o terorizmu in gledaš prenose brulesk politikov in to komentiraš preko FB ...zabavno/grozljiva/dušljiva predstava, ki se odvija pred nami vsemi, a se je niti dobro ne zavedamo, če se jo sploh..in kdaj bo zavesa padla je samo vprašanje časa.
Post a Comment