RAZMIŠLJA:JAKOB BEKŠ
SENTENCED TO BUY
V poglavju "Sentenced to buy" Rick Poynor govori o oglasni kampanji italijanskega proizvajalca oblacil United Colors of Benetton z naslovom "We, on Death Row" (Mi, v vrsti za smrt). Kampanja (katere stroški so bili ocenjeni na 20 milijonov dolarjev) v seriji oglasov prikazuje portrete 26 ameriških obsojencev na smrt (25 moških in ena ženska), ob fotografijah pa so napisana njihova imena, rojstni datum, zlocin, za katerega so bili obsojeni ter nacin usmrtitve. Oglas vsebuje tudi napis "Sentenced to death" in obvezni Benettonov znak.
Snovalca kampanje, kreativni direktor Oliver Toscani in novinar Ken Shullman pravita, da z delom nista imela namena opravicevati zlocinov obsojencev, pac pa sta želela, da jih javnost opazi ter v njihovih strmecih oceh najde clovecnost, da jih sprejme kot (so)ljudi. Zaporniki so obicajno namrec prikazani v zaporniških oblekah, neurejeni, z izgledom, ki sugerira njihovo ocitno krivdo. Prav zato so zaporniki tu predstavljeni preko serije elegantnih Toscanijevih portretov, ki na velikih billboardih v opazovalcih/mimoidocih vzbujajo obcutke prek socutja do zgroženosti. Prav oglasi na billboardih, pravi Poynor, so nevdomno bolj ucinkoviti od ostalih oglaševalskih sredstev (npr. casopis, internet...), ki jih je veliko lažje prezreti.
Odziv na kampanjo, predvsem v državah s smrtno kaznijo (ZDA), je bil buren. Nekateri kritiki so menili, da Benetton povelicuje obsojence in iz njih dela žrtve, drugi so opozarjali, da je obcutljivo temo uporabil zato, da je zaslužil. V odgovor je Toscani izjavil: »Zaslužil bi tako ali drugace. Moja pa je bila odlocitev ali bom kamero usmeril v nekaj zanimivega ali nekaj neumnega.« Dodal je še, da ce se novinar osredotoci na nek resen problem, mu nihce ne ocita, da skuša zgodbo prodati medijem. Ko to stori oglaševalec, je to neokusno, vzbuja proteste.
A Toscani je šel predalec – s svojo kampanjo je povzrocil bes v ZDA, posebej pri sorodnikih žrtev portretiranih zlocincev. V nekaterih veleblagovnicah so umaknili s polic vse Benettonove izdelke, zapirali so Benettonove trgovine, v 12 državah so oglase prepovedali, sledile so civilne tožbe. (Oglasna kampanja je tudi povzrocila okrepitev oglaševalskih omejitev: ASA Advertising Standards Authority je predlagala, da jim dajo 'sporni' oglaševalci svoje oglase predhodno na vpogled.) Posledicno je Toscani zapustil Benetton, kjer je 16 let ustvarjal provokacije. Se je pa s svojim delom, ki ocitno še sedaj odmeva, zapisal v zgodovino oglaševanja.
Je uporaba tovrstne socialne tematike v komercialne namene sporna? Ali obstaja povezava med smrtno kaznijo in Benettonovimi pisanimi puloverji? Gre za ocitno protislovje med vsebino in osnovnim namenom oglasa (= privabiti kupce). Kot pravi Poynor, je nujno, da se po tem nenehno vprašujemo, kajti sicer se lahko zabriše meja med oglaševanjem in novinarstvom. Kot pravi Toscani pa pojav takšne tematike v nekem drugacnem (komercialnem) kontekstu pritegne pozornost gledalcev, ki so sicer že vajeni in ostajajo neprizadeti ob grozotah iz dnevnih porocil.
Kampanja ne oglašuje produkta, pac pa skozi kontroverzne podobe kriticno promovira socialno problematiko. To je Benettonova tradicija, odkar sodeluje z Oliverjem Toscanijem, ki je iz oglasov odstranli oblacila in se osredotocil na prikazovanje kontroverznih tem kot so AIDS, rasizem, vojna, religija, navsezadnje tudi smrtna kazen. Prodaja je bila po teh oglasnih akcijah izredno uspešna. Zgodnji oglasi so prikazovali etnicno mešane modele v pisanih, raznolikih puloverjih – rasno harmonijo - in so pritegnili svetovne kupce.
Toscanijeve kampanje so del trenda, v katerem oglaševalci poskušajo vkljuciti dileme kulturnega prostora kot sredstvo za 'zagon' svojih znamk. Ce se ta trend razvije, pravi Poynor, bodo veliki oglaševalci snovali kulturo. Kajti, ce bi mnogi oglaševalci sledili Toscanijevemu zgledu, bi Benetton izgubil prednost, ekskluzivnost oglaševalskega pristopa, predvsem pa bi se zabrisale drobne razlike med neodvisnim mnenjem in komercialnimi interesi, kar bi privedlo do izkorišcanja resnih tematik s strani korporacij za lastne komercialne koristi.
Osebno mislim, da gre pri konkretnem primeru Toscanijeve kampanje za popoln primer izkorišcanja perecih tematik za promocijo znamke Benetton. Gre le za ustvarjanje imidža, da se Benetton zaveda vseh problemov in tematik, ki jih izpostavljajo njihove kampanje, hkrati pa prikrivanje dejstva, da glede njih ne storijo nicesar konkretnega in da jim gre le za podobo znamke. To, da se doticne tematike pojavljajo v drugacnem kontekstu kot so ga gledalci navajeni, njihovega odnosa do teh tematik po mojem ne bo drasticno spremenilo. Ce so ljudje neobcutljivi na grozote iz dnevnih porocil, zakaj bi bilo pri oglaševalskih kampanjah drugace? Drznil bi si celo trditi da vsakršna uporaba tovrstnih tematik znotraj komercialnega diskurza te tematike apriori banalizira in relativizira ter jih oropa potenciala za dejanske družbene spremembe. Vsem je namrec jasno, da smrtna kazen in Benettonove pisane obleke nimajo nic skupnega, hkrati pa tudi vemo, da vsi oglasi nekaj "prodajajo", zato lahko iz vsega verjetno potegnemo zakljucek, da nam Benetton kljub vsej Toscanijevi filozofiji prek teh oglasov "prodaja" videz socialno-kriticne/cutece znamke.
SHOPPING ON PLANET IRONY
Rick Poynor devetdeseta leta 20. stoletja opisuje kot leta ironije. Ironija je bila trend tega casa, kar se je manifestiralo tudi v oglaševanju.
Ironijo kot pristop k oglaševanju je uporabila italijanska modna hiša Diesel v svoji prvi globalni oglasni kampanji Successful Living. Gre za serijo oglasov, ki ironicno prikazujejo 'žanrske' podobe, na temo družine, politike, religije... Serija plakatov (kreativni direktor Joakim Jonason) tako prikazuje sadisticne zobozdravnike, parado zagorelih castilcev sonca, Kristusovo vrnitev na Zemljo v obliki majhnega zelenega vesoljca, generale v plenicah, kanibalske prašice... Eden za drugim so prihajali ti 'nori' oglasi, katerih namen je bilo težko dešifrirati, razen tega, da jim je prakticno vsaka tema (družina, ljubezen, zgodovina, okolje) prirocen material za 'zabavo brez obveznosti', kot njihovim kupcem.
Leta 1998 je Diesel lansiral serijo sedmih oglasov, ki prikazujejo inserte iz težkega življenja v Severni Koreji v nasprotju z svetom, ki ga ponujajo oglasi. Gre, kot trdi Poynor, za ene najbolj nenavadnih in problematicnih podob tistega casa. Eden od oglasov prikazuje ulicno sceno in beraca z otrokom. Na stavbi zraven njiju visi oglas (oglas v oglasu), ki prikazuje srecen zahodni par, oblecen v Diesel, in oglašuje izmišljeno potovalno agencijo Lucky Tours, z geslom: » Pobegnite zdaj!« Ocitno gre za komentar, smešenje neizogibne invazije globalizacije, ki preko blagovnih znamk sili svojo mentaliteto v druge kulture in pogosto popolnoma ignorira dogajanje v teh državah (ironija je, da prav to pocne tudi Diesel kot globalna znamka). Vprašanje, ki se tu poraja je, da je oglaševanje pravzaprav najmanj primeren medij za izvrševanje tovrstnih javnih diskusij (glej Benetton). Gre za obliko shockvertisinga, ki naj bi zbujalo dolocena obcutja (trpljenje, pravicnost...) vendar pa v komercialnem kontekstu vse potisne na nivo farse, šale. Ironija zastre pogled na tisto, kar je resnicno pomembno.
Drug oglas prikazuje skupino ali družino prašicev, ki sedijo okoli praznicno obložene mize, katere center je tudi sam prašic kot jed. Ob strani stoji 'Diesel'' oseba, jih opazuje tem se pri tem ocitno zabava. Plakat se je pojavil v casu božicnih, novoletnih praznovanj leta 1995. In poudarja, odseva koncept požrešnosti, kot enega izmed sedmih grehov. Simbolicno pokaže, kako ljudje v tem casu ''žremo kot svinje''. Pecena svinja kot jed ilustrira kanibalizem, samozadovoljitev, ceprav na racun drugih, kot posledica kapitalizma, kjer se rojevajo in krepijo vedno nova nasprotja: revšcina-bogastvo, dobri-slabi, clovek-žival. Diesel oseba ima pregled nad dogajanjem, ga opazuje in simbolicno predstavlja družbo na splošno, ki opazuje izbrance (skupina prašicev) in njihovo vedenje (kanibalizem - pohlep, požrešnost). Ta oseba je zunaj tega izbranega kroga, kar izraža tako z obnašanjem kot z obleko, kar sugerira Diesel kot podjetje, ki porabnikom ponuja drugacnost, samozavedanje in družbeno zavedanje hkrati.
Podjetje Diesel je prepleteno z ironijo, kot pravi Poynor. ''Skrivajo'' svoje italijansko poreklo in svojo lokalnost, obenem pa se preko angleškega prenosnika (ime Diesel!) predstavljajo svetu – ker si želijo delovati, vplivati, biti poznani globalno. A kljub temu, da svojo željo - biti globalna blagovna znamka - odkrito priznavajo, se v oglaševanju postavljajo proti globalizaciji kot velikemu sodobnemu problemu.
Diesel: ''We want to discuss more important things than just what we're selling. And we want to show that this is a company that is concerned about more than just dollars." Kot prej omenjeni Benetton, bi tudi oni radi delovali 'iskreni' in zavedni oglaševalci – a (ironicno) vseeno ne toliko zavedni, da ne bi zapravljali milijone dolarjev za kaj drugega kot oglaševanje. Kot pri Benettonu gre tudi tu za ustvarjanje imidža blagovne znamke, ceprav z uporabo nekoliko drugacnih sredstev. Tovrstna oglaševalska ironija in cinizem na žalost doprinašata le k dodatni relativizaciji problematik ter ne pripomoreta k družbenim spremembam ali ustvarjanju pogojev zanje. Prav tako tovrsten pristop ne odpira možnosti za širši diskurz o obravnavanih tematikah, ker le-te ostajajo hermeticno zaprte znotraj konteksta samega oglaševanja.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Posts
12 comments:
Medijski spektakel, infotainment, politična propaganda,... vse to je design za vsiljevanje mnenja, želja in vedenja posameznikom. Za pranje možganov vsem, ki so dovzetni, tistim manj izobraženim, ki navadno niso sposobni videti preko, ki gledajo, pa ne vidijo in so zato dovzetnejši za razne sugestije. Tovrstno oblikovanje je zame absolutistična diktatura. Je zanikanje posameznika kot individuuma. In nenazadnje je zastarel koncept.
Shockvertizing je sicer razmeroma nov pa vendar sodi zraven. Morda ne na prvi videz. Ampak prvi itak vara, tako da je treba vse vzet pod drobnogled in tako ugotovimo naslednje...
...propaganda in medijski spektakel in podobno deluje na način prepričevanja, kjer z uporabo najosnovnejših likovnih načel in na način neizpodbitnih tez v smislu; dam ti greh in kazen, in nagrado za pravilno vedenje in to je to, freedom of choise... kaj bi še rad, nimaš se kej pritoževat, če si narobe izbral si sam kriv, med vsem kar je na razpolago bi se pa že lahko prav odločil in če si nezadovoljen lahko kupiš to in ono za tolažbo,... zadovoljstvo, sreča in užitek vse je na voljo, samo kupi ipd. To je ta mineštra v kateri se počasi kuhamo in se ji reče kapitalizem.
In ko se tisti redki posamezniki, ki po čudežu vidijo preko tovrstne manipulacije, dovolj namnožijo navadno ne postanejo uporniško gibanje, ampak prej le nova ciljna publika. In zdi se, da mnoge korporacije danes kar v zasedi čakajo na tovrstne skupine ˝upornikov˝, ki jim potem ponudijo nekaj novega, nekaj svežega, nekaj odgovornejšega... neko alternativo...karkoli samo, da se proda.
O tem smo govorili zadnjič na primeru Mtvja in o tem govorimo danes na primeru Benettona in Diesla. Na neki točki se mi to sicer ne zdi slab poizkus širjenja obzorja množicam, ampak dokler je v službi kapitala je še vedno del taiste mineštre in če se navidezno povzdiguje nad njo to v bistvu pomeni samo to, da zavaja. To isto pa dela propaganda, torej nič novega, že videno... zato je skrajno absurdno, ko se ravno tovrsten design obnaša kot da meji že na umetnost.
Če pa govorimo o iskreni, odgovorni in nezavajajoči vizualni komunikaciji pa je po mojem mnenju to tisto mejno področje, točka prešitja, kjer je možen dialog med umetnostjo, znanostjo in množico.
Kajti oblikovalec pozna skrivnosti likovne teorije, moč podobe, barv in simbolov. Ima torej znanje za vzpostavitev dialoga v jeziku, ki je načeloma povsod razumljen. Namreč likovni jezik. In ima znanje, da določene ideje, misli in filozofije, ki so v okviru umetnosti in znanosti težko razumljene približa manj izobraženim.
To svojo pozicijo moramo razumeti, se je zavedati, je ne izkoriščati in svoje poslanstvo odgovorno izpolnjevati.
Medijski spektakel, infotainment, politična propaganda,... vse to je design za vsiljevanje mnenja, želja in vedenja posameznikom. Za pranje možganov vsem, ki so dovzetni, tistim manj izobraženim, ki navadno niso sposobni videti preko, ki gledajo, pa ne vidijo in so zato dovzetnejši za razne sugestije. Tovrstno oblikovanje je zame absolutistična diktatura. Je zanikanje posameznika kot individuuma. In nenazadnje je zastarel koncept.
Shockvertizing je sicer razmeroma nov pa vendar sodi zraven. Morda ne na prvi videz. Ampak prvi itak vara, tako da je treba vse vzet pod drobnogled in tako ugotovimo naslednje...
...propaganda in medijski spektakel in podobno deluje na način prepričevanja, kjer z uporabo najosnovnejših likovnih načel in na način neizpodbitnih tez v smislu; dam ti greh in kazen, in nagrado za pravilno vedenje in to je to, freedom of choise... kaj bi še rad, nimaš se kej pritoževat, če si narobe izbral si sam kriv, med vsem kar je na razpolago bi se pa že lahko prav odločil in če si nezadovoljen lahko kupiš to in ono za tolažbo,... zadovoljstvo, sreča in užitek vse je na voljo, samo kupi ipd. To je ta mineštra v kateri se počasi kuhamo in se ji reče kapitalizem.
In ko se tisti redki posamezniki, ki po čudežu vidijo preko tovrstne manipulacije, dovolj namnožijo navadno ne postanejo uporniško gibanje, ampak prej le nova ciljna publika. In zdi se, da mnoge korporacije danes kar v zasedi čakajo na tovrstne skupine ˝upornikov˝, ki jim potem ponudijo nekaj novega, nekaj svežega, nekaj odgovornejšega... neko alternativo...karkoli samo, da se proda.
O tem smo govorili zadnjič na primeru Mtvja in o tem govorimo danes na primeru Benettona in Diesla. Na neki točki se mi to sicer ne zdi slab poizkus širjenja obzorja množicam, ampak dokler je v službi kapitala je še vedno del taiste mineštre in če se navidezno povzdiguje nad njo to v bistvu pomeni samo to, da zavaja. To isto pa dela propaganda, torej nič novega, že videno... zato je skrajno absurdno, ko se ravno tovrsten design obnaša kot da meji že na umetnost.
Če pa govorimo o iskreni, odgovorni in nezavajajoči vizualni komunikaciji pa je po mojem mnenju to tisto mejno področje, točka prešitja, kjer je možen dialog med umetnostjo, znanostjo in množico.
Kajti oblikovalec pozna skrivnosti likovne teorije, moč podobe, barv in simbolov. Ima torej znanje za vzpostavitev dialoga v jeziku, ki je načeloma povsod razumljen. Namreč likovni jezik. In ima znanje, da določene ideje, misli in filozofije, ki so v okviru umetnosti in znanosti težko razumljene približa manj izobraženim.
To svojo pozicijo moramo razumeti, se je zavedati, je ne izkoriščati in svoje poslanstvo odgovorno izpolnjevati.
Medijski spektakel, infotainment, politična propaganda,... vse to je design za vsiljevanje mnenja, želja in vedenja posameznikom. Za pranje možganov vsem, ki so dovzetni, tistim manj izobraženim, ki navadno niso sposobni videti preko, ki gledajo, pa ne vidijo in so zato dovzetnejši za razne sugestije. Tovrstno oblikovanje je zame absolutistična diktatura. Je zanikanje posameznika kot individuuma. In nenazadnje je zastarel koncept.
Shockvertizing je sicer razmeroma nov pa vendar sodi zraven. Morda ne na prvi videz. Ampak prvi itak vara, tako da je treba vse vzet pod drobnogled in tako ugotovimo naslednje...
...propaganda in medijski spektakel in podobno deluje na način prepričevanja, kjer z uporabo najosnovnejših likovnih načel in na način neizpodbitnih tez v smislu; dam ti greh in kazen, in nagrado za pravilno vedenje in to je to, freedom of choise... kaj bi še rad, nimaš se kej pritoževat, če si narobe izbral si sam kriv, med vsem kar je na razpolago bi se pa že lahko prav odločil in če si nezadovoljen lahko kupiš to in ono za tolažbo,... zadovoljstvo, sreča in užitek vse je na voljo, samo kupi ipd. To je ta mineštra v kateri se počasi kuhamo in se ji reče kapitalizem.
In ko se tisti redki posamezniki, ki po čudežu vidijo preko tovrstne manipulacije, dovolj namnožijo navadno ne postanejo uporniško gibanje, ampak prej le nova ciljna publika. In zdi se, da mnoge korporacije danes kar v zasedi čakajo na tovrstne skupine ˝upornikov˝, ki jim potem ponudijo nekaj novega, nekaj svežega, nekaj odgovornejšega... neko alternativo...karkoli samo, da se proda.
O tem smo govorili zadnjič na primeru Mtvja in o tem govorimo danes na primeru Benettona in Diesla. Na neki točki se mi to sicer ne zdi slab poizkus širjenja obzorja množicam, ampak dokler je v službi kapitala je še vedno del taiste mineštre in če se navidezno povzdiguje nad njo to v bistvu pomeni samo to, da zavaja. To isto pa dela propaganda, torej nič novega, že videno... zato je skrajno absurdno, ko se ravno tovrsten design obnaša kot da meji že na umetnost.
Če pa govorimo o iskreni, odgovorni in nezavajajoči vizualni komunikaciji pa je po mojem mnenju to tisto mejno področje, točka prešitja, kjer je možen dialog med umetnostjo, znanostjo in množico.
Kajti oblikovalec pozna skrivnosti likovne teorije, moč podobe, barv in simbolov. Ima torej znanje za vzpostavitev dialoga v jeziku, ki je načeloma povsod razumljen. Namreč likovni jezik. In ima znanje, da določene ideje, misli in filozofije, ki so v okviru umetnosti in znanosti težko razumljene približa manj izobraženim.
To svojo pozicijo moramo razumeti, se je zavedati, je ne izkoriščati in svoje poslanstvo odgovorno izpolnjevati.
Zelo močno Sara - se strinjam in podpiram tvoje mnenje.
Ne vem če je gdo opazil ta plakat prejšnje leto na jumbo plakatih tuki po Ljubljani.
http://www.spotanatomy.it/wp-content/uploads/2010/06/OLIVIEROTOSCANISTUDIO_Almonature_6X3_campagna_2010_2_p.jpg
Mislim da se zgodba nadeljuje - ta plakat je naredil tudi Oliver Toscani.
Mal bom aroganten in bom rekel da se strinjam z komentarjem Toscanija da bi zaslužil tako ali drugače. In seveda, zakaj ne zaslužit v stilu? Saj to se pričekuje od takšne agencije - atrakcija. Samo mene bolj skrbi naručnik ki dejansko v tem sodeluje in dejansko hoče da se to zgodi - in potem za tisto plača velik denarja. Naivan folk to požre v tren oka, in temu se reče dober biznis.
Pismo...kaj smo mi pol proti njim - umetniki ki neki kuhajo in nismo sposobni delat v velikem biznisu?
Se opravičujem - zelo smo dobri oblikovalci, sm nismo za biznis, in nismo umetniki.
Sepravi - nismo umetniki, nismo za biznis - kaj smo sploh?
Andy Warhol je delal razstavo (v 70-ih se mi zdi) in je celo galerijo prekril da se ne vidi kaj se dogaja notr. Ko je prišel čas za otvoritev se je kulisa odprla in razstava ni dočakala jutro. Zaprli so je takoj. Namreč...rzastavljeni so bili foto-profili najhujših zapornikov. Ampak Andy je umetnik.
Tuki ko je neki podobnega poskusila naredit oglaševalska agencija - pol so pa oblikovalci kriminalci, ali kaj?
Saj so rekli da je vloga oblikovalca tudi educirati in vplivati na kulturo in folk nasploh. Od Warholjeve razstave je minilo že 50 let, mi pa še ni do 70-ih nismo prišli, a kličemo se sodobni oblikovalci, oziroma sodobna družba...a očitno je napačna ta smer v prihodnost...dejmo se vrnit nazaj in razmislit...ups nima časa...maske gor - fotkaj!
Sara, kot ponavadi, se popolnoma strinjam s tvojim napisanim, tko da se bom najprej naslonu na komentar Marina glede pozicije oblikovalca v družbi; praviš, da nismo umetniki in nismo za biznis.
Jaz mislim (kot ponavadi), da je resnica nekje vmes; oblikovalec JE lahko umetnik, stvar je samo kako bo svoje oblikovalske izdelke manifestiral.
Dokler je zadeva v službi kapitala, je dejstvo da je motiv komuniciranja "zgrešen" in posledično so tudi takšni oglasi bolj sporno obravnavani.
Če boš pa ti oblikoval tako serijo fotografij v takem kontekstu in se podpisal avtorsko, namesto pod korporacijo, bi zadeva dobila že čisto drugo akonotacijo.
Koneckoncev sam mislim, da je to oblikovanje je le nek nov "-izem", ki je posledica naše sodobne, zelo vizualno usmerjene družbe in bo obravnavano v umetnostni zgodovini kot vsako drugo umetniško obdobje.
Kar se pa tiče oblikovanja in biznisa je pa zadeva iz mojega vidika taka; od nečesa je treba živet, tako da v kapitalizmu smo vsi kurbe. Stvar je samo ali si kurba z ali brez sifilisa in aidsa. Malce umazana prispodoba, ampak koneckoncev se moramo prodajat.
Kako pa obravnavamo našo prodajo, je pa povezano bolj z našimi osebnimi moralnimi načeli (in znanjem seveda).
Jaz osebno ne-bi vložil svojega znanja v stvari s katerimi se moralno pač ne strinjam. Sicer je v praksi to marsikdaj konfliktno, ampak v končni fazi ti kot oblikovalec predstavljaš idejo (tako trgu, kot naročniku v primeru "biznisa").
Tako, da bom za zaključno misel glede oblikovalcev kar citiral saro:
"Oblikovalec pozna skrivnosti likovne teorije, moč podobe, barv in simbolov. Ima torej znanje za vzpostavitev dialoga v jeziku, ki je načeloma povsod razumljen. Namreč likovni jezik. In ima znanje, da določene ideje, misli in filozofije, ki so v okviru umetnosti in znanosti težko razumljene približa manj izobraženim.
To svojo pozicijo moramo razumeti, se je zavedati, je ne izkoriščati in svoje poslanstvo odgovorno izpolnjevati."
Toliko zaenkrat od mene; lp!
Ja, toliko kolikor se lahko napada in kritizira "provokativne" oglase, bi se lahko napadalo in kritiziralo njihovo nasprotje: idealizirane oglase (kar je na svoj način Diesel stori v "korejski kampanji").
Meni se bolj gravžajo vsi nasmejani obrazi, popolna telesa in pisana oblačila (katerih si seveda ne mora privoščit ravno vsak), ki ti prodajajo lažne obljube o lepem življenju in rasni strpnosti, kot pa črn in bel konj ujeta v fotografijo med parjenjem. Da sploh ne omenjam, da je slednje bolj realen/navaden prizor, kot pa prvo.
Skratka, mislim, da če imaš na izbiro ali boš prodajal idealizirane laži ali malo karikirano/pretirano realnost, da se imaš pravico odločit. Šokiraš lahko tako z enim kot drugim (šok z idealiziranjem npr. reklama za šampon izpod prstov feminističnega dueta ringl + pit).
Vseeno pa ne smemo pozabiti, da je namen reklame prodajati, za katerikoli pristop se odločiš. Če se s tem ne strinjaš oz. imaš neke moralne zadržke, potem pač ne delaš v oglaševanju.
Ja, se strinjam z večino tega kar je Sara napisala še posebej v drugem delu.
Kar se tiče kampanje za živalsko hrano z maskiranimi nudisti je pa moje mnenje naslednje; to nikakor ni provokativna akcija ker je že zdavnaj isfurana, šok je že tokrat doživet da je popolnoma banaliziran. Da ne govorim o tem da so istočasno po mestu viseli oglasi za določeno vodo z nago punco strateški cenzurirano z slapom bistre vode ki teče v eni smeri, malo pred tem al malo zatem oglasi za neko drugo tekočino z nago punco/puncami strateško cenzurirano/imi z tekočino ki teče u drugo smer in podobno. Da ne omenjam mojega osebnega favorita, top-shit-namiljene-king-size-joške na enem najbolj prometnih križišč v Ljubljani, kot opozorilo na nek marketinški dogodek (nevem več kjeri, jošk se pa spomnem). Niti ena od teh kampanj se mi ne zdi niti najmanj provokativna, use po vrsti pa dolgočasne, malomeščanske in predusem na nivou koledarjev za avtomehanike. Tisto kar je meni v celi zadevi blo najbolj sporno je lokacija omenjenih top-shit-namiljenih-king-size-jošk. Predvidevam da je to bil nek podtaknjen test moškosti: "če si še zmeri pozoren na promet v tem zajebanem in nevarnem križišču si 100% gay". Še dobr da nimam avta u Sloveniji. Da omenim še kampanjo ki je pred leti na Hrvaškem bla za mesno industrijo Gavrilovič. Krunski primer serije zabitih plakatov na isto temo je bil omenjenemu tematsko skorej identičen plakat, s skoraj identičnim kadrom znansveno ilustriranih jošk, prekriženih z dve klobase. Tolko o provokativnosti, šokantnosti in ostalimi dones priljubljenimi epiteti.
Kar se tiče Andya Warhola pa je zadeva naslednja; Andy je loh razstavu svoj drek in reku da je umetnost v svoji galeriji. Če mene Andyjev drek nezanima nebom šel v Andyevo galerijo. torej če sem prišel to pomeni da si ga želim ogledat in da je kakršna koli moja kritika na temo Andyeve "šokantnosti" ali "vulgarnosti" ali karkol podobnega licemerna. Noben me ni silil tam. Če pa sem jst šel tam da bi lahko pol javno izjavil kok se mi Andy gabi in kok je nikol nimam opravka z drekom oziroma komaj da vem kaj to je, je to čist osebno liicemersko sprenevedanje, zelo značilno za našo civilizacijo.
Pri oglaševanju ki se pa nahaja v javnem prostoru je pa stvar čistodrugačna, skorajda nasprotna. V tem primeru sem jst (po)prisiljen gledat klobase po joškag, nudiste z živalskimi maskami kvazierotične scene z kvazidvoznačnim namigovanjem na (nemisijonarski)sex. V tem primeru je to nasilno zadiranje v mojo intimo, moja stajališča, moje misli. In temu se je treba na vsomoč tudi z zakonom upret, četudi na potencijalno škodo raznoraznim frazam o svobodi česarkolže. Ker je ravno v imenu te svobode(govora?ekshibicionizma?primitivizma?) napadena moja osnovna svoboda in to je da ne grem gledat Andyev drek če si tega ne želim.
In za konc bi še prafraziral Ranka Novaka na temo umetnost-oblikovanje: "oblikovanje je v svojem procesu popolnoma različen, včasih naravnost nasproten postopek od umetniškega. Rezultati teh dveh procesov pa so včasih podobni ali celo enaki". Ker sem sam iz "umetiškega" sveta prišel v "oblikovalski" lahko iz lastnih izkušenj potrdim to razlago.
In za konc No2 bi še parafraziral en (hrvaški se mi zdi) rek: Narod ma oblast kakršno si zasluži - družba ma oglaševanje kakršnega si zasluži.
licemerni, prazni, malomeščanski, kvazimoralistični, kvaziprovokativni, oglasi za licemerno, prazno, malomeščansko, kvazimoralistično, kvaziprovokativno družbo.
Ja, se strinjam z večino tega kar je Sara napisala še posebej v drugem delu.
Kar se tiče kampanje za živalsko hrano z maskiranimi nudisti je pa moje mnenje naslednje; to nikakor ni provokativna akcija ker je že zdavnaj isfurana, šok je že tokrat doživet da je popolnoma banaliziran. Da ne govorim o tem da so istočasno po mestu viseli oglasi za določeno vodo z nago punco strateški cenzurirano z slapom bistre vode ki teče v eni smeri, malo pred tem al malo zatem oglasi za neko drugo tekočino z nago punco/puncami strateško cenzurirano/imi z tekočino ki teče u drugo smer in podobno. Da ne omenjam mojega osebnega favorita, top-shit-namiljene-king-size-joške na enem najbolj prometnih križišč v Ljubljani, kot opozorilo na nek marketinški dogodek (nevem več kjeri, jošk se pa spomnem). Niti ena od teh kampanj se mi ne zdi niti najmanj provokativna, use po vrsti pa dolgočasne, malomeščanske in predusem na nivou koledarjev za avtomehanike. Tisto kar je meni v celi zadevi blo najbolj sporno je lokacija omenjenih top-shit-namiljenih-king-size-jošk. Predvidevam da je to bil nek podtaknjen test moškosti: "če si še zmeri pozoren na promet v tem zajebanem in nevarnem križišču si 100% gay". Še dobr da nimam avta u Sloveniji. Da omenim še kampanjo ki je pred leti na Hrvaškem bla za mesno industrijo Gavrilovič. Krunski primer serije zabitih plakatov na isto temo je bil omenjenemu tematsko skorej identičen plakat, s skoraj identičnim kadrom znansveno ilustriranih jošk, prekriženih z dve klobase. Tolko o provokativnosti, šokantnosti in ostalimi dones priljubljenimi epiteti.
Kar se tiče Andya Warhola pa je zadeva naslednja; Andy je loh razstavu svoj drek in reku da je umetnost v svoji galeriji. Če mene Andyjev drek nezanima nebom šel v Andyevo galerijo. torej če sem prišel to pomeni da si ga želim ogledat in da je kakršna koli moja kritika na temo Andyeve "šokantnosti" ali "vulgarnosti" ali karkol podobnega licemerna. Noben me ni silil tam. Če pa sem jst šel tam da bi lahko pol javno izjavil kok se mi Andy gabi in kok je nikol nimam opravka z drekom oziroma komaj da vem kaj to je, je to čist osebno liicemersko sprenevedanje, zelo značilno za našo civilizacijo.
Pri oglaševanju ki se pa nahaja v javnem prostoru je pa stvar čistodrugačna, skorajda nasprotna. V tem primeru sem jst (po)prisiljen gledat klobase po joškag, nudiste z živalskimi maskami kvazierotične scene z kvazidvoznačnim namigovanjem na (nemisijonarski)sex. V tem primeru je to nasilno zadiranje v mojo intimo, moja stajališča, moje misli. In temu se je treba na vsomoč tudi z zakonom upret, četudi na potencijalno škodo raznoraznim frazam o svobodi česarkolže. Ker je ravno v imenu te svobode(govora?ekshibicionizma?primitivizma?) napadena moja osnovna svoboda in to je da ne grem gledat Andyev drek če si tega ne želim.
In za konc bi še prafraziral Ranka Novaka na temo umetnost-oblikovanje: "oblikovanje je v svojem procesu popolnoma različen, včasih naravnost nasproten postopek od umetniškega. Rezultati teh dveh procesov pa so včasih podobni ali celo enaki". Ker sem sam iz "umetiškega" sveta prišel v "oblikovalski" lahko iz lastnih izkušenj potrdim to razlago.
In za konc No2 bi še parafraziral en (hrvaški se mi zdi) rek: Narod ma oblast kakršno si zasluži - družba ma oglaševanje kakršnega si zasluži.
licemerni, prazni, malomeščanski, kvazimoralistični, kvaziprovokativni, oglasi za licemerno, prazno, malomeščansko, kvazimoralistično, kvaziprovokativno družbo.
Ja, se strinjam z večino tega kar je Sara napisala še posebej v drugem delu.
Kar se tiče kampanje za živalsko hrano z maskiranimi nudisti je pa moje mnenje naslednje; to nikakor ni provokativna akcija ker je že zdavnaj isfurana, šok je že tokrat doživet da je popolnoma banaliziran. Da ne govorim o tem da so istočasno po mestu viseli oglasi za določeno vodo z nago punco strateški cenzurirano z slapom bistre vode ki teče v eni smeri, malo pred tem al malo zatem oglasi za neko drugo tekočino z nago punco/puncami strateško cenzurirano/imi z tekočino ki teče u drugo smer in podobno. Da ne omenjam mojega osebnega favorita, top-shit-namiljene-king-size-joške na enem najbolj prometnih križišč v Ljubljani, kot opozorilo na nek marketinški dogodek (nevem več kjeri, jošk se pa spomnem). Niti ena od teh kampanj se mi ne zdi niti najmanj provokativna, use po vrsti pa dolgočasne, malomeščanske in predusem na nivou koledarjev za avtomehanike. Tisto kar je meni v celi zadevi blo najbolj sporno je lokacija omenjenih top-shit-namiljenih-king-size-jošk. Predvidevam da je to bil nek podtaknjen test moškosti: "če si še zmeri pozoren na promet v tem zajebanem in nevarnem križišču si 100% gay". Še dobr da nimam avta u Sloveniji. Da omenim še kampanjo ki je pred leti na Hrvaškem bla za mesno industrijo Gavrilovič. Krunski primer serije zabitih plakatov na isto temo je bil omenjenemu tematsko skorej identičen plakat, s skoraj identičnim kadrom znansveno ilustriranih jošk, prekriženih z dve klobase. Tolko o provokativnosti, šokantnosti in ostalimi dones priljubljenimi epiteti.
Kar se tiče Andya Warhola pa je zadeva naslednja; Andy je loh razstavu svoj drek in reku da je umetnost v svoji galeriji. Če mene Andyjev drek nezanima nebom šel v Andyevo galerijo. torej če sem prišel to pomeni da si ga želim ogledat in da je kakršna koli moja kritika na temo Andyeve "šokantnosti" ali "vulgarnosti" ali karkol podobnega licemerna. Noben me ni silil tam. Če pa sem jst šel tam da bi lahko pol javno izjavil kok se mi Andy gabi in kok je nikol nimam opravka z drekom oziroma komaj da vem kaj to je, je to čist osebno liicemersko sprenevedanje, zelo značilno za našo civilizacijo.
Pri oglaševanju ki se pa nahaja v javnem prostoru je pa stvar čistodrugačna, skorajda nasprotna. V tem primeru sem jst (po)prisiljen gledat klobase po joškag, nudiste z živalskimi maskami kvazierotične scene z kvazidvoznačnim namigovanjem na (nemisijonarski)sex. V tem primeru je to nasilno zadiranje v mojo intimo, moja stajališča, moje misli. In temu se je treba na vsomoč tudi z zakonom upret, četudi na potencijalno škodo raznoraznim frazam o svobodi česarkolže. Ker je ravno v imenu te svobode(govora?ekshibicionizma?primitivizma?) napadena moja osnovna svoboda in to je da ne grem gledat Andyev drek če si tega ne želim.
In za konc bi še prafraziral Ranka Novaka na temo umetnost-oblikovanje: "oblikovanje je v svojem procesu popolnoma različen, včasih naravnost nasproten postopek od umetniškega. Rezultati teh dveh procesov pa so včasih podobni ali celo enaki". Ker sem sam iz "umetiškega" sveta prišel v "oblikovalski" lahko iz lastnih izkušenj potrdim to razlago.
In za konc No2 bi še parafraziral en (hrvaški se mi zdi) rek: Narod ma oblast kakršno si zasluži - družba ma oglaševanje kakršnega si zasluži.
licemerni, prazni, malomeščanski, kvazimoralistični, kvaziprovokativni, oglasi za licemerno, prazno, malomeščansko, kvazimoralistično, kvaziprovokativno družbo.
lp
Krispin
Ja, se strinjam z večino tega kar je Sara napisala še posebej v drugem delu.
Kar se tiče kampanje za živalsko hrano z maskiranimi nudisti je pa moje mnenje naslednje; to nikakor ni provokativna akcija ker je že zdavnaj isfurana, šok je že tokrat doživet da je popolnoma banaliziran. Da ne govorim o tem da so istočasno po mestu viseli oglasi za določeno vodo z nago punco strateški cenzurirano z slapom bistre vode ki teče v eni smeri, malo pred tem al malo zatem oglasi za neko drugo tekočino z nago punco/puncami strateško cenzurirano/imi z tekočino ki teče u drugo smer in podobno. Da ne omenjam mojega osebnega favorita, top-shit-namiljene-king-size-joške na enem najbolj prometnih križišč v Ljubljani, kot opozorilo na nek marketinški dogodek (nevem več kjeri, jošk se pa spomnem). Niti ena od teh kampanj se mi ne zdi niti najmanj provokativna, use po vrsti pa dolgočasne, malomeščanske in predusem na nivou koledarjev za avtomehanike. Tisto kar je meni v celi zadevi blo najbolj sporno je lokacija omenjenih top-shit-namiljenih-king-size-jošk. Predvidevam da je to bil nek podtaknjen test moškosti: "če si še zmeri pozoren na promet v tem zajebanem in nevarnem križišču si 100% gay". Še dobr da nimam avta u Sloveniji. Da omenim še kampanjo ki je pred leti na Hrvaškem bla za mesno industrijo Gavrilovič. Krunski primer serije zabitih plakatov na isto temo je bil omenjenemu tematsko skorej identičen plakat, s skoraj identičnim kadrom znansveno ilustriranih jošk, prekriženih z dve klobase. Tolko o provokativnosti, šokantnosti in ostalimi dones priljubljenimi epiteti.
Kar se tiče Andya Warhola pa je zadeva naslednja; Andy je loh razstavu svoj drek in reku da je umetnost v svoji galeriji. Če mene Andyjev drek nezanima nebom šel v Andyevo galerijo. torej če sem prišel to pomeni da si ga želim ogledat in da je kakršna koli moja kritika na temo Andyeve "šokantnosti" ali "vulgarnosti" ali karkol podobnega licemerna. Noben me ni silil tam. Če pa sem jst šel tam da bi lahko pol javno izjavil kok se mi Andy gabi in kok je nikol nimam opravka z drekom oziroma komaj da vem kaj to je, je to čist osebno liicemersko sprenevedanje, zelo značilno za našo civilizacijo.
Pri oglaševanju ki se pa nahaja v javnem prostoru je pa stvar čistodrugačna, skorajda nasprotna. V tem primeru sem jst (po)prisiljen gledat klobase po joškag, nudiste z živalskimi maskami kvazierotične scene z kvazidvoznačnim namigovanjem na (nemisijonarski)sex. V tem primeru je to nasilno zadiranje v mojo intimo, moja stajališča, moje misli. In temu se je treba na vsomoč tudi z zakonom upret, četudi na potencijalno škodo raznoraznim frazam o svobodi česarkolže. Ker je ravno v imenu te svobode(govora?ekshibicionizma?primitivizma?) napadena moja osnovna svoboda in to je da ne grem gledat Andyev drek če si tega ne želim.
In za konc bi še prafraziral Ranka Novaka na temo umetnost-oblikovanje: "oblikovanje je v svojem procesu popolnoma različen, včasih naravnost nasproten postopek od umetniškega. Rezultati teh dveh procesov pa so včasih podobni ali celo enaki". Ker sem sam iz "umetiškega" sveta prišel v "oblikovalski" lahko iz lastnih izkušenj potrdim to razlago.
In za konc No2 bi še parafraziral en (hrvaški se mi zdi) rek: Narod ma oblast kakršno si zasluži - družba ma oglaševanje kakršnega si zasluži.
licemerni, prazni, malomeščanski, kvazimoralistični, kvaziprovokativni, oglasi za licemerno, prazno, malomeščansko, kvazimoralistično, kvaziprovokativno družbo.
lp
Krispin
Najbolj smešno se mi zdi, da vsi ti Toscani-ji in nevem kdo še vse, da noben od njih nima toliko poguma, da bi rekel, ja briga me za Benetton oz. za katerokoli firmo za katero bi delal, važno je da lahko enkrat ko si glavni art direktor pri tako veliki firmi in lahko delaš tako kot ti paše ne da bi se vprašal kako boš vpival na druge..da bi že enkrat nekdo zbral pogum in rekel briga me tako se mi je zazdelo in ja hotel sem zaslužiti veliko denarja zaradi ubogih zapornikov, korejcev, črncev,...ampak seveda potem noben nebi več kupoval benettona in podobnih znamk---meni osebno bi bilo to bolj všeč, ker maska na masko ne dene prav nič dobro, temveč dela ljudi še bolj neumne in slepe za take prevare, ampak vseeno ljudje padajo na take fore multicolour skin by benetton, etc..sicer pa če ne bi bilo prikrito bi bilo sploh še zanimivo?mislim, da tudi oglaševalcem zmanjkuje idej za šokiranje ljudstva..tudi ovce se prej ali slej naveličajo istega pašnika, kjer ni več užitne trave za prežvečit.
en semi-relevanten klip:
http://www.youtube.com/watch?v=gDW_Hj2K0wo
;)
Post a Comment