Razmišlja : Samo Ačko
Razvoj oblikovanja kot stroke je tesno povezan z razvojem potrošniške družbe. Pred pojavom znamčenja in oglaševanja se o pojmu oblikovalec ni govorilo. Dela, ki jih danes smatramo za predmet oblikovanja so opravljali večinoma slikarji in arhitekti. Razvijajoča dejavnost oglaševanja je kmalu spoznala, da moč vidnega sporočanja daleč presega besedno in da potrebuje specializirano stroko, ki bo vešča v manipulativnih metodah tega medija.
Sodobno oblikovanje, kot ga poznamo danes, je razcvet doživelo po drugi svetovni vojni, ko se je zahodna družba (predvsem ameriška) usmerila v množično potrošnjo. Podjetja so tekmovala med sabo v prepoznavnosti in vidnosti. Oglaševanje, ki jim je to zagotavljalo je cvetelo. Ne pretiravamo če rečemo, da je prav oglaševanje boter (ali mogoče veliki brat?) sodobnemu oblikovanju, saj se je slednje najbolj razvijalo pod njegovim okriljem.
S formiranjem stroke se je začela rojevati zavest o učinkih, ki jih ima oblikovanje na okolico. Čas prvih korakov se je zaključil, šestdeseta leta so postregla z že zelo sofisticiranimi oglasi kot je npr. "Think small." Volkswagnovega hrošča. (http://www.cheshiregroup.com/images/VW1960.jpg)
"First things first, a design manifesto" je nastal kot posledica te zavesti. Leta 1964 ga je napisal Ken Garland, podprlo ga je več kot 400 oblikovalcev, fotografov in drugih kreativcev. Je verjetno prvi formalni korak k uporništvu oblikovanja. Manifest ni trgal spon z oglaševanjem, pač pa je poskušal vspostaviti protoidentiteto oblikovanja v družbi. Oglaševanje za tiste čase med vrsticami drzno razgali kot dejavnost, ki vsebuje tehnike in načine, kako uspešno prodajati trivialne produkte kot so pudri, deodoranti, mačjo hrano ipd. s pomočjo iznajdljivosti in domišljije oblikovalcev in močjo dejavnosti, s katero se ukvarjajo. Opozarja, da je oglaševanje prispelo do točke "kričanja" vsevprek in posledično učinkuje kot šum.
A oglaševanja ne obtožuje, pač pa ga poziva k smiselnejši izrabi energije za cilje, ki prispevajo k družbenemu razcvetu.
Manifest opredeli področja, ki se oblikovalcem zdijo vredna te energije: oblikovanje označevanja, knjig, revij, katalogov, navodil, izobraževalnih pripomočkov idr., preko katerih se promovira trgovanje, izobraževanje, kultura in večja zavest o svetu okoli nas.
Ne poziva k odvračanju od oglaševanja, pač pa zgolj k razmisleku o prioritetah - te naj bi višje postavljale trajnejše in družbeno koristnejše oblike komunikacije. Upa, da se bo družba naveličala zavajajočih prodajalcev (ki zavajajo preko oglaševanja) in da bo povpraševanje po oblikovalskih znanjih preusmerila na smotrnejše oblike.
Manifest, ki je dvignil precej prahu je sčasoma padel v pozabo. Imel je učinek ozaveščanja, a pravih sprememb ni prinesel. Zato je leta 1999 izšel revidiran manifest "First things first 2000", ki ostaja zvest izvirniku, a posodablja jezik in kontekst. Dodaja, da je realnost takšna, da komercialno delo pač plačuje račune, a da so grafični oblikovalci s svojim delovanjem prispevali, da komercialni projekti postajajao sinonim za to, kar grafični oblikovalci počnejo. Predstavi tudi posodobljeno videnje moči oblikovanja v oglaševalskem aparatu - ugotavlja, da to lahko vpliva na način kako ljudje - potrošniki govorijo, mislijo, čutijo, se odzivajo in družijo.
Manifesta:
Ftf 1964: http://www.xs4all.nl/~maxb/ftf1964.htm
Ftf 2000: http://www.xs4all.nl/~maxb/ftf2000.htm
Medtem, ko lahko originalni manifest gledamo kot iskanje identitete oblikovanja in je v svojem kontekstu revolucionaren, se zdi, da drugi ni izkoristil 35ih let nabranih izkušenj in teoretičnih obravnav. Če je leta 1964 v stroki prišlo do spoznanja o učinkih, možnostih in pasteh oblikovanja, kljub relativno previdnemu tonu (ki ga lahko pripišemo varnemu objemu oglaševanja), je bila zavest o teh temah relativno nova in nerazširjena.
Danes temu ni več tako. Manipulativne metode oglaševanja ne samo, da so splošno znane, pač pa je zavest o namernem zavajanju kupcev za dosego prodajnih uspehov s strani oglaševanja v oblikovanju že razširjena.
Gospodarska sfera se je tudi s pomočjo oglaševanja v tem času okrepila do neslutenih razsežnostih - celo do mere, ko se razmerje moči v družbi menja. Če je tipično pojmovanje družbene moči do sedaj pripadalo vladam držav, je danes centralna moč teh podlegla (in se nemalokrat podredila) razpršeni moči korporacij (katerih - za ilustracijo - budgeti presegajo budgete nekaterih razvitih držav, da ne govorimo o nerazvitih). Oglaševanje je njihov zastavonoša in glasnik par exellence. Ali bolje - minister za propagando.
Oblikovanje pa tisto, ki jim slika čudovite maske z nasmehom.
S tem v mislih je nenavadno, da se sami instituciji manifesta jemlje moč z razmeroma vodenim novim manifestom. Če je bil prvi do oglaševanja prizanesljiv zaradi priznavanja zaslug k razvoju stroke in je pravzaprav ponujal spravljivo sodelovanje pod drugačnimi vrednotenji prioritet, pa se zdi, da je novi previden. In čeprav ima na dlani vse dokaze, da prvi ni obrodil sadov, ga vzame za osnovo in zgolj posodobi.
Priznava, da komercialno delo, katerega plačnnik z najdebelejšo denarnico je oglaševanje, plačuje račune. Govori o možnih poteh, ne govori pa, na osnovi česa se med njimi odločati. Ne omeni etičnih načel, kaj šele, da bi se radialno postavilo za nove ideje. Neodločen in previden manifest ni manifest.
Mimogrede, na predavanju Spiekermana, ki je podpisnik manifesta smo imeli priložnost v okviru lanskega bienala videti in slišati, da se ga ne drži (govoril je o tem, da včasih pač pokasiraš denar in narediš kar od tebe zahtevajo, četudi je naročnik dvomljiv). Kaj to pove o manifestu ...
Današnji kontekst je po mojem mnenju sledeč. Oglaševanje brezobzirno manipulira z množicami, to danes vemo. Vedno išče nove načine in trike zavajanja, saj je medijska pismenost množic vsak dan večja. Kljub temu oglaševanje ostaja korak pred ljudmi in prednost vzdržuje zavestno. To početje pa ni lastno zgolj oglaševanju, pač pa tudi vizualnim komunikacijam nasploh. Oblikovalci ves čas producirajo privlačne celostne grafične podobe tudi za dvomljiva podjetja. Iskrenosti v oblikovanju je vedno manj, ali pa je potisnjeno v senco senzacionalističnih rešitev, ki so podrejene trendom in všečnosti - ti, kot kaže, bolje prodajajo. Bitka za prevlado, za vidnost, večjo senzacijo ... presega pomisleke o dolgoročnih negativnih vplivih na družbo. Oblikovalci smo pripravljeni izbrati (in izbiramo) hojo preko trupel namesto lakote iz protesta. Ali pa si še vedno zatiskamo oči in gre temu pripisati tudi novi manifest?
Ob bi postavil vprašanje, kako bi se pravzaprav moral glasiti oz. o čem govoriti sodoben manifest o oblikovanju, vreden te besede?
Posts
8 comments:
dokler bo v igri denar ni realno pričakovati, da bodo oblikovalci raje prisegali na iskrenost v oblikovanju kot na dobro plačano delo, pa čeprav je to brez vrednosti.to je problem celotne družbe ki daje prevelik pomen materialnim dobrinam in kopičenju teh. za varnost in obstoj. da bi zdaj pozval oblikovalce naj ne oglašujejo kar ni vredno oglaševati bi bil odziv verjetno precej slab. če pa bi slučajno vsi šolani oblikovalci skupno protestirali, bi delo hitro dobili samouki. in šolani oblikovalci bi rekli, to pa ne, če se že oglašuje naj bo pa vsaj kot je reba in spet smo na začetku. znotraj oblikovalske stroke so možne spremembe predvsem z diskusijami na to temo, mnenja, izkušnje in naša pogledi. pač izpostavit bi blotreba ta problem in se o tem pogovarjat. torej začet v samem razvoju izobraževanja. z malim se začne. ti nč ne pomaga če bereš en manifest, si misliš ja res tako je sam kaj ko pa že ves cajt prostituiram svoje delo.
Torej nam preostane le, da naročnika poiskusimo čimbolj realno predstaviti, kar pa je v nekaterih primerih skoraj nemogoče. Kako boš npr. naredil oglas in embalažo za šampon Loreal Elvital, po kateremu se ti lasje svetijo kot svila, pa vendar vsebuje 3 parabene, ki povzročajo raka.
S tem želim povedati, da je nemogoče pričakovati da bomo oblikovalci sami "spremenili svet", spremeniti se morajo tudi produkti.
no ja, spremeniti se morajo predvsem ljudje s svojim načinom razmišljanja in s svojimi vrednotami in prioritetami pa se bojo spremenil tud izdelki in mogoče oglaševanje ne bo več tak "umazan" posel.
ko naročnik nekaj želi od tebe, je tvoja naloga, da to izvedeš kar se da profesionalno, če si poklicni designer. oglaševanje je navsezadnje le business in oblikovalec v 21. st. je delavec, ne umetnik.
če imaš testise ali puh pod nosom, lahko sicer zineš, da ti kaj ni všeč oz. se ti zdi na tak ali drugačen način stvar sporna. če pa želiš preživeti, moraš tudi take oz. predvsem take zadeve narediti.
isto govno kot pri vsakem poklicu. če si odvetnik, moraš tudi pedofila branit. če si dober, ga boš rešil.
Ko bo iskrenost oblikovanja bolje plačana od zavajanja se bo stanje v oglaševanju in oblikovanju morda spremenilo. Do takrat pa srecno!
Rešitev je pedagoške narave. Naročnika je potrebo naučiti in poučiti o vizualni kulturi. Potrebno ga je prepričati s primeri, da začne spoštovati samo stroko in sprejemati odgovornost. Kajti se mora zavedati, da je naročnik prav tako odgovoren v primeru zavajanja kot smo mi.
Osebno sem mnenja, da je poleg poucevanja narocnikov morda stvar treba resiti tudi preko politike. Kot so naprimer pripisi pri cigaretih, da je skodljivo in ubija...prav tako na ostalih produktih. Ce stvar vsebuje kancerogene stvari, se to napise na zelo motec nacin ze pri samem oglasu. S tem prisili korporacije, da iscejo nove resitve, ki niso skodljive in hkrati se opozori javnost ter jo razsvetli. Tu je potem problem samo v tem, da se ne sme biti pristranski, ampak da se izpostavi pri vseh izdelkih skodljivosti kot locen del oglasa. Oblikovalec ima potem mirno vest. Hehe...pravkar sem dobil idejo za street art:)
Izobrazevanje narocnikov ni tako enostavna resitev kot se slisi. Strinjam se z Zarjo, da se morajo spremeniti ljudje, nacin zivljenja, njihove vrednote in razmisljanja. Oblikovalci lahko prispevamo k spremembam na podrocju oglasevanja, ampak sami ne moremo povzrociti bistvenih sprememb. Oblikovalec je samo en del ekipe v oglasevanju, ki pa na zalost ponavadi niti nima vecjega vpliva.
Post a Comment