Fiske, »Introduction to communication studies« (Shanon in Weavers model)

Razmišlja: Damir Birsa

Skica 1 Shannonov in Weaverjev komunikacijski model

Pričujoči članek obravnava Shannonovo in Weaverjevo Matematično teorijo komuniciranja, delo katero velja za eno glavnih semen iz katerih je vzklila komunikologija. Njun poglavitni namen je bil doseči najvišji iskoristek komunikacijskih kanalov. Pri iskanju odgovor sta uporabila matematični in tehnični jezik, kar pa zadostuje le za reševanje tehničnih problemov komuniciranja (stopnja A). Vendar trdita, da je mogoče njuno teorijo uporabiti tudi na celotnem vprašanju človeškega komuniciranja.

Na to trditev skuša članek razložiti, da delo, katero temelji na matematični teoriji ne more rešiti problemov na semantični stopnji (stopnja B) in stopnji unčikovitosti (stopnja C), temveč le na tehnični. Treba je poudariti, da sta avtorja pri preučevanju komunikacije osnovala model (skica 1) komonuciranja kot preprost linearni proces. V samem preučevanju komunikacijskega procesa prepoznata tri stopnje problemov. Ti so:

stopnja A Kako natančno se lahko prenašajo

(tehnični problemi) komunikacijski simboli?

stopnja B Kako natančno preneseni simboli

(semantični problemi) podajo želeni pomen?

stopnja C Kako unčinkovito prejeti pomen vpliva

(problemi unčinkovitosti) na želeni način postopka?

Stopnjo A je lažje razumeti, saj ocenjuje tehnično unčinkovitost prenosa signala. To pomeni, da se stopnjo A simulira z različnimi računalniškimi programi v obliki električnega signala (osciloskopi). Kot unčinkovitost prenosa nam je merilo čistost signala na ekranu. Na tem temelji sama teorija, ki je za stopnjo A najbolj unčikovita.

Pri stopnji B matematični in tehnični pristop odpove, ker nimamo določenega temelja na podlagi katerega bi izvajali meritve. Posamezni simboli se razlikujejo po vsebinskem pomenu glede na kulturo naroda. Če bi izhajali iz matematičnega vidika, bi morali določiti neko temeljno kulturo, katera bi imela verodostojnost na podlagi te bi merili pomensko odstopanje simbolov ostalih kultur. Kar se meni osebno zdi absurdno. Menim pa, da je vrednotenje kultur, na podlagi kapitalne moči na planetu Zemlja že veliko časa prisotna.

Pri stopnji C je možnost vrednotenja unčinkovitosti prejetega pomena, kot manipulacijo ali propaganda, kar pomeni, da je oseba A unčinkovito komunicirala z osebo B takrat, ko se oseba B odzove tako, kakor želi oseba A.

Očitno se Shannonovo in Weaverjevo tehnično in matematično ozadje kaže pri tem,

kar poudarjata, saj ne smemo pozabiti da so bili zanju poglavitni kanali telefonski kabli in radijski valovi. Zato je pri oblikovanju telefonskega sistema kritični faktor le število signalov, ki jih lahko prenaša, kaj ljudje dejansko rečejo je nerelavantno.

Vprašanje za nas je, kako uporabna je lahko teorija s tako mehanično osnovo pri širšem preučevanju komuniciranja.

Zame osebno je teorija preveč okorna in ozko usmerjena, da bi jo lahko uporabili pri širšem preučevanju komuniciranja. Čeprav imamo pri različnih komunikacijah iz vidika stopnje A stoprocenten iskoristek komunikacijskega kanala, lahko trdim, da iz vidika stopnje B so situacije zelo različne. Predvsem je odvisno iz kakšnega okolja prihajata osebi, ki tvorita komunikacijski proces. Zaradi različnih kulturnih vrednot lahko enaka iformacijska simbola imata več različnih pomenov, kar otežuje uspešnost informacijskega procesa. Kulturno razliko lahko vrednotimo tudi kot semantičen šum, če nastane popačenje pomena v komunikacijskem procesu, ki ga vir ni predvideval in vpliva na prejem sporočila ali njegov cilj. Menim, da preučevanje komuniciranja potrebuje bolj kompleksnejši pristop kot je bila Shannonova in Weaverjeva torija.