Dawkins, izsek iz »Selfish gene«

Razmišlja: Blaž Porenta

V življenju nas že ob rojstvu zaznamujejo geni, kakršne smo podedovali od svojih staršev. In dolgo časa so bili geni edini, ki so nam določali zmožnost razvoja, prav tako tudi živalim in rastlinam. Kar pa naredi človeka posebnega, je njegova kultura in kulturna evolucija. Spremembe, katere vplivajo na naš razvoj tako niso več pogojene zgolj z geni, temveč so s časoma le-ti razvili zmožnost dojemanja in posnemanja, s čimer se je razvila nova vrsta replikatorjev, memi (v angleščini meme; beseda izhaja iz grške besede Mimeme, vendar jo je Dawkins zaradi podobnosti v delovanju z geni - angleško gene, preoblikoval v meme).

Geni imajo v svoji sebični nravi en sam cilj, to je prenos svojih podatkov naprej, uveljavljati svoje lastnosti. Skozi naravno selekcijo se šibkejši geni umaknejo naprednejšim, da lahko ti vladajo in narekujejo razvoj, tvorijo nove veje, podkategorije. In ko nastane nova veja dovolj močna, da uspe replicirati sama sebe, takrat s svojo sebičnostjo izriva vse pred seboj, ter ustvarja nove možnosti v evoluciji. Ena takih podvej so tudi omenjeni memi.

Primeri memov so ideje, melodije, reki, moda, arhitektura, umetnost, tehnologija... Če so geni znotraj telesa, ter se tako tudi prenašajo, so memi znotraj možganov, in se prenašajo s komunikacijo, imitacijo. So kot virusi, ki paralizirajo naše možgane, se naselijo v mislih in tam tudi ostanejo, z namenom, da se v obliki informacij razširjajo naprej. Memi so prepričanje, ki se je prijelo med ljudmi, kulturna zaznamovanost, izbrana oziroma sprejeta ideja iz strani večine.

Ker je življenjska doba memov negotova (kot pri genih, kjer močnejši izrivajo šibkejše), se kvalitete memov delijo na - obstojnost, zmožnost reprodukcije in pristnost kopiranja.

Ljudje živimo dokaj kratko življenje v primerjavi z večnostjo, zato zna biti obstojnost memov zelo kratka. Nek refren znane pesmi je tako lahko hitro pozabljen, vendar pa k obstojnosti pripomore zapis medija, ustno izročilo preko generacij in podobno. Prav tako človek ni zmožen dojemati neskončno stvari hkrati, zato se memi borijo za pozornost. Tako nas oblegajo z informacijami preko radia, televizije, časopisov, mestnih oglasov.

Zmožnost reproduciranja je odvisna od ideje, ter kako jo množica sprejme. Če gre za všečno melodijo, si jo bodo ljudje žvižgali in prepevali na ulicah, ter se bo hitro širila. Prav tako tudi način napravljanja. Vendar sta to dokaj preprosta, kratkotrajna primera. Bolj stabilne pa so ideje, kot je na primer religija, zakoni in podobno, ki lahko trajajo na stotine let.

Tretja značilnost memov pa je kopiranje. Vendar skoraj nikoli ne gre za popolno kopijo, saj se preko prenašanja izgublja originalna izvedba. Vsak naslednik namreč prenese idejo s svojimi besedami, kaj doda, kaj odvzame, ideja mutira. Memi so tako obsojeni na stalno evolucijo, zato se znanost širi in hkrati spreminja, nadgrajuje. Vzeta je neka osnova, na kateri se gradi skozi čas.

Kljub nenehnim variacijam memov, pa so le-ti lahko veliko bolj obstojni kot geni. Geni, oziroma njihove lastnosti se namreč v treh generacijah za nami skoraj popolnoma porazgubijo, zamenjajo jih drugi (talent, podobnost), medtem ko lahko z idejami krojimo svet za tisoče generacij naprej. Za seboj puščamo kulturo. Tako Sokratovi geni niso več prisotni v današnjem času, njegovi teksti in razmišljanje pa.

Obstaja še en pojem vreden omembe, in sicer predvidevanje. Medtem, ko je znake memov zapaziti tudi pri živali, je predvidevanje zaenkrat lastno le človeku, ki pripomore k kvaliteti evolucije. Gen ali mem ne moreta predvideti kaj bi bilo dobro za neko družbo na daljši rok, tako da tu nastopi volja človeka, ki zatira razvoj trenutnega ugodja, ter daje prednost širše dobremu.

Tako na podlagi genetskih predizpozicij, memetičnih izkušenj, ter lastne volje lahko izbiramo pot v evoluciji.

Vso to prenašanje idej in konec koncev tudi mnenj, pa je skozi zgodovino prineslo ne samo napredek, temveč tudi izkoriščanje. Najbolje je to vidno v slepem verovanju, ki ga spodbujajo verske institucije, v pop kulturi, kjer nas marketinški giganti dobesedno vodijo za roko skozi naš vsakdan, upravljajo z našo denarnico, ter nam krojijo okus, nam prodajajo oziroma vsiljujejo izdelke in prepričanje. Na srečo pa imamo tudi kot posamezniki moč volje, razum, s katerim se lahko upremo bombandiranju medijev in gradimo sebi lastno pot v razvoju.