Mediji so skozi zgodovino imeli velik vpliv na človeka, ki se strmo dviga vzporedno s tehnološkim napredkom. Največje skoke doživi, ko človeštvo izzumi nekaj novega. Kot prvega lahko izpostavimo tisk, nato elektriko itd.
Alexis de Tocqueville, francoski politolog in zgodovinar razlaga o moči tiskane besede s primerjavo Anglije in Francije. Anglija v 18. stoletju je še vedno temeljila na oralni tradiciji, medtem ko v Franciji prav tiskana beseda združi narod v Francoski revoluciji. Zavedal se je da je medij tisti ki najlažje vpliva in poenoti mnenja posameznikov, torej je podaljšek, ki nam omogočajo razširitev in prisotnost nas samih v večjih razsežnostih.
Pri mediju kot podaljšku gre v prvi vrsti za dober namen, pri kateremu pa pozabljamo na negativne strani, ki so odvisne od načina uporabe. Z ognjem si naprimer lahko pripravimo hrano ali pa požgemo hišo. Tukaj sporočilo ni medij, ampak njegovo sporočilnost določa način, na katerega je bil medij uporabljen. Slaba stran pa je lahko tudi to, da podležemo vplivu podaljškov in ne moremo brez njih, pa čeprav imajo negativne učinke tako na nas, kot na okolje (promet). Avtor navaja Jungov primer o Rimljanih, obkroženih s sužnji. Nobeden se ni mogel skriti pred njihovim vplivom, tako da Rimljan postane suženj sužnja.
Napredek v smislu avtomatizacije odvzema delo, istočasno pa fragmentira in ustvari nove družbene vloge. Smisel medija ni toliko v vsebini, ki jo nosi, ampak v spremembi in posledicah, ki jih doseže. Lahko je to odločitev za nakup ali pa vzpostavljanje določenega stanja v državi.
Medij nam je včasih prikrit. Primer za to je govor, katerega vsebina je pisanje ali tisk. Bralec ve, da je to govor, navadno pa se ne zaveda nosilca. Učinek medija je zelo močen prav zato, ker je dan drugemu mediju. Avtor to pojasni na način, da je vsebina kot sočen kos mesa, ki ga vlomilec ponudi psu čuvaju naših misli. Ob poplavi vsega napredka in medijev lahko rečemo, da z nami upravljajo kot z marionetami, saj v okolju kateremu ne vemo kam gremo nismo zares svobodni. Medij v tem primeru deluje kot močno orožje, saj kot pravi Napoleon, se je veliko bolj treba bati treh sovražnih časopisov kakor pa tisoč bajonet. Edini, ki pa se lahko objektivno sreča s tehnologijo je umetnik, ki se zaveda sprememb v čutni zaznavi.
Včasih so se spraševali o čem je ta slika, takrat je bilo sporočilo vsebina. S pojavom kubizma pa se trditev spremeni. S pomočjo razdelevanja na fasete, se pojavijo različni zorni koti. Kubizem noče prikazati iluzij ampak slikarsko delo samo. Medij sam postane sporočilo.
Media hot and cold
Avtor medije razdeli na vroče in hladne. Vroče medije imenjuje za visoko definirane, se pravi, da vsebujejo veliko informacij, kar pomeni, da prejemniku ni potrebno veliko sodelovati.
Za hladne medije pa je značilno, da podajo manj informacij in zahtevajo vključevanje prejemnika.
Radio, ki je vroč medij, od poslušalca ne zahtreva takega sodelovanja, kot hladen medij - telefon. Prav tako pa se zgodi z dialogom, v katerem aktivno sodelujemo in pa knjigo, ki je v tem primeru vroč medij.
Zaradi prenasičenosti medijev in njihove visoke definiranosti in intenzivnosti, bi že lahko postali živčne razvaline, tako da na tem mestu nastopi naš notranji »cenzor«, ki te dražljaje reducira na način, da se ti redčijo in bledijo v pozabo. Šele takrat jih lahko osvojimo. V današnjem času nove tehnologije pa lahko »cenzor« privede do splošne otopelosti, ki lahko traja tudi celo življenje.
Misionarji so v Avstraliji Aboriginskim ženskam in otrokom podarili jeklene sekire, da bi jim pomagale pri delu. Niso se zavedali, kaj so s tem storili. Moškim, ki so vnjihovi družbi do tedaj nosili sekire (kamnite) in so bile status moškosti, da ne omenjamo, bile celo svete. S prihodom misionarjev pa so bili primorani izposojati si sekire od žensk in otrok. To darilo je v tem primeru povzročilo zrušitev moške identitete.
Ta primer, povzet po Robertu Theobaldu*1, govori o razdiralnem udaru vroče tehnologije, ki je sledila hladni. Plemenska in fevdalna hierarhija tradicionalnih vrednot hitro podleže vročim medijem mehanične, enolične in ponavljajoče se vrste.
Tam, kjer še vedno vlada vaško življenje, imajo ljudje več možnosti raziskovanja in kreativnega izražanja, kakor pa v razvitih urbanih centrih, kjer so priložnosti manj izrazite, saj so velikokrat že v naprej determinirane in razdeljene.
*2Najbolj bazična sprememba v naši električni dobi je ta, da da se osredotočimo bolj na raziskovanje vpliva sporočila in spremembe ki jo povzroči, kot pa na vsebino samo. Vpliv se preučuje večplastno, vključuje popolno situacijo in ne le enega segmenta.
Na električno dobo smo se najprej odzvali z bojaznijo, sedaj pa se zdi smo v fazi zdolgočasenosti. S tem so povezane tudi bolezni današnjega časa, ki so posledica izčrpanosti in stresa. Bolje so se odzivale neindustrijske, nerazvite kulture, ki so napredek sprejemale počasneje. Nerazvite kulture so hladne, z razliko od naše, vroče.
Pogled na določen medi se lahko sčasoma spremeni. Vroč postane hladen in obratno. Ko je nastopil valček, so ga imeli za vročega. Danes pa je situacija obratna.
V Kaliforniji*3 so kršitelje prometa kaznovali s tem, da so morali gledati posnetke nesreč. Samo dva od stotih sta se odzvala s slabostjo in šokom. Vroč medij z vročo vsebino so uporabili, da bi pomirila vroče uporabnike. Če je glavna značilnost vročega medija ta, da izključuje sodelovanje, potemtakem je jasno, da ta medij skoraj nikoli ne sproža empatije. Ali je potem mogoče vplivati vzgojno?
Primer hladnega medija je aforizem. Ta z svojo strukturo od bralca zahteva, da sodeluje, se poglablja in išče znanje, vzroke in napotke. Nasprotje teh bralcev pa so pasivni uporabniki, ki od literature pričakujejo, da jim bo ponudila in odkrila vse, tako bralec ostane brez kakršnega koli zanimanja za nadaljne poglabljanje.
*1 v knjigi The Rich and the Poor
*2 Kenneth Boulding, The Image
*3 Associated Press, Santa Monica, California, 1962
Posts
No comments:
Post a Comment