Wednesday, December 06, 2006

Graphic Design is Immaterial

V zadnjem času (tudi na seminarju) se veliko pogovarjamo o tem kaj sploh je oblikovanje, o pomanjkanju interdisciplinarne teorije, povezave med teorijo in prakso, razliki med oblikovanjem in oglaševanjem in o tem ali je oblikovanje že sploh stroka. Tukaj
je izvrsten tekst,
ki vam bo osvetlil te in še nekatere druge dimenzije oblikovanja. Tekst je napisal Matt Soar, sicer član žirije Memefesta 2005 in profesor na izvrstni Univerzi Concordia v Montrealu- njegov tekst "Theory is a good idea" pa je že del obvezne literature pri našem predmetu.


2 comments:

Anonymous said...

Meni je ta tekst res osvetlil pogled predvsem na vprašanje razlike med oglaševanjem in oblikovanjem. Vseeno pa tekst (po mojem mnenju) ne poda odgovorov, ampak prikaže dejstva, sicer pa, morda je raziskovanje odgovorov naše delo ...

Ob branju sem prišla do večih vprašanj, najbolj me zanima, kaj mislite drugi - ali je za dobrega oblikovalca res nujno potrebno da sledimo najnovejšim proizvodom - avtor pravi, da smo navsezadnje oblikovalci tudi potrošniki, zato nismo nikoli objektivni.
Kot nori zasledujemo zadnje, kar se je pojavilo, da ja ne bi zamudili česa pomembnega, ob tem pa pozabljamo, da dobro oblikovanje izhaja predvsem iz nas, ne pa iz naše okolice, ki jo, navsezadnje soustvarjamo v vizualnem pogledu. Mislim, da je ta zadnji princip, da najprej črpamo iz okolice, jo pri tem nezavedno kopiramo ter prenašamo nazaj v vizualen jezik, zgrešen, ampak kot že rečeno, dokaj neizogiben, ker smo vedno pod vplivom.

Samo Ačko said...

Mislim, da ravno to hoče pisec povedati. Oblikovanje niso odgovori. Je tisto, kar povezuje vprašanja in odgovore. Neotipljive smiselno organizirane povezave med dvema stvarnostima. Pravzaprav je proces, ki te povezave ustvari, ne da bi se pri tem zatekalo k receptom. Recept vedno predpostavlja predvidljiv input in output. Zmešaš to in ono sestavino in dobiš tretje. Pri oblikovanju so sestavine vedno drugačne in upoštevati moraš vse. Lahko uporabiš recept, ki predvideva rešitev z uporabo večine sestavin, a ne vseh in tako se oblikovanje po mojem mnenju uči danes.
Dobro oblikovanje po mojem mnenju pomeni vsakič najti najboljši recept (ki takoj v naslednjem trenutku ni več recept, saj je ustrezen samo za dano situacijo), ne pa nekega uporabiti. Splet edinstvenih povezav, ki ustvari učinkovito in iskreno komunikacijo.
Osebno se mi zdi, da večina t.i. teorije oblikovanja temelji na receptih, zakonitostih ... Ravno to se mi zdi, da ni. (Zdi se mi, da imamo prav zaradi tega težave pri ugotavljanju kvalitete oblikovanja za tako ali drugače sporno podjetje. Da ne govorim o problemov pri oblikovanju samem.)

Ampak recepti - ali raje rečem navodila - so dobra stvar za uniformiranje delovne sile. Iskrenost v oblikovanju ni zaželjena, ker se danes oblikovanje ne uporablja zgolj za komuniciranje, ampak prepričevanje, skoraj zavajanje javnosti. Če bi morali narisati obraz izdelovalca orožja za množično uničevanje kot naročilo dotičnega podjetja, bi to ne bil neobrit brazgotinast moški s psihopatskim leskom v očeh in nevarnim nasmehom, pač pa po pričakovanju naročnika verjetno obraz smehljajočega supermana, ali celo zapeljive ženske.
Ta pričakovanja nas ves čas ukalupljajo v recepte, ki vodijo do pričakovanih rezultatov.
Kje smo sploh še lahko iskreni in dejansko odkrivamo/odkrijemo proces oblikovanja v svoji izvirnosti? Saj ne, da popolnoma obsojam delo po receptu. Včasih nas v to prisili že časovna stiska, za katero je kriv naročnik sam. A vendar se mi zdi, da primanjkuje zdravega ravnovesja. Celo do te mere, da so članki, kot je Graphic Design is Immaterial redkost po tolikem času oblikovanja kot stroke in običajno izzvenijo v šumu tradicionalnih pojmovanj oblikovanja.
Ne rabimo pogledati daleč, da vidimo, da je res tako. Poglejmo doma, k premetu Razvoj in teorija oblikovanja. Kakšna je ta teorija?

Mislim, da je sledenje najnovejšim proizvodom koristno za več stvari: Gojimo opazovanje, ki je za našo stroko izjemno pomembno, analiziramo kako so bile ustvarjene omenjene povezave in vrednotimo celostni rezultat, s čimer se učimo, nenazadnje pa tudi omogočamo refleksijo stroki preko diskusije (če do nje pride).
Delim pa zaskrbljenost nad tem početjem, ker velikokrat zelo hitro pride do "prepisovanja receptov". Nemalokrat vidimo, kako za slavnostno večerjo nato kuhar skuha pasulj in čevapčiče, ker mu je ta hrana pač všeč.