Douglas Kellner Boundaries and Borderlines Reflections on Jean Baudrillard and Critical Theory

RAZMIŠLJATA: Lea Živčič in Eva Kosel

Douglas Kellner obravnava Kritično teorijo družbe, ki je dobila svoje ime na Frankfurtski šoli, in se sliši bolj politično korektno kot Marksizem, ima pa isti namen. Radikalno socialno-politično spremembo v revolucionarnem smislu, v nasprotju s tradicionalnimi pozitivističnimi in znanstvenimi teorijami, ki večinoma skrbijo za reprodukcijo obstoječega patriarhalnega, kapitalističnega itd. družbenega sistema. Vzpostavila se je v 30. letih 19.stol. kot kolektivna supra-disciplinarna sinteza filozofije, socialnih in političnih ved, s ciljem razviti historično in sistematično teorijo sodobne družbe. Je teorija posredovanja, povezovanja in integriranja različnih modelov in dimenzij družbene realnosti v družbeni sistem. Tako mapira odnose med različnimi področji družbenih realnosti, katera so ponavadi obravnavana ločeno v različnih akademskih disciplinah, in zavrača neučinkovito interdisciplinarnost in specializacijo področij raziskav družbe, saj ravno vedno večja specializacija, profesionalizacija in fragmentacija reproducirajo obstoječo delitev dela. S kritičnim impulzom, totalitiziranjem, sistematiziranjem in integriranjem ji je uspelo omajati meje med filozofijo in socialno teorijo in se bori, ne vedno uspešno, za premostitev razmejitev med teorijo in politiko.

Nekje od šestdesetih let 19.stol. naprej se Kritični teoriji v svoji kritiki pridruži tudi Nova Francoska teorija oziroma Derridajeva teorija dekonstruktivizma, Baudrillardova teorija postmodernizma, Lyotardova teorija postmodernizma in druge. Obe zavzemata kritično stališče do filozofske kritike ideologije, vzpostavljene predvsem v 19. stol., ki jo je sodobni kapitalistični sistem integriral v družbeno teorijo in je kot taka postala nekritična in neučinkovita. Teoriji napadata konkretizacijo vpleteno v lažne meje, ki jih vzpostavlja ideologija, nelegitimne hierarhije razcepljene metafizične tradicije in ideološke funkcije, ki izhajajo iz tega. Preko kritike abstrakcije, konkretizacije in ideologije iščejo socialni izvor konkretiziranih kategorij in meja, ki vzpostavljajo distorzije, mistifikacije in falsifikacije družbene realnosti. Iskanje in subverzija ( rušenje) meja se kaže kot nujna, saj je ena poglavitnih in rado spregledanih funkcij ideologije ravno začrtati lažne meje znotraj področij kot so spol, rasa, razred in tako ustvariti lažni ideološki konstrukt razlik med moškim in žensko, črnim in belim, itd. Čeprav abstrakcija sama po sebi ni ne slaba ne dobra, pa je fundamentalno povezana z glavnimi pojavi ideologije kot so legitimacija, dominacija, mistifikacija, in skupaj z vzdrževanjem vzpostavljenih meja služi interesom socialne dominacije ter jo hkrati opravičuje.

Dotedanji filozofski diskurz specializiran v zarisovanju meja in abstrakciji in

strukturiran skozi binarno mišljenje, je produciral fundamentalne metafizične meje med subjektom in objektom, telesom in razumom, naravo in kulturo, ipd. ter tako vedno znova priviligiral in preferiral eno od drugega. Novi zahtevek Kritične teorije in Nove Francoske Teorije je kontekstualizacija abstrakcij, ki jih producira filozofija, v sistem socialnih relacij ali v sistem jezika, z namenom premostiti enostranske, omejene in zavajujoče metafizične abstrakcije. Kritična teorija ravno tako začrtuje lastne meje in omejitve, proizvaja ter uporablja abstrakcijo z namenom razjasnitve določenih socialnih procesov in fenomenov in ne obratno kot počno pozitivistične teorije, ki z dekontekstualizacijo konceptov in abstrakcij distortirajo in mistificirajo družbeno realnost. Zato Kritična teorija producira “racionalne abstrakcije”, kar je Marksov termin, ki so legitimne zaradi njihove historičnosti, kontekstualiziranosti in ker so produkt teoretičnega diskurza. “Racionalna abstrakcija” je kot taka uporabna za kritiziranje, analiziranje in transformiranje posameznih stvari ali celo družbene realnosti same.

Postmodernism meets Critical theory

Kellner na tej točki razloži dva koncepta: boundary je sinhroničen koncept, ki opisuje določene konceptualne delitve narejene znotraj danega področja in ob specifičnem času, in borderline (prelomnica) je diahroničen koncept, ki sledi zgodovinskim fazam razvoja skozi zgodovinska obdobja. Ob tem sklene, da je Kritična teorija na čelu z Adornom, Horkheimerjem, Marcuseom in drugimi proizvedla najboljšo teoretično analizo socialno ekonomskih in kulturnih pogojev, ki so sproducirali konfiguracijo neokapitalističnih družb od 30. do 60. let 19.stol., ter najboljšo teoretično analizo prelomnic med zgodnejšo in kasnejšo fazo kapitalizma. Da pa bi Kritična teorija lahko kljubovala času novih socialnih pogojev, tehno-politične infrastrukture kapitalističnih družb, ki so zrasle kot gobe po dežju od 60. pa do danes, mora podvzeti nove raziskave, razviti nov adekvaten model postmodernizma.

Kellner v nadaljevanju zagovarja racionalno abstrakcijo, tako da predstavi in analizira nekaj ključnih konceptov Jeana Baudrillarda, s katerimi se očitno ne strinja.

Jean Baudrillard pogumno postavi novo socialno kritično teorijo, ki prelamlja z moderno dobo, s Kritično teorijo družbe in nas postavlja v novo postindustrijsko, postmoderno historično dobo. Glavni fokus Baudrillardovega zgodnjega dela, od 70. naprej, je potrošniška družba, ki se je razvila z intenzifikacijo nenehnega umetnega povečevanja povpraševanja. Marksovo kritiko politične ekonomije, bi naj po njegovem mnenju, dopolnili s semiotičnimi teorijami znaka. Postavi nov koncept (sign-value) znakovne vrednosti, ki naj bi nastala z bujno rastjo novih proizvodov, ki so multiplicirali kvantiteto znakov in spektaklov. Tako proizvodi niso karakterizirani samo po njihovi uporabni vrednosti, niti ne po menjalni vrednosti, temveč jih okarakterizira predvsem znakovna vrednost, ki je tako znak stila, prestiža in ki je postala esencialni del proizvoda, potrošnje in potrošniške družbe.

Baudrillardova vizija postmoderne družbe je vizija vrtoglave, naključne, zamegljene, vseprisotne in povsod navzoče medijsko zasičene zavesti, ki je v takem stanju narkoze in hipnotizirajoče fascinacije, da se sam koncept smisla raztaplja. In to še ni vse, Baudrillard napove konec dela, konec politične ekonomije, konec dialektike označevalec - označenec in konec dobe produkcije ter začetek dobe simulacij. Glavna teza njegove postmoderne socialne teorije je; radikalna semiurgija ( umetnost kreiranja novih znakov ) zajema produkcijo znakov in proizvaja družbo simulacij, kateri vladata implozija in hiperrealnost. V dobi simulacije socialna reprodukcija ( procesiranje informacij, industrija znanja, mediji, itd. ) zamenja produkcijo kot organizacijski princip družbe. Kar Baudrillard predlaga, razlaga Kellner, pomeni, da v tej novi situaciji delo ni več sila produkcije, ampak le znak med znaki, politična ekonomija ni več socialna determinanta ( !! Baudrillard živi in dela v Parizu, kjer so se nedavno nazaj dogajali politično ekonomsko determinirani izbruhi in demonstracije - spektakel in pol ) in denar je “kul” medij, ki omogoča participacijo in vpletenost v sistem (“kul” je, če ga imaš veliko). Ker ne določi ekonomskih sil ali družbenih skupin, ki bi lahko stale za tem procesom družbene reprodukcije, predlaga tehnološki determinizem, kjer modeli in kode postajajo primarne determinante družbene realnosti. Tako v družbi simulacij modeli ali kode strukturirajo družbeno realnost in brišejo razlikovanje med modelom in realnim ( igralca zdravnika iz nanizanke, ljudje na ulici sprašujejo po zdravstvenih nasvetih). S tem simulacija ne le da postaja bolj realna od modelov in kodov, temveč sama simulacija postaja kriterij realnega.

V postmodernističnem medijskem svetu se meje med informacijami in razvedrilom, podobami in politiko, sesuvajo same vase. Televizijska poročila, dokumetarni filmi postajo vedno bolj podobni oddajam z zabavno in razvedrilno vsebino. Z uporabo dramatičnih in melodramičnih kod prikazujejo vsebino svojih sporočil, svojih zgodb. Primer takšnega t.i. “infotainmenta”, kot rezultata zrušenja mej med zabavo in informacijo, je vsem znani MTV, ki izkorišča način (s)poročanja, komentiranja televizijskih poročil za informacionalizacijo razvedrilnih vsebin omenjenega programa. “Hype” kulturne industrije na ta način (pod krinko) postane “dejstvo”. Oglas za iPod ni več le reklamiranje nekega proizvoda, temveč je novica, je nekaj kar je nujno potrebno imeti oziroma je smernica, ki posamezniku narekuje kdo mora postati, da je “`in' in the system”.

V družbi simulacij pride do pojava hiperrealnosti, ki pa ne označuje irealnosti ali iluzije, temveč se nanaša na resničnost kot implozijo pojavnosti oziroma obstoja. Realnost tako postane resničnejša od resničnosti same. Še več. Hipperealnost je pravzaprav pogoj preko katerega modeli zamenjujejo realnost in jo na ta način tudi (pre)oblikujejo. Model postane determinant in ideal resničnosti, ki ga družba posnema (popolno telo je vitko, idelani seks je tisti, ki ga prikazujejo porno filmi,…), in zopet pride do kolapsa med realnim in hiperrealnim, med modelom in resničnostjo. Simulacija in realnost se medseboj prepletata tako, da ju je nemogoče ločiti; posledično sta sami ustvarjalki resničnosti. Cilj simulacije je vedno uničenje nasprotja med iluzijo in stvarnostjo, tistim kar je pravo in tistim kar je “napačno”.

Baudrillardov “krasni novi svet” je brez mej in omejitev, interpretiran kot efekt post-strukturalistične kritike pomena in reference. Je svet brez trdnih struktur in jasnih zaključkov, kjer so se vse stare omejitve in razlike v filozofiji, sociologiji, politiki, teorijah in nenazadnje v kapitalistični družbi ujele v nediferenciran tok simulacij.

Living on the boarderline

Kakšna je vloga postmodernistične krtitične teorije, se sprašuje avtor. Sta marxistična in kritična teorija še relevantni za današnji čas? So ideološka in družbena nasprotja, npr. reprezentacija vs. resničnost, emancipacija vs. dominacija, Levi vs. Desni sploh še intakni v dobi tehnoloških odkritij in naglega napredka? Kakšen je torej status družbene kritike, navideznega kot realnega, socializma in kapitalizma v alegoriji postmodernega sveta?

Kellner je mnenja, da je potrebno pod drobnogled vzeti obe teoriji, tako marxisitično kot kritično teorijo. Meni, da ju je potrebno rekonstrurirati in analitično opredeliti z uporabo terminov, ki jih zapovedujejo sedanje konfiguracije družbene sfere, to so mediji, potrošnik, socialni sloji, kolonizacija novega sveta, kibernetika, oblikovanje, nova informacijska družba, rekonstrukcija dela in produkcije.

Klasična kritična teorija potrošniške družbe ne daje velikega pomena formam, kodam in naravi medijev, za razliko od Nove francoske teorije, katera se sicer osredotoča na fenomen kibernetike, razširjenosti računalniške tehnologije, informacijske družbe,… Te pojme konceptualizira s terminom “post”in jih pogosto označuje v kontekstu anti-marksističnega diskurza. Resna teoretska in praktična napaka zagovornikov Nove francoske teorije Foucaulta, Lyotarda, Boudrillarda in drugih je ločitev marksistične kritike kapitalizma ter pomembne vloge logike kapitala v današnji družbi. Po Kellnerju gre za novo fazo ali bolje rečeno konfiguracijo kapitalizma, ki jo sam imenuje tehno kapitalizem.

V tehno kapitalistični družbi, kjer pomen informacij dobiva vse večje razsežnosti, pa gre omeniti da so slednje namenjene le tistim, ki jim je omogočena njihova uporaba in ki so jih zmožni plačati. Gre za to, da živimo v svetu, v katerem novi mediji in računalniška tehnologija omogočata produkcijo številnih možnosti za komunikacijo, kulturno izražanje in

samoizobraževanje z uporabo računalniške tehnologije. Konec koncev se dosedanji tehnološki napredek kaže v vaskdanjem življenju posameznika na vseh področjih njegovega življenja. Poudariti je potrebno, da je ta posameznik danes še vedno eden od priviligiranih državljanov sveta. Vendar pa kaže da temu ne bo več dolgo tako, če se bo izkazalo, da se bo računalnik razširil v gospodinjstva po svetu v tolikšnem obsegu kot se je na primer televizija. Javnomnenjske raziskave so namreč pokazale, da ima v ZDA več gospodinjstev tv sprejemnik kot pa toaletne prostore znotraj bivališča, da je razširjenost uporabe televizije kar 99% in da ima 80% ameriških gospodinjstev v lasti video kamero.

Po Kellnerjevem mnenju je potrebno ustvariti svet, v katerem bodo novi tehnološki dosežki dostopni prav vsem, posameznik pa bo v družbi izobražen in sposoben funkcionirati v sožitju s procesom mediazacije kulture in napredno tehnologijo. Pri vsem tem ne gre pozabiti na osnovne funkcije govora, izražanja, branja, poučevanja in učenja, pisanja, ki ne smejo izginiti. Nove tehnologije in javne sfere jih ne morejo nadomestiti, temveč bodo svoje vsebine nadgradile in dopolnile z novimi, času primernimi. Poglaviten pokazatelj širjenja in razcveta novih idej je medijski aktivizem. Ta je (priviligiranemu) posamezniku z uporabo alternativnih medijev omogočil nadgradnjo svojega znanja in mu dal priložnost za izražanje svojih mislih in komuniciranje. Kar je pri tem vprašljivo, je kdo bo tisti človek ali korporacija, ki bo prevzela kontrolo nad medijem, kakšnen je njen ali njegov cilj oziroma h kakšnim interesom stremi, saj je medij kot tak lahko sredstvo tako manipulacije kot prosvetljenja, predmet dominacije kot tudi odrešitve.

Kellner meni, da danes bolj kot kdajkoli poterbujemo novo makro teorijo, ki spodbuja kognitivno mapiranje konteksta novih oblik družbenega napredka in odnosov v sferah ekonomije, politike, kulture,… Postmodernizem je v tehno kapitalizmu lahko bran kot pojem, kjer je hegemonija kapitala še vedno glavni princip družbene organizacije in kjer se denar odraža na večih področjih življenja. Skrajna implozija postmodernizma pri Baudrillardu je zelo ekstremen primer. Kellner vidi rešitev v vzpostavitvi medsebojne povezave vseh treh teorij, nove francoske, marksistične in kritične teorije, za razrešitev teoretskih in političnih problemov, ki so trenutno aktualni. Poudarja tudi pomen samega jezika, ki ga teoretiki uporabljajo, saj vidi smisel v izražanju, ki je razumljiv vsem slojem družbe. Tehnološki in družbeni napredek zahtevata od neointelektualcev produkcijo novih vlog in funkcij. Mediji in elektronska kultura od njih zahtevajo prilagoditev času, saj posledično v svojem kontekstu ustvarjata nove kibernetične prostore, sfere, ki odpirajo nova vprašanja, katera zahtevajo odgovore, ponovno analizo, kategorizacijo in opredelitev. Človek se vpraša, ali bodo bodoči kiberteoretiki, tehnoanalitiki sploh še ljudje .