»Introduction to communication studies« (Shanon and Weaver's model)

RAZMIŠLJA: TIMON LEDER




Obnova

Fiske v prvem poglavju knjige, naslovljenem Komunikacijska teorija, začne z Matematično teorijo komuniciranja, ki sta jo 1949. leta osnovala matematika Shannon in Weaver. Ta naj bi bila eden glavnih izvorov komunikologije.
Teorija je vzklila iz želje avtorjev, da bi naredila komunikacijske kanale kar se da učinkovito uporabljene. Z drugimi besedami, kot zaposlena pri Bell Telephone Laboratories v ZDA sta želela razviti sistem, s pomočjo katerega bi lahko preko telefonskih kablov in radijskih valov prenesli največje možno število informacij v najkrajšem času. Poleg tega sta želela razviti način merjenja zmožnosti prenosa podatkov po kateremkoli komunikacijskem kanalu.
Čeprav sta se posvetila problemu predvsem s tehničnega, matematičnega vidika, trdita, da je teorija aplikativna na celotno vprašanje človeške komunikacije.

Razvila sta preprost linearni model komunikacije, ki je razviden iz zgornje sheme. V besedi je proces takšen: vir je nekdo, ki sprejema odločitev o tem, katero sporočilo iz niza možnosti bo poslal; izbrano sporočilo oddajnik zakodira v signal, kateri preko kanala s signalom pride do prejemnika, ki sporočilo odkodira za cilj. (Fiske da za primer govorca, ki preko slušalke po telefonskem kablu pošlje sporočilo do slušalke sogovorca.)

Čeravno sta se Shanon in Weaver lotila problema komunikacije predvsem zaradi tehničnih omejitev, sta vendarle prepoznala še drugi dve stopnji problemov:
- stopnja A (tehnični problemi): natančnost prenosa komunikacijskih simbolov
- stopnja B (semantični problemi): natančnost podajanja želenega pomena s prenesenimi simboli
- stopnja C (problemi učinkovitosti): učinkovitost vpliva prejetega pomena na željeno reakcijo

Semantične probleme je sicer enako lahko prepoznati, kot tehnične, a jih je težje rešiti, ker je pojem semantike veliko obširnejši (obsega vse od pomena ene besede do pomena slike ZDA v filmskem tedniku za Rusa). Avtorja teorije upoštevata tudi pomen, ki ga vsebuje sporočilo, ter predvidita, da bi izboljšan sistem kodiranja povečal semantično točnost.
Stopnja učinkovitosti naj se po njuno ne bi nanašala na idejo, da je komuniciranje zgolj manipulacija in propaganda; pomenila naj bi kakršenkoli učinek komunikacije. (Kot primer navedeta čustveni odziv na umetniško delo.)
Pravita, da stopnje niso medsebojno neodvisne, ter da je model aplikativen na vse tri, čeprav v svoji osnovi izvira samo iz prve stopnje. Bistvo preučevanja komunikacije na vseh treh stopnjah je v razumevanju tega, kako izboljšati natančnost in učinkovitost procesa.

Če se vrnem k prejšnjemu primeru telefonskega pogovora, se že pri tej enostavni situaciji pojavi omejitev, ki Shanona in Weaverja za njun namen ni zanimala. Nekateri deli modela lahko delujejo več kot enkrat. V primeru telefonskega pogovora so lahko oddajnik tudi govornikova usta, signal so zvočni valovi, kanal je zrak, prejemnik pa je ista slušalka, ki je bila prej oddajnik. (Fiske omeni še Gerbnerjev model, ki naj bi bolje obravnaval podvajanje stopenj procesa.)
Enako omejitev njunega modela Fiske predstavi tudi na stopnji šuma. Ker sta bila osredotočena na tehnične probleme, sta najbolj razdelala šum prav na teh področjih. Torej, kot kakršnokoli motnjo znotraj kanala, kar je pri telefonskem pogovoru popačenje ali hreščanje v telefonski žici.
Ampak, ker sta ga splošno definirala kot »vse, kar je dodano signalu med njegovim oddajanjem in sprejemanjem, pa vir tega ni hotel«, sta morala koncept šuma razširiti na semantično stopnjo problemov. (Šum so lahko tudi misli nepozornega sogovornika.) Zato razlikujeta med semantičnim in tehničnim šumom in predlagata umestitev novega dela v procesu komunikacije: »semantični sprejemnik«, ki bi moral bili med tehničnim sprejemnikom in ciljem.
Šum, ne glede na njegov izvor, vedno zmede namen sporočevalca (vira) in omeji količino informacij na enoto časa, ki so lahko poslane. Da bi premostila težave, ki jih je povzročil šum, sta razvila nadaljne osnovne koncepte.

Tako razširita osnovni koncept informacije, ki je enako kot vse ostalo baziran na tehnični ravni komunikacije. Tehnično je informacija samo merilo predvidljivosti signala; drugače rečeno je to število izbir, ki so sporočevalcu na voljo. Gre za golo kodo brez vsebine. Uporabita izbiro s 50-odstotno predvidljivostjo, pri kateri sta možnosti samo dve; ena je drugi nasprotna, pomenita 'da' ali 'ne'. Informacija, ki jo vsebuje katerikoli od teh signalov, je enaka.
Enota, ki jo določa izbira med dvema možnostima, se na kratko imenuje 'bit' ('binary digit'). To je način, na katerega delujejo računalniki in po mnenju nekaterih psihologov tudi naši možgani.
Ta princip nas od kateregakoli vprašanja pripelje do odgovora s serijo podrejenih vprašanj in 'da/ne' odgovorov. (Fiske za primer navede oceno starosti neke osebe, za katero preletimo serijo binarnih izbir: je star ali mlad; če je mlad, ali je že odrasel ali ne; če… vse dokler ne dobimo točne starosti.) Avtor knjige pravi, da smo v omenjenem primeru z lahkoto preko stopnje A prešli na stopnjo B. Vemo tudi točno število vprašanj oz. bitov, ki smo jih potrebovali za odgovor na pomensko vprašanje.
Kakorkoli, ključna razlika med semantično in tehnično stopnjo komunikacije je v tem, da lahko na tehničnem nivoju predvidimo število bitov za zapis omejenega števila informacij (npr. črk abecede), ki jih potem sestavljamo v katerokoli vprašanje. Vendar isto ne velja za semantično stopnjo komunikacije. Število bitov do kateregakoli možnega odgovora ni določljivo.

Fiske še enkrat poudari, da je bil za Shanona in Weaverja pri oblikovanju telefonskega sistema kritični faktor število signalov, ki jih ta lahko prenaša. To, kaj ljudje preko njega povejo, jima niti ni bilo pomembno.
Poglavje zaključi z vprašanjem, kako uporabna je lahko tako mehanična teorija pri širšem preučevanju komuniciranja.

Moje mnenje

Verjetno imam premalo znanja na področjih psihologije in komunikologije, da bi znal smiselno ovrednotiti uporabnost zgornjega modela. Se mi pa zdi vredno razmisliti o dveh vprašanjih, ki ju odpira Matematična teorija komunikacije.
Prvo se je porodilo ob misli, če je res nemogoče določiti omejeno število bitov, ki nas pripelje do kateregakoli odgovora na področju današnjega oglaševanja. Ali ni mogoče prav s spektaklom in močnimi stereotipi v oglaševanju »smrt avtorja« pripeljala do te stopnje, da so začeli oglaševalci (brez ozira na tematiko in namembnost sporočila) vedno znova izbirati med istim omejenim številom pristopov za prenos sporočila.
Preko tega bi se navezal še na šum, ki ga po mojem pri omenjeni banalizaciji ustvarja sam oblikovalec. Kako je lahko tako močno vlogo oblikovanja prevzela surova estetskost, če pa s takim početjem izkrivljamo izvirno poslanstvo oblikovanja. To naj bi omogočalo še lažje razumevanje kompleksnih sporočil, danes pa dela prav nasprotno. Z ignoriranjem etike in družbene odgovornosti, ter z nerazumevanjem sporočila tega brez kakršnekoli logike vizualno olepšuje. S takim početjem nehote povzroča še dodatni šum, ki je že v osnovi dovolj velik zaradi moteče količine oglasov v okolju.

Douglas Kellner: Media Cultutre and the Triumph of the Spectacle

RAZMIŠLJA:GORAN IVAŠIČ

V svojem eseju Douglas Kellner razmišlja o spektaklu kot glavnem organizacijskem principu danšnje družbe, ekonomije, politike, kulture in vsakdanjega življenja. Vse bolj, pravi, se spektakel uporablja kot sredstvo promocije, reprodukcije in kroženja ter prodajanja dobrin. Medijska kultura razvija vedno bolj dovršene spektakle, da bi si pridobila večje, širše občinstvo in povečala svoj dobiček. Novi mediji, ki združujejo radijo, filme, TV novice, zabavo, cyber prostor,... pa postajajo igrišča kjer se odvija spektakel tehnokulture. Informacija in zabava sta se združili v eno ("infotainment").

Pri svoji analizi stanja se naslanja na delo francoskega teoretika Guya Deborda, ki je bil v 60-ih letih eden od vodilnih članov skupine Situationist International, katere miselnost je v veiki meri sprožila dogajanja v maju 1968, ko so študenti zavzeli pariško Sorbono, kmalu za tem pa je 10 miljonov francoskih delavcev napovedalo stavko. Debord v svojem delu The Society of Spectacle (1967) pravi, da je spektakel vsota naprednega kapitalizma, množičnih medijev in vlad, ki imajo željo po spektaklih. Spektakel, po njegovo, naredi vse kar je nekoč resnično obstajalo le za svojo lastno reprezentacijo. Biti spremeni v imeti in imeti v pojavljati se. V trenutku ko postane pojavljati se glavna vrednota, bo spektakel zaključil svojo kolonizacijo družabnega življenja. Spektakel je po Debordu družbeni odnos med ljudmi, ki je posredovan preko slik. Torej se namesto čutne zaznave, ki je na prvem mestu v realnem svetu, s spektaklom izpostavlja predvsem čutilo vida, najbolj abstrakten človeški čut.

Kellner se strinja; medijska kultura senzacionalistično predstavlja vse aspekte življenja in tako ne samo zavzema vse večje dele vsakdanjika, ampak tudi ponuja material za sanjanje, oblikovanje misli in obnašanja, ter končno identitet. Spektakel postaja tako prepleten z realnostjo, da ga je težko prpoznati. Neil Gabler celo trdi, da igramo glavno vlogo v svojih, kakor jih označi, "življenčkih" ("lifies"). Naše občinstvo so vrstniki, pri pisanju scenarija pa se zgledujemo po kulturi množičnih medijev in smo tako lastni stilisti in pisci šal. Zabava je tako močan imperativ, da je postala vodilo naših družbenih izkušenj in delovanja.

Ker si je za vzorec vzel zahodno, predvsem Ameriško kulturo konca 20. in 21. stoletja, Kellner navaja specifične primere poseganja spektakla v različna področja. Ekonomije, kjer je pomembno biti zabaven in spektakularen tako za množice, če so del tvojega poslovnega načrta, kot tudi na sestankih in predstavitvah. Filma, ki je s Hollywoodom lahko definicija spektakla, saj je bil tu uporabljan že v samem začetku in so se razvijali novi prijemi senzacije in zabave. Napovedniki so nasičeni z rezi v hitrem tempu in vse več filmov je polnih z vse več posebnimi učinki, ki včasih nimajo druge funkcije kot animirati gledalca. V umetnosti se prav tako pojavlja spektakel, saj ponekod stojijo zbirke umetnin v stavbah, ki jih s pompoznostjo nadglašuejo (The Frank Ghery Guggenheim, Bilbao - Španija), spet drugje se razstave postavljajo po ključu zanimivosti in zabavnosti (Made in California: Art, Image and identity, 1900-2000; kjer med drugimi visi tudi naslovnica playboya z dekleti iz Obalne straže), gledališke predstave pa se ukvarjajo s temami množične kulture in izrabljajo zvočne in svetlobne učinke. Glasbena scena je postala glavno pogorišče spektakla, kjer so video spoti, distribucija in senzacionalizem postali nujni za večji uspeh. MTV pa vodi smer razvoja mainstream scene. Tudi visoka moda tako rekoč temelji na spektaklu, ki pomaga določiti kaj je in in out, ter poganja kolesje potrošnike družbe. Prav tako so logiki spektakla in tabloidizaciji podvržene televizijske novice; politični škandali, na pogled neskončna kulturna vojna in sedaj že nekaj časa trajajoča vojna proti terorizmu. Že samo fraze kot so "Breaking News!" in "This just in!" govorijo o drži, ki jo imajo novinarske hiše. Nekateri prispevki, ki so predvajani ob boku katastrof in ekonomskih poročil pa so naravnost neumni (npr. na CNN o mački, ki ima na dlaki podobo Jezusa). Posamezniki se vključujejo v igro spektakla, kjer funkcionirajo kot organizacije, saj imajo za seboj ljudi in mehanizme, ki jih postavljajo in ohranjajo na položaju zvezdnikov (najboljši primer je Madona). Športni dogotki so posneti z dramatičnimi načini montaže, grafičnimi prikazi in kupi maskot, navijačic in oznamčenih izdelkov na igrišču. Športniki so zvezde. Olimpijske igre, Super Bowl, Svetovni nogometni pokal in NBA so rituali, ki slavijo najglobje družbene vrednote zahoda: tekmovanje, zmago, uspeh in denar. Celo hrana je postala predmet spektakla. Izgled in okus sta postala pomembnejša od kvalitete in način predstavljanja nekatere hrane je instanten in pompozen..

Problem pri tem je, po Kellnerju, da spektakel zavaja občinstvo in ga uvaja v pomene novega sveta, sveta zabave, informacije in potrošnje. Odtujenost ljudi je naredil za udobno, družbeno sprejemljivo in splošno. Debord pravi: "Spektakel zatemni preteklost, z prihodnostjo jo združi v nerazločljivo tvar, nekakšno sedanjost brez konca, na tak način spektakel preprečuje posamezniku, da bi videl družbo spektakla kot trenutek v zgodovini, ki se ga lahko z revolucijo sprevrže,". (Guy Dabord, The Society of Spectacle, 1967)

Jaz se strinjam. Spektakel se je prikradel v neslutena področja našega življenja. Informacije, ki so nam dostopne, so tako mnogoštevilne, da bi bile za človeka iz 19. stoletja šok. Hitrost in število zunanjih dražljajev, ki jih sprejemejo naši možgani so nas prisilili v izključevanje informacij in njihovo presejanje. Spektakel je tako eden od načinov priteganja naše pozornosti. Obdani z njim, dvigujemo prag odziva in če stvari, ki bi se nam drugače zdele zabavne, ne zadostujejo vse višjim kriterijem, so dolgočasne. Zabavnost nekaterih potrošniških dobrin (kot so filmi, videoigre, glasba,...) je postala tako privlačna, da ji pogovor ali sprehod v naravi pri nekaterih težko konkurirata. Prav tako so slaba konkurenca nesenzacionalistično zastopane informacije. Mediji, ki so vzpostavili sistem spektakla imajo sedaj dovršen način podajanja zgodb, novic ipd. in lahko izbirajo svojo realnost. V kateri je vse več okrasja in vse manj vsebine. Bolj drzno se lahko postavlja v ospredje korporativna agenda, bolj prepričljivo se lahko posreduje laž. Kultura zabave je naravnana tako da, morda nehote, odvzema mentalni prostor in razvoj posamezniku. Nadomešča in ispodriva namreč učenje, iskanje in odkrivanje, raziskovanje. Menim pa tudi, da je spektakel sam sebi sovažnik. Prenasičenost bi znala pripeljati do točke, ko bo postal absurden (na nekih področjih je že kr blizu, sploh u ameriki) in z nekaj pameti se mu je moč ne le upirati ampak dobiti popoln odpor do njega. Prav tako ga je lahko spregledati. Vsekakor pa ga moramo sprejemati kot dejavnik, ki bo ostal z nami vse do konca civilizacije, tu je že od pamtiveka.

BONUS: šale na račun senzacionalističnih novic http://www.theonion.com , video morte video

Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resisttance to theory in design criticism history and practice. By Matthew Soar

RAZMIŠLJA: TANJA KOMADINA


Predstavitev

Ko se je Matthew Soar poglobil v odnos med »akademskim« in »pravim« jezikom, se je ze takoj na začetku pojavila težava s samima terminoma. Trčil je v zakoreninjene predsodke in stereotipe. V najslabšem primeru se namreč termin »akademski jezik« uporablja kot nekaj slabšalnega, nekaj kar služi le deskreditiranju tistih, ki akademskega jezika ne razumejo.

Avtorica Janet Wolff v svoji knjigi The Social Production of Art trdi, da mediji popularizirajo napačno mnenje, da je edini »pravi« jezik tisti, ki ga razumejo vsi.

Umetnost, kultura, politika in družba so tako kompleksni pojmi, da jih nikakor ne moremo zreducirati le na dve primarni izbiri, črno ali belo - da ali ne. Prav zato potrebujemo ustrezen jezik, ki je zmožen obravnave tako široke tematike.
Fraze kot so »resnični jezik«, »akademski jezik« in »zdrava pamet« so plod globoko zakoreninjenih stereotipov, ki jih širijo okrog večinoma mediji.

O tem pripoveduje tudi šala, ki gre nekako takole: glavna naloga učenja specialističnega jezika je ta, da ti odvzame sposobnost enostavnega in razumljivega govorjenja.

Teorija se moti? Mar ne?

M. Soar je preobrat v svojem razmišljanju doživel ob branju Williamsove knjige, kjer je avtor izpostavil misel, da pri oglaševanju ne gre za osebno izražanje. Kar pomeni, da v oglasih ne moremo prepoznati posameznika kot individuma, oz. njegovih prepričanj in osebnih nazorov. Oglaševanje je sestavljeno iz sklopa splošno poznanih »kulturnih kod«, ki nam omogočajo masovno komuniciranje. Ustvarjalci smo tako pravzaprav obsojeni na večno zbiranje in ponovno sestavljanje ze obstoječih kod. Iz česar tudi izhaja ideja o »smrti avtorja« (Bartez 1981). »Smrt avtorja« si ne smemo interpretirati napačno. To nikakor ne pomeni, da je kreativa nepotrebna, pač pa, da ustvarjalci vseeno nismo tako zelo originalni, kot si včasih želimo, da bi bili.

Teorija kot orozje in obramba
»Teory jocks« imenujemo ljudi, ki s pridom uporabljajo teorijo kot orožje, oziroma način kako prelisičiti in ponižati sogovornika. Ni pa nujno, da se teorija vedno uporablja le v radikalne in nepoštene namene. Lahko je tudi način strateške obrambe.

Težka znanost proti mehki znanosti

Težka znanost, kot sta medicina ali fizika, se lahko pohvali s konkretnimi in preverljivimi rezultati. Uspešni operaciji srca ali vesolskim poletom pač ne moremo oporekati. Posledično se nam zapleteni jezik, ki ga uporabljajo znanstveniki, zdi popolnoma sprejemljiv in celo logičen. Oni so vendar nad povprečnimi ljudmi! Ko se doktor v TV seriji Urgenca, za trenutek iz višav svojega strokovnega poslanstva spusti med običajne »kmetavze« in z velikim naporom, v laičnem jeziku razloži prej slišane bleščeče žargonske izraze, se nam to ne zdi nič neneavadnega ali nesprejemljivega. Je celo frajersko in kul.
Povsem druga pesem je, ko se strokovni jezik uporablja v »mehki znanosti«. Ta se večinoma ukvarja z mentalnimi procesi, ki so ze v svojem bistvu bližji običajnim ljudjem. Prav ta splošna familjarnost (ki daje včasih tudi zavajajoc občutek, da o neki temi vemo več kot je to dejansko res) je razlog, da ljudi težje prepričamo s strokovnimi izrazi. Se več, velikokrat z njihovo uporabo dosežemo ravno nasproten učinek: diskreditacijo.
Tu pa pridemo do bistva konflikta »trde znanosti« z »mehko znanostjo«: sprejemanje žargona neke stroke je odvisno od spoštovanja, ki ga ljudje gojimo do nje.
Pa je zgornje razmišljanje pravilno?
Problem je, da takšno poenostavljeno črno-belo obravnavanje podpihujejo tudi mediji. Primer iz Urgence smo ze spoznali. Na drugi strani pa imamo recimo film Funny face (ZDA, 1957), kjer je akademski govor (ki ga pooseblja napihnjen francoski bitnik) predstavljen kot lažno tuj in nevreden zaupanja. Ni treba poudarjati, da na koncu zmaga laik, oz. neintelektualec, v podobi plesočega modnega fotografa Freda Astaira.
Eden glavnih razlogov zakaj je tudi večina oblikovalcev skeptičnih do teorije in žargona je nerazumljivost semiotike, oz. obskurno napisane literature, ki jo obravnava.
Treba pa je vedeti, da semiotika ni bila nikoli mišljena kot oblikovalsko orodje.

Akademski stereotipi

Kot smo ugotovili, se ni treba ravno naprezati, da bi v ameriski popkulturi zasledili populistične ideje o akademikih kot pretencioznih klovnih, ki veliko govorijo a malo povedo. Problem je, da mediji stereotipe predstavljajo kot splošno sprejeta dejstva in resnice, čeprav gre pravzaprav le za nadomestke realnih informacij.
Ko pa se enkrat stereotip uveljavi, se ga je zelo težko znebiti. Vsi poznamo vsaj enega: da oblikovalci ne berejo J
Težava je, da nove ideje akademikov težko in redko pridejo do medijev, saj so ponavadi premalo senzacionalne in napihnjene, da bi se jih splačalo postaviti pod žaromete. Kot je poudaril filozof Jacques Derrida: »edino kar dandanes ni primerno za televizijo, radio in časopise, so intelektualci, ki zapravljajo nas cas. Čas pa je tisto, kar mediji ne smejo trošiti- ne svojega ne našega« (Derrida 1994, 30)

Zakaj je vredno preučevati oblikovanje

Grafično oblikovanje je na dobri poti, da v prihajajočih letih postane kulturno vodilo. Je na visku svojega kreativnega vpliva in njegovega kulturnega in politicnega doprinosa ni mogoče zanikati. Da bi obdržali tako ugodno pozicijo, in celo napredovali, pa se je potrebno neprestano izobraževati in s tem razširiti razumevanje tega kar počnemo.
Pri srkanju vseh mogočih informacij in teorij pa moramo imeti tudi zdravo mero skepticizma.

Zaključek
Če zelimo, da grafično oblikovanje resnično odraste, potrebujemo teorijo, ki ne bo le oblikovalsko orodje, pač pa tudi prepoznaven gradbeni element, ki bo dovolj trden temelj na katerem bo mogoče graditi v prihodnosti.

Moje razmisljanje:

Kadar se spustim na področje, ki me zanima, a o njem ne vem ničesar se ponavadi naprej lotim prebiranja poljudne literature, ker mi je seveda na prvi stopnji razumljivejša. Če pa se želim poglobiti in izvedeti več, mi sčasoma postanejo te informacije premalo, takrat posežem po strokovni literaturi in se spopadem z akademskim jezikom. Zagovarjam, da je ločevanje med poljudnim in strokovnim izrazoslovjem potrebno. Predvsem zato, ker bi v strokovni literaturi poenostavljanje terminov prej otežilo kot olajšalo podajanje informacij. Kmalu bi prišlo do zmešnjave in nerazumevanja kaj hoče kdo povedati, saj bi vsak uporabljal svojo verzijo izrazoslovja (veliko zmede je na primer tudi v slovenskem oblikovalskem prostoru).
Kadar želimo doseči čim več ljudi se mi zdi pomembno, da je pisanje razumljivo čim širšemu krogu bralcev ali poslušalcev, v takšnem primeru ne zagovarjam pretirane uporabe nerazumljivih terminov, ker gre dejansko za manipulacijo. Kadar pa nagovarjamo stroko ali pa nas, ki se šele izobražujemo, pa se mi zdi pomembno, da se uporablja akademski jezik. Tudi sama se včasih težko prebijem čez kakšno literaturo (kaj šele, če je v tujem jeziku:)) a sem prepričana, da več kot jo prebereš, manj težav ti povzroča, ali pa ti jih sploh ne.

Chuck D in Lars Ulrich: »Napster - pro in contra«

RAZMI9ŠLJA: MILAN PLUzAREV

Povzetek intervjua:

»V bistvu, gre za kontrolo!« Lars Ulrich se zavzema za pravico avtorja, ki naj bi imel kontrolo in nadzor nad svojim avtorskim delom in intelektualno lastnino, da le ta ne pade v vode piraterije in nekaznovano pluje po globusu. Konkretno gre za »Napster«, poceni program, ki se ga dobi na internetu, kateri omogoča uporabnikom brezplačno izmenjavo dokumentov, oz. digitalnih zapisov, konkretno – glasbe v mp3 formatu.

Charlie Rose (voditelj):«… občinstvo snema glazbo z radia, hodi na vaše koncerte, in vas snema direktno z videokamerami…? Vi to zagovarjate!«
Lars:«… gre za razliko v kvaliteti zvoka na mediju; npr. originalen cd kupljen v trgovini, bo imel kvaliteto zvoka takšnega kot je na master posnetku.
Torej gre pri originalnem cd-u za prvo generacijo digitalne kopije, katere zvok bo ekvivalenten zvoku na master cd-u! Nimam nič proti temu, da si ljudje doma presnemavajo glazbo, saj gre za bistveno slabšo kvaliteto. Toda, če se originalen master posnetek glazbe v odličnem digitalnem formatu, najde na spletu na voljo vsem – zastonj, to je pa druga zgodba.«
Lars skuša dopovedati, da je snemanje glazbe, brez avtorskega dovoljenja – ilegalno, da je to kar omogoča Napster uporabnikom – ilegalno početje. Zato so se tudi spravili nad Napster po pravni poti. Gre za dojemanje ljudi, katerim se zdi samoumevno »downloudati« intelektualno lastnino enostavno zato, ker jim to tehnologija omogoča!

Chuck D:« …jaz vidim Napster kot verzijo novega radia, kateri ima svoja izhodišča, svoje vodje in svoje kraljestvo. Upravljajo ga kot sami želijo.«
Pravi da se je glazbena industrija do sedaj odločala o umetnikovi usodi, povzpela ga je na vrh stopničk – vrgla ga je stran kot smet. Zdaj se vse to odvija izven moči njihove kontrole, zdaj so ljudje tisti, ki so vzeli sodbo v svoje roke. Danes ljudje niso več samo porabniki tehnologije, temveč so postali njeni uporabniki!

Charlie Rose:» …ja kje se potemtakem konča ta moč ljudstva? Kdaj ima avtor pravico reči: jaz sem delal življensko delo, definiral svojo umetnost, razvijal svoj talent, sproduciral produkt, da bi vsi, ki lahko snamejo zadevo z interneta, imeli pravico do mojega stvarstva brez katerega koli nadomestila…?

Chuck D:« …ko so z radio postaj presnemavali glazbo, so rekli: ukradli bodo glazbenikom kruh, vinilkam bo upadla prodaja, ampak zgodilo se je ravno nasprotno. To je samo pospešilo glazbeno industrijo. Zdaj se dogaja ravno to, da je s tehnologijo glazba na voljo celemu svetu. Za glazbeno industrijo, ki se trudi to ustaviti da ne bi ušlo kontroli (dobičku), se njihove obljube in pogodbe o zaščiti avtorskih pravic zdijo prav smešne, ker sami nikoli ne uspejo izpolniti svojih obljub.« Nadaljuje potem:«… ta fenomen je nemogoče ustaviti, je kot bi razsul vrečko m&m's bonbonov po tleh, ravno takrat, ko si jih pravkar preštel. Vsi se bodo upognili, da bi jih pobrali in ti boš rekel: stojte, ne smete jih pobirati!«
Pomislimo na vse piratske posnetke po svetu in vsa radijska ali tv - predvajanja, ki nikoli ne plačajo glazbo, ki jo predvajajo. Primer - SAZAS, vse postaje, ki predvajajo avtorsko delo so dolžne poravnati obveznosti do avtorja preko SAZAS-a.

V bistvu oba imata prav. Chuck D omenja tudi vse tiste garažne skupine, katere ne bi izpolnile pogojev, ali nimajo te sreče za podpis pogodbe z neko založniško hišo, ampak to naredijo sami – z lastnim videom se promovirajo preko »You Tube-a«, v našem primeru uporabijo Napster. Vesoljnem občinstvu na ogled in posluh, naj ljudje odločajo ali so dobri ali ne. Lars spet pojasni, da nima čisto nič proti takim kateri želijo uporabiti tovrstne medije za samopromocijo, toda dajmo razumeti tudi tiste, ki ne želijo, da se njihov produkt kopira in valja po spletu. Zato je tudi zahteval od Napster-ja, da 300 tisočim uporabnikom prepove dostop do njihove glazbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Kot pravi tudi sam:«…če nimaš dovolj spoštovanja, do tega v kar verjamem in da imam pravico začeti to temo in narediti tisto kar je prav za nas, potem te niti nočem za oboževalca!«

Dostopnost do vseh digitaliziranih podatkov preko spleta, tudi tistih kateri tja niso bili postavljeni s strani avtorja, so problematična. Moramo se zavedati tega in, če že postavimo na vpogled svetu svojo intelektualno lastnino, jo moramo zaščititi pred snemanjem, to nam tehnologija omogoča. Zanimivo je tudi to, da se večini zdi samoumevno, da, če se zadevo da »downloudati«, je to potemtakem tudi dovoljeno. Zavedajoč se kolektivne miselnosti širokih mas, smo potem sami dolžni ukrepati in narediti temu primerne programske opreme, katere bodo onemogočale tovrstno početje, ali pa, kar je bistveno težje; opismenjevati množice, da to kar se zdi samoumevno, lahko škoduje drugemu. Samo to lahko apliciramo na vsa življenska področja. Bojim se, da bi to bila Sizifova bitka… Ampak, kot bi rekel Lars:« …one step at a time.«

Mogoče je zanimiv primer skupine Radiohead z albumom »In Rainbows«, katerega so ponudili na spletu, ceno pa določili po želji kupca - daj kolikor daš! Kar sem uspel zaslediti, so že 10. oktobra lani, ko je album uradno izšel, doživeli neverjetno veliko število obiskov njihove strani, prodali pa vse v hipu. Kaj nam to lahko pove?




V bistvu je to poteza, ki nam da misliti; kot sredstvo distribucije je uporabljen internet, vse ostalo pa… Kaj? Tudi sam ne vem kje je tu računica, ali je to delo po sistemu DIY (do it yourself), ali enostavno klofuta glazbeni industriji, založnikom in trgovcem, ali pa nekaj čisto drugega?

Predvsem pa se vprašam: komu digitalizacija podatkov in njih postavitev na splet koristi, kdo preverja verodostojnost le teh in kdo želi, da mi mislimo, da je v korist vseh nas?

Kdor želi slišati in videti intervju z Larsom in Chuckom v oddaji Charlie-a Rose-a, ga najde na You Tube, pod naslovom: »Napster controversy »

_Milan.

Dobrodošli/e na našem blogu!

Dobrodošli/e na blogu predmeta "Teorije in prakse medijev in komuniciranja." V prihodnjem študijskem letu bo to virtualni dom naših razprav o temah, ki jih bomo obdelovali na samih predavanjih in tekstih-vaši obvezni literaturi.

Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.

Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu. Na začetnih predavanjih bomo skupaj določili, kdo bo obdelal katero temo, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.

Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ("main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.

Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.

Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.

Veliko uspeha vam želim, dr. Oliver Vodeb