»Introduction to communication studies« (Shanon and Weaver's model)

RAZMIŠLJA: TIMON LEDER




Obnova

Fiske v prvem poglavju knjige, naslovljenem Komunikacijska teorija, začne z Matematično teorijo komuniciranja, ki sta jo 1949. leta osnovala matematika Shannon in Weaver. Ta naj bi bila eden glavnih izvorov komunikologije.
Teorija je vzklila iz želje avtorjev, da bi naredila komunikacijske kanale kar se da učinkovito uporabljene. Z drugimi besedami, kot zaposlena pri Bell Telephone Laboratories v ZDA sta želela razviti sistem, s pomočjo katerega bi lahko preko telefonskih kablov in radijskih valov prenesli največje možno število informacij v najkrajšem času. Poleg tega sta želela razviti način merjenja zmožnosti prenosa podatkov po kateremkoli komunikacijskem kanalu.
Čeprav sta se posvetila problemu predvsem s tehničnega, matematičnega vidika, trdita, da je teorija aplikativna na celotno vprašanje človeške komunikacije.

Razvila sta preprost linearni model komunikacije, ki je razviden iz zgornje sheme. V besedi je proces takšen: vir je nekdo, ki sprejema odločitev o tem, katero sporočilo iz niza možnosti bo poslal; izbrano sporočilo oddajnik zakodira v signal, kateri preko kanala s signalom pride do prejemnika, ki sporočilo odkodira za cilj. (Fiske da za primer govorca, ki preko slušalke po telefonskem kablu pošlje sporočilo do slušalke sogovorca.)

Čeravno sta se Shanon in Weaver lotila problema komunikacije predvsem zaradi tehničnih omejitev, sta vendarle prepoznala še drugi dve stopnji problemov:
- stopnja A (tehnični problemi): natančnost prenosa komunikacijskih simbolov
- stopnja B (semantični problemi): natančnost podajanja želenega pomena s prenesenimi simboli
- stopnja C (problemi učinkovitosti): učinkovitost vpliva prejetega pomena na željeno reakcijo

Semantične probleme je sicer enako lahko prepoznati, kot tehnične, a jih je težje rešiti, ker je pojem semantike veliko obširnejši (obsega vse od pomena ene besede do pomena slike ZDA v filmskem tedniku za Rusa). Avtorja teorije upoštevata tudi pomen, ki ga vsebuje sporočilo, ter predvidita, da bi izboljšan sistem kodiranja povečal semantično točnost.
Stopnja učinkovitosti naj se po njuno ne bi nanašala na idejo, da je komuniciranje zgolj manipulacija in propaganda; pomenila naj bi kakršenkoli učinek komunikacije. (Kot primer navedeta čustveni odziv na umetniško delo.)
Pravita, da stopnje niso medsebojno neodvisne, ter da je model aplikativen na vse tri, čeprav v svoji osnovi izvira samo iz prve stopnje. Bistvo preučevanja komunikacije na vseh treh stopnjah je v razumevanju tega, kako izboljšati natančnost in učinkovitost procesa.

Če se vrnem k prejšnjemu primeru telefonskega pogovora, se že pri tej enostavni situaciji pojavi omejitev, ki Shanona in Weaverja za njun namen ni zanimala. Nekateri deli modela lahko delujejo več kot enkrat. V primeru telefonskega pogovora so lahko oddajnik tudi govornikova usta, signal so zvočni valovi, kanal je zrak, prejemnik pa je ista slušalka, ki je bila prej oddajnik. (Fiske omeni še Gerbnerjev model, ki naj bi bolje obravnaval podvajanje stopenj procesa.)
Enako omejitev njunega modela Fiske predstavi tudi na stopnji šuma. Ker sta bila osredotočena na tehnične probleme, sta najbolj razdelala šum prav na teh področjih. Torej, kot kakršnokoli motnjo znotraj kanala, kar je pri telefonskem pogovoru popačenje ali hreščanje v telefonski žici.
Ampak, ker sta ga splošno definirala kot »vse, kar je dodano signalu med njegovim oddajanjem in sprejemanjem, pa vir tega ni hotel«, sta morala koncept šuma razširiti na semantično stopnjo problemov. (Šum so lahko tudi misli nepozornega sogovornika.) Zato razlikujeta med semantičnim in tehničnim šumom in predlagata umestitev novega dela v procesu komunikacije: »semantični sprejemnik«, ki bi moral bili med tehničnim sprejemnikom in ciljem.
Šum, ne glede na njegov izvor, vedno zmede namen sporočevalca (vira) in omeji količino informacij na enoto časa, ki so lahko poslane. Da bi premostila težave, ki jih je povzročil šum, sta razvila nadaljne osnovne koncepte.

Tako razširita osnovni koncept informacije, ki je enako kot vse ostalo baziran na tehnični ravni komunikacije. Tehnično je informacija samo merilo predvidljivosti signala; drugače rečeno je to število izbir, ki so sporočevalcu na voljo. Gre za golo kodo brez vsebine. Uporabita izbiro s 50-odstotno predvidljivostjo, pri kateri sta možnosti samo dve; ena je drugi nasprotna, pomenita 'da' ali 'ne'. Informacija, ki jo vsebuje katerikoli od teh signalov, je enaka.
Enota, ki jo določa izbira med dvema možnostima, se na kratko imenuje 'bit' ('binary digit'). To je način, na katerega delujejo računalniki in po mnenju nekaterih psihologov tudi naši možgani.
Ta princip nas od kateregakoli vprašanja pripelje do odgovora s serijo podrejenih vprašanj in 'da/ne' odgovorov. (Fiske za primer navede oceno starosti neke osebe, za katero preletimo serijo binarnih izbir: je star ali mlad; če je mlad, ali je že odrasel ali ne; če… vse dokler ne dobimo točne starosti.) Avtor knjige pravi, da smo v omenjenem primeru z lahkoto preko stopnje A prešli na stopnjo B. Vemo tudi točno število vprašanj oz. bitov, ki smo jih potrebovali za odgovor na pomensko vprašanje.
Kakorkoli, ključna razlika med semantično in tehnično stopnjo komunikacije je v tem, da lahko na tehničnem nivoju predvidimo število bitov za zapis omejenega števila informacij (npr. črk abecede), ki jih potem sestavljamo v katerokoli vprašanje. Vendar isto ne velja za semantično stopnjo komunikacije. Število bitov do kateregakoli možnega odgovora ni določljivo.

Fiske še enkrat poudari, da je bil za Shanona in Weaverja pri oblikovanju telefonskega sistema kritični faktor število signalov, ki jih ta lahko prenaša. To, kaj ljudje preko njega povejo, jima niti ni bilo pomembno.
Poglavje zaključi z vprašanjem, kako uporabna je lahko tako mehanična teorija pri širšem preučevanju komuniciranja.

Moje mnenje

Verjetno imam premalo znanja na področjih psihologije in komunikologije, da bi znal smiselno ovrednotiti uporabnost zgornjega modela. Se mi pa zdi vredno razmisliti o dveh vprašanjih, ki ju odpira Matematična teorija komunikacije.
Prvo se je porodilo ob misli, če je res nemogoče določiti omejeno število bitov, ki nas pripelje do kateregakoli odgovora na področju današnjega oglaševanja. Ali ni mogoče prav s spektaklom in močnimi stereotipi v oglaševanju »smrt avtorja« pripeljala do te stopnje, da so začeli oglaševalci (brez ozira na tematiko in namembnost sporočila) vedno znova izbirati med istim omejenim številom pristopov za prenos sporočila.
Preko tega bi se navezal še na šum, ki ga po mojem pri omenjeni banalizaciji ustvarja sam oblikovalec. Kako je lahko tako močno vlogo oblikovanja prevzela surova estetskost, če pa s takim početjem izkrivljamo izvirno poslanstvo oblikovanja. To naj bi omogočalo še lažje razumevanje kompleksnih sporočil, danes pa dela prav nasprotno. Z ignoriranjem etike in družbene odgovornosti, ter z nerazumevanjem sporočila tega brez kakršnekoli logike vizualno olepšuje. S takim početjem nehote povzroča še dodatni šum, ki je že v osnovi dovolj velik zaradi moteče količine oglasov v okolju.