RAZMIŠLJA:GORAN IVAŠIČ
V svojem eseju Douglas Kellner razmišlja o spektaklu kot glavnem organizacijskem principu danšnje družbe, ekonomije, politike, kulture in vsakdanjega življenja. Vse bolj, pravi, se spektakel uporablja kot sredstvo promocije, reprodukcije in kroženja ter prodajanja dobrin. Medijska kultura razvija vedno bolj dovršene spektakle, da bi si pridobila večje, širše občinstvo in povečala svoj dobiček. Novi mediji, ki združujejo radijo, filme, TV novice, zabavo, cyber prostor,... pa postajajo igrišča kjer se odvija spektakel tehnokulture. Informacija in zabava sta se združili v eno ("infotainment").
Pri svoji analizi stanja se naslanja na delo francoskega teoretika Guya Deborda, ki je bil v 60-ih letih eden od vodilnih članov skupine Situationist International, katere miselnost je v veiki meri sprožila dogajanja v maju 1968, ko so študenti zavzeli pariško Sorbono, kmalu za tem pa je 10 miljonov francoskih delavcev napovedalo stavko. Debord v svojem delu The Society of Spectacle (1967) pravi, da je spektakel vsota naprednega kapitalizma, množičnih medijev in vlad, ki imajo željo po spektaklih. Spektakel, po njegovo, naredi vse kar je nekoč resnično obstajalo le za svojo lastno reprezentacijo. Biti spremeni v imeti in imeti v pojavljati se. V trenutku ko postane pojavljati se glavna vrednota, bo spektakel zaključil svojo kolonizacijo družabnega življenja. Spektakel je po Debordu družbeni odnos med ljudmi, ki je posredovan preko slik. Torej se namesto čutne zaznave, ki je na prvem mestu v realnem svetu, s spektaklom izpostavlja predvsem čutilo vida, najbolj abstrakten človeški čut.
Kellner se strinja; medijska kultura senzacionalistično predstavlja vse aspekte življenja in tako ne samo zavzema vse večje dele vsakdanjika, ampak tudi ponuja material za sanjanje, oblikovanje misli in obnašanja, ter končno identitet. Spektakel postaja tako prepleten z realnostjo, da ga je težko prpoznati. Neil Gabler celo trdi, da igramo glavno vlogo v svojih, kakor jih označi, "življenčkih" ("lifies"). Naše občinstvo so vrstniki, pri pisanju scenarija pa se zgledujemo po kulturi množičnih medijev in smo tako lastni stilisti in pisci šal. Zabava je tako močan imperativ, da je postala vodilo naših družbenih izkušenj in delovanja.
Ker si je za vzorec vzel zahodno, predvsem Ameriško kulturo konca 20. in 21. stoletja, Kellner navaja specifične primere poseganja spektakla v različna področja. Ekonomije, kjer je pomembno biti zabaven in spektakularen tako za množice, če so del tvojega poslovnega načrta, kot tudi na sestankih in predstavitvah. Filma, ki je s Hollywoodom lahko definicija spektakla, saj je bil tu uporabljan že v samem začetku in so se razvijali novi prijemi senzacije in zabave. Napovedniki so nasičeni z rezi v hitrem tempu in vse več filmov je polnih z vse več posebnimi učinki, ki včasih nimajo druge funkcije kot animirati gledalca. V umetnosti se prav tako pojavlja spektakel, saj ponekod stojijo zbirke umetnin v stavbah, ki jih s pompoznostjo nadglašuejo (The Frank Ghery Guggenheim, Bilbao - Španija), spet drugje se razstave postavljajo po ključu zanimivosti in zabavnosti (Made in California: Art, Image and identity, 1900-2000; kjer med drugimi visi tudi naslovnica playboya z dekleti iz Obalne straže), gledališke predstave pa se ukvarjajo s temami množične kulture in izrabljajo zvočne in svetlobne učinke. Glasbena scena je postala glavno pogorišče spektakla, kjer so video spoti, distribucija in senzacionalizem postali nujni za večji uspeh. MTV pa vodi smer razvoja mainstream scene. Tudi visoka moda tako rekoč temelji na spektaklu, ki pomaga določiti kaj je in in out, ter poganja kolesje potrošnike družbe. Prav tako so logiki spektakla in tabloidizaciji podvržene televizijske novice; politični škandali, na pogled neskončna kulturna vojna in sedaj že nekaj časa trajajoča vojna proti terorizmu. Že samo fraze kot so "Breaking News!" in "This just in!" govorijo o drži, ki jo imajo novinarske hiše. Nekateri prispevki, ki so predvajani ob boku katastrof in ekonomskih poročil pa so naravnost neumni (npr. na CNN o mački, ki ima na dlaki podobo Jezusa). Posamezniki se vključujejo v igro spektakla, kjer funkcionirajo kot organizacije, saj imajo za seboj ljudi in mehanizme, ki jih postavljajo in ohranjajo na položaju zvezdnikov (najboljši primer je Madona). Športni dogotki so posneti z dramatičnimi načini montaže, grafičnimi prikazi in kupi maskot, navijačic in oznamčenih izdelkov na igrišču. Športniki so zvezde. Olimpijske igre, Super Bowl, Svetovni nogometni pokal in NBA so rituali, ki slavijo najglobje družbene vrednote zahoda: tekmovanje, zmago, uspeh in denar. Celo hrana je postala predmet spektakla. Izgled in okus sta postala pomembnejša od kvalitete in način predstavljanja nekatere hrane je instanten in pompozen..
Problem pri tem je, po Kellnerju, da spektakel zavaja občinstvo in ga uvaja v pomene novega sveta, sveta zabave, informacije in potrošnje. Odtujenost ljudi je naredil za udobno, družbeno sprejemljivo in splošno. Debord pravi: "Spektakel zatemni preteklost, z prihodnostjo jo združi v nerazločljivo tvar, nekakšno sedanjost brez konca, na tak način spektakel preprečuje posamezniku, da bi videl družbo spektakla kot trenutek v zgodovini, ki se ga lahko z revolucijo sprevrže,". (Guy Dabord, The Society of Spectacle, 1967)
Jaz se strinjam. Spektakel se je prikradel v neslutena področja našega življenja. Informacije, ki so nam dostopne, so tako mnogoštevilne, da bi bile za človeka iz 19. stoletja šok. Hitrost in število zunanjih dražljajev, ki jih sprejemejo naši možgani so nas prisilili v izključevanje informacij in njihovo presejanje. Spektakel je tako eden od načinov priteganja naše pozornosti. Obdani z njim, dvigujemo prag odziva in če stvari, ki bi se nam drugače zdele zabavne, ne zadostujejo vse višjim kriterijem, so dolgočasne. Zabavnost nekaterih potrošniških dobrin (kot so filmi, videoigre, glasba,...) je postala tako privlačna, da ji pogovor ali sprehod v naravi pri nekaterih težko konkurirata. Prav tako so slaba konkurenca nesenzacionalistično zastopane informacije. Mediji, ki so vzpostavili sistem spektakla imajo sedaj dovršen način podajanja zgodb, novic ipd. in lahko izbirajo svojo realnost. V kateri je vse več okrasja in vse manj vsebine. Bolj drzno se lahko postavlja v ospredje korporativna agenda, bolj prepričljivo se lahko posreduje laž. Kultura zabave je naravnana tako da, morda nehote, odvzema mentalni prostor in razvoj posamezniku. Nadomešča in ispodriva namreč učenje, iskanje in odkrivanje, raziskovanje. Menim pa tudi, da je spektakel sam sebi sovažnik. Prenasičenost bi znala pripeljati do točke, ko bo postal absurden (na nekih področjih je že kr blizu, sploh u ameriki) in z nekaj pameti se mu je moč ne le upirati ampak dobiti popoln odpor do njega. Prav tako ga je lahko spregledati. Vsekakor pa ga moramo sprejemati kot dejavnik, ki bo ostal z nami vse do konca civilizacije, tu je že od pamtiveka.
BONUS: šale na račun senzacionalističnih novic http://www.theonion.com , video morte video
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
Posts
9 comments:
Spektakel v naši podzavesti obstaja odkar poznamo ritual. Večji in daljši kot je bil ritual, bolj je bil uspešen. Takrat je bil to manjši spektakel, ki je koristil ljudem bodisi pri okrevanju ali pa zgolj po misli o varnejšem jutri.
S samim spektaklom ni nič narobe, dokler ne gre za skrito namero izkoriščanja množic "bodite pokorni" naprimer. To se dogaja že celo zgodovino, množice nasedajo in bodo nasedale na manipulatornost spektakla.
Imam prijatelja, ki si želi postati Iron Man. Ta naziv pridobiš na največjem svetovnem triatlonu. V osnovi je tekmovanje, ki je preraslo v spektakel, za naziv popolnoma nesporen in mnogim omogoči zdrav način življenja. Ljudje kateri ustvarjajo spektakel, niso samo tisti, ki vidijo v tem zaslužek in manipulacijo.
Ponpoznost in velikost sta se urinila prav na vsa področja. Pozabili smo omeniti arhitekturo in Land art. Večji kot je projekt več zanimanja bo deležen. To je dejstvo. Zakaj? Ali je to zaradi tega, ker pri megalomanskih projektih sodeluje večja množica ljudi, kot pri pisanju poezije? Ali imamo še zmeraj prirojen strah in spoštovanje pred spektakularnimi rečmi, kot so mogočni grom in strela?
Sam nisem privrženec spektaklov in ameriškega načina zabave, vendar me dostikrat prevzame izrednost, pa naj si bo to koncert, arhitektura, umetnost ali pa zgolj misel oz. zgodba, ki je tako velika, da iz nje delajo spektakle za množice (in ovca reče Meeeeeee).
To, da je spektakel prisoten že od odkritja ognja je vsem znano, mogoče je spektakel razlagati tudi drugače, npr. borba gladijatorjev, sežiganje čarovnic, olimpijske igre, otvoritev razstave,... Menim, da se že sami z udeležitvijo pri spektaklih, počutimo kot del le tega, ker prisotna je kolektivna zavest v veliki meri. V bistvu že sama odprava Kitajcev v vesolje je morala biti s strani medijev emitirana kot spektakularna, dokler recimo odprava Lajke ni bila tako odmevna kot tista v kateri je bil človek, čeprav gre tehnično za isti dosežek. Sigurno smo danes deležni medijskih spektaklov, veliko bolj, kot tistih pri katerih smo lahko del njih. Ne moremo doživljati nogometno tekmo pred ekranom enako kot, da smo na stadionu, velikokrat pa si močno želimo biti tam, biti del tega "spektakla", sami ljudje smo po nekem default setting-u naravnani tako, da si želimo kruha in iger, ker enostavno brez teh so naša življenčka pusta.
Je pa res tudi to, da je pri izobraženi populaciji vse več individualizma, ter je zaradi zahtevnosti publike vedno težje najti načine kako bi le te animiral, oziroma jih potegnil noter. Ampak urno delajo tudi na tem. Življenje je oder, lahko si igralec ali pa gledalec.
Pisem o spektaklih v zivo. V zadnjih letih se mi zdi velik porast agencij oz. podjetih, ki se ukvarjajo le s tovrstno storitvijo se pravi organizacijao dogodkov, prireditve, obletnic, predstavitev novih prodajnih artikolv, itd. In seveda vse to "neizmerno obvladajo". Večina gradijo zasnove po zgoraj opisanem načinu, čim več svetlobnih učinkov, čim več gibanja elementov, čim večje projekcije, a velikokrat brez vsebine. Ljudje dobesedno obstrmijo ob zmoznostih danasnje tehnologije, in tukaj se velikokrat vse konca, pojes, popijes in gres domov, govora o vsebinah velikokrat ni, kaj bi sploh govoril saj ima ze vsak parfum, svoj dogodek, svoj spektakel. In vedno tezje je biti opazen, in vedno visji ognjemet potrebujejo, da jih bo kdo videl, kupil. Vse skupaj le za zabavo, ce je za zabavno in si sproscen, prej kupis, si lazje vodljiv. Ce si se imel fino, jim ne mores ocitati, da je slo kaj narobe, da je vse skupaj cisto brez veze(saj si se je celo udelezil), pa ceprav je ze tehnika vmes parktat crknla. Vse pri pripravah se dogaja zelo hitro in »pusti, ni treba popravljati , saj tega nihce ne bo niti opazil«.
So pa tudi svetle izjeme, kjer se spektakularen in senzacionalisticen nacin uporabi v pozitivne namene, kot primer AlGorov dokumentarec Nepreijetna resnica in dokumentarci Michaela Moora. Oba se zanasata na senzacionalisticen nacin porocanja, ki velikokrat tudi izkrivlja in prireja vsebino v prid njunega argumenta, a to upravicita s pozitivnim in pomembnim glavnim sporocilom, ki na ta nacin doseze vecjo maso ljudi.
Pa se nekaj(neobvezno branje:) kot moje spomin na eno zadnjih predstav, ki sem jih videla.
Pred mesecema sem sla pogledat http://www.bunker.si/slo/produkcija/betontanc/betontanc-mars-ljubezni
(kjer je na kratko opisana vsebina, ce koga zanima). Del vsebine kopiram: »...Izhodiščna točka projekta je reinterpretacija znane scene na stopnišču v Odesi iz filma Križarka Potemkin režiserja S. Eisensteina iz leta 1925. Film obravnava rusko revolucijo in upor marincev iz križarke leta 1905. Znan prizor na stopnišču, ki je bil v Rusiji dolgo prepovedan in cenzuriran, prikazuje pokol prebivalstva na stopnišču. Del prizora je tudi mati z otrokom v vozičku, ki jo vojaki ustrelijo.
Projekt želi ohraniti simbolično vrednost prizora in si postaviti novo vprašanje: ali lahko posameznik, v množici in histeriji, v teku za življenje in ljubezen preživi? Projekt prizor ohrani kot začetno idejo, toda ga preoblikuje in reinterpretira z različnimi umetniškimi sredstvi (teater, vizualna umetnost, glasba…). ...«
Nad samo predstavitvijo nisem bila ravno navdusena, in zdaj sem si ga razlozila kot high tech spektakel ,ki na koncu izpade tole http://www.mladina.si/tednik/200837/predstava_betontanca_mars_ljubezni .
Se strinjam z zgornje navedenimi opazkami, da je uporaba spektakla pogosto predmet načrtnega privlačenja ljudi.
Mislim da z vsemi temi spektakelskimi obredi smo postali malo imuni do resnejših vsebin in se zaustavimo raje pri tistih, ki le pritegnejo našo pozornost in niso nujno najbolj nujne... Poglejmo samo TV-dnevnike: kdo od nas resno se "gane" ko sliši za število dnevnih smrti v vojni? - "raje menjam na privlačnejšo temo!". Spektakel ni povsod upravičen; se pa ga poslužujejo.
Z vsemi se strinjam da so spektakli orodja za zaslepljevanje in spodbujanja potrošnje. Bolj specifično potrošnje izkustev pri katerih je manj pomembna vsebina sporočila in kvaliteta. Za spektakel je dovolj njegova veličina in vseprisotnost ,da se njegovo maloumno vsebino nekritično sprejme.
Ker se današnji zgoraj navedeni način spektakla uporablja že v tolikšni meri, pa menim da pri nekaterih ljudeh doseže nasprotno od hotenega.
Napr.: Meni je dokumentarec od Al gora vzbudil odpor, izpadel mi je nekredibilen, posumila sem da so mogoče kaki drugi interesi za tem. To pa kaže na to, da morajo počasi zamenjati "tehniko" spektakla, če bodo želeli ostati pristni. V zgodovini človeštva se te tehnike menjajo glede na zahteve družbe, zame zanimivo je to predvsem v umetnosti. Že samo primer gotske ali romanske cerkvene arhitekture je odbit: ko si v obdobju romanike bil vernik ki greši, ustrahovan že na vhodu - portalu, si v naslednjem obdobju Gotike stopil v cerkev, ki je bila visoko in nad oblaki, v katero te je pospremila naša dama (notredamme) Marija, človek, ne bog, ti pa si prisedel k bogu.
Cerkev - ena od korporacij, z najboljšimi tehnikami spektakla :)
He he, it speaks for itself:
Bejing 2008
HRW report
Na kratko (se vrnem z daljšim komentarjem):
Kljub temu, da je spektakel v družbi prisoten že od nekdaj, je njegov pomen v današnji družbi tako močan predvsem zato, ker je v poplavi takšnih in drugačnih informacij v moderni družbi to edini (zagotovljeno uspešen) način pridobivanja pozornosti... Seveda pa je bil spektakel od nekdaj tudi instrument družbenega nadzora. Na to temo sem pred časom napisal tudi besedilo za moj HC/punk bend, katerega refren gre nekako takole :)
družba spektakla
ima velike oči
ne vidi bistva
zarad vseh luči
Večje, močneje, bolj bleščeče, bolj šokantno, 9/11 ;) več kmalu...
Post a Comment